Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

spraviti (211-235)


  1.      obešálnik  -a m (ȃ) priprava s kavlji, na katero se obešajo oblačila: postaviti obešalnik za vrata; pribiti obešalnik na steno; obesiti plašč na obešalnik / obešalnik za brisače, ključe // palici podobna priprava s kljuko za nameščanje oblačil pri obešanju: dati plašč na obešalnik in spraviti v omaro; leseni, plastični obešalniki / obešalnik za hlače ♪
  2.      objédek  -dka m (ẹ̑) nar. zahodno ogrizek: pospraviti objedke; jabolčni objedki ♪
  3.      oblást  -í in -i ž (ȃ) 1. možnost vplivati na koga, da ravna po določenih zahtevah, željah, če noče čutiti neprijetnih posledic: v družini je imel oblast oče; izgubiti ekonomsko oblast; po prihodu novega direktorja se je oblast te skupine v podjetju še povečala / dobiti oblast nad možem; priti pod oblast izsiljevalca / dežela je prišla pod tujo oblast // možnost vplivati na kaj, obvladovati kaj sploh: človekova oblast nad naravo se veča / imeti v oblasti gospodarski položaj / dana mu je bila oblast zapovedovati vetrovom v pravljicah mogel je 2. pravica odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti: oblast pripada delovnemu ljudstvu; izgubiti, izvajati oblast; kraljeva, vladarska oblast / ekspr. imeti oblast nad življenjem in smrtjo podrejenih / zlorabiti svojo politično oblast / dobiti avtonomno oblast; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov / spraviti koga z oblasti; ta stranka je na oblasti že pet let 3. s prilastkom celota pravic, ki jih ima država ali oblastnik v odnosu do določenega ozemlja: oblast Nizozemske nad temi otoki je trajala nekaj stoletij / mesto je bilo pod oblastjo freisinških škofov / ta kralj je spravil ves polotok pod svojo oblast // celota pravic, ki jih ima kdo glede na svojo funkcijo, pristojnosti v odnosu do podrejenih: oblast fevdalca nad tlačani, živečimi v mestu 4. celota organov, oseb, ki imajo pravico odločati v organizirani politični skupnosti: oblast se je rušila; utrjevati novo oblast; centralna, civilna, ljudska oblast; sodišče je organ oblasti // določen organ, ki ima pravico odločati a) v organizirani politični skupnosti: oblast je novico zanikala; avstrijske oblasti so na noto odgovorile; občinske, sodne oblasti / ekspr. oblast je akcijo kritizirala b) s prilastkom na področju kake dejavnosti: cerkvena oblast ga je izobčila; ukrepi luških, šolskih oblasti 5. nekdaj večja upravna enota: okraji in oblasti ● ekspr. imela je veliko oblast nad njim čustveno, ljubezensko je bil nanjo zelo navezan, od nje zelo odvisen; ekspr. te besede, obljube so imele oblast nad njim so vplivale na njegovo ravnanje, vedenje; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; spoznal je, da je v njegovi oblasti da se mora podrejati njegovi volji, zahtevam, če noče čutiti neprijetnih posledic; publ. ta pisatelj ima jezik v popolni oblasti piše zelo lepo, predmetu, namenu pisanja najustrezneje; knjiž., redko zbirati literaturo z vseh grafičnih oblasti področij, panog ◊ jur. avtonomna oblast od 1945 do 1963 v sklopu višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti; sodna oblast pravica do sojenja na podlagi veljavnih zakonov, predpisov, samoupravnih aktov; zakonodajna oblast pravica do izdajanja zakonov; polit. načelo enotnosti oblasti načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih; rel. spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe ♪
  4.      obmetáti  -méčem dov., obmêči obmečíte; obmêtal (á ẹ́) z metanjem spraviti na površino česa: igrišče so obmetali z razbitimi steklenicami; obmetali so ga s kepami ∙ ekspr. nasprotnika je obmetal z blatom osramotil ♪
  5.      obráti  obêrem dov., stil. oberó; obrál (á é) 1. s trganjem odstraniti sadeže, plodove z drevesa, rastline: obrati češnje, jabolka, ribez / sadje so že obrali in pospravili // odstraniti nepotrebne mladike, stare liste: obrati pesi zunanje liste // s trganjem narediti, da na drevesu, rastlini ni več sadežev, plodov: obrati drevo, jablano; obrati vinograd 2. odstraniti, spraviti s česa: obrati gosenice z zelja; obrati si uši // z grizenjem, rezanjem odstraniti meso s kosti: obrati kurje bedro, gnjat / obrati kosti / ekspr. piščanca je kar sam obral pojedel 3. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: družba ga je popolnoma obrala; sproti me obere za vsak dinar; obrali so ga pri kartanju / pri kupčiji me je obral za dva tisoč // izropati, oropati: vlomili so v trgovino in jo obrali 4. ekspr. obiti, obhoditi: na poti domov je obral vse gostilne; vso vas je obral, pa ga ni našel / ta avtobus obere vsako vas ● ekspr. soseda obere vsakega človeka pove o njem veliko slabega; ekspr. obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali obrán -a -o: obran sadovnjak; obrana kost; obrana jabolka ♪
  6.      obratovánje  -a s (ȃ) glagolnik od obratovati: zagotoviti tovarni nemoteno obratovanje; prenehati z obratovanjem; neprekinjeno, poskusno obratovanje; obratovanje hidrocentrale; čas, stroški obratovanja / spraviti stroj v obratovanje / publ. izročiti novi hotel obratovanju / redno obratovanje letala ♪
  7.      obúp  -a m (ȗ) močno čustvo človeka, ki ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: obšel ga je obup; spraviti v obup; novica ga je navdala z obupom; ekspr.: lotil, polastil se ga je obup; izbruhi jeze, obupa // nav. ekspr. stanje, ki je posledica tega čustva: iz obupa je začel piti; v obupu si je vzel življenje ● ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; ekspr. do obupa pusta pokrajina zelo ♪
  8.      odbŕcniti  -em dov. (ŕ ȓ) s sunkom noge spraviti z določenega mesta: jezno je odbrcnil čevlje; odbrcnila je odejo in vstala / odbrcniti vrata ♪
  9.      oddaljíti  -ím dov., oddáljil (ȋ í) 1. spraviti v večjo oddaljenost od česa: vozila, ki prevažajo vnetljive snovi, je treba še bolj oddaljiti od drugih / padec pri smuku ju je oddaljil 2. knjiž., redko odstraniti, izločiti: oddaljili so nekaj funkcionarjev ♪
  10.      odhŕkati se  -am se dov. (r̄ ȓ) s kratkimi, sunkovitimi izdihi spraviti sluz iz grla: preden je začel govoriti, se je odhrkal; glasno se odhrkati ♪
  11.      odhŕkniti se  -em se dov. (ŕ ȓ) s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: preden je spregovoril, se je odhrknil; močno se je odhrknil in pljunil ♪
  12.      odkášljati  -am dov. (ȃ) s kašljanjem odgovoriti, oglasiti se: ko je vstopila, mi je pomenljivo zakašljal, jaz sem mu pa odkašljal odkášljati se s kašljanjem spraviti sluz iz grla, sapnika: odkašljal se je in začel govoriti; ne more se odkašljati ♪
  13.      odkòs  -ôsa m (ȍ ó) agr. glagolnik od odkositi: po prvem odkosu je treba travnik pognojiti / naravnati višino odkosa / nizek odkos pri tleh / spraviti zadnji odkos v silos ♪
  14.      odkotalíti  -ím dov., odkotálil (ȋ í) s kotaljenjem spraviti z določenega mesta: odkotaliti kolo; sodi so se odkotalili po bregu odkotalíti se slabš. s težavo, nerodno oditi: počasi se je odkotalila skozi vrata ♪
  15.      odmakníti  in odmákniti -em dov. (ȋ á) 1. spraviti z določenega mesta, položaja: odmaknil je desko in pogledal v barako; odmaknila je košaro, da je lahko sedel; odmakniti ponev na rob štedilnika; z roko je odmaknil zaveso in vstopil / odmakniti zapah // spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: odmakniti omaro od stene, posteljo od okna; odmakniti se od peči; odmakniti se za dva koraka; malo se odmakniti / odmakniti kukalo od oči, vrč od ust / cesta se odmakne od naselja 2. s spremembo mesta, položaja doseči, da ne pride do prijema, dotika: prestrašil se je in odmaknil glavo; odmaknila je roko, kot bi jo kača pičila ● ekspr. izpit bi rad še malo odmaknil odložil; ekspr. odmakniti pete oditi; pobegniti; ekspr. ni odmaknil pogleda z njega ni ga prenehal gledati; ekspr. odmaknil je roke od te zadeve noče se več ukvarjati z njo; ekspr. vojna se je za hip odmaknila od njiju za hip nista mislila nanjo odmakníti se in odmákniti se 1. navadno v zvezi z od postati drugačen po lastnostih, značilnostih: odmakniti se od ljudstva in njegovega čustvovanja / umetnost tega obdobja se je odmaknila od tradicije // prenehati (popolnoma) vztrajati pri čem, (popolnoma) upoštevati kaj: odmakniti se od norm, stališč / odmakniti se od predmeta pogovora / pri gradnji se je odmaknil od načrta 2. z dajalnikom narediti, da ne prihaja več do srečanj, stikov s kom: odmaknil se je njihovi družbi / odmakniti se domu 3. priti glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: vojna se je že precej odmaknila ● ta dogodek se je že precej odmaknil od nas nas zlasti čustveno ne vznemirja več; komaj se je teden odmaknil, že so ga prišli terjat minil; ekspr. odmakniti se od vsakdanjega življenja prenehati se zanimati zanj odmáknjen -a -o 1. deležnik od odmakniti: od sten odmaknjeno pohištvo; biti odmaknjen od resničnosti; časovno odmaknjen 2. ekspr. zelo oddaljen, težko dostopen: odmaknjeni kraji; živeti v odmaknjeni vasi 3. ekspr. neživljenjski, nestvaren: odmaknjeno gledanje na stvar / odmaknjena lepota / nekoliko odmaknjen pogled odsoten ● v breg odmaknjene hiše pomaknjene ♪
  16.      odmetáti  -méčem dov., odmêči odmečíte; odmêtal (á ẹ́) 1. z metanjem spraviti z določenega mesta: odmetati seno, zemljo; odmetati sneg izpred hiše 2. z metanjem narediti, da kaj preneha biti pri osebku: odmetali so orodje in utrujeni sedli / letala so odmetala bombe spustila; ekspr. odmetala je s sebe vso obleko popolnoma se je slekla 3. izločiti kot neuporabno: odmetal je stare obleke; odmetati oškrbljeno posodo odmetáti se igr. dati, položiti na stran karto, ki ne daje možnosti vzetka: dobro se je odmetal ♪
  17.      odnêsti  -nêsem dov., odnésel odnêsla (é) 1. z nošenjem spraviti z določenega mesta: odnesti smeti; odnesti komu sporočilo; odnesti ranjence z bojišča; odnesti krožnike na mizo, jabolka v klet; odnesti na ramah, v naročju; odnesti prtljago s seboj; naskrivaj odnesti / evfem. tat je odnesel več dragocenih predmetov ukradel; ekspr. kdo mi je odnesel svinčnik vzel / šalj., kot vljudnostna fraza sedite, da nam ne odnesete spanja; pren., ekspr. odnesla mu je srčni mir // z nošenjem spraviti kaj od kod z določenim namenom: odnesti blago k šivilji; odnesti čevlje k čevljarju; odnesti denar v hranilnico; odnesti otroka spat 2. z delovanjem odstraniti: hudournik je odnesel hišo; voda je odnesla most; izginili so, kakor bi jih bil veter odnesel / ekspr. s tovornjakom je odnesel hišni vogel odbil // z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji: vodni tok ga je odnesel od brega / brezoseb. čoln je odneslo