Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sprava (2)

1.      správa  -e ž (ȃ) 1. dejstvo, da se kdo spravi s kom: doseči, proslaviti, utrditi spravo; med njimi ni prišlo do sprave / dati roko, šopek v spravo / ponuditi, sprejeti roko sprave ♦ rel. zakrament sprave // stanje, ki ga povzroči tako dejstvo: živela sta v spravi in zadovoljstvu; ločil se je od nas v ljubezni in spravi 2. star. priprave, oprema: lovska, ribiška sprava; kupiti slikarsko spravo; orožje in druga vojna sprava / na mizi je stala čajna sprava čajni servis 3. star. shramba, skladišče: spraviti tovor v spravo; del hiše so uporabljali za spravo ♪
2.      tožbár  -ja m (á) star. kdor se (rad) toži, tožari: nepoboljšljiv tožbar; sprava med tožbarji ♪