Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

src (401-425)


  1.      miokárd  -a m (ȃ) anat. srčna mišica: vnetje miokarda ♪
  2.      miokardítis  -a m (ȋ) med. vnetje srčne mišice: zdraviti miokarditis ♪
  3.      mír  -ú in -a m (ȋ) 1. stanje brez vojne, spopadov: delati, prizadevati si za mir; obvarovanje miru na svetu; vojna in mir / publ.: na meji je bil mir zelo negotov; politika miru in sodelovanja med narodi / pohod miru v nekaterih deželah manifestacija za mir; Nobelova nagrada za mir za delo, prizadevanje za mir 2. dogovor o končanju vojne, spopadov: kršiti mir / skleniti častni, sramotni mir; separatni ali posebni mir ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike / podpisati mir ♦ zgod. vestfalski mir sklenjen leta 1648 ob koncu tridesetletne vojne 3. stanje brez prepirov, sporov med ljudmi: s prihodom te ženske se je končal mir v vasi / rad bi živel v miru in prijateljstvu z vsemi // stanje brez velikih družbenih, političnih nasprotij: zdaj je v državi mir; doseči red in mir v deželi // stanje brez hrupa, nereda: skrbeti za mir med manifestacijami / vzdrževati javni red in mir / demonstracija je potekala v miru 4. stanje brez hrupa, ropota: v sobi je bil mir; na tej cesti ni miru / ekspr.: okoli nas je bil blažen mir; v dvorani je vladal gluh mir / ekspr. ali bo že mir ali ne / kot vzklik otroci, mir // stanje brez hrupa, vznemirjenj: potreben mu je mir in počitek; želeti si miru / knjiž. mir je legel na pokrajino; nedeljski mir / kazen za kalivce nočnega miru / prijeten mir gozda 5. stanje notranje ubranosti, urejenosti: izgubiti, najti mir; v sebi je začutil velik mir / občudovati mir na njenem obrazu / duševni, srčni mir / pri njej najde mir in tolažbo / v medmetni rabi, v krščanstvu: mir z vami; ob spominu na umrle: Bog mu daj večni mir; naj počiva v miru // stanje brez notranje napetosti, vznemirjenja: miru in pozabljenja je iskal v pijači; brez miru tava okrog / ekspr. to ji je povedal z ledenim, suhim mirom 6. v medmetni rabi, v zvezi daj(te) (no) mir izraža začudenje, zavrnitev: daj no mir, to so le čenče; dajte no mir, še tega je treba / oženil da se je, daj no mir ● ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir (pri hiši) da te ne bo več prosil, nadlegoval; ekspr. z otroki je bil potem mir niso več razgrajali, nagajali; med njimi še vedno ni miru še se prepirajo, si nasprotujejo; ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. misel, vest mu ni dala miru ga je vznemirjala; ekspr. ni si dal miru, dokler ni vsega opravil ni odnehal, počival; ekspr. ženske nimajo miru pred njim pogosto, neprestano jih nadleguje, se jim vsiljuje; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; delati mir miriti; pri miru biti pri miru ne gibati se, ne premikati se; pustiti koga na miru, pri miru ne motiti, ne nadlegovati, ne vznemirjati ga; ne vtikati se v njegove zadeve; sedeti, stati pri miru brez gibanja, premikanja; božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; ekspr. zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre da me ne bi več nadlegoval, prosil; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; knjiž., ekspr. golob miru podoba goloba kot simbol miru; pipa miru pri severnoameriških Indijancih okrašena pipa z dolgim, ravnim ustnikom, ki se uporablja zlasti ob sklepanju miru; ekspr. mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; pog., ekspr. še pes ima rad pri jedi mir med jedjo se ljudje ne smejo motiti, nadlegovati s kakimi opravki ♪
  4.      mirílo  -a s (í) knjiž. pomirjevalno sredstvo: korenika te rastline se uporablja kot mirilo za srce ♪
  5.      mísliti  -im nedov. (í ȋ) 1. biti dejaven v zavesti: dolgo ni mogel misliti; ne morem urejeno, zbrano misliti / čeprav dobro govori angleško, misli še vedno v domačem jeziku / učenec je logično mislil; zna politično misliti / ekspr. mislil je in mislil, vendar ni našel rešitve / skušal ga je naučiti misliti logično misliti, sklepati // preh., navadno v zvezi z na izraža usmerjenost take dejavnosti: mislil je na bolečine, ki ga čakajo; vedno misli na domovino; skušal je misliti na kaj drugega; večkrat misli nanjo; mislil je samo na smrt; tudi sam bom mislil na to / ves čas je mislila, kako bo uredila dom premišljevala, razmišljala 2. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: mislila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva se zmotila; mislim, da so dogodki potekali takole; strokovnjaki mislijo, da bo novo zdravilo zelo učinkovito // izraža omejitev povedanega na osebni odnos: mislim, da tako dejanje ni sramota; mislim, da bi morali te ljudi bolje plačati; vsi mislijo, da so novi predpisi boljši; sprva je mislil, da se mu blede 3. s prislovnim določilom imeti pozitiven ali negativen odnos do koga, česa: dobro, slabo misli o meni; zdaj drugače mislim o njem // imeti osebni odnos do česa sploh: večina misli o tem drugače; tudi jaz mislim tako kot ti; dekle misli, kako je lepa; povedal sem mu, kakor sem mislil / kaj pa ti misliš o tem; kaj mislite, koliko bo stalo 4. z nedoločnikom ali z glagolskim samostalnikom izraža a) namero, namen: že dolgo sem mislil govoriti z vami; k njemu ne mislim iti; če misliš kupiti blago, povej; ekspr. iz njega misli narediti dobrega človeka; ali že misliš na odhod, na upokojitev / elipt., brezoseb. izlilo se je, kolikor se je mislilo / elipt.: k njemu sem mislil; ali misliš v Nemčijo z letalom; kam pa misliš b) opravičilo, pojasnilo: nisem te mislil prizadeti, žaliti / elipt.: nič slabega nisem mislil; oprosti, nisem mislil resno; rekel sem, ne da bi bil kaj (drugega) mislil // pog., nav. ekspr., z nedoločnikom izraža možnost uresničitve česa: ali mislite že kaj kmalu končati; glej ga, vse mi misli pojesti; ta človek se misli čisto zapiti / ali misli še kdo priti 5. v zvezi z reči uvaja a) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: o tem problemu sem govoril, mislim (reči), pisal; kaj ste po poklicu, mislim (reči), kakšno izobrazbo imate / elipt. koliko stanejo, mislim, razglednice b) povzetek bistvene vsebine povedanega: mislim reči, da nimate prav; s tem ne mislim reči, da lenarimo / elipt. mislim le, da to ni res 6. izraža točno, konkretno določitev predmeta: koga misliš? Očeta mislim, ne tebe; pri tem, s tem mislim njega / saj veš, koga mislim 7. v medmetni rabi, navadno v zvezi z ali, kaj izraža a) začudenje, nejevoljo: misliš, da ga ne poznam, kakšen je; ali misliš, da tega ne vem; kaj misliš, da si edina na svetu; seveda sem vzel, kaj pa misliš / kakšen hinavec, kdo bi (si) to mislil; le kaj (si) misliš, da si b) podkrepitev trditve: to je velik uspeh, kaj misliš; kaj mislite, te nesreče ne bo kmalu prebolel / tudi tebe ne maram več videti, da ne boš mislil ● pog., ekspr. ali misliš že enkrat pospraviti kako da tako dolgo pospravljaš; pospravi; misliti na svojo korist želeti imeti; ekspr. treba je misliti tudi na prihodnost ravnati tako, da je koristno za prihodnost; ekspr. niti, še misliti ni bilo na spanje izraža močno zanikanje; ekspr. ta človek misli na vse je zelo skrben; je zelo previden; ekspr. misliti je treba tudi na svoje zdravje živeti, ravnati je treba tako, da se ne zboli; ekspr. misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; imel je navado glasno misliti govoriti sam s seboj; ekspr. niti za korak naprej ne misli v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti; verjela je, da fant misli resno da se hoče poročiti z njo; ekspr. to mi je dalo misliti spremenil sem svoje stališče, odnos; ekspr. naj stori, kakor pač misli izraža nedoločenost, poljubnost, posplošenost; nisem toliko dobil, kot sem mislil pričakoval, upal mísliti si predstavljati si, zamišljati si: misli si človeka majhne postave; njega sem si mislil drugače / ekspr.: ni si mogel misliti večje nesreče; težko si mislim kaj hujšega / ne morem (si) misliti, da je res verjeti / ta človek (si) misli, da je nenadomestljiv si domišlja // v medmetni rabi izraža a) podkrepitev trditve: lahko si mislim, da ga je bolelo; misli si, koliko smo pretrpeli / kar misli si, nikamor ne boš šla b) pritrjevanje: »to me je zelo užalilo.« »Si (lahko) mislim« mislé zastar.: pomel je oči, misle, da so spet sanje mislèč -éča -e: stopil je k njemu, misleč, da je mrtev; združili so se vsi dobro misleči ljudje míšljen -a -o: mišljeni so zlasti prebivalci mest; mišljeno je bilo, da bi ti šel; dobro mišljeni nasveti; to ni bilo mišljeno kot nekaj trajnega ♪
  6.      míšica  -e ž (ȋ) organ, ki s krčenjem omogoča gibanje telesnega dela: mišica se iztegne, napne, skrči; z delom, telovadbo krepiti, razvijati mišice; ohraniti, sprostiti mišice; mlahave, napete, prožne mišice; močne, šibke mišice; delovanje, napetost, sila mišic; mišice in kosti / dihalne, žvekalne mišice; golenske, obrazne, trebušne mišice; srčna mišica ◊ anat. gladke mišice mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove volje; krožna mišica ki zapira in odpira odprtino; ploščata, trikotna, vretenasta mišica; progaste ali skeletne mišice ki se krčijo po človekovi volji; zool. letalne mišice ki ptici pri letanju gibljejo peruti ♪
  7.      míšičevje  -a s (ȋ) mišice telesa ali dela telesa: krepiti mišičevje; imeti dobro razvito mišičevje nog / kožno mišičevje; oslabelost srčnega mišičevja ♪
  8.      míšičje  -a s (ȋ) mišice telesa ali dela telesa: s telovadbo, masažo krepiti mišičje; mlahavo, napeto, prožno mišičje; mišičje nog, rok / srčno mišičje ♦ anat. skeletno mišičje ♪