na odprto morje 3. publ. dobiti, doseči: odnesti nagrado; na olimpiadi je odnesel dve medalji / na tekmovanju je naše moštvo odneslo prvo mesto zasedlo; pri trčenju je odnesel hude poškodbe je bil hudo poškodovan; prav on je odnesel največ udarcev je bil najbolj tepen / odnesti zmago zmagati 4. ekspr., s smiselnim osebkom v tožilniku hitro oditi: kar odneslo ga je, ko jih je zagledal; ni še povedala do konca in že jo je odneslo; kot bi ustrelil, ga je odneslo iz sobe / pred leti ga je odneslo v tujino 5. pog., ekspr., v zvezi z jo ostati živ, rešiti se, prestati: vsi so padli, samo on jo je odnesel; odnesel jo je brez poškodb; poceni, srečno jo odnesti / če te on dobi v roke, je ne boš odnesel boš kaznovan ● evfem. ne bo več dolgo, pa ga bodo odnesli bo umrl; pog., ekspr. odnesti celo glavo, kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. odnesti pete oditi; pobegniti; vznes. skrivnost je odnesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; ekspr. s potovanja je odnesel nepozabne vtise potovanje ga je zelo prevzelo; pog. iz šole je le malo odnesel v šoli se je le malo naučil odnesèn tudi odnešèn -êna -o: odnesen klobuk; vrniti odnesene stvari ♪
  18.      odobrovóljiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. spraviti v dobro voljo: dekleta so ga hitro odobrovoljila; sonce jih je odobrovoljilo; gostje so se kmalu odobrovoljili ♪
  19.      odpeljáti  -péljem tudi -ám dov., odpêlji odpeljíte; odpêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. z vozilom, prevoznim sredstvom spraviti z določenega mesta: ranjenca so odpeljali v bolnišnico; odpeljati z vozom; odpeljati se z avtomobilom; odpeljati se z dvigalom; odpeljal se je dvajset kilometrov daleč / ekspr. odpeljala ga je črna limuzina // vozeč spraviti z določenega mesta: konj je odpeljal voz z dvorišča; nekdo mu je naskrivaj odpeljal kolo / odpeljati avtomobil na servis 2. vozeč se oddaljiti: vlak je že odpeljal; tovornjak je nazadnje odpeljal izpred hiše / vaš avtobus odpelje šele zvečer 3. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam odide: odpelji jo domov; vodič jih nato odpelje po mestu / odpeljati koga na ples, sprehod / dekle je odpeljal s seboj // narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: odpeljati koga v taborišče, zapor; hišo so zažgali, njiju pa odpeljali odpeljáti se ekspr. odleteti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili: orla sta se odpeljala nad prepade odpelján -a -o: pripeljano in odpeljano blago ♪
  20.      odpljúniti  -em dov. (ú ȗ) redko s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti z ustnic: odpljunil je cigareto in pognal motor odpljúniti se knjiž. izvreči slino, sluz: obrnil se je stran in se odpljunil ♪
  21.      odpljúsniti  -em dov. (ú ȗ) 1. s pljuskom odstraniti: val je odpljusnil s krova vse, kar ni bilo pritrjeno; pren., ekspr. nemir ga je odpljusnil v noč 2. s hitrim premikom posode spraviti del tekočine iz nje: odpljusniti vodo iz škafa ∙ redko mleko je odpljusnilo čez rob pljusknilo ♪
  22.      odríniti  -em dov. (í ȋ) 1. s sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: odrinil je knjigo, ki mu jo je ponujal; odriniti kozarec / hotel jo je objeti, a ga je odrinila; odrinil je radovedneže in vstopil; pren. nejevoljno je odrinil to misel; odriniti doživljaj v podzavest // s sunkom, rinjenjem spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: odriniti ljudi od vrat; odriniti omaro od zidu / odriniti čoln od brega upreti se z veslom ob breg, da se čoln oddalji od njega // s sunkom, rinjenjem spraviti z določenega mesta, položaja: odriniti vrata s hrbtom; odriniti zapah / para odrine pokrov / odriniti zaboj, da bo prostor še za škatlo / odrinil ga je, da bi dobil sedež pri njej / plug je odrinil sneg s ceste odstranil 2. nav. ekspr. spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: ko je prišel nov direktor, so ga odrinili; ne dam se kar tako odriniti / s tem so odrinili ljudske pesmi jih niso upoštevali; so jih premalo upoštevali ∙ ekspr. po zmagi so ga odrinili od plena so mu onemogočili, da bi ga dobil 3. ekspr. spraviti kam, poslati kam kaj odvečnega: svoje izdelke so odrinili v druge dežele / odriniti generala na diplomatsko misijo / odrinil je hčer prvemu snubcu dal; to nalogo je odrinil kolegu dal, naložil 4. nav. ekspr. oditi, odpraviti se: naročil je še to in ono ter odrinil; odriniti od doma, proti mestu; odriniti dalje / odriniti na izlet / odrinimo pojdimo // odpluti: ladja odrine od brega; ribiči so odrinili na globoko 5. ekspr. plačati, dati: za najemnino odrine vsak mesec lepo vsoto; za njivo je odrinil sto tisoč / tu in tam mu je odrinil nekaj drobiža za tobak 6. nar., navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času; odložiti: odriniti poroko; rad bi odrinil ta sestanek; spomladansko delo se je zaradi snega odrinilo 7. nar. odleči, zaleči: sin mu že precej odrine / toliko denarja že nekaj odrine odríniti se s sunkom ob podlago se oddaljiti od nje: plavalec se odrine od stene bazena; skakalec se je pravilno odrinil, žarg., šport. je pravilno odrinil odrínjen -a -o: zapah je odrinjen; biti odrinjen na rob dogajanja; čutil se je odrinjenega in pozabljenega; v podzavest odrinjena krivda ♪
  23.      odstáviti  -im dov. (á ȃ) 1. spraviti zlasti posodo z določenega mesta, položaja, kjer je s kakim namenom: ko je škaf poln mošta, ga odstavijo; odstaviti lonec z ognja; odstaviti na rob štedilnika / pil je in steklenice dolgo ni odstavil od ust / kuhano jed odstavimo 2. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: odstaviti direktorja / odstaviti koga s položaja 3. prenehati hraniti s svojim mlekom: psica je odstavila mladiče / ekspr. odstaviti dojenčka prenehati dojiti / odstaviti od prsi // narediti, da žival preneha dojiti: odstaviti pujske, teleta ● publ. odstaviti vprašanje z dnevnega reda ne ga obravnavati; publ. vodstvo je zahtevo odstavilo prenehalo zahtevati odstávljen -a -o: odstavljen funkcionar; odstavljen mladič; biti odstavljen s predsedniškega položaja ♪
  24.      odsúniti  -em dov. (ú ȗ) 1. z močnim sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: ko je pojedel, je odsunil krožnik / odsuniti napadalca; odsunil je njeno roko // z močnim sunkom spraviti z določenega mesta, položaja: odsuniti naoknice, vrata; odsuniti zapah / vrgel je knjigo na tla in jo odsunil z nogo / odsuniti kapo višje na čelo potisniti 2. knjiž. narediti sunkovit gib: udaril je s petami in odsunil z glavo navzgor / odsuniti zgornji del telesa odsúniti se knjiž. odriniti se: odsunil se je in splaval navzgor; močno se odsuniti; odsuniti se kot vzmet odsúnjen -a -o: zapah je odsunjen; ekspr. odsunjena vrata v ograji odprta ♪
  25.      odtočíti  -tóčim dov. (ȋ ọ́) spraviti del tekočine iz česa: odtočiti nekaj vina iz soda / odtoči, ker je prepolno / redko odtočiti sok iz sadne mešanice odliti, odcediti ● nizko stopil je za grm in odtočil opravil malo potrebo ♪

   86 111 136 161 186 211 236 261 286 311  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA