Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
srebrno (56) 
- srebrno... prvi del zloženk nanašajoč se na srebrn: srebrnobrad, srebrnolisten ♪
- srebrnolás in srebrnolàs -ása -o prid. (ȃ; ȁ á) ekspr. sivolas: srebrnolas starec / srebrnolasa glava ♪
- srebrnolíst -a -o prid. (ȋ ȋ) srebrnolisten: srebrnoliste oljke ♪
- srebrnolísten -tna -o prid. (ȋ) ki ima srebrno sive liste: srebrnolistne vrbe ♪
- alumínij -a m (í) lahka kovina srebrno bele barve, ki dobro prevaja toploto in elektriko: pridobivati aluminij iz boksita; aluminij v palicah; tovarna aluminija; posoda iz aluminija ♪
- belíca -e ž (í) rabi se samostojno ali kot prilastek 1. belkasta žival: kokoš belica 2. svetel sadež ali rastlina, ki ga rodi: češnja, figa belica; pesn. pšenica belica 3. nar. prekmursko jajce: ubiti belico v juho ◊ agr. belica konoplja z moškimi cveti; zool. belica majhna srebrno bela sladkovodna riba, Leucaspius delineatus; kuna belica ♪
- brancín -a m (ȋ) postrvi podobna morska riba srebrno modre barve: prodajati brancine; kuhan, pečen brancin ♪
- brokáten -tna -o prid. (ȃ) ki je iz brokata: bila je oblečena v srebrno brokatno obleko; brokatno pregrinjalo / bogato izrezljani brokatni stoli ♪
- brónsa in brónca in brónza -e ž (ọ̑) 1. zmes laka in kovine v prahu za premazovanje predmetov, zlasti kovinskih: premazati peč s srebrno bronso; aluminijeva bronsa s srebru podobnim sijajem; bakrova bronsa z zlatu podobnim sijajem 2. zlitina bakra in drugih kovin; bron: kipci iz bronse // pog. umetniški izdelek iz te zlitine: tam je bilo veliko gobelinov in brons ♪
- búnka -e ž (ȗ) 1. oteklina, navadno od udarca: iz pretepa je odnesel bunko na čelu // nav. mn., ekspr., raba peša močen udarec, navadno s pestjo: dobiti bunke; naložiti bunke 2. pog. glavič, betiček: palica s srebrno bunko / na vrtu imajo pisane steklene bunke krogle 3. slabš. debela, nerodna ženska: tisto bunko je prosil za ples; debela bunka / bila je prava kmečka bunka ♪
- butíca -e ž (í) 1. ekspr. glava: butica me boli; razčesniti butico / tako trmastih butic, kot je on, ne pregovoriš ∙ pog., ekspr. ne gre mu v butico ne razume; pog., ekspr. v butici se mu je posvetilo doumel, razumel je; pog., ekspr. učenec je trde butice se težko uči 2. star. glavič, betiček: palica s srebrno butico ♪
- cézij -a m (ẹ́) kem. mehka, na zraku in v vodi neobstojna kovina srebrno bele barve, element Cs ♪
- čebúla -e [tudi čǝb] ž (ú) 1. začimbna rastlina s cevastimi listi ali njeni omeseneli podzemeljski deli: gojiti čebulo; prepražiti čebulo; čevapčiči s čebulo / zreži nekaj čebul na rezine ♦ bot. podzemeljsko steblo z mesnatimi luskolisti; čebulica 2. pog., ekspr. žepna ura: privlekel je iz žepa srebrno čebulo / šalj. koliko je na čebuli? koliko je ura? ♪
- číst -a -o stil. -ó prid., čistéjši (ȋ ȋ) 1. ki je brez umazanije, prahu: čisti čevlji; čista posoda; obleči čisto srajco; čiste ulice; vse je pospravljeno in čisto / otroci so siti in čisti / čist planinski zrak; splakniti perilo v čisti vodi / prepisati na čist list nepopisan; čista polt brez izpuščajev in peg; čista rana ki se ne gnoji / čista gospodinja ki ima smisel in skrb za snago; čisto delo pri katerem se človek ne umaže // ki ni skaljen ali moten: čist studenec; čista gladina jezera / čisto obzorje; ekspr. jutro je bilo kristalno čisto; nebo je čisto kot ribje oko; pren. čista glava, pamet 2. ki je brez primesi: napolniti blazino s čistim puhom; čista rudnina; čisto srebro, zlato / čista pasma, rasa / piše v čistem jeziku / čista matematika teoretična, ne praktično uporabna matematika; bluza iz čiste svile prave svile; čista umetnost nepoučna, netendenčna; pren.
svoje vrste hočejo imeti čiste // ki obstaja iz istovrstnih (duhovnih) prvin: stavba v čistem gotskem slogu; na razstavi so presenečale likovno čiste plastike; stilno čista predstava 3. ki ni hripav ali zamolkel: zapel je z lepim in čistim glasom; ekspr. srebrno čist glas 4. ekon. ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov: čisti dobiček; pravilnik o delitvi čistega dohodka; čisti donos; čista plača 5. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu: čist človek; čist značaj / biti, ostati čist / čista ljubezen, misel; čisto življenje / čisto dekle nedolžno / vodili so ga čisti nameni / ima čisto politično preteklost neoporečno; pren. čisto srce 6. ekspr. ki je brez česa drugega: njegova zahteva je čisti formalizem; čista abstrakcija / hišo je prodal v čisto izgubo // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: njegove besede so čist nesmisel; to je čista laž; kar sem
povedal, je čista resnica ● zdaj imata čiste račune poravnala sta medsebojna navzkrižja; nimata več medsebojnih obveznosti; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; evfem. nima čistih rok je kriv; čista teža teža, v katero ni všteta teža embalaže; nima čiste vesti čuti se krivega; je kriv; ekspr. nalil, natočil mu je čistega vina povedal mu je resnico brez olepšavanja; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose; čistemu je vse čisto ◊ farm. čisti bencin bencin za rane; filoz. čisti razum spoznavna zmožnost duha, ločena od čutnih zaznav in čustev; čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; gastr. čista juha nezakuhana juha; čista mast mast brez ocvirkov; kem. kemično čist; lit. čista lirika lirika, ki izraža le čustva; čista rima rima, pri kateri se vokali ujemajo glede dolžine in širine; šol. čisti biolog biolog, ki študira sámo
biologijo čísto stil. čistó prisl.: čisto oprati; čisto obrita brada; orkester zveni intonančno čisto / doma imajo zelo čisto čísti -a -o sam.: pog. prireditelji so imeli pet milijonov čistega čistega dobička; zbrisati kaj do čistega; prepisati na čisto dokončno, brez popravkov; prišel je na čisto sam s seboj spoznal je, kakšen je; dati otroka v čisto v čisto perilo; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. ni pri čisti je nekoliko duševno zmeden ♦ gozd. sečnja do čistega, na, v čisto sečnja, pri kateri se posekajo prav vsa drevesa; prim. čisto ♪
- donéti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati polne, nizke glasove: orgle, zvonovi donijo; zamolklo doneti / glas mu je votlo donel 2. doneč se širiti: preko polj doni vesela pesem; glas roga je donel s hriba v hrib / po hodniku so doneli trdi koraki 3. ekspr. biti zaznaven, slišen: iz njenega glasu je donel upor; iz besed je donelo sovraštvo / njen smeh je še vedno donel / njegove besede so ji neprestano donele na uho donèč -éča -e 1. deležnik od doneti: doneč zvon; zapel je s prijetno donečim glasom; srebrno doneč smeh 2. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: visoko doneče besede, fraze ♪
- hólmij -a m (ọ́) kem. redka težka kovina srebrno bele barve, element Ho ♪
- índij -a m (í) kem. redka, mehka kovina srebrno bele barve, element In: ležaji iz indija ♪
- irídij -a m (í) kem. trda, težko taljiva žlahtna kovina srebrno bele barve, element Ir: iridij in platina ♪
- jadrálka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) 1. ženska, ki se ukvarja z jadranjem: nastop jadralk na jadrnicah / omenjena jadralka je za svoj let dobila srebrno značko 2. redko jadrnica: tod so plule samo redke jadralke ♪
- kávka 1 -e ž (ȃ) 1. ptica golobje velikosti s srebrno sivimi očmi: kričeče kavke; stolp je obletavala jata črnih kavk ♦ zool. planinska kavka gorska ptica s črnim perjem, rumenkastim kljunom in rdečkastimi nogami, Pyrrhocorax graculus 2. slabš. neumna, nespametna ženska: stare kavke spet regljajo; je prava kavka / kot psovka ti prekleta kavka ♪
- kraljévski -a -o prid. (ẹ́) 1. nanašajoč se na kralje: kraljevska hiša, krona / kraljevska oblast / pripeljala se je kraljevska dvojica kralj in kraljica / njegovo kraljevsko veličanstvo ∙ ekspr. kraljevska igra šah 2. ekspr. izredno lep, veličasten: na hribu je stal kraljevski hrast / imel je naravnost kraljevsko postavo // zelo velik, obilen: prejel je kraljevsko plačilo / kraljevski obed ◊ vrtn. kraljevska begonija begonija z velikimi srebrno progastimi listi in rdečimi cveti; zgod. kraljevska kmetija fevdalcu podeljena nemška kolonizacijska enota, ki obsega približno 50 ha kraljévsko prisl.: (po) kraljevsko kositi; kraljevsko nagraditi; kraljevsko miren obraz ♪
- króm -a tudi kròm krôma m (ọ̑; ȍ ó) kem. trda težka kovina srebrno bele barve, element Cr: zlitina železa in kroma ∙ pog., ekspr. avto je ves v laku in kromu zelo se sveti; neskl. pril.: usnj. krom usnje kromovo usnje ♪
- lesketáti se -ám se in -éčem se stil. lesketáti -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. odbijati iskrečo se svetlobo: biser se lesketa; morska gladina, rosa se lesketa; meči so se lesketali; oči se mu lesketajo od prijetnega vznemirjenja; okna se lesketajo v soncu; kapljice na veji so se lesketale kot biseri; vino se lesketa kot zlato / na prsih se mu lesketajo medalje; solze se ji lesketajo v očeh // odbijati svetlobo sploh: mokra cesta se lesketa v luči svetilk; njeni črni lasje so se lesketali; motno se lesketati / na mladiki se lesketajo rjavi smolnati popki 2. svetiti, sijati: lučke se lesketajo; zvezde se lesketajo bolj kot prej / zvezde se lesketajo z neba, skozi drevje / v grmovju se lesketajo kresnice; ekspr. v otrokovih očeh se lesketa nedolžnost je zaznavna, vidna 3. ekspr. belo odsevati: hiša se je lesketala v mesečini; dekletova bela polt se je lesketala v mraku / prod ob reki
se belo lesketa ● ekspr. kupola se lesketa od zlata je pozlačena, zlata; ekspr. v dvorani se je vse lesketalo od zlata in biserov v dvorani je bilo zelo veliko zlata in biserov; ekspr. mesečina, sončni žarki se lesketajo na gladini se iskreč odbijajo od nje; ekspr. biser se je lesketal pri biseru bilo je zelo veliko biserov; ekspr. sneg se lesketa, da jemlje vid zelo se lesketa lesketajóč se -a -e: luske lesketajoč se odpadajo; lesketajoče (se) luči v daljavi; v upanju lesketajoče (se) oči; lesketajoče (se) perje divjega petelina; srebrno (se) lesketajoča reka ♪
- lúben -a m (ū) zool. postrvi podobna morska riba srebrno modre barve; brancin: velik luben ♪
- magnézij -a m (ẹ́) kem. mehka lahka kovina srebrno bele barve, element Mg: pridobivanje magnezija iz magnezita ♪
1 26 51 