  9.      mlád  -a -o tudi -ó prid., mlájši (ȃ á; v pomenu mladič ȃ) 1. ki je v prvem obdobju življenja: mlad človek; ljubitelj mladih živali; misliš, da boš zmeraj mlad; moral je umreti mlad; ekspr. rosno mlad / lepo je biti mlad / mlada generacija; pren., pesn. mladi dan; rodilo se je lepo mlado jutro // ki je v prvem obdobju rasti: hoditi po mladi travi; rastlinice so še mlade in šibke; mlado drevje / mlado rogovje / skriti se v mladem zelenju 2. ki je dosegel potrebno, ustrezno kakovost za uživanje: skuhati mlado kolerabo; jedli so mlad(i) krompir // ki še nima vseh ustreznih značilnih lastnosti: gnoj je še mlad; mlado kislo mleko / mladi sir 3. ki ima razmeroma malo let, ant. star: gruča mladih fantov; ima mladega moža; nastop mladih tekmovalcev; njeni starši so še mladi; uči jih mlada učiteljica; po videzu je še mlad / na vrtu se zbira mlada družba / ekspr. mladi starci mladi ljudje z značilnimi znaki starosti / gozd mladih gabrov; posekal je mlado, košato lipo / vznes. svoja mlada življenja so žrtvovali za svobodo 4. značilen za mladega človeka a) po videzu: njegov obraz je ostal mlad; ima mlado, mehko polt; mlado čelo b) po učinkovanju, delovanju: ima mlad in močen glas; ekspr. fantje so napeli vse svoje mlade sile c) po lastnostih: mlade sanje / ekspr. duh razprav je bil živ in mlad / mlad po duhu, srcu 5. v zvezi mladi dnevi, mlada leta mladost: spomini na mlade, srečne dni; mlada leta / že od mladih dni krade; v mladih letih je veliko potoval ko je bil mlad 6. ki obstaja šele malo časa: sreča mladega zakona; mlade družine; njuna ljubezen je še mlada; mlado revolucionarno gibanje // ki je po času nastanka bližje sedanjosti: mlade kamnine; proučevati mlade zvezde; to gorovje je še mlado / mladi in stari narodi 7. ki je to, kar je, postal šele pred kratkim: mladi gospodar dela popolnoma drugače kot stari; mladi in stari šef se dobro razumeta; mlada gospodinja je izvrstna kuharica ● nar. mladi mesec mlaj; ekspr. mlada kri se rada zabava mladi ljudje; nar. mlada nedelja prva nedelja po mlaju; ekspr. že od mladih nog se nisva videla od mladosti; star. mlado leto pomlad ◊ agr. mlado vino vino po končanem vrenju do izločitve droži; geogr. mlado nagubano gorovje; lingv. mlada izposojenka mládi -a -o sam.: mladi odhajajo v mesta; dobiti, imeti mlade mladiče; tam ima dež mlade pogosto dežuje; mlada, pog. ta mlada gospodinji snaha; ekspr. plesalo je staro in mlado vsi so plesali; star. izza mlada iz zamlada; od, redko iz mladega od mladosti; prim. mlajši ♪
  10.      mladíti  -ím nedov., mlajèn (ȋ í) star. pomlajevati: vrač je trdil, da zna mladiti stare ljudi / sreča mu mladi srce ● nar. v grmovju mladijo kosi imajo mlade ◊ agr. mladiti lan, konopljo goditi mladíti se dobivati mlad, mladosten videz: zadnje čase se vidno mladi / ekspr. dvorec se mladi pod spretnimi rokami restavratorjev; pren., ekspr. zemlja se mladi vsako pomlad ♪
  11.      mnóg  -a -o prid. (ọ̑) mn. ki izraža veliko število oseb, stvari od kake celote: novico so prinesli mnogi časopisi; mnogi ljudje so preveč zaposleni; podoben mu je po mnogih lastnostih; mnogih stvari nismo sami krivi; mnoga mesta v knjigi so nerazumljiva; ed., star.: mnogemu mladeniču je srce na skrivnem gorelo zanjo; izkazal se je v mnogi bitki // ki izraža veliko število oseb, stvari sploh: knjiga z mnogimi dialogi; pri delu so se pojavile mnoge slabosti; to se je zgodilo pred mnogimi leti / kot voščilo za rojstni dan še na mnoga leta; sam.: mnogi mislijo drugače; mnogega je spravil v zadrego; z mnogimi se je pogovarjal; mnoga je prezgodaj umrla ♪
  12.      móč  -í ž (ọ̑) 1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov: z dvigovanjem uteži si je pridobil precejšnjo moč; tekmovalci so v začetku varčevali z močjo; ekspr. ima medvedjo, volovsko moč; na dopustu je spet dobil moči za delo / ta ptič ima v kljunu veliko moč / roka mu je brez moči visela ob telesu / ekspr. z vso močjo se je uprl v vesla kolikor je mogel; ekspr. z zadnjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko // sposobnost za prenašanje duševnih naporov: v delu je dobil moč, da je vzdržal v takih razmerah; pri zasliševanju mu je zmanjkalo moči; imel je dovolj moči, da je vztrajal / nimam moči, da bi to gledal ne morem tega gledati // velika sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje duševnih ali telesnih naporov: pri nakladanju hlodov je dokazal svojo moč; obraz mu je izžareval moč in odločnost; občudovali so moč, s katero je prenašal trpljenje; duševna, telesna moč 2. nav. mn. sposobnost za obstajanje, bivanje, razvijanje: starčku pešajo, pojemajo moči / obrezana rastlina je počasi izgubljala moč / lirika je črpala moč iz narodne pesmi / življenjska moč 3. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: moč domače industrije je iz leta v leto rasla; ugotoviti, kakšna je moč podjetja; moč partije je v številu članstva; moč vojske // značilnost česa glede na obseg zanj značilne dejavnosti: naprave delajo z vso močjo / moč vodovoda 4. navadno s prilastkom kar omogoča komu določeno dejavnost: zaupati v svojo ustvarjalno in miselno moč; spoznavna moč človeka; stvariteljska moč mu pojema / obrambna moč države se veča; ofenzivna moč vojske / izobraževalna moč igrače; izrazna moč jezika; zdravilna moč rastline // publ. značilnost česa glede na količino določenih dobrin, razvitosti določenega področja: denarna moč podjetja; gospodarska moč države raste; primerjati jedrsko moč posameznih držav; materialna moč meščanstva; vojaška moč blokov 5. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo: v nekaterih družbenih ureditvah imajo državni organi veliko moč; pridobil si je družbeno moč; utrjevati moč demokratičnih institucij / v kolektivu ima moč in ugled; nima dovolj moči, da bi lahko vplival na razmere / ekspr. pravica je brez moči // kar omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga, kaj: njena bližina ima čudno moč; starši so pri doraščajočih otrocih pogosto brez moči; moč propagande, vzgoje, zgleda / nad njim nima več moči ne more več vplivati nanj 6. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri: silna moč ga je vlekla od okna; skrivnostna moč ga je vrgla ob tla; padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge / moči zemlje 7. značilnost česa a) glede na učinek, posledico: moč naliva, potresa, vetra / moč odriva, stiska, sunka b) glede na čutno zaznavnost: moč bolečine; moč glasu; moč svetlobe; moč vonja c) intenzivnost: moč hrepenenja, ljubezni; moč vpliva, vtisa; redko moč volje trdnost 8. publ., s prilastkom delavec, uslužbenec: sprejmemo administrativno moč; tovarna potrebuje še nekaj delovnih moči; nastopilo je nekaj novih moči; dobili so novo učno moč novega učitelja 9. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na (vso) moč zelo, močno: hvali ga na vso moč; na vso moč se trudi; na moč lep avtomobil / redko letos imamo na moč žita zelo veliko / iz vse moči prepevati zelo glasno 10. fiz. delo, opravljeno v časovni enoti: meriti moč; enota za moč ● šalj. že po drugem kozarcu so jima pojemale moči sta postajala pijana; pri eksploziji atomske bombe se je sprostila velika moč energija; star. zakon dobi moč veljavo; publ. meriti moči tekmovati; brez moči mora gledati njeno trpljenje ne da bi mogel kaj ukreniti; ekspr. iz moči zaukati iz občutka moči; pog. priti spet k moči opomoči si; pog. ob moč priti oslabeti; ekspr. truditi se po najboljših močeh kolikor je mogoče; ekspr. po svoji moči koga podpirati kolikor je mogoče; pog. biti pri moči močen, krepek; pog. je še pri močeh je še močen, krepek; publ. delam, kolikor je v moji moči delam, kolikor morem; ekspr. ljubim te z vsemi močmi svojega srca zelo, močno; ekspr. ogrodje se z zadnjo močjo drži na stebrih toliko, da še stoji; ekspr. biti na koncu, pri kraju z močmi biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje; v slogi je moč dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost; noč ima svojo moč; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen ◊ bot. srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; ekon. kupna moč količina denarja, ki ga ima posameznik ali družba na razpolago za kupovanje blaga ali storitev; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; elektr. delovna moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za opravljanje dela; jalova moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za tvorbo električnih in magnetnih polj; filoz. volja do moči; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; moč stroja delo, ki ga opravi stroj v enoti časa; jur. obvezna moč zakona lastnost zakona, da ga morajo vsi upoštevati; mat. moč množice število elementov množice; med. obrambna moč organizma; strojn. efektivna moč ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju; imenska moč stroja moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost; šport. vaje za moč vaje, ki krepijo mišice; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti ♪
  13.      môčen  in močán môčna -o in -ó prid., močnéjši (ó ȃ ó) 1. sposoben opravljati naporno fizično delo: močen človek; močnejši je od njega; močen je za tri; močen kot bik, medved; močen kot hrast / razvil se je v močnega fanta krepkega / ima močne roke / močni konji / močen žerjav; pog.: močen avto z motorjem z veliko močjo; vgraditi močen motor motor z veliko močjo // sposoben prenašati duševne napore: kljub trpljenju je ostal močen; to je močna ženska; iz ofenzive je prišel moralno močen / močna osebnost / močen značaj 2. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo: trdni in močni zobje; močne vratne mišice / močne korenine // ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: močna država; močna vojska / močna industrija zelo razvita / močno turistično središče veliko, pomembno 3. zelo odporen proti zunanjim silam: močni čevlji; močna ladja; močno rezilo / zaviti v močen rjav papir; močna nit, tkanina 4. navadno v povedni rabi ki ima take značilnosti, da more uveljavljati svojo voljo, vpliv: ali direktor ni dovolj močen, da bi uredil razmere v podjetju; stranka je bila tedaj že tako močna, da je lahko prevzela oblast 5. nav. ekspr. ki po splošni razvitosti presega navadno stopnjo: ima močne boke; močna spodnja čeljust; močne obrvi / ženska močnih prsi / evfem. je zelo močna debela 6. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: močne cigarete; kuha močno kavo; močno vino, žganje; pijača je zelo močna / močen strup // ekspr. zelo hranljiv, kaloričen: hranijo se z bolj močno hrano; močna jed / pripravili so močen zajtrk 7. ki presega navadno, običajno stopnjo glede na a) učinek, posledico: močen dež, naliv; močen potres; pihal je močen veter / močen odriv, stisk roke b) obseg, količino: močen curek vode; močen izvir / naredil je močen požirek / publ. močen izvoz velik; na tej cesti je močen promet gost, velik; močna udeležba tujih zastopnikov številna c) čutno zaznavnost: močen duh, vonj / močen glas, ropot, smeh / močen sijaj kovine / močna bolečina; močno utripanje srca / pog. močne barve obleke zelo izrazite; močno sonce zelo toplo č) intenzivnost: močna ljubezen, razdraženost / močen vpliv, vtis 8. ekspr. ki v izrazni sposobnosti presega navadno, običajno stopnjo: pesnik je močen lirik; močen umetniški talent / avtor je močen v opisovanju socialnih plasti / to so bile močne besede / izpovedno, izrazno močen ● šalj. predstavniki močnejšega spola moški; ekspr. ta človek ima močne živce se ne razburi hitro; ekspr. v rokah ima močne karte prepričljive dokaze za kaj; ekspr. v hiši manjka močne roke delavnega, sposobnega človeka, navadno moškega; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; gospodarsko močna država z zelo razvitim gospodarstvom; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori ◊ agr. močno krmilo umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi; čeb. močen panj panj, v katerem je veliko čebel; kem. močna kislina kislina, ki ima v vodni raztopini veliko koncentracijo vodikovih ionov močnó tudi môčno 1. prislov od močen: srce mu močno bije; močno dežuje; močno držati, vleči; močno stisniti 2. ekspr. izraža visoko stopnjo: močno se je zresnil; močno bled, vesel môčni -a -o sam.: močni so branili šibkejše; pravica, zakon močnejšega; ekspr. rad spije kaj močnega žganje ♪
  14.      mogóčnež  -a m (ọ̑) nav. ekspr. kdor ima veliko oblast, moč: čutiti strah pred mogočneži; politični mogočnež; trdosrčen mogočnež; mogočneži krajevne oblasti; naklonjenost mogočneža / redko denarni mogočnež denarni mogotec ● ekspr. hrasta mogočneža, ki je rastel ob poti, ni več zelo velikega, košatega hrasta ♪
  15.      mój  môja -e zaim. (ọ́ ó) 1. izraža svojino govorečega, gledano z njegovega stališča: moj avto, dežnik; moja hiša; vse to je moje / moja roka; moja usta 2. izraža splošno pripadnost govorečemu: moj namen; moje misli, želje; moja skrb, sodba; moje mnenje, prepričanje // izraža razmerje med govorečim in okolico: moj položaj je ugoden; moja čast, navzočnost; moje pravice so okrnjene 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do govorečega: moj oče, prijatelj; moje dekle / moj gost, učitelj; moja družba; moje spremstvo / moja domovina / s prilastkom: umrl je moj skrbni mož; to je Boris, moj dober znanec eden mojih dobrih znancev 4. izraža izhajanje od govorečega: moj dar prijatelju; moj nasvet, pozdrav; moja pomoč; moje pismo staršem / kot vljudnostna fraza ob smrti moje sožalje 5. pog. izraža (stalno) povezanost z govorečim: moj vlak odhaja ob osmih; spet me muči moja migrena; moja miza v uradu / ekspr. vstajam ob šestih, to je moja ura 6. ekspr., navadno zapostavljen izraža čustven odnos, navezanost: ljubček ti moj; sin moj; draga moja; srce moje / moj dragi fant; ti moj ljubi 7. v nekaterih deželah, v vljudnostnem nagovoru izraža spoštovanje: moj gospod; moj lord 8. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: pri moji veri, kaj takega pa še ne; pog. pri moji duši da ne dam // izraža strah, vznemirjenje, obup: moj bog, kakšen pa si ● pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam; v mojih časih je bilo drugače ko sem bil še mlajši; moja fotografija ki je moja last; ki je moj izdelek; ki predstavlja mene; ekspr. ali si kaj moja ali me imaš rada; pog. bila je moja imel sem z njo spolne odnose; evfem. on ne loči, kaj je moje, kaj je tvoje ni pošten, krade; otrok ima moje oči mojim podobne; prisl.: noče delati po moje; če bi bilo po moje, bi odnehali če bi upoštevali moj nasvet, predlog; sam.: pog. moj je danes v službi moj mož; pog. mojim je dekle všeč mojim sorodnikom; pog. moja bo obveljala moja odločitev; pog. moja vam bo skuhala kavo moja žena; pri hiši ni nič mojega ni moje lastnine; po mojem to ni prav po mojem mnenju; prim. najin, naš ♪
  16.      mól 1 -a m (ọ̑) 1. muz. diatonična lestvica s poltonoma med 2. in 3. ter 5. in 6. stopnjo: iz mola preiti v dur / skladba v d-molu / zmeraj mu je bil bolj pri srcu veseli, zanosni dur kot pa otožni mol; pren., šalj. smrčal je v vseh durih in molih 2. knjiž. mračno, žalostno razpoloženje: temni mol njegove notranjosti je prepleten z zanosnim durom življenjske volje; prebral je množico knjig, napisanih v duru in v molu ♪
  17.      mračíca  in mráčica -e ž (í; ȃ) bot. rastlina z modrimi cveti v glavicah, Globularia: navadna, srčastolistna mračica ♪
  18.      mréna 1 -e ž (ẹ́) 1. strjena plast, navadno na površini tekočin, redkejših snovi: na mleku se je naredila mrena; pod nogami so hrstale ledene mrene; mrena na barvi; zdelo se mu je, kot bi imel mreno pred očmi; gledal je kakor skozi mreno // kar je temu podobno: pobočje je pokrivala meglena mrena / mrena dežja; pren. na oči mu je legla mrena utrujenosti 2. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje: mrena okrog mišic / redko od napora mu je počila mrena v trebuhu je dobil kilo 3. poljud. posamičen prozoren oblak v velikih višinah, strok. cirus: opazovati mrene na nebu ● ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila; ekspr. potegniti komu mreno z oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; poljud. zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, strok. glavkom ◊ anat. možganska mrena možganska ovojnica; pljučna mrena ki obdaja pljuča; rebrna mrena ki obdaja prsni koš od znotraj; trebušna mrena ki obdaja trebušno votlino in organe v njej; mrena ob srcu; fot. mrena svetlobna ali kemična okvara, napaka na fotografski emulziji; osen; med. črna mrena slepota zaradi obolenja mrežnice ali vidnega živca; med., vet. siva mrena očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; zool. letalna mrena mrena ob trupu živali, ki ji omogoča letanje; plavalna mrena plavalna koža ♪
  19.      mréti  mrèm tudi mŕjem stil. mrjèm nedov., mŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) knjiž. 1. umirati: ti ljudje mrejo brez strahu; otroci so mrli od gladu; množično so mrli za to boleznijo / ekspr.: mrem ob misli, da si v nevarnosti; duša mu je mrla od hrepenenja; od žalosti, zastar. žalosti mi mre srce // ekspr. izgubljati se, izginjati: glasovi večernega zvona mrejo; pesem je mrla nekje za gozdom / misli mrejo; upanje je počasi mrlo 2. ekspr. slabeti, hirati: mre brez doma, miru; mreti od bolečin, strašnih muk; v bridkosti, nesreči mre / marjetica mre v travi 3. ekspr., v zvezi s po, za zelo hrepeneti: mrl je po domovini, gorah, lepoti; v začetku je gorel in mrl za njo ● knjiž., ekspr. ob pogledu na to lepoto oko strmi in mre človek je zelo navdušen; preg. ko bi ljudje ne mrli, bi svet podrli mróč tudi mrjóč -a -e: mroč od lakote; srce, po tebi mroče; zadnja svetloba mročega dneva; v soju mroče mesečine; sam.: z mročimi sočustvovati, trpeti ♪
  20.      mŕtev  -tva -o stil. -ó prid. (ŕ) 1. ki je umrl: ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali; posloviti se od mrtvega očeta; roditi mrtvega otroka; ugotovila je, da je mrtev; našli so ga mrtvega / v povedni rabi: ekspr. bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev takoj je umrl; ekspr. če ga dobi, bo mrtev ga bo ubil; pog. mislil je, da je že zdavnaj mrtev da je že zdavnaj umrl; odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev; pasti, zgruditi se mrtev na tla / zatisnili so ji mrtve oči; roke so ji mrtve visele ob telesu kot bi bile mrtve; pren., ekspr. vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva // v katerem so prenehali življenjski procesi; odmrl: mrtev list; mrtva, trhla debla; mrtvo tkivo 2. nav. ekspr. ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo: mrtve slepčeve oči; zavijal si je mrtve noge hrome, ohromele; po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva neobčutljiva, omrtvela / grel si je mrtve roke otrple, premrle // knjiž. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: po tej nesreči je bil on mrtev človek; čustveno, duhovno mrtev / človek v njem še ni mrtev še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj; pren. zaupati misli mrtvemu papirju 3. ki je, obstaja brez a) zanj značilnih živih bitij: zemlja bo nekoč mrtev planet; umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi so brez divjadi; reka je na tem področju mrtva je brez rib b) zanj značilnih listov, rastlin: opazovati mrtvi gozd; vrane so posedale po mrtvih njivah; trta je še mrtva še ne odganja c) ekspr. zanj značilnega ognja, žarenja: mrtev ogorek; mrtva žerjavica / mrtvo ognjišče č) ekspr. zanj značilnih ljudi, živali, vozil; prazen, pust: sprehajati se po mrtvem parku; v tem času so ceste najbolj mrtve / v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih zapuščenih // ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri: mrtev jesenski čas; mrtvi meseci v gradbeništvu; z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono; mrtva obdobja v književnosti / ekspr.: domači zvonovi so mrtvi ne zvonijo; stroji so stali mrtvi niso obratovali 4. nav. ekspr. ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja: bila je drobna, mrtva stvarca; preveč je mrtev za to družbo / govoriti z mrtvim glasom; ima precej mrtev obraz; mrtev pogled // ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov: mrtev sestanek / mrtva glasba; mrtva soba // bled, neizrazit: mrtvi žarki; mrtva svetloba / mrtva barva 5. nav. ekspr. ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja: on je danes že mrtev avtor; njegovo delo ne bo nikdar mrtvo / preteklost je zanj mrtva; knjiž. vsa lepota se zdi moji duši mrtva / ona je zanj že mrtva ne ljubi je več / odstavljeni voditelj je politično mrtev // ki se več ne uporablja: obujati mrtve običaje; mrtvi zakoni; mrtve besede 6. ekspr. tog, neživljenjski: pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo; življenje po mrtvih pravilih / obremenjevali so učence z mrtvim znanjem / statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki // neizkoriščen, neizrabljen: med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor; elaborat leži mrtev 7. ki ni sposoben rasti in razmnoževati se: vznik življenja iz mrtve snovi; opisovati mrtve stvari / živa in mrtva narava // nerodoviten, nekaliv: mrtvo seme / ekspr. še mrtva skala požene cvet 8. publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza 9. voj., navadno v zvezi mrtvi kot, mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skočiti, skriti se v mrtvi kot; mrtvi prostor pred tankom; pren., knjiž. življenje v mrtvem kotu ● žarg., aer. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu; žarg., šport. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; poljud. mrtva teža teža zaklane živali, strok. klavna teža; ekspr. mrtva tišina globoka, popolna; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; pog., ekspr. pehati se na (vse) mrtve viže zelo; publ. zatekati se v mrtve vode tradicionalizma zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. on je zanje že mrtev prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili; ekspr. bil je ves mrtev od utrujenosti zelo je bil utrujen; mrtev na pog., ekspr. (ves) mrtev je na klobase zelo rad jih jé; pog., ekspr. (vsa) mrtva je nanj zelo ga ljubi; pog., ekspr. mrtev je na starine zelo se zanima zanje; ekspr. v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu bodo zelo poškodovani, hudi invalidi; napol mrtev ekspr. iz rova so ga potegnili napol mrtvega zelo izčrpanega; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; bolj mrtev kot živ bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan ◊ adm. mrtva tipka tipka, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; agr. mrtvi inventar orodje, stroji; mrtva prst spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; bot. mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; geogr. mrtvi rokav rokav reke s stoječo vodo; mrtva voda stoječa voda v strugi ali v rokavu; gled. mrtvi kot prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi; igr. mrtva karta karta, ki se pri igri ne uporabi; les. mrtva grča grča, ki ni vrasla v les; lingv. mrtvi jezik jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; med. mrtvi zob zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; mrtvo cepivo cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme; klinično mrtev človek človek, pri katerem je nastopila klinična smrt; navt. mrtva bibavica bibavica z najmanjšo višinsko razliko; mrtvo morje morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega; strojn. mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; mrtva lega lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; mrtva žoga držanje žoge po dveh nasprotnih igralcih nad tri sekunde; vet. mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; voj. mrtva straža nekdaj straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; žel. mrtvi tir opuščeni tir mŕtvo stil. mrtvó prisl.: njegove oči so mrtvo gledale v svet; mrtvo govoriti; roke so mu mrtvo visele ob telesu / v povedni rabi v hiši je bilo še vse temno in mrtvo ♦ kem. mrtvo žgano apno apno, žgano pri tako visoki temperaturi, da z vodo ne tvori več hidroksida mŕtvi -a -o sam.: ekspr. ni bilo videti ne živega ne mrtvega nikogar; pokopati mrtve; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; o mrtvih govôri le dobro; dan mrtvih 1. november; v spopadu je bilo veliko mrtvih; ekspr. do mrtvega se je napil, utrudil zelo; pretepsti koga do mrtvega tako, da umre; pog. na mrtvo si prizadevati zelo ♦ gozd. smolarjenje na mrtvo pridobivanje smole, po katerem je treba drevo posekati; jur. razglasiti koga za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; mir mrtvih pravno varstvo grobov in mrličev; rel. Kristus je vstal od mrtvih ponovno oživel ♪
  21.      mŕzel  -zla -o [ǝu̯] prid. (ȓ) 1. ki ima razmeroma nizko temperaturo: mrzel zrak; gaziti mrzlo brozgo; piti mrzle pijače; ledeno mrzla voda; mrzel kot led / mrzel dan; letošnja zima je bila mrzla; mrzlo podnebje / mrzli studenci; mrzle roke // ki vzbuja, povzroča občutek mraza: mrzel veter; nasloniti se s čelom na mrzel zid / ekspr.: mrzli bajoneti; mrzli lunini žarki; mrzle zvezde; mrzlo zimsko nebo // ki ima temperaturo okolice: leči v mrzlo posteljo; mrzla prha; umivati se v mrzli vodi; piti mrzlo mleko / preživeti zimo v mrzli sobi nezakurjeni; peč je še mrzla / postreči z mrzlimi jedmi z jedmi, ki se jedo nekuhane ali ohlajene; mrzla večerja večerja iz mrzlih jedi 2. ki vsebuje, izraža veliko nenaklonjenost, odklanjanje: mrzel nasmeh; premeril ga je z mrzlim pogledom; mrzel sprejem; odgovoriti z mrzlimi besedami / ekspr. oditi v mrzlo tujino / ekspr., v povedni rabi do njega je bila zmeraj mrzla neprijazna, sovražna 3. ki se ne da vplivati čustvom; hladen: mrzel znanstvenik / to mu narekuje mrzli razum; mrzla logika, razsodba; mrzlo opazovanje v naravoslovju / ekspr. mrzla sovražnost // nav. ekspr. ki ne izraža čustev: mrzla glasba, lepota; mrzle oči / lep, a mrzel človek 4. knjiž. zelo neprijeten, tesnoben: mrzel molk; mrzel strah; mrzla groza; spreletela ga je mrzla slutnja / mrzla barva neugodno delujoča ● mrzli bratranec sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične; mrzli stric očetov ali materin bratranec; nizko samo poskusi me udariti, pa boš mrzel te bom ubil; mrzle barve modra, zelena, siva barva; ekspr. biti mrzle krvi ne vdajati se čustvom; nar. mrzla žlahta daljno sorodstvo; ekspr. ima mrzlo srce ni dostopen za ljubezen, sočutje; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost ◊ agr. mrzli gnoj gnoj, ki se pri preperevanju navadno ne segreje; mrzla tla tla, pri katerih je voda blizu površine; lov. mrzla sled sled, pri kateri je dah ohranjen le pri tleh; med. mrzli obkladek; meteor. mrzli dan dan s temperaturo pod 0° C; mrzli val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl mrzel zrak; mrzla fronta del atmosferske fronte, kjer prodira mrzel zrak; tekst. mrzli otip otip, ki vzbuja, povzroča občutek hladnosti; hladni otip mŕzlo prisl.: mrzlo gledati, reči; perilo se mrzlo lepi h koži; ob teh besedah ga je mrzlo spreletelo / v povedni rabi: ob vodi je bilo ledeno mrzlo; bilo je mrzlo, da bi se mu skoraj zanohtalo ◊ etn. vroče, mrzlo otroška igra, pri kateri se z vzklikom vroče, mrzlo opozarja na bližino ali oddaljenost skritega predmeta; sam.: upadli obrazi so izražali nekaj mrzlega; ne smete piti nič mrzlega; hraniti na mrzlem ♪
  22.      mrzlína  -e ž (í) redko mrzlota: čutiti mrzlino orošenega stekla / v celico je silila vlažna mrzlina mraz, hlad / mrzlina srca ♪
  23.      mrzlo...  prvi del zloženk nanašajoč se na mrzel: mrzlosrčen, mrzlovoden ♪
  24.      múhovnik  -a m (ú) 1. redko muhalnik: sedel je za mizo in udarjal z muhovnikom 2. nar. socvetje moških cvetov na vrhu stebla koruze; lat: koruza že dela muhovnike ◊ bot. rastlina z dvema nasprotnima jajčastima ali srčastima listoma in zelenkastimi cveti v grozdastem socvetju, Listera ♪
  25.      nabíjati  -am nedov. (í) 1. s tolčenjem, udarjanjem spravljati na kaj: čevljar nabija čevelj na kopito; nabijati obroče na sode / sodar že ves dan nabija škafe // pritrjevati kam, na kaj, navadno z žeblji: nabijati obešalnike na zid; ves dan že nabija podkvice na čevlje / plezal je počasi, ker je sproti nabijal kline zabijal / nabijati žeblje na steno 2. s tolčenjem, udarjanjem polniti kaj: nabijati kalup s peskom / nabijati vrtine za streljanje // polniti orožje z naboji: vojaki so nabijali in streljali; nabijati puško, top / možnarje zna samo on dobro nabijati 3. s tolčenjem, udarjanjem delati kaj gosto, trdno: nabijati beton, zemljo // s tolčenjem, udarjanjem delati kaj iz česa: nabijati ilovnato steno / nabijati tla s tolkači 4. ekspr. močno streljati: iz oklopnega vlaka so nabijali za njimi; topovi nabijajo že ves dan 5. ekspr. (zelo) slišno, navadno enakomerno tolči, udarjati: dež nabija na okna, po oknih; nekdo je s pestmi nabijal po vratih / bobni in činele nabijajo že vso noč / slabš. cele dneve nabija po klavirju igra / srce mu je od razburjenja nabijalo v prsih močno tolklo, bílo // redko tepsti, pretepati: fantje so smeli prestopnike nabijati po mili volji 6. ekspr. dvigati, višati: nabijati cene; normo jim nabijajo, plač pa ne zvišajo / nabijajo nove in nove davke nalagajo, predpisujejo 7. elektr. elektriti: nabijati ebonitno palico; tam se delci negativno nabijajo / nabijati baterijo z enosmernim tokom polniti ● nar. zvonovi nabijajo k prazniku zvonijo, pritrkavajo; brezoseb., ekspr. popravljal je strelovod, ko je najbolj nabijalo treskalo; ekspr. ves dan nabijajo tarok igrajo; ekspr. otroci vsako popoldne nabijajo žogo na dvorišču igrajo nogomet; nar. dolenjsko prehladil se je in zdaj nabija cele noči kašlja ♪

   276 301 326 351 376 401 426 451 476 501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA