Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

src (1.026-1.050)


  1.      vzbúrjati  -am nedov. (ú) 1. s svojim delovanjem povzročati reakcijo česa, sposobnega čutenja, zaznavanja: nikotin vzburja živčni sistem / vsak gib njenega telesa ga vzburja / spolno vzburjati 2. knjiž. delati razgibano, valovito: vihar vzburja morsko gladino // vznemirjati: vzburjati komu čustva, srce; take misli so ga zelo vzburjale / pojavi, ki vzburjajo raziskovalce // razvnemati: roman vzburja domišljijo / krivica jo vzburja razburja, jezi ♪
  2.      vzcvetéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. narediti cvet, cvete: vrtnice so vzcvetele; zaradi mraza je češnja pozno vzcvetela / ekspr. travnik je že vzcvetel / ekspr. ko bo vzcvetela pomlad, bo vse dobro; pren., ekspr. iz krvi in žrtev je vzcvetela svoboda 2. ekspr. dobiti (zelo) zdrav, lep videz: po porodu je kmalu spet vzcvetela / ko je vzcvetela v mladenko, je postala igralka 3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: njegovo posestvo je v zadnjih letih vzcvetelo // pojaviti se v veliki meri: ob meji je vzcvetelo tihotapstvo / v njeni duši so vzcveteli spomini // pojaviti se sploh: v srcu ji je vzcvetelo upanje ♪
  3.      vzcvetévati  -am nedov. (ẹ́) 1. vzcvetati: rože na vrtu že vzcvetevajo 2. ekspr. začenjati dobivati (zelo) zdrav, lep videz: dekle vzcveteva 3. ekspr. postajati gospodarsko uspešen: mesto vzcveteva / gospodarstvo ponovno vzcveteva // začenjati se pojavljati v veliki meri: v deželi vzcveteva umetnost // začenjati se pojavljati sploh: v srcu ji vzcveteva upanje / na obrazu mu vzcveteva ljubezniv nasmeh ljubeznivo se nasmiha ♪
  4.      vzdígniti  -em dov. (í ȋ) 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: vzdigniti breme; vzdignil jo je do stropa; vzdigniti otroka na rame, v naročje; vzdigniti z žerjavom; počasi, težko, visoko vzdigniti / vzdigne dvesto kilogramov sposoben je vzdigniti / vzdignili so sidro in odpluli / boječe vzdigniti glavo; voznik je vzdignil roko v pozdrav; učenec je večkrat vzdignil roko s takim dejanjem izrazil željo, da bi govoril, bil vprašan / veter ji je vzdignil krilo / voda je vzdignila pod povzročila, da je na nekaterih mestih izbočen; vzdigniti telefonsko slušalko odgovoriti na telefonski klic; vzdigniti vrata s tečajev sneti / vzdigniti kvišku, pog. gor 2. napraviti kaj višje: vzdigniti nasip; z blazinicami vzdigniti rame pri plašču / pog. vzdigniti hišo za eno nadstropje nadzidati 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigniti: vzdigni bolnika, da mu posteljem posteljo; vzdigniti se na komolce / vzdigniti podrt električni drog; žito se po neurju ni več vzdignilo / pog. proti jutru so ga vzdignili (iz postelje) zbudili, poklicali; vulg. vzdigni že rit vstani 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigniti: vzdigniti cene / vzdigniti prodajo cigaret povečati / ni se jezil, samo glas je vzdignil začel glasneje govoriti // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: vzdigniti življenjsko raven / moralno vzdigniti ljudi // dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: vzdigniti jezik pokrajine v uradovalni in učni jezik države 5. redko sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigniti: pravočasno vzdigniti pismo na pošti; vzdigniti plašč v garderobi 6. napraviti, da se kdo upre; dvigniti: vzdigniti izkoriščane množice / vzdigniti deželo k uporu 7. ekspr. povzročiti, narediti: vzdigniti velik hrup, preplah / vzdigniti upor ● pog. pripomba ga je vzdignila razburila, vznejevoljila; ekspr. spet so vzdignili glave postali uporni, predrzni; šalj. še o pravem času je vzdignil jadra odšel; ekspr. nič ni rekla, samo nos je vzdignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; ekspr. vzdigniti oči, pogled h komu pogledati ga; star. vzdigniti pesem začeti peti; ekspr. zadeva je vzdignila veliko prahu povzročila razburjenje, govorice; ekspr. ob vsaki priložnosti vzdigne prst žuga, svari; ekspr. vzdigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga; star. vzdigniti tožbo proti komu tožiti ga; star. vzdigniti vojsko drug proti drugemu začeti se vojskovati vzdígniti se 1. premakniti se navzgor, kvišku: letalo se je vzdignilo v zrak; iz dimnika se vzdigne dim; za avtomobilom se je vzdignil oblak prahu; megla se hitro vzdigne / takrat se nad obzorje vzdigne sonce vzide / proti vrhu se pot bolj vzdigne vzpne // pog. vstati: vzdigniti se od mize, s postelje 2. knjiž. nastati, pojaviti se: v njem se je vzdignila jeza; v srcu se mu vzdigne dvom, sum / proti večeru se je vzdignil veter začel pihati 3. s smiselnim osebkom v dajalniku začutiti slabost, pri kateri se vsebina želodca pomika navzgor: že pri prvem grižljaju se mu je vzdignilo / v želodcu se mu je vzdignilo ob takem neredu ● pog. potica se je lepo vzdignila vzhajala; ekspr. v gledališču se je spet vzdignila zavesa so (se začele) predstave; star. žerjavi se vzdignejo čez morje odletijo; star. ob polnoči so se vzdignili na pot odšli, odpotovali; vzdigniti se nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih; pog. v teh dneh se je živo srebro močno vzdignilo je temperatura zelo narasla vzdignívši zastar.: pozdravil jo je, vzdignivši roko vzdígnjen -a -o: vzdignjena glava; cesta je vzdignjena za en meter ♪
  5.      vzdigováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: ko je vzdigoval deblo, se je ponesrečil; vzdigovati z dvigalom; počasi, težko vzdigovati; spuščati in vzdigovati / lahko je vzdigoval težka bremena bil je sposoben vzdigovati / vzdigovati jadra / od utrujenosti je komaj vzdigovala roke; pri hoji visoko vzdigovati noge; vzdigovati klobuk v pozdrav / vzdigovati kvišku, pog. gor 2. delati kaj višje: vzdigovati dvorišče z nasipanjem 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigati: ranjenca so vzdigovali trije moški; vzdigovati se z rokami / vzdigovati podrte drogove 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigati: vzdigovati cene / ekspr. od veselja vzdigovati glas začenjati glasneje govoriti // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: vzdigovati življenjsko raven 5. redko sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigati: vzdigovati denar; vzdigovati s hranilne knjižice 6. napravljati, da se kdo upre, upira; dvigati: vzdigovati ljudstvo proti izkoriščevalcem 7. ekspr. povzročati, delati: knjiga vzdiguje ogorčenje ● ekspr. spet vzdigujejo glave postajajo uporni, predrzni; ekspr. zmeraj hitreje je vzdigoval noge hodil; ekspr. ne vzdiguj nosu nad navadne ljudi ne bodi domišljav, prevzeten; ekspr. knjiga vzdiguje prah v javnosti povzroča razburjanje, govorice; ekspr. vzdigovati svet s tečajev spreminjati trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. takrat so ga vzdigovali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili vzdigováti se 1. premikati se navzgor, kvišku: megla se vzdiguje; iz lonca se vzdiguje para; s tal, za avtomobili se vzdiguje prah; vzdigovati se proti najvišji točki; hitro, višje se vzdigovati / cesta se vedno bolj vzdiguje vzpenja // pog. vstajati: drug za drugim se vzdigujejo in odhajajo 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: v njenem srcu se vzdiguje upanje / počasi se vzdiguje veter začenja pihati 3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: iz morja se vzdigujejo strme skale; okrog pristanišča se je vzdigovalo mesto 4. s smiselnim osebkom v dajalniku čutiti slabost, pri kateri se vsebina želodca pomika navzgor: bolnici se vzdiguje; vzdiguje se mi od gnusa, zaradi nesnage / želodec se jim vzdiguje ob pogledu na nered; v želodcu se mu vzdiguje ● vzdigovati se nad povprečje biti boljši od povprečja; ekspr. videlo se je, kako se je nekaj vzdigovalo v njem kako je postajal jezen, razburjen vzdigováje star.: vzdigovaje skalo poškodovati si hrbet vzdigujóč -a -e: počasi se vzdigujoča cesta ♪
  6.      vzdíh  -a m (ȋ) 1. posamezen glas pri vzdihovanju: iz sobe so se zaslišali vzdihi; ekspr. iz prsi, srca se ji je iztrgal vzdih; globok, hrepeneč, žalosten vzdih; pobožni vzdihi; vzdih olajšanja / ekspr. vzdihi srca / slišati je bilo samo vzdih: Vrni se 2. knjiž. vzdihu podoben glas: vzdihi vetrov ● ekspr. pomniti kaj do zadnjega vzdiha do konca življenja, do smrti ♪
  7.      vzdihljáj  stil. vzdíhljaj -a m (ȃ; ȋ) 1. posamezen glas pri vzdihovanju, zlasti kratek, rahel: tu in tam se je slišal kak vzdihljaj; ekspr. iz prsi se ji je izvil vzdihljaj; nežen, pobožen vzdihljaj / ekspr. vzdihljaji srca / ekspr. vzdihljaji sreče / globok vzdihljaj vzdih / zaslišal se je samo vzdihljaj: Ali ni že vsega preveč 2. knjiž. vzdihljaju podoben glas: vzdihljaji morja ● ekspr. obleka je v poslednjih vzdihljajih je že zelo slaba, se trga; evfem. biti, ležati v poslednjih vzdihljajih umirati; ekspr. ljubiti koga do zadnjega vzdihljaja do konca življenja, do smrti ♪
  8.      vzdihováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s slišnimi globokimi vdihi in izdihi izražati žalost, hrepenenje, olajšanje: držal se je za glavo in vzdihoval; vzdihovati od ugodja; v spanju vzdihovati; naglas, žalostno vzdihovati / ekspr.: vzdihovati po kom, za kom želeti si koga; hrepeneti po kom; vzdihovati za nekdanjimi časi; srce mi vzdihuje po tebi / vzdihovati k bogu // ekspr. tožiti, tarnati: vzdihovati zaradi otrok; vzdihuje, da nima časa 2. knjiž. dajati vzdihom podobne glasove: stroji vzdihujejo ● ekspr. v zaporu je vzdihoval deset let je bil vzdihováje stil. vzdihujé: vzdihovaje opravljati neprijetno delo vzdihujóč -a -e: vzdihujoč se je sezul; vzdihujoče dekle; vzdihujoče srce ♪
  9.      vzdrhtéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. rahlo se stresti, zlasti od vznemirjenja, mraza: deklica je zdrhtela in zardela; vzdrhteti od mraza, razburjenja; za trenutek je vzdrhtela; rahlo vzdrhteti; vzdrhtel je kot list trepetlike / glas vzdrhti 2. knjiž. za krajši čas se čustveno zelo vznemiriti: srce ji je vzdrhtelo od sreče, veselja; vzdrhtela je v velikem upanju 3. knjiž., s prislovnim določilom postati zaznaven, opazen: na obrazu mu je vzdrhtel smehljaj / po dvorani je vzdrhtelo ihtenje ♪
  10.      vzdržáti  -ím dov. (á í) 1. biti, ostati kljub obremenitvam cel, nepoškodovan: led je vzdržal, čeprav ni bil debel; nasip je vzdržal pritisk vode / most vzdrži pet ton; taka vrv veliko vzdrži // biti, ostati kljub čemu težkemu, hudemu brez večjih negativnih telesnih ali duševnih posledic: človek vzdrži več, kot misli; vzdržati preizkušnje / vzdržati mučenje; takega trpljenja ne bo vzdržal / vzdržati mraz; vzdržati hude napore / bali so se, da srce ne bo vzdržalo; njeni živci ne vzdržijo veliko / duševno, telesno vzdržati 2. v zvezi z brez biti, ostati živ, nepoškodovan kljub odsotnosti, pomanjkanju česa, potrebnega za življenje: ponesrečenci so vzdržali brez hrane cel teden; boš že vzdržal kak dan brez kosila // biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic zaradi odsotnosti, pomanjkanja česa, potrebnega za življenje: kamela dolgo vzdrži brez vode / to cvetje vzdrži brez vode samo nekaj ur 3. biti, ostati v kakem stanju, dejavnosti kljub negativnim silam, težavnosti: podjetje je vzdržalo konkurenco; polk je vzdržal napad sovražne vojske; finančno vzdržati podražitve 4. ostati kje kljub za življenje, počutje neugodnim okoliščinam: plavalec je dolgo vzdržal pod vodo; vojaki so vzdržali na položajih kljub močnemu obstreljevanju; zaradi hrupa ni vzdržal pri stroju; vzdržal je zunaj, čeprav je bilo zelo mrzlo / pri tej hiši ne vzdrži nobena gospodinjska pomočnica; v taki službi bo težko vzdržal / rastlina vzdrži na prostem le v toplih krajih / star., s smiselnim osebkom v rodilniku ni ga vzdržalo doma, pri učenju 5. biti, ostati dalj časa v kakem položaju, stanju, zlasti težjem, neprijetnem: zbrala je vse moči, da bi vzdržala; vzdržati morajo do noči / pri njem, z njim ne vzdrži nobena ženska 6. biti sposoben premagati željo, potrebo po čem: brez cigaret je vzdržal samo en dan; ne vzdrži brez mamil / ali bo vzdržal, ne da bi jo ves teden videl 7. biti, ostati uporaben, dober: ta kruh dolgo vzdrži; v hladni kleti sadje vzdrži do poletja / stroj bo vzdržal še nekaj let 8. preh. narediti, da se kaj ohrani v enakem stanju: vzdržati ogenj na ognjišču ● stara oblika je ob novi še dolgo vzdržala se je še dolgo uporabljala; publ. tako pisanje ne vzdrži kritike, trezne presoje kritika, trezna presoja pokaže, da ni dobro, ustrezno; zastar. sodišče je pogodbo vzdržalo v veljavi obdržalo; publ. te umetnine vzdržijo primerjavo z najbolj znanimi so enako dobre; ekspr. njenega pogleda ni mogel vzdržati povesil je oči; ni ji mogel gledati v oči; ekspr. v zakonu ni dolgo vzdržala kmalu se je ločila vzdržáti se 1. zavestno, hote ne zadovoljiti svojih spolnih potreb: zaradi bolezni se vzdržati; popolnoma se vzdržati / spolno se vzdržati 2. zavestno, hote ne narediti, kar osebek hoče, želi: vzdržati se kajenja / alkoholnih pijač se mora vzdržati // zavestno, hote ne narediti česa sploh: hotela je nekaj reči, pa se je vzdržala / vzdržati se smeha, solz; niso se mogli vzdržati začudenja ∙ večina je glasovala za predlog, nekaj jih je bilo proti, nekaj pa se jih je vzdržalo se jih ni opredelilo 3. knjiž. obdržati se: brez gospodarskega napredka se narod ne bo vzdržal / s težavo se je vzdržal na vodi, v strmini vzdržán -a -o: število vzdržanih glasov ♪
  11.      vzgíbati  -am in -ljem dov. in nedov. (ȋ) povzročiti, narediti, da se kaj premakne sem in tja: veter je vzgibal veje, zastave // povzročiti, narediti, da kaj vzvalovi: pomladni veter vzgiba pšenico / vihar je vzgibal velike valove; pren., ekspr. s shodi vzgibati ljudi ● knjiž. srce mu je vzgibala želja, da bi vso to lepoto naslikal zaželel si je vzgíban -a -o: zasidran čoln se je zibal na vzgibani vodi ♪
  12.      vzgòn  vzgôna m (ȍ ó) 1. sila, ki deluje na telo v tekočini ali plinu v smeri navzgor: zaradi vzgona je telo v vodi lažje; delovanje vzgona / vzgon letalskega krila 2. knjiž. teženje dvigniti se na višjo stopnjo: izgorevati v ustvarjalnem vzgonu; človek brez vzgona / vzgon k sreči, svobodi / vzgon srca ♪
  13.      vzhájati 1 -am nedov. (ȃ) 1. dvigati se izza obzorja, nad obzorje: luna, sonce vzhaja / zarja vzhaja / ekspr. izza obzorja vzhajajo oblaki ♦ astr. zaradi vrtenja Zemlje navidezno dvigati se nad obzorje 2. knjiž. dvigati se: iz zemlje vzhaja sopara / iz srca vzhajajo molitve, prošnje // prihajati, izvirati: iz hlepenja po oblasti vzhaja sovraštvo ● ekspr. biti doma tam, kjer sonce vzhaja na vzhodu; publ. na filmskem nebu vzhaja nova zvezda se začenja uveljavljati nova igralka vzhajajóč -a -e: vzhajajoče sonce ∙ ekspr. dežela vzhajajočega sonca Japonska ♪
  14.      vzigrávati  -am nedov. (ȃ) knjiž. 1. nehoteno se krčiti: mišice mu vzigravajo / srce mu burno vzigrava bije 2. pojavljati se: na obrazu mu vzigrava posmeh 3. razvnemati: take slike mu vzigravajo domišljijo vzigrávati se živahno skakaje igrati se: žrebe ni divje, samo vzigrava se / v vodi se vzigravajo ribice ♪
  15.      vzíti 1 vzídem dov., vzšèl vzšlà vzšlò tudi vzšló (í) 1. dvigniti se izza obzorja, nad obzorje: luna, sonce vzide / vzšla je rdeča zarja / ekspr. izza hriba vzide oblak / ekspr. vzšel je nov dan začel se je ♦ astr. zaradi vrtenja Zemlje navidezno dvigniti se nad obzorje 2. knjiž. priti, pojaviti se: od nekod vzide šum / iz srca mu vzide molitev, prošnja / iz tega je vzšlo vse zlo // nastati, pojaviti se: v duši vzide upanje, vera / nenadoma mu vzide spoznanje spozna ● ekspr. naj mi več ne vzide dan naj več ne doživim naslednjega dne, naslednjega sončnega vzhoda; vznes. tudi njim bo vzšel dan svobode tudi oni bodo svobodni, osvobojeni; knjiž. končno je vzšlo sonce tudi za nas smo tudi mi srečni vzšèl vzšlà vzšlò knjiž.: vzšla luna vzíšel -šla -o zastar. vzšel: vzišlo sonce ♪
  16.      vzkipévati  -am nedov. (ẹ́) 1. zaradi močnega vretja razlivati se čez rob posode: voda v loncih vzkipeva / ekspr. morje vzkipeva 2. ekspr. kazati se, pojavljati se v veliki meri: čustva mu vzkipevajo / iz ust so vzkipevale prošnje 3. ekspr., z glagolskim samostalnikom obstajati v veliki meri: v njem vzkipeva jeza, ponos; v srcu vzkipevajo strasti 4. ekspr. začenjati jeziti se, razburjati se: vzkipeva, vendar se le obvlada / za vsako malenkost vzkipeva / kaj vendar delate, vzkipeva vzkipevajóč -a -e: vzkipevajoča čustva ♪
  17.      vznemíriti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: otrokova bledica je starše vznemirila; hrup je vznemiril tudi živali; ni ga hotel vznemiriti / vznemiriti koga z očitki, s pismom // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: film gledalca vznemiri; njegovi pogledi so jo vznemirili; čustveno, moralno vznemiriti / vznemiriti komu vest, ekspr. srce // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: neznani pojav je znanstvenike vznemiril / knjiga je vznemirila kritike b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: lepotica je vznemirila marsikaterega moškega; spolno vznemiriti / ekspr. vznemiriti komu kri 2. s svojo dejavnostjo narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki so vznemirili vse mesto / prelet sovražnega letala jih je vznemiril 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj ne miruje: veslo je vznemirilo vodo / strel vznemiri tišino prekine / nova visoka stavba je vznemirila staro mestno panoramo moteče razgibala vznemíriti se priti v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: ob strelu so se živali vznemirile; če samo pomisli na to, se vznemiri / kaj bo iz tega, se vznemiri sosed / glas se mu je vznemiril // priti v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob gledanju filma se je zelo vznemiril; spolno se vznemiriti vznemírjen -a -o: vznemirjen človek, pogled; prisl.: vznemirjeno govoriti ♪
  18.      vzòr  vzôra m (ȍ ó) oseba, stvar z lastnostmi, značilnostmi, ki jih kdo odobravajoče sprejema, želi posnemati: biti vzor mladih, mladim; slediti vzoru; posnemati vzore / postavljati koga za vzor / enakost jim je vzor ideal / ekspr. iskati človeka po vzorih svojega srca // ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: to delo je vzor kritičnosti; biti vzor moža, plemenitosti ● zastar. pokazati nekaj vzorov blaga vzorcev; redko delati po vzoru drugih po zgledu ♪
  19.      vzplamenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplameni / po hribih so vzplameneli kresovi; senik vzplameni kakor bakla // začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča še nekajkrat vzplameni in končno ugasne 2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplameni / ob blisku pokrajina vzplameni / oči so mu vzplamenele 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: ljubezen, upanje spet vzplameni; v srcu mu vzplameni sovraštvo / boj, polemika znova vzplameni // postati zelo čustveno vznemirjen: vzplameneti od jeze / srce mu vzplameni ● knjiž., ekspr. znova vzplameni dan nastane močno sijoč, žareč; knjiž., ekspr. kmalu po okupaciji je vsa dežela vzplamenela je vso deželo zajel boj, upor vzplamenèl in vzplamenél -éla -o: vzplamenela jeza ♪
  20.      vzplamtévati  -am nedov. (ẹ́) 1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamtevali kresovi / vžigalice vzplamtevajo // v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj, petrolejka ugaša in spet vzplamteva 2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: nebo vzplamteva / oči so mu vzplamtevale v strasti 3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplamteva / upor spet vzplamteva // v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamtevati od navdušenja / srce mu vzplamteva v ljubezni ♪
  21.      vzpláti  vzpóljem dov., vzpôlji vzpoljíte; vzplál in vzplàl (á ọ́) 1. napeti se in upasti: nosnice so mu vzplale / knjiž. prsi so ji vzplale // knjiž. vzvaloviti: jezero, morje vzpolje / v žilah mu vzpolje kri začne hitreje teči, krožiti; plamen visoko vzpolje vzplapola 2. knjiž., ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njem vzpolje nova moč / v srcu vzpolje zavist ● knjiž., ekspr. ob tej nesramnosti je v njem vzplalo se je zelo razjezil, razburil ♪
  22.      vzradostíti  -ím dov., vzradóstil (ȋ í) knjiž. razveseliti, osrečiti: vabilo ga je vzradostilo; vzradostiti koga z novico vzradostíti se razveseliti se: vzradostiti se ob novici / ekspr. srce se mu vzradosti vzradoščèn -êna -o: vzradoščen klic, obraz; biti vzradoščen; prisl.: vzradoščeno pogledati ♪
  23.      vztléti  -ím dov., vztlì (ẹ́ í) 1. začeti goreti počasi in brez plamena: žerjavica vztli 2. ekspr. začeti obstajati v majhni meri, navadno prikrito, skrito: ljubezen med njima je spet vztlela / v srcu vztli upanje / vztlela je iskra upora // pokazati se v majhni meri: v njenih očeh vztli kljubovalnost / v pogledu vztli plamenček zanimanja ♪
  24.      vztrepèt  -éta m (ȅ ẹ́) glagolnik od vztrepetati: vztrepet spreleti telo; vztrepet ustnic / vztrepeti srca / duševni vztrepet ♪
  25.      vztrepetávati  -am nedov. (ȃ) 1. stresati se od vznemirjenja ali mraza: vztrepetavati od nemira; vztrepetavati v grozi; podrhtevati in vztrepetavati / roka, telo mu vztrepetava / ekspr. srce mu vztrepetava od sreče // delati kratke, hitre premike zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: ustreljena žival vztrepetava na tleh / žabji kraki še vztrepetavajo 2. ekspr. v presledkih na kratko, rahlo se premikati iz določene lege v drugo in nazaj: listje, plamen vztrepetava v vetru / sončni žarki vztrepetavajo // rahlo, komaj zaznavno zamahovati s perutmi: orel vztrepetava s krili 3. ekspr. v kratkih časovnih presledkih rahlo se spreminjati v višini ali jakosti, navadno zaradi vznemirjenosti: glas mu je vztrepetaval, ko je to pravil // navadno s prislovnim določilom pojavljati se kje v presledkih, rahlo spreminjajoč se v jakosti, opaznosti: na ustnicah mu vztrepetava nasmeh / hiša vztrepetava v luči vztrepetavajóč -a -e: vztrepetavajoč se stiskati k tlom; vztrepetavajoče ustnice ♪

   901 926 951 976 1.001 1.026 1.051 1.076 1.101 1.126  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA