Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
srh (23)
- sŕh -a m (ȓ) neprijeten občutek na koži z drhtenjem zaradi močnega vznemirjenja, odpora, strahu: srh mu je šel po hrbtu, po telesu; ob pogledu na razbitine ga je spreletel srh / njegov pogled je vzbujal ljudem srh grozo, strah // knjiž., s prilastkom občutek, čustvo: ob njegovem imenu jih je prešinil spoštljiv srh; prijeten srh ♪
- sŕhek -hka -o prid. (ŕ) 1. ki zaradi togosti, ostrosti ob dotiku vzbuja neprijeten občutek na koži: srhki lasje; srhke dlačice / srhka skorja // porasel s togimi, ostrimi dlačicami: srhki listi; srhko steblo sončnice 2. ekspr. ki vzbuja srh: srhek pogled; srhek žvižg / srhek mraz zelo hud sŕhko prisl.: srhko me je spreletelo ♪
- sŕhel -hla -o [ǝu̯] prid. (ŕ) star. srhek: njegovi lasje so gosti in nekoliko srhli sŕhlo prisl.: srhlo šumeti; sam.: z roko potegniti na srhlo proti naravni legi dlak ♪
- srhkodlákav -a -o prid. (á) bot. porasel s srhkimi dlačicami: srhkodlakava rastlina / srhkodlakavi slez ♪
- srhkolístnica -e ž (ȋ) nav. mn., bot. rastline s cveti v socvetjih, porasle s srhkimi dlačicami, Boraginaceae ♪
- srhlína -e ž (í) alp. droben, rahel sneg: z vej se usipa srhlina ♪
- srhljív -a -o prid. (ȋ í) ki vzbuja srh: srhljiv prizor / srhljiv dotik; pogled v prepad je bil srhljiv / srhljiva kriminalka ∙ ekspr. srhljiva natančnost zelo velika srhljívo prisl.: prazne očesne jamice so srhljivo strmele vanj ♪
- srhljívka -e ž (ȋ) publ. umetniško delo s srhljivo vsebino, zlasti film: gledati srhljivko / politična, psihološka srhljivka ♪
- gomezíca -e [mǝz in mez] ž (í) 1. mn., redko srh, mravljinci: gomezice so mi šle po hrbtu 2. alp. voda, ki se cedi iz razpok ali izpod snega in rahlo obliva skalo ♪
- grozíti -ím nedov. (ȋ í) 1. obljubljati, napovedovati komu kaj neprijetnega, hudega: rad grozi, ne naredi pa nič; vedno mu je grozil, da ga bo kaznoval; grozijo mu z dražbo; zastar. grozil se je, da nas bo tožil / hiša grozi, da se bo zrušila // zastrašujoče zamahovati s čim: že od daleč jim je grozil s palico, s pestjo 2. biti na tem, da nastopi: grozi epidemija kuge; grozi mu nevarnost; grozilo ji je, da se zaduši 3. nav. 3. os., knjiž. vzbujati, povzročati grozo, srh: vse to, kar se je dogodilo, me je grozilo; samota jo grozi; zastar. še danes se mi grozi, če se spomnim nazaj grozíti se zastar. 1. zgražati se, jeziti se: grozila se je nad njeno skopostjo; zdaj je prepozno groziti se 2. bati se, plašiti se: ni se grozil nočnega dela grozèč -éča -e: grozeč maha s palico; govorila je z grozečim glasom; grozeči oblaki; prisl.: grozeče pogledati,
zaklicati ♪
- jéžiti -im tudi ježíti -ím nedov., jéži (ẹ̄ ẹ̑; ȋ í) postavljati v tak položaj, kot so bodice pri ježu: pes ježi dlako in laja; knjiž. strah mu ježi lase / hlad mu ježi kožo povzroča kurjo polt, srh; ježiti obrvi mrščiti jéžiti se, tudi ježíti se 1. postavljati se v tak položaj, kot so bodice pri ježu: dlaka se psu ježi; lasje so se mu ježili / mačka se ježi dobiva, ima naježeno dlako ∙ ekspr. lasje se mu ježijo od strahu zelo ga je strah 2. ekspr. izražati nejevoljo, nezadovoljstvo: ljudje so se začeli ježiti proti temu / za vsako malenkost se ježi se jezi, prepira ♪
- kóža -e ž (ọ́) 1. tanjša prevleka, sestavljena iz več plasti, na telesu a) človeka: odrgniti, opraskati si kožo; ekspr. vrv mu je posnela kožo z roke; prerezal si je samo kožo; zlomljena kost mu štrli iz kože; izsušena, uvela, ekspr. utrujena koža; ima zelo mehko, nežno kožo; poraščena koža; plast, površina kože; ohraniti prožnost kože; ima kožo kot breskev / ima zelo grdo, lepo kožo polt; nega kože / bela koža bela barva kože; porjavela, zagorela koža; svetla, temna barva kože / začela se mu je luščiti koža zgornja plast kože; koža po rokah mu je razpokala; mazati kožo / bolezni kože; vnetje kože / človeška koža b) živali: potegniti kožo z ribe; debela koža slona; dlakava, gola koža; s perjem poraščena koža / ekspr. mačka je požrla miš s kožo in kostmi vred vso // ekspr. ta prevleka človeškega telesa, katere hujša poškodba pomeni izgubo življenja: braniti (svojo) kožo; skušal je
rešiti vsaj kožo; za kožo mu gre; izdajstvo je moral plačati s kožo / pog.: ves čas je nosil kožo naprodaj izpostavljal se je smrtnim nevarnostim; odnesti celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja / temu so pošteno ustrojili kožo pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega 2. ta prevleka, odstranjena s telesa živali: kupovati, prodajati kože; sušiti kožo; goveja, svinjska koža; skladišče kož / pred posteljo ima ovčjo kožo krzno / živalske kože // pog., navadno s prilastkom usnje: čevlji iz kačje, krokodilje kože / torbica iz prave kože / čistila je okna z jelenovo kožo s krpo iz jelenovine 3. tanjša, navadno čvrsta prevleka nekaterih a) sadežev: odstraniti kožo papriki, paradižniku; tanka koža / jabolko ima trdo kožo lupino b) mesnih izdelkov: olupiti kožo klobase; debela koža salame // strjena plast, navadno na površini tekočih, redkejših snovi: posneti kožo z marmelade / ekspr. na mleku se je naredila debela koža smetana ● ekspr. sama
kost in koža ga je zelo je suh; mraz mu ježi kožo povzroča kurjo polt, srh; ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča; dati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo; ekspr. iz kože te bom dal izraža veliko jezo, nezadovoljstvo, ogorčenje; kriči, kot bi ga iz kože dajali zelo, močno; ekspr. od jeze, veselja bi iz kože skočil zelo sem jezen, vesel; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; publ. vloga je napisana igralcu na kožo dramski tekst je tak, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralca; šalj. grem pod kožo gledat spat; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. mraz mu je rezal v kožo zelo ga je zeblo; ekspr. doživeti, občutiti kaj na lastni koži na sebi, sam; ekspr. ne bi bil rad v njegovi koži v njegovem položaju, na njegovem mestu; ekspr. ima debelo, trdo kožo neprizadeto prenaša
žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; pog. je v dobri, slabi koži čuti se zdravega, bolnega; je zdrav, bolan; je dobro, slabo razpoložen; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega ◊ kozm. mastna koža ki izloča veliko maščobe; suha koža ki izloča malo maščobe; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; teh. egalizirati kože dati jim enakomerno debelino; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje; usnj. strojiti kožo obdelovati surovo živalsko kožo s strojili; konzervirana koža odrta živalska koža, pripravljena tako, da je obstojna do strojenja; surova koža ki še ni strojena; zool. letalna koža letalna mrena; plavalna koža med prsti živali, ki omogoča, pospešuje plavanje ♪
- mravljínčast -a -o prid. (ȋ) v katerem se čuti otrplost in rahlo zbadanje: mravljinčasti prsti; roka postaja mravljinčasta mravljínčasto prisl.: srh mi je mravljinčasto spreletaval telo ♪
- mrazčálica -e ž (ȃ) knjiž., redko drhtavica, mraz, srh: mrazčalica ga je spreletela po vseh udih; groza ga je obšla in mrazčalice so ga spreletavale ♪
- mrščálica -e ž (ȃ) nar. zahodno drhtavica, mraz, srh: od strahu ga je oblivala, stresala mrščalica ♪
- mrščávica -e ž (ȃ) 1. knjiž. drhtavica, mraz, srh: ob teh zgodbah jih je stresala, spreletavala mrščavica; čutiti mrščavico po hrbtu 2. nar. droben dež: mrščavica mu je močila obleko ♪
- skovík -a m (ȋ) 1. posamezen glas pri skovikanju: slišati je bilo le skovike čukov 2. redko skovikanje: ob skoviku ga je spreletel srh 3. nar. sova, ki skovika: v gozdu se je oglasil skovik; čuk, lesna sova in drugi skoviki ♦ zool. mali skovik najmanjša evropska sova s širokim progastim repom, Glaucidium passerinum; veliki skovik majhna sova s pernatimi uhlji, Otus scops ♪
- sléz -a m (ẹ̑) bot. dlakava rastlina z deljenimi listi in rožnatimi, vijoličastimi ali belimi cveti, Althaea: slez že cvete / navadni, srhkodlakavi slez ♪
- spreletávanje -a s (ȃ) glagolnik od spreletavati: spreletavanje mraza, srha po hrbtu / spreletavanje muh, ptic ♪
- spreletávati -am tudi izpreletávati -am nedov. (ȃ) nav. ekspr. hitro, za kratek čas se pojavljati po telesu, delu telesa, navadno zaradi slabega telesnega počutja, vznemirjenja: drhtavica, mraz, srh ga spreletava; mravljinci jo spreletavajo po hrbtu; brezoseb. ob teh zgodbah jih je kar spreletavalo ∙ barve ga spreletavajo bledi in rdi hkrati // hitro, za kratek čas se pojavljati sploh: veselje mu je spreletavalo obraz // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: groza, strah spreletava navzoče / čudne misli ga spreletavajo; začele so jo spreletavati hude slutnje / plamen navdušenja spreletava zbrano množico spreletávati se tudi izpreletávati se leteč se večkrat premikati sem in tja: čebele brenčijo in se spreletavajo; metulji se spreletavajo s cveta na cvet; ptice se spreletavajo nad jezerom; roji mušic se spreletavajo po zraku / nad mestom so
se spreletavala sovražnikova letala ∙ ekspr. pogled se mu spreletava po dvorani nahitro pogleduje po njej spreletavajóč tudi izpreletavajóč -a -e: vrane so krakale, spreletavajoč se nad poljem; spreletavajoč mraz ♪
- spreletéti -ím tudi izpreletéti -ím dov., sprelêtel tudi izprelêtel (ẹ́ í) nav. ekspr. 1. hitro, za kratek čas se pojaviti po telesu, delu telesa, navadno zaradi slabega telesnega počutja, vznemirjenja: drhtavica, mraz, srh spreleti človeka; mravljinci so ga spreleteli po hrbtu; kurja polt ga je spreletela po vsem telesu; brezoseb.: spreletelo ga je, ko jo je zagledal; spreletelo jo je do kosti, od nog do glave; od strahu ga je mrzlo spreletelo // hitro, za kratek čas se pojaviti sploh: nasmeh mu je spreletel ustnice; rdečica mu je spreletela obraz; v njenih očeh se je nekaj spreletelo // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: groza, strah ga spreleti; človeka spreleti nemir; čudni občutki so ga spreleteli / spreletela jo je huda slutnja 2. nenadno spoznati, dojeti kako dejstvo, resnico: spreletela ga je misel, da so ga vsi zapustili;
brezoseb. odkrili so me, ga je spreletelo 3. v zvezi spreleteti z očmi, s pogledom nahitro pogledati, pregledati: z očmi je spreletel po dvorani; s pogledom je spreletela po zbranih spreletéti se tudi izpreletéti se leteč se premakniti sem in tja: golobi so se spreleteli nad trgom; zasvetlikalo se je, kakor bi se spreletela kresnička / vrane so se spreletele s travnika v gozd odletele // z letanjem se razgibati: čebele se morajo spreleteti / petelinčka je prijelo, da bi se malo spreletel po dvorišču ● nar. nebo se je spreletelo se je zvedrilo; nar. poletna nevihta se hitro spreleti preide, mine; nar. do večera se bo že spreletelo prenehalo deževati ♪
- svetotájstvo -a s (ȃ) knjiž., redko skrivnost, nedoumljivost: to ni nobeno svetotajstvo; srhljivo svetotajstvo ◊ rel. sveto rešnje telo ♪
- tríler tudi thríller -ja [triler] m (í) publ. umetniško delo z grozljivo, srhljivo vsebino, zlasti film; grozljivka, srhljivka: snemati triler; napet triler ♪