Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

spustiti (101-125)


  1.      vŕh  -a stil. -á m, mn. vrhóvi stil. vŕhi, tož. mn. stil. vrhé, mest. mn. stil. vrhéh, or. mn. stil. vrhmí (ȓ) 1. vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi: veter buči okoli vrhov; priti na najvišji vrh Himalaje / svet med vrhovi gorami / Mali vrh // vsak od delov z vejami, v katere se drevo, rastlina razrašča v smeri navzgor: jablana ima dva vrhova; pustiti drevesu več vrhov / odrezati roži šibko rastoče vrhove; utrgati vrh rožmarina vršiček, vejico; potaknjenec je pognal več vrhov poganjkov 2. zgornji, navadno zoženi del a) gore, vzpetine: ob potresu se je gori odtrgal vrh; v daljavi se bleščijo zasneženi vrhovi hribov; letalo se je zaletelo v vrh gore; kopast, stožčast vrh; skalnat vrh b) drevesa: drevesu se je odlomil, se suši vrh; veter upogiba vrhove borov / uporabljati vrhove za drva // zgornji del česa sploh: vrh jambora; okrašen vrh stebra; iznad hiš se dviga vrh zvonika 3. najvišja točka, najvišji del a) gore, vzpetine: zaznamovati vrh gore; razgledovati se z vrha; povzpeti se na vrh grebena; ustaviti se na vrhu klanca; razdalja od vznožja do vrha b) česa sploh: mlaj je bil tolikšen, da se je komaj videl njegov vrh; izmeriti razdaljo od tal do vrha zvonika / pasti z vrha stopnic; dimnik na vrhu strehe na slemenu / z oslabljenim pomenom sedi na vrhu peči na peči // od izhodišča najoddaljenejša točka, del česa: vrh jezika; vrh mlinske lopate 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža površino, gladino: na vrhu kisa se je naredila tanka kožica / speljati napeljavo po vrhu stene / zajemati vodo z vrha z dela ob površini; potopil se je in kmalu priplaval na vrh // izraža položaj, ko je kaj glede na drugo najvišje: zloži stvari v kovček tako, da bodo srajce na vrhu / ta del okenskega krila mora biti na vrhu zgoraj; vzemite list in na vrh napišite naslov na del ob robu, kjer se začne pisati 5. v prislovni rabi, v zvezi z do izraža skrajni zgornji del ob odprtini: naliti kozarec do vrha; do vrha napolniti vrče / lava je v ognjeniku prikipela do vrha / do vrha polna posoda do roba // v zvezi do vrha popolnoma, zelo: do vrha natovorjena ladja / ekspr. do vrha se najesti 6. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta drama je vrh realistične dramatike / uvrščajo se med vrhove našega pesništva / ekspr. naši tekmovalci so se prebili v smučarski vrh // publ. najvišji, vodilni organ: kritizirati državni vrh; stiki z vojaškimi vrhovi; spori v vrhovih organizacije 7. publ. najvišje mesto, položaj v kaki organizaciji: čakati na smernice z vrha; spremembe na vrhu 8. razvojna stopnja največje kakovosti, uspešnosti: gibanje je doseglo svoj vrh v dvajsetih letih; vsaka dejavnost ima svoj vrh / biti na vrhu pesniškega ustvarjanja / bližati se vrhu življenja najuspešnejšemu življenjskemu obdobju // stopnja največje intenzivnosti: kriza je dosegla vrh / število premikov na minuto je doseglo vrh bilo največje 9. publ. najboljše mesto, najvišja uvrstitev: z zadnjo zmago je moštvo na vrhu; ta klub lahko seže po vrhu / uvrstiti se pod sam vrh 10. publ. sestanek voditeljev držav: sklicati vrh / afriški vrh / konferenca, sestanek na vrhu 11. nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): skopati vrh / iti v vrh po vino / vinski vrh ● nar. še ni vrha dorasel še ni odrastel, postal mož; od vrha do tal ekspr. biti nov od vrha do tal biti oblečen v nova oblačila; ekspr. ogledal si jo je od vrha do tal od glave do nog; ekspr. hiša je pogorela od vrha do tal popolnoma; ekspr. bil je gospod od vrha do tal popoln; fotografirati z vrha od zgoraj; star. spustiti se v jašek z vrha zvrha; pog. nasprotna stranka je prišla na vrh na oblast; žarg. jemati mamila iz želje po vrhu največji omami; nar. otroke imata pod vrhom njuni otroci so že skoraj odrasli; star. ima vsega z vrhom veliko, dosti; star. natresti pšenice v mernik z vrhom zvrhano; ekspr. otresti se pritiska, ko je mera do vrha polna ko ga ni več mogoče prenašati; star. z vrhom polna mera česa zvrhoma; pog. do vrha glave te imam zelo mi presedaš; publ. ta knjiga je na vrhu najbolj branih knjig je najbolj brana; stanovanja na vrhu so najbolj hladna v najvišji etaži, na podstrešju; ekspr. strele udarjajo v visoke vrhove pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki ◊ alp. vrh del gore, ki leži najvišje in se od drugih delov loči kot posebna celota; anat. pljučni vrh koničasti, zgornji del pljučnega krila; etn. vrh del avbe nad čelnikom, oblikovan iz lepenke in prevlečen z nabrano tkanino; fiz. valovni vrh točka v valu, v kateri je odmik navzgor največji; geom. vrh piramide skupna točka stranskih ploskev piramide; vrh stožca točka, v katero se zoži plašč stožca; lit. vrh del literarnega dela, v katerem se zgodba, dogajanje stopnjuje do največje napetosti; prim. povrhu ♪
  2.      vrh  predl., z rodilnikom 1. za izražanje mesta, položaja na vrhu česa: grad vrh hriba; peljati se na vozu vrh sena; odgrnila je tančico do vrh glave; pogled z vrh gore / nositi vrh obleke plašč; ležati vrh postelje na postelji, ki ni odgrnjena; klobuki, zloženi drug vrh drugega; zvezde vrh neba; pene vrh vode na površini; star. najljubši kraj vrh zemlje na zemlji ∙ ekspr. do vrh glave sem jih sit zelo // za izražanje premikanja na vrh, z vrha: ptica sede na vrh šotora; spustiti se z vrh stolpa 2. za izražanje položaja nad čim: blato mu je seglo vrh čevljev / obrvi vrh oči 3. za izražanje dodajanja, stopnjevanja: ker je vozil pijan, so mu vrh drugega vzeli vozniško dovoljenje; vrh vse nesreče so jih še okradli / v vezniški rabi bila je lepa, vrh tega pa tudi bogata ♪
  3.      vrníti  in vŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. dati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vrniti denar, knjigo; vrniti komu kaj izgubljenega, izposojenega; vrniti z obrestmi / vrniti dolg, posojilo / vrniti kupcu, stranki drobiž dati drobiž v višini razlike med ceno in dobljenim denarjem 2. narediti, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vrniti ugrabljenega otroka staršem; vrniti ujetnike; vrniti pobeglega zločinca kaki državi 3. dati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vrniti obrtno dovoljenje; vrniti mandat 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom narediti, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vrniti dopis; vrniti pismo pošiljatelju; vrniti rokopis v popravek / vrniti pokvarjeno stvar prodajalcu, proizvajalcu / učitelj učencem dolgo ni vrnil nalog 5. narediti, povzročiti, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: zdravila so mu vrnila vid; vrniti komu moč, svobodo / ta dogodek mu je vrnil samozavest 6. narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: vrniti komu dobroto, obisk; vrniti komu pogled; vrniti pozdrav odzdraviti / vrniti komu dobro s hudim 7. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vrniti ovce v čredo / vrniti vesoljsko plovilo na zemljo / vrniti ujeto žival v svobodo spustiti jo / ekspr. vrniti sanjača v stvarnost 8. star. odgovoriti: na te besede mu ni vedel vrniti nobene / tudi ti ne delaš prav, mu vrne ● knjiž. to doživetje ga je vrnilo dramatiki je povzročilo, da se je spet začel ukvarjati z dramatiko; ekspr. gora mu vrne klic povzroči odmev klica; ekspr. vrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati; vrniti komu milo za drago za žalitev, krivico se mu maščevati tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu; ekspr. vrniti komu zob za zob maščevati se mu z enako hudim dejanjem; ekspr. polje je letos desetkratno vrnilo je dalo glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; je dobro obrodilo vrníti se in vŕniti se 1. spet priti na izhodiščno mesto: bila je že na koncu vasi, pa se je vrnila; vrniti se v sobo po ključ / oče se bo kmalu vrnil; vrniti se iz tujine; vrniti se po drugi poti; vrniti se domov / kazalec se vrne na ničlo; letalo se je vrnilo na letališče / po dveh letih se je mož vrnil k ženi; ekspr. vrniti se na gledališke deske spet začeti nastopati, igrati // spet priti v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se je hitro vrnil v nekdanjo formo / vrniti se v svoj življenjski ritem / telo se vrne v prvotno obliko 2. s prislovnim določilom spet začeti biti, živeti v čem: vrniti se v resničnost, sanjarije / vrniti se v pošteno življenje 3. spet začeti uresničevati, kar izraža določilo: vrniti se k delu, na delo; ekspr. vrniti se k stroju / vrniti se k nekdanjim navadam; vrniti se k veri spet postati veren 4. narediti, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik se še enkrat vrne k temu vprašanju; v razmišljanju se večkrat vrniti na kaj / no, vrnimo se k stvari 5. ponovno se pojaviti, nastopiti: pomlad se vrne; volja, želja se vrne / v spomin se mu vrnejo nekdanji časi // priti v prejšnje, prvotno stanje: spomin se ji je vrnil; ponesrečencu se je vrnila zavest ● na veliko soboto se zvonovi vrnejo iz Rima v krščanskem okolju po prenehanju zvonjenja na veliki četrtek se začne na veliko soboto spet zvoniti; minuta zamujena ne vrne se nobena vrnívši star.: vrnivši knjige, odidejo domov; vrnivša se žena vŕnjen -a -o: vrnjeni begunci; denar je vrnjen; vrnjen v prvotno stanje ♪
  4.      z  predl., pred nezvenečimi soglasniki s, v zvezi z osebnim zaimkom za 3. os. stil. ž I. z rodilnikom 1. za izražanje usmerjenosti stran a) z zgornje strani, z zgornjega dela česa: veter mu je odnesel klobuk z glave; val je vse odplavil s krova; pasti z mize, s strehe; vzeti knjigo s police; skočiti z voza / sklatiti jabolko z drevesa; zlesti s konja; sneti puško z rame; zbrcati odejo s sebe b) od površine: umakniti se s ceste, poti; vstati z ležišča; letalo je poletelo z letališča / pot kaplja, teče s čela; vse je teklo z njega c) od kod sploh: oditi z doma; prišli so z vseh koncev, strani; s severa je pihala burja; ogenj se je širil s strehe na streho; goste so preselili z vrta v dvorano / pripotovati z Dunaja, s Koroške / z lova je prinesel zajca; poročati z razstave; vračati se s sprehoda; pren. odstaviti koga s položaja; odstraniti sporno točko z dnevnega reda 2. za izražanje izhodiščne časovne meje: zgodilo se je v noči s četrtka na petek / pismo, poročilo z dne 5. septembra 3. za izražanje ozira, omejitve: z večje časovne oddaljenosti ocenjevati stvari objektivneje / presojati kaj s stališča tehnike; gledati na kaj z ekonomskega stališča; z vidika stabilnosti gospodarstva so ti ukrepi koristni 4. za izražanje izvora: bolezen se prenaša z živali na človeka / obračati se z boka na bok II. z orodnikom 1. za izražanje sredstva, orodja, pripomočka, s katerim se dejanje opravlja: kopati s krampom; pokriti streho z opeko; pisati s svinčnikom; umiti se z mrzlo vodo; igrati se z žogo / okužiti se z bacili / kraj je obkrožen s hribi / kot vljudnostna fraza s čim vam lahko postrežem / vodnjak z v zemljo zabito cevjo 2. za izražanje načina poteka dejanja: brati, govoriti s hripavim glasom; voziti s preveliko hitrostjo; prodajati z izgubo; premagati nasprotnike z lahkoto; poslušati predavanje z veliko pozornostjo zelo pozorno; jesti s tekom / ogovarjati koga z gospodom, s tovarišem; poklicati koga z imenom / v pismih s spoštovanjem; kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem 3. za izražanje medsebojnega odnosa, razmerja: dogovoriti se, prepirati se, primerjati se, strinjati se s kom; lepo so ravnali z njim; imeti potrpljenje z učenci; igrati se z vrstniki / bahati se z avtomobili; sprijazniti se z mislijo, da je vsega konec / pohiteti z nakupom; publ. končati, začeti z delom končati, začeti delati / spoznanje ga je navdalo z grozo / redko Slovenija meji z Avstrijo, s Hrvatsko na Avstrijo, Hrvatsko / imeti dobre odnose z mnogimi državami; živahna trgovina z Italijo 4. za izražanje druženja, spremstva: na obisk je prišel sin z družino; plesala je s fantom; peljati se s kom v dvigalu; šel je na sprehod z otroki / svinja s prašički; prodati kravo s teletom 5. za izražanje prisotnosti a) kakovosti, lastnosti: konj z dolgo grivo; deklica s črnimi kitami; fant s kuštravimi lasmi / ležati z angino; s slabim znanjem jezikov ne boš napredoval / trgovina z igračami / težave s stanovanjem b) vsebine: vreča z apnom; revija z ilustracijami; košarica s kruhom; rezervirati sobo z dvema posteljama; skleda z žganci c) dodatka: jesti hrenovko z gorčico; piti čaj z limono, rumom / stresti pšenico s plevami v vrečo / volk je požrl jagnje s kožo in dlako vred 6. za izražanje časa, v katerem se dejanje začenja ali poteka: z današnjim dnem veljajo novi predpisi; z nočjo se jih je spet lotil strah; brati se je naučila s petimi leti; delati bo začel s prvim marcem / s časom se je vse uredilo sčasoma; z leti, s starostjo je postajal prijaznejši 7. v brezosebnih stavkih za izražanje slovničnega osebka: zanimalo jih je, kako je z materjo; ne ve, kaj se bo zgodilo z mladino; s stricem je zelo hudo ● ekspr. priti z dežja pod kap iz ene neprijetnosti v drugo, še hujšo; novica je prišla kot strela z jasnega popolnoma nepričakovano; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je povedal; star. z mesta je odgovoril takoj, brez pomišljanja; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem; evfem. spraviti koga s sveta povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; ekspr. spustiti koga z vajeti ne imeti ga več popolnoma v oblasti; ekspr. spreti se z (belim) kruhom zavrniti donosen položaj, službo; ekspr. nasprotniki ga obmetavajo z blatom sramotijo, obrekujejo; ekspr. največkrat me je za večerjo odpravila samo s čajem mi dala samo čaj; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene; ekspr. hoditi s kokošmi, kurami spat zelo zgodaj; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; publ. pomagal bom v skladu s svojimi možnostmi kolikor bo mogoče; te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo zelo so ga prizadele, razočarale; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da; ekspr. poslušati z očmi in ušesi zelo pazljivo; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; ekspr. delati s polno, z vso paro zelo hitro; ekspr. obraz ji je pokril s poljubi večkrat zapovrstjo jo je poljubil; publ. boriti se z ramo ob rami skupaj, složno; ekspr. treba se bo soočiti z resnico sprejeti, priznati jo tako, kot je; ekspr. z vsemi štirimi se je branil iti domov zelo, močno; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; kar je preveč, še s kruhom ni dobro če je v čem presežena prava mera, ni koristno; preg. enako se z enakim druži ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo ◊ biol. razmnoževanje z delitvijo; šah. igrati z belimi, črnimi figurami; šport. skok z mesta skok, narejen tako, da vsaj z eno nogo pred tem ni bil narejen korak; premagati nasprotnika z dvema goloma razlike ♪
  5.      zádnjica  -e ž (ȃ) 1. spodnji zadnji del človeškega trupa med bokoma: postaviti se tako, da se pete, zadnjica in ramena dotikajo stene; potegniti pulover čez zadnjico; sesti na celo zadnjico; suniti koga v zadnjico; udariti koga po zadnjici / spustiti se vzdolž drče po zadnjici; z zadnjico odriniti stol 2. zadnji zgornji del živalskega trupa nad zadnjimi nogami: bič je oplazil konja po zadnjici 3. ekspr. zadnji del česa: iz zadnjice avtomobila se je pokadilo ● šalj. izprašiti komu zadnjico natepsti ga; vulg. s tem spričevalom si lahko zadnjico obrišeš to spričevalo je brez vrednosti, pomena; ekspr. lesti komu v zadnjico izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; ekspr. dati, naložiti jih komu po zadnjici natepsti ga; ekspr. dobiti jih po zadnjici biti tepen; ekspr. tresti se za svojo zadnjico bati se zase, za svoj položaj ♪
  6.      zaíti  -ídem stil. zájdem dov., zaídite stil. zájdite; zašèl zašlà zašlò tudi zašló tudi zášel zášla zášlo (í) 1. spustiti se za obzorje, pod obzorje: luna, sonce zaide / sonce zaide za goro / ekspr. dan je zašel ♦ astr. zaradi vrtenja Zemlje navidezno priti pod obzorje 2. iti, premakniti se narobe, v napačno smer: spregledal je smerokaz in zašel; zaiti v gozdu; ladja je v megli zašla // nehote, nenameravano spremeniti smer gibanja, hoje: v mraku je zašel s poti; malo je zašel na stran, a je hitro popravil smer / letalo je zašlo iz smeri 3. nehote, nenameravano priti kam: med sprehodom je zašel v stari del mesta; po nesreči je zašel tja / zašel je med tatove; zaiti v slabo družbo / ekspr.: včasih zaide k nam pride; zaiti na kriva pota 4. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom nehote, nenameravano priti v kako stanje, položaj: zaiti v stisko; zaiti pod vpliv koga / zaiti v dvome / zaiti v dolgove / ekspr. le kako je on zašel v politiko 5. ekspr. priti v nasprotje z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: bala se je, da sin ne bi zašel; v takih okoliščinah lahko tudi značajen človek zaide ● ekspr. njegova slava je zašla je minila zášel -šla -o: zašli popotnik; zašlo sonce ♪
  7.      zájec  -jca m (ȃ) 1. glodavec z velikimi uhlji in dolgimi zadnjimi nogami: zajec gloda deblo; zajec je stekel, švignil iz grmovja; ustreliti zajca; pes zasleduje zajca; lov na zajce; sliši kot zajec zelo dobro; spi kot zajec zelo rahlo; teče kot zajec zelo hitro / past za zajce / divji zajec / zajec v omaki // samec te živali: spustiti zajca k zajklji // glodavec s krajšimi zadnjimi nogami, zlasti udomačen: gojiti zajce / domači zajec 2. slabš. bojazljiv, strahopeten človek: prevelik zajec je, da bi si to upal; ne bodi tak zajec 3. priprava za sezuvanje škornjev: škornje si je sezul z zajcem 4. nar. kos svinjskega mesa z delom prsnice, reber in potrebušine: skuhati zajca ● ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari; ekspr. noče biti poskusni zajec noče, da bi na njem kaj preizkušali; skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je poudarja, da kdo česa ne naredi, doseže, čeprav bi to skoraj naredil, dosegel, in da kdo kaj le naredi, doseže, čeprav komaj; na to se razume, spozna kakor zajec na boben prav nič ◊ lov. zajec veči, veka se v stiski oglaša z joku podobnimi glasovi; zool. morski zajec na morskem dnu živeča riba s trebušnimi plavutmi, izoblikovanimi v prisesek, Cyclopterus; planinski zajec v gorskem svetu živeči zajec, ki ima poleti sivo rjavo, pozimi snežno belo dlako, Lepus timidus varronis; poljski zajec na poljih in travnikih živeči zajec z rumeno rjavo dlako, Lepus europaeus ♪
  8.      zakrílce  -a s (ȋ) aer. del na zadnjem robu krila ob trupu letala, ki z odklonom navzdol omogoča manjšo hitrost pri vzletu in pristanku: spustiti zakrilca; predkrilce in zakrilce ♪
  9.      zalèt  -éta m (ȅ ẹ́) 1. hitro premikanje z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno dejanje: z zaletom preskočiti potok; zalet za skok / vzel je zalet in skočil / odbiti sovražnikov zalet 2. šport. del smučarske skakalnice od vrha do odskočišča; zaletišče: skrajšati zalet; skakalnica ima trd zalet / spustiti se z najvišjega zaleta 3. ekspr. polet, zagon: delati z velikim zaletom; biti poln zaleta / igralčev nastop je brez zaleta / publ. industrijski razvoj je v polnem zaletu ♪
  10.      zaletíšče  -a s (í) šport. del smučarske skakalnice od vrha do odskočišča: skrajšati zaletišče; spustiti se po zaletišču // kraj, mesto zaleta: zaletišče za skok v višino ♪
  11.      zánka  -e ž (ȃ) 1. navadno z vozlom sklenjen del, kos vrvi, traku: narediti zanko; natakniti, zadrgniti, zategniti zanko okrog ročaja; spustiti zanko okoli debla; usnjena zanka; zanka iz vrvi, žice; okrasni vozel z dvema zankama // temu podobna priprava za lovljenje živali: nastavljati zanke; ujeti srno, zajca z zanko / lov na zanko, z zanko / knjiž., redko metna zanka laso // kar je temu podobno sploh: zanka na ovratniku suknjiča; ranjeno roko je nosil v zanki; mreža z gostimi zankami / pot je bila speljana v obliki zanke 2. osnovna prvina pri pletenju, kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino; petlja: delati zanke; snemati zanke pri pletenju 3. ekspr. kar omogoča, da kdo koga zvijačno ujame, dobi in mu ne more več uiti, se mu izmakniti: nasprotniku je nastavil zanko; izmuzniti se iz zanke; ujeti koga v zanko; zanke in pasti velemestnega življenja ● ekspr. z begom se je rešil iz zanke usmrtitve z obešenjem; ekspr. zadrgniti komu zanko (okrog vratu) spraviti ga v brezizhoden položaj; ekspr. padel je policiji v zanke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. ujeti koga v zanko prevarati, ukaniti ga; ekspr. ujel se je v lastno zanko nesreča, ki jo je pripravljal drugim, je zadela njega samega ◊ alp. stopna zanka ki se daje na klin, za oporo nog pri plezanju; elektr. zanka niz ukazov, ki se ponavljajo, dokler ni dosežen določen pogoj; histerezna zanka sklenjena krivulja, ki ponazarja zvezo med gostoto magnetnega pretoka in jakostjo magnetnega polja pri feromagnetnih snoveh; obrt. pobirati zanke na nogavicah popravljati sparane petlje; šol. zanka element pisane črke, pri katerem se črta elipsasto prekriža sama s seboj; šport. zanka element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni nogi polni obrat, ne da bi spremenil smer gibanja ♪
  12.      zapórnica  -e ž (ọ̑) 1. ženska, ki prisilno biva v zaporu: nadzorovati zapornice; iskati stike z zapornicami // jur. ženska, ki prestaja kazen odvzema prostosti: enotne obleke zapornic 2. premična naprava, ki onemogoča, ovira pretok česa: odpreti, zapreti zapornice; postaviti zapornice; zapornica pri jezu / vodna zapornica // premična priprava, ki onemogoča prehod: dvigniti, spustiti zapornico na cesti; zapornica na mejnem prehodu / železniške zapornice naprava v obliki dveh drogov, ki ob križanju ceste in železniške proge v vodoravni legi onemogoča prehod čez železniško progo ● slabš. zapri zapornice nehaj govoriti, molči; evfem. odprle so se nebeške zapornice začelo je deževati; redko zapornice za okna zapirala ♪
  13.      zapórnik  -a m (ọ̑) 1. oseba, ki prisilno biva v zaporu: nadzorovati, zastražiti zapornike; mučenje, zasliševanje zapornikov; število zapornikov se je zaradi izdajstev povečalo / ekspr. spustiti malega zapornika iz sobe // jur. oseba, ki prestaja kazen odvzema prostosti: zaposliti zapornike v delavnicah; predpisi za ravnanje z zaporniki / politični zapornik 2. lingv. glas, ki nastane, ko predre zračni tok zaporo: izgovoriti zapornik; zveneča zapornika b in d; zaporniki in priporniki ♪
  14.      zastáva 1 -e ž (ȃ) 1. kos tkanine določene barve ali več barv, ki predstavlja simbol kake države, naroda, organizacije: zastava plahuta, plapola, vihra v vetru; s stolpa se vije zastava; dvigniti zastavo na drog pred taborom; izobesiti, sneti zastavo; razviti, zviti zastavo; okrasiti hiše z zastavami in cvetjem; belo-modro-rdeča zastava; tribarvna zastava / brigadna zastava; društvena zastava prapor; državna, jugoslovanska, slovenska zastava; olimpijska zastava; zastava Rdečega križa / bela zastava kos bele tkanine na drogu kot znamenje vdaje, pripravljenosti na pogajanje; črna ali žalna zastava kos črne tkanine na drogu kot znamenje žalovanja; red jugoslovanske zastave z lento visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za zasluge pri utrjevanju prijateljskih odnosov med Jugoslavijo in drugimi državami; red dela z rdečo zastavo visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za posebne zasluge na področju gospodarstva, družbenih dejavnosti / kot znamenje počastitve, slovesa nagniti, pripogniti zastavo nad grob ♦ navt. krmna zastava zastava države, v kateri je ladja vpisana v ladijski register // ekspr., s prilastkom kar je po obliki temu podobno: ogenj plapola v širokih zastavah; veter raznaša zastave dima; sive zastave megle // ekspr., s prilastkom država, katere simbol ta je: ladja jugoslovanske zastave / ozemlje je bilo pod britansko zastavo britansko oblastjo; film so prikazovali pod francosko zastavo kot francoski film; igrati pod jugoslovansko zastavo kot predstavnik Jugoslavije 2. ekspr., s prilastkom nazor, program, gibanje: zapustil je narodno zastavo; prisega na zastavo stranke ● ekspr. pri konjskih dirkah, v plavanju nosi zastavo je prvi, najboljši; ekspr. ta vrsta jabolk nosi zastavo v ceni je najdražja; na odkritem otoku so razvili, zasadili svojo zastavo v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so izobesili, namestili svojo zastavo; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; publ. pod zastavo imajo sto divizij njihova vojska šteje; publ. poklicali so pod zastavo vse za vojsko sposobne moške poklicali so v vojsko, mobilizirali; vznes. dvignil je zastavo boja za osvoboditev začel je boj; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek ♪
  15.      zástor  -ôra tudi -a m (á ó; á) 1. glavna odrska zavesa: zastor se dvigne, razmakne, spusti / kot pojasnilo, opozorilo na koncu dramskega dela, dejanja zastor izraža, da se zastor spusti 2. knjiž. priprava, s katero se kaj zastira: spustiti zastor čez okna / pločevinasti zastor vrat rolo; zaščitni zastor na izložbenem oknu / kot je ločen z zastorom zaveso // ekspr., navadno s prilastkom kar ovira dostop svetlobe, omejuje videnje sploh: zastor dežja, oblakov; zastor dreves 3. zastar. predpasnik: opasati si, zavezati si zastor ● zastor pade predstava, dejanje je končano; knjiž. zastor nad njegovim življenjem se je zagrnil umrl je ♪
  16.      zastórček  in zástorček -čka m (ọ̑; á) manjšalnica od zastor: zastorček lutkovnega odra / spustiti zastorček na oknih ♪
  17.      zastórec  in zástorec -rca m (ọ̑; á) star. zastorček: spustiti zastorec / okna z zastorci ♪
  18.      zatoníti  -tónem dov. (ȋ ọ́) ekspr. 1. spustiti se za obzorje, pod obzorje; zaiti: sonce, zvezda zatone / sonce je zatonilo za goro 2. končati se, miniti: dan je zatonil; leto je zatonilo 3. navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: zatonil je v noč; gledal je za njim, dokler ni zatonil v daljavi 4. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zatonil je v spanje; zatoniti v žalost / to delo je že zatonilo v pozabo ● ekspr. njegova slava je zatonila je minila; ekspr. zvezda njegove sreče je zatonila prenehal je biti srečen; prenehal je biti uspešen ♪
  19.      zatvórnica  -e ž (ọ̑) star. premična naprava, ki onemogoča, ovira pretok česa; zapornica: odpreti, zapreti zatvornice / vodna zatvornica // premična priprava, ki onemogoča prehod: dvigniti, spustiti zatvornico na cesti / železniške zatvornice ● star. odprle so se vse nebeške zatvornice začelo je zelo, močno deževati ♪
  20.      zavésa  -e ž (ẹ̑) 1. kos tkanine, ki se kam obesi za omejevanje svetlobe, preprečevanje pogleda: na oknih visijo zavese; nagubati, odgrniti zaveso; pregraditi prostor z zaveso; bombažna, mrežasta zavesa; gosta, prosojna, težka zavesa; zavesa iz žameta; blago za zavese / dekorativne zavese; okenska zavesa; nekdaj posteljna zavesa ali zavesa pri postelji // kos tkanine, ki ločuje oder od prostora za gledalce: zavesa se dvigne, pade; spustiti zavese / občinstvo kliče igralce pred zaveso / požarna, železna zavesa / glavna (odrska) zavesa / na koncu dramskega dela, dejanja zavesa izraža, da se zavesa spusti 2. ekspr., navadno s prilastkom kar ovira, preprečuje pogled, dostop: zavesa dežja, dima / sonce je zdrsnilo za zaveso smrek / zavesa toplega zraka pri vhodu v trgovino / obdati se z zaveso skrivnosti ● redko železna zavesa na oknu, vratih prodajalne rolo; ekspr. odgrniti s česa zaveso molka javno spregovoriti o čem; publ. politične spremembe za železno zaveso od 1945 do 1990 v Sovjetski zvezi in njej podrejenih evropskih socialističnih državah ◊ geogr. zavesa navadno nagubana ploščata kapniška tvorba; gled. zavesa zavesi podoben element scenske opreme; voj. dimna zavesa ozek in dolg oblak dima ali umetne megle za maskiranje ♪
  21.      zdrséti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. drseč se premakniti: padel je in zdrsel po snegu; sani so zdrsele navzdol / zdrseti po klancu / pero je zdrselo po papirju // drseč se spustiti, pasti: plaz je zdrsel v dolino; sneg zdrsi s strehe 2. lahkotno se premakniti po gladki površini: čoln je zdrsel od brega; ekspr. plesalca sta zdrsela po parketu / prsti so mu zdrseli po klaviaturi / po licih so ji zdrsele solze stekle, spolzele; pren. njegov pogled je zdrsel po dvorani 3. redko zdrsniti: zdrsel je in si izvinil nogo; zdrseti na ledu, skali ♪
  22.      zdŕsniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. drseč se premakniti: deblo je zdrsnilo, namesto da bi se začelo valiti; smučka je zdrsnila po bregu; vrata neslišno zdrsnejo v steno / pero zdrsne po papirju // drseč se spustiti, pasti: plaz je zdrsnil v dolino; sneg je zdrsnil s strehe 2. hitro se premakniti s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: zdrsniti s konja; ruta ji je zdrsnila na ramena; zdrsniti na tla, v prepad / zdrsniti po žlebu navzdol / skodelica ji je zdrsnila iz rok 3. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca: zdrsnil je in si izvinil nogo; zdrsniti na ledu, parketu, skali; brezoseb. na poledenelem pločniku mu je zdrsnilo // ob dotiku z gladko, spolzko podlago spremeniti navadni položaj, smer premikanja: guma na ledu zdrsne; na zamaščenem vijaku so klešče zdrsnile / jermen na kolesu večkrat zdrsne / zaradi mokrega cestišča je avtomobil zdrsnil s ceste 4. lahkotno se premakniti po gladki površini: jadrnica zdrsne po vodi / prsti so ji zdrsnili po tipkah / ekspr. veter je zdrsnil čez gladino jezera; pren. pogled mu je zdrsnil po navzočih // ekspr. lahkotno, neopazno iti, oditi: zdrsniti iz hiše, v sobo; neslišno je zdrsnil nazaj v posteljo / mesec je zdrsnil za goro zašel; čez obraz ji je zdrsnil nasmeh 5. ekspr. znižati se, zmanjšati se: prodaja je v zadnjem času zdrsnila pod normalo; temperatura je zdrsnila na ničlo, pod ničlo / zdrsniti na družbeni lestvici 6. ekspr. nehote, neopazno preiti v stanje, kot ga izraža določilo: razpoloženje je zdrsnilo v otrplo žalost / dogodek je zdrsnil v pozabo je bil pozabljen / bolnik je spet zdrsnil v nezavest omedlel ● ekspr. beseda mu je zdrsnila z jezika nehote, proti svoji volji jo je izrekel; ekspr. kurir je že drugo jutro zdrsnil v dolino neopazno, hitro odšel; ekspr. pogovor je zdrsnil od vremena na vaške zgodbe prešel; ekspr. zdrsnila je na kolena in povzdignila roke pokleknila je; ekspr. zdrsniti v čevlje, obleko hitro se obuti, obleči ♪
  23.      zijávka  in zijálka -e ž (ȃ) jama, votlina z daleč vidnim vhodom: raziskati zijavko; iti, spustiti se v zijavko; nekdanji prebivalci zijavk / Potočka zijavka ♪
  24.      znížati  -am dov. (ȋ) 1. narediti kaj nižje: znižati nasip / temna barva stropa navidezno zniža prostor / znižati glas začeti govoriti z nižjim glasom 2. spraviti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: znižati izdatke; znižati telesno težo / znižati cene, dajatve / znižati razlike zmanjšati ♦ muz. znižati ton za pol tona 3. ekspr. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega; spustiti: sedež lahko po potrebi znižate; znižati rolete na polovico znížati se 1. postati nižji: morska gladina se je znižala 2. preiti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: temperatura se je znižala za pet stopinj / življenjska raven se je zelo znižala znížan -a -o: znižane cene ♪
  25.      zràk  zráka m (ȁ á) 1. zmes plinov, vodne pare in trdnih delcev, ki sestavlja ozračje: ali je tudi na drugih planetih zrak; plast zraka okrog zemlje 2. ta zmes, ki obdaja zemeljsko površino: zrak se dviga navzgor; zrak migota, ekspr. trepeta od vročine; mrzel, redek, suh, vlažen, vroč zrak; z dimom, vlago nasičen zrak; zrak nad vzhodno Evropo se je ohladil; zrak v industrijskih predelih je zelo onesnažen; gibanje, kroženje zraka; gostota, temperatura, tlak zraka; plasti zraka; tok zraka / arktični, celinski, polarni, tropski zrak; morski, planinski zrak 3. ta zmes, ki jo dihajo živa bitja: ves zasopel lovi zrak; vdihniti, globoko zajeti zrak; zadržati zrak v pljučih; življenje brez zraka ni mogoče 4. ta zmes, ki napolnjuje kak zaprt prostor, napravo: izpustiti zrak iz balona; izsesati zrak; vlažiti zrak v sobi; v prostoru je dober, izrabljen, ekspr. obupen zrak; dovod zraka 5. s to zmesjo napolnjen prostor nad zemeljsko površino: puščica je švistnila skozi zrak; ustreliti v zrak; ptice so krožile po zraku / napad iz zraka; pogled, posnetek iz zraka; imeti vojaško premoč v zraku // s to zmesjo napolnjen prostor okoli česa, nad tlemi: košarkar je skočil v zrak in vrgel žogo v koš; s svežnjem papirja maha po zraku; pes je kost ujel v zraku / s prsti nekaj piše v zrak / gole veje dreves štrlijo v zrak 6. v prislovni rabi, s predlogom izraža prostor zunaj stavbe, v naravi: iti malo na zrak; igrati se na zraku; na zraku sušiti kože, les; sprehajati se po svežem zraku ● redko zapri okno, zrak v sobi se je že premenjal soba se je že prezračila; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; ekspr. pomenil mu je toliko kot zrak nič; ekspr. po petih letih zapora spet diha svoboden zrak je svoboden, na prostosti; ekspr. od zraka se ne da živeti brez sredstev, dohodkov; žarg., lov. tudi izkušen lovec včasih naredi luknjo v zrak pri streljanju na divjačino zgreši; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; ekspr. pognati, poslati, spustiti bunker, most, hišo v zrak razstreliti; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela; ekspr. hiti, da vse frči po zraku zelo; ekspr. to je v zraku na neki ne popolnoma jasen, otipljiv način obstaja; se bo verjetno zgodilo; ekspr. vprašanje je obviselo v zraku nihče ni odgovoril nanj; viseti v zraku ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; ekspr. trditve visijo v zraku so neprepričljive, neutemeljene ◊ fiz. komprimirani zrak; med. residualni zrak ki ostane v dihalih po maksimalnem izdihu; meteor. nasičeni zrak ki vsebuje glede na temperaturo najvišjo mogočo količino vodne pare; suhi ki ima razmeroma nizko, vlažni zrak ki ima razmeroma visoko relativno vlago; navpično, vodoravno gibanje zraka; jedro hladnega zraka; prodor hladnega zraka; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku ♪

   1 26 51 76 101 126 



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA