Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sredstva (62-86)


  1.      instrumentalízem  -zma m (ȋ) filoz. nauk, da so ideje in dejstva samo sredstva za uresničevanje človekovih namenov: Deweyev instrumentalizem ♪
  2.      instrumentárij  in inštrumentárij -a m (á) 1. celota instrumentov za določeno delo, opravilo: klinika je nabavila nov kirurški instrumentarij; laboratorijski instrumentarij; instrumentarij za operacije oči / šola je še brez potrebnega instrumentarija učnih pripomočkov; pren., knjiž. pisatelj je v romanu uporabil vse bogastvo svojega realističnega instrumentarija 2. publ., navadno s prilastkom kar se rabi ali je namenjeno za opravljanje določene dejavnosti, za dosego določenega cilja; sredstva, pripomočki: gospodarski, politični instrumentarij / novi instrumentarij je prizadel več podjetij novi predpisi, ukrepi ♪
  3.      inventár  -ja m (ā) 1. premični predmeti, oprema, ki se uporablja pri opravljanju določene dejavnosti, zlasti podjetja ali ustanove: dopolniti, nadomestiti, popisati inventar; obraba inventarja / pisarniški, šolski inventar; drobni inventar potrošni predmeti // seznam teh predmetov: delati, narediti inventar; vpisati v inventar 2. knjiž., s prilastkom skupek stvari, ki sestavljajo zaokroženo enoto: pečo prištevajo v starejši oblačilni inventar; novo gradivo dobro dopolnjuje inventar pisateljeve korespondence // izrazna sredstva umetniškega ustvarjanja: pisateljev besedni inventar; skromen ljudski pesniški inventar ◊ agr. mrtvi orodje, stroji, živi inventar domače živali kmetijske enote, zlasti živina; ekon. amortizacija inventarja ♪
  4.      investícija  -e ž (í) 1. uporaba denarja za povečanje premoženja, naložba: investicije kmetov so se povečale; obrtniška investicija / investicija v hišo / v kapitalistični ekonomiki nakup delnic je bila dobra investicija; pren. sinovo šolanje je bila draga, a dobra investicija // za to namenjeni, uporabljeni ali potrebni denar: višina investicij // kar se doseže, ustvari s tem denarjem: vrednost investicij 2. nav. mn., ekon. uporaba dela nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog, naložba: usmerjati, ustaviti, zmanjšati investicije; investicije v industrijo, kmetijstvo, turizem; plan investicij; sredstva za investicije / družbene, gospodarske, negospodarske investicije / bruto investicija ki obsega tudi nadomestilo za amortizacijo; javna investicija v objekt za splošne družbene potrebe; kapitalna investicija v stroje, naprave za proizvodnjo; neto investicija ki ne obsega nadomestila za amortizacijo ♪
  5.      investicíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na investicijo: investicijski načrt, program; premišljena investicijska politika podjetja / investicijska sredstva / publ. investicijska poraba je presegla lansko za trideset odstotkov poraba denarja za investicije / povečati investicijski sklad; investicijska banka / investicijski objekti; investicijsko vzdrževanje zgradb ♦ fin. investicijski krediti ♪
  6.      investítor  -ja m (ȋ) 1. oseba ali podjetje, ki investira: sredstva investitorjev 2. naročnik gradbenega objekta: investitor novih stanovanjskih blokov je občina; investitorji in projektanti ♪
  7.      ironíja  -e ž (ȋ) 1. izražanje negativnega, odklonilnega odnosa do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami; posmehovanje, posmeh: njegovo orožje je ironija; komaj opazna ironija; sredstva ironije / njen pogled je izražal ironijo; v njegovih besedah je začutila jedko ironijo; govoriti, reči kaj z ironijo; sestavek je poln ironije / ekspr. kar sem rekel, mislim brez ironije zares, iskreno 2. ekspr., navadno v povedno-prislovni rabi izraža, da je kaj v nasprotju s položajem ali stanjem, v katerem se pojavlja: da mu je ravno njegov največji sovražnik rešil življenje, je prava ironija / ironija je v tem, da tako ravnodušno govori o bolezni, ki jo ima sam / z oslabljenim pomenom ironija naključja, usode ◊ lit. romantična ironija besedna figura, s katero avtor v zgodbi nagovori bralca, izrazi svoje mnenje ♪
  8.      iskálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) 1. kdor (kaj) išče: iskalci diamantov, zlata; poklicali so iskalca vode / ekspr. iskalci pravice, resnice, sreče / iskalci min so preiskali vso sotesko 2. knjiž. kdor si prizadeva za nove, izvirne oblike in sredstva umetniškega izražanja: on je eden najzanimivejših likovnih iskalcev svoje generacije 3. fot. priprava v fotografskem aparatu, filmski kameri za usmerjanje le-te proti motivu in za določanje obsega motiva; iskalo: dobiti predmet v iskalec ◊ fiz. daljnogled z velikim vidnim poljem, postavljen ob astronomskem daljnogledu tako, da sta optični osi vzporedni ♪
  9.      iskánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od iskati: fanta so po dolgem iskanju našli v gozdu / iskanje stanovanja je bilo brezuspešno / iskanje vode z bajanico je bilo uspešno; ukvarjajo se z iskanjem zlata / iskanje boga mu je bil življenjski cilj; poskusili so z iskanjem novih metod / ti psi so najprimernejši za iskanje divjadi; iskanje poti jih je zelo zamudilo / knjiž. iskanje samega sebe 2. knjiž. prizadevanje za nove, izvirne oblike in sredstva umetniškega izražanja: gledališko ustvarjanje je neprestano iskanje; v grafiki se razkriva tedanje likovno iskanje; nova iskanja v glasbi ♪
  10.      iskátelj  -a m (ȃ) knjiž. 1. kdor (kaj) išče; iskalec: Tomo Zupan je bil neutruden iskatelj prešernian / iskatelj lepote, resnice / nemiren iskatelj pustolovščin 2. kdor si prizadeva za nove, izvirne oblike in sredstva umetniškega izražanja: iskatelji novih poti v instrumentalni glasbi; književniki iskatelji ♪
  11.      izdvájati  -am nedov. (ā) publ. izločevati, izločati: izdvajati manjše skupine delavcev za posebne naloge; posamezniki so se začeli izdvajati iz kolektiva / izdvajati sredstva za izobraževanje ∙ publ. tvegano bi bilo izdvajati tega ali onega pevca posebej imenovati, pohvaliti ♪
  12.      izgúba  tudi zgúba -e ž (ȗ) 1. primanjkljaj izkupička glede na stroške ali prodajne cene glede na nakupno: izguba se je zmanjšala; podjetje ima pri proizvodnji novega artikla izgubo; bilanca izkazuje izgubo; sredstva za kritje izgube / prodajati v izgubo; ekspr. hišo je prodal v čisto izgubo; pri reji živine je bil na izgubi je imel izgubo; pog. so v izgubi, pa vendar dajejo plače; delati, poslovati z izgubo // škoda, ki izvira iz česa: zaradi slabo izrabljenih strojev ima tovarna izgubo; milijon izgube 2. glagolnik od izgubiti: a) prijaviti izgubo dokumentov b) izguba staršev jo je močno prizadela / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi c) izguba las; izguba imetja / izguba kalcija pri vretju mleka č) izguba barve; izguba časti d) izguba roke; izguba sluha, vida; izguba spomina / izguba krvi e) izguba časa / izguba pravic / izguba čina 3. kar je izgubljeno: izgube obdelovalnih površin zaradi zazidave; energijske, toplotne izgube / sovražnik je imel velike izgube; publ. oceniti vojne izgube v ljudeh in materialu 4. ekspr., v povedni rabi izraža nepomembnost, nekoristnost česa: delo, poštenost, ljubezen — vse to je bilo po njegovem mnenju izguba; televizija je sama izguba / tvoje govorjenje je le izguba časa ● pog., ekspr. ne poznate ga, samo izgubo imam z njim neprijetnosti, težave; publ. četa je izšla iz boja brez izgub vsi so ostali živi; iti v izgubo marsikaj je šlo v izgubo se je izgubilo; se ni koristno porabilo; pri kuhanju gredo vitamini v izgubo se uničijo; ekspr. nalival je tako previdno, da ni šla niti kapljica v izgubo se ni razlila ◊ agr. klavna izguba izguba teže živali pri zakolu; ekon. planska izguba predvidena s planom; elektr. dielektrične izgube v toploto spremenjena energija v dielektriku; lingv. izguba dvojine; šah. izguba figure, partije; prim. zguba ♪
  13.      izlóčati  -am nedov. (ọ́) 1. oddajati snovi iz celic ali iz telesa: jetra izločajo žolč; izločati mleko; skozi kožo se izločajo organizmu škodljive snovi; izločati hormone v kri; z dihanjem se izloča vlaga / izločati bolezenske klice / drevo izloča smolo 2. delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem izločati mesu kosti; s kuhanjem izločati vodo iz surovega masla / publ.: izločati sredstva za izobraževanje; izločati posamezne obrate v samostojne enote osamosvajati // delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločati blago slabše kakovosti iz prodaje; izločati tovornjake iz prometa / redko izločati škodljive vplive odpravljati, odstranjevati // s kemijskim, fizikalnim postopkom prihajati do česa: izločati sol iz morske vode; cink se izloča na katodi 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: izločati posamezne probleme izlóčati se 1. publ. nastajati, oblikovati se: proletariat se je izločal iz neposedujočih množic 2. ekspr. kazati se v obrisih: iz teme so se izločale posamezne hiše ♪
  14.      izločeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. oddajati snovi iz celic ali iz telesa: izločevati seč; z dihanjem se izločuje vlaga / izločevati bolezenske klice / izločevati smolo 2. delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: izločevati debelejša zrna; izločevati snovi iz zmesi / publ. izločevati sredstva za izobraževanje // delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločevati tovornjake iz prometa 3. knjiž. delati, da kdo ni več član kake skupnosti: izločevati nedelavne ljudi iz organizacije; družba ga kot hudodelca izločuje izločujóč -a -e: drevo, izločujoče smolo ♪
  15.      izločíti  in izlóčiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem je treba mesu izločiti kosti; s sušenjem izločiti vodo iz sadja / naše internirance so izločili iz transporta / cenzura je izločila nekaj pesmi; iz učnih programov so izločili nepotrebno učno snov / publ. izločiti sredstva za izobraževanje ∙ publ. virusa raka še niso izločili osamili, izolirali // napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločiti blago slabše kakovosti iz prodaje; izločiti tovornjake iz prometa / izločiti tuje vplive odpraviti, odstraniti // s kemijskim, fizikalnim postopkom priti do česa: izločiti sladkor iz raztopine 2. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: avtor je ta problem izločil; iz natečaja se izločijo prošnje, ki niso bile poslane v določenem času / knjiž. kritik je izločil iz dela poglavitne motive posebej imenoval, obravnaval 3. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake skupnosti: zaradi tega dejanja so ga izločili; sam se je izločil iz družbe 4. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega: zdravniška komisija ga je izločila; na naboru so ga izločili; izločili so jo zaradi neustrezne izobrazbe 5. oddati snovi iz celic ali iz telesa: človek izloči dnevno do tisoč gramov znoja ◊ mat. izločiti neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; šport. izločiti igralca, moštvo zaradi neuspeha na izbirnem tekmovanju mu preprečiti nadaljnje tekmovanje izločíti se in izlóčiti se ekspr. pokazati se v obrisih: iz megle se je izločila zasnežena hiša izlóčen -a -o: izločeni kandidati; naš tekmovalec je bil v polfinalu izločen; izločen iz prometa ♦ voj. izločena enota nižja vojaška enota, ki se zaradi posebne naloge izloči iz sestava višje enote ♪
  16.      izrázen  -zna -o prid. (ā) 1. nanašajoč se na izraz, izražanje: a) raziskovanje slovenskega izraznega fonda; vsebinska in izrazna razčlenitev pesmi b) za impresionista je barva izrazni element; izrazne kretnje / izrazna moč, ohlapnost, sposobnost / filmska, glasbena, gledališka, pesniška izrazna sredstva ♦ anat. izrazne mišice obrazne mišice, s premikanjem katerih se izražajo čustva, razpoloženje; kor. izrazni ples ples, ki izraža čustva, razpoloženje 2. redko ki se da izraziti; izrazljiv: količina mora biti številčno izrazna izrázno prisl.: ti plesi izrazno niso posebno bogati; delo je izrazno zanimivo ♪
  17.      izročíti  -ím dov., izróčil (ȋ í) 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: izročiti komu denar, knjigo; izročiti telegram naslovniku / izročiti posestvo sinu / izročiti komu kaj v last / ekspr. izročite mu lepe pozdrave / izročiti tuji državi storilca kaznivega dejanja // dati komu kaj, zlasti na slovesen način: izročiti diplome, odlikovanja ♦ polit. izročiti protestno noto; veleposlanik je izročil svoja akreditivna pisma predsedniku vlade // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: izročiti proizvajalna sredstva delavcem / izročiti komu oblast, poveljstvo 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: premaganci so morali izročiti orožje, trdnjavo / izročiti ključe hiše, mesta 3. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom: izročiti predmete v hrambo; izročiti otroka v rejo, varstvo; izročiti v promet, uporabo; izročiti teze v razpravo dati / publ.: poslopje so izročili svojemu namenu; most so že izročili prometu / izročiti zadevo odvetniku / ekspr. izročil ga je sodišču vložil je tožbo proti njemu 4. zastar. sporočiti: po otroku mu je izročil, naj ga obišče ● vznes. izročil je svojo dušo Bogu v krščanskem okolju umrl je; knjiž. izročiti kaj pozabi, v pozabo napraviti, povzročiti, da se pozabi; vznes. njegovo truplo so izročili zemlji pokopali izročíti se knjiž. prepustiti se, predati se: izročiti se usodi / ves se je izročil svojemu poklicu posvetil ♦ rel. izročiti se Materi božji prositi za varstvo, pomoč izročívši zastar.: izročivši pismo, je odšel izročèn -êna -o: skrb za otroka je bila izročena sestri; ustno izročena pravljica; blago je bilo izročeno v varstvo ∙ ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen ♪
  18.      izskakováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. skakati iz česa, navadno iz prometnega sredstva: padalci izskakujejo v določenih presledkih 2. premikati se s prvotnega, navadnega mesta: čolniček pri teh statvah pogosto izskakuje ♪
  19.      izskočíti  -skóčim dov. (ȋ ọ̑) 1. skočiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva: padalec je izskočil prepozno; izskočiti iz letala, vlaka 2. prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu: čolniček pri teh statvah pogosto izskoči; pero je izskočilo iz napete lege; izskočilo mu je vretence; roka je izskočila v ramenu se je izpahnila ∙ ekspr. oči bi mu skoraj izskočile, ko ga je srečal zelo začudeno je pogledal ♪
  20.      izstópati  -am nedov. (ọ̄) 1. stopati iz česa, navadno iz prevoznega sredstva: potniki izstopajo iz vlaka; izstopati pri zadnjih vratih / divjačina izstopa iz gošče 2. prihajati iz česa, na površje: čelna arterija izstopa tik nad obrvjo / potne kapljice so mu izstopale po telesu 3. prenehati biti član kake organizacije, društva: zaradi tega dogodka so množično izstopali iz društva / dov. z današnjim dnem izstopam iz kluba 4. postajati (zelo) opazen, viden: shujšal je, tako da mu ličnice izstopajo; žile mu izstopajo od napora / razlike med mestom in podeželjem so vse bolj izstopale / na sliki preveč izstopa temna podlaga // knjiž. biti boljši, imeti večje uspehe kot drugi: na tekmovanju so izstopali zlasti francoski smučarji; izstopati po znanju ∙ publ. izstopa zlasti problem ureditve vodovoda je pomemben, pereč izstopajóč -a -e: izstopajoči potniki; izstopajoč problem; zelo izstopajoče ličnice ♪
  21.      izstopíti  in izstópiti -im dov. (ȋ ọ́ ọ̑) 1. stopiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva: izstopiti iz avtobusa, dvigala, vlaka; izstopiti na glavni postaji, pri srednjih vratih / ko so izstopili iz gozda, je prenehalo deževati stopili 2. priti iz česa, na površje: možgani so izstopili skozi prebito lobanjo / potne kapljice so mu izstopile na čelu / krogla je izstopila na nasprotnem sencu 3. prenehati biti član kake organizacije, društva: izstopiti iz društva; izstopiti iz šole; elipt. sredi šolskega leta je izstopil prenehal hoditi v šolo / izstopiti iz službe; izstopiti iz igre prenehati (se) igrati 4. postati (zelo) opazen, viden: kite, žile so mu izstopile od napora / razlike med razvitimi in nerazvitimi državami so še bolj izstopile / knjiž. med osebami v drami je izstopil zlasti lik komandanta bil je boljši kot drugi ∙ ekspr. od strahu so mu izstopile oči (iz jamic) gledal je z izbuljenimi očmi 5. redko prestopiti (bregove), razliti se: reka je ob deževju izstopila ◊ alp. plezalec je izstopil ob enajstih končal plezalni vzpon izstopívši zastar.: izstopivši iz vlaka, se je napotil proti goram; izstopivši potniki ♪
  22.      iztovárjati  -am nedov. (á) spravljati kaj s prevoznega sredstva: iztovarjati blago z ladje; iztovarjati bale papirja s kamiona; iztovarjati pošto na letališču / iztovarjati ladjo raztovarjati / publ. ladja iztovarja v Kopru ♪
  23.      iztovóriti  -im tudi iztovoríti -ím dov., iztovóril (ọ̄ ọ̑; ȋ í) 1. spraviti kaj s prevoznega sredstva: iztovoriti prtljago; iztovoriti blago z ladje / iztovoriti ladjo raztovoriti 2. ekspr. spraviti koga s prevoznega sredstva, navadno s posebnim namenom: zapornike so iztovorili pred policijsko postajo iztovóriti se, tudi iztovoríti se izkrcati se: turisti so se iztovorili na vzhodnem obrežju Nila iztovórjen -a -o tudi iztovorjèn -êna -o: iztovorjeno blago ♪
  24.      jáven  -vna -o prid. (á) 1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo; ogroziti javne koristi; brigati se za javne zadeve; pereča javna vprašanja // ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari 2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva 3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo // ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji // ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo 4. nanašajoč se na družbenopolitično dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje ● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti miličnik, policaj; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija ◊ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba v kapitalistični ekonomiki družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; jur. javni organ; javni pravobranilec; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, organizacije združenega dela in interesne skupnosti, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti jávno prisl.: javno delovati; javno glasovati, govoriti, izjaviti; javno preklicati zmote; javno se je sprehajal z njo ♪
  25.      jésti  jém nedov., 2. mn. jéste, 3. mn. jedó tudi jéjo; jéj in jèj jéjte; jédel jédla, stil. jèl jéla (ẹ́) 1. dajati hrano, jed v usta in požirati: sedel je pri mizi in jedel; jesti jabolko, juho; večerjo so jedli brez besed večerjali so; iti jest; poklicati jest; začeti jesti; jesti hitro, hlastno, s tekom / bolnik že je in pije; po kosilu navadno jedo kompot; od skrbi ne je, ne more jesti; dosti, rad, zmerno je; ekspr. je za tri zelo dosti; star. je kot mlatič z velikim tekom; je kot ptiček zelo malo; je kot volk hlastno; z velikim tekom; drugega ne dela, kot je in spi; suh je, kot bi nič ne jedel zelo je suh / jesti iz sklede zajemati jed iz (skupne) sklede; jesti z rokami z rokami prijemati jed in jo dajati v usta; jesti z vilicami, z žlico z vilicami, z žlico zajemati jed in jo dajati v usta; ranjenec ni mogel sam jesti ni si mogel sam dajati hrane v usta / v nedoločniku: dal mu je jesti hrane, jedi; prositi, vzeti si jesti / pog. ona je preveč tablet uživa / rad bi kaj jedel ♦ gost. jesti po naročilu jedi po naročilu // nepreh. dobi(va)ti obrok(e) hrane: konji danes še niso jedli; jesti trikrat na dan / jesti doma, v menzi; pri njih je jedel zastonj 2. preh. uporabljati, imeti za hrano, jed: govedo je rastlinsko hrano; v nekaterih deželah jedo celo mačke; nekaterih gob ne smete jesti / živali se je poznalo, da je jedla deteljo; jedli so pretežno krompir; jedo premalo sadja in zelenjave / za kosilo bodo jedli štruklje 3. z grizenjem uničevati: gosenice jedo repo; uši so začele jesti vrtnico / redko: rja jé železo razjeda; voda jé zemljo izpodjeda, odnaša // ekspr., redko porabljati, zmanjševati: nizke amortizacije jedo osnovni kapital; neprestana skrb mu je moči / papir na oknih je jedel svetlobo 4. redko povzročati neprijeten, pekoč občutek; gristi: prah ga jé; rese so ga začele jesti / bolhe me jedo pikajo // ekspr. vznemirjati, mučiti: samota ga jé; brezoseb. jedlo ga je in peklo, ko je videl, kako se mu vse podira ● nizko že dolgo ga jedo črvi je mrtev; star. jesti komis biti pri vojakih; ekspr. jesti bel(i), črn(i) kruh živeti v izobilju, v pomanjkanju; ekspr. jé njegov kruh on mu daje sredstva za življenje; ekspr. dober sir lahko jeste samo v Franciji kupite, dobite; ekspr. tak je, da bi z roke jedel zelo je krotek, ubogljiv; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; niso imeli kaj jesti bili so brez hrane, živeža; nižje pog. kaj bo danes za jesti kaj bomo danes jedli; pog. imate kaj za jesti hrane, jedi (zame); preg. kdor ne dela, naj ne je jedóč -a -e redko: bil je tako utrujen, da je jedoč zaspal ♪

   1 12 37 62 87 112 137 162 187 212  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA