Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sprav (1.154-1.178)


  1.      zadélati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. s kako snovjo, predmetom narediti, da kak prostor v čem preneha obstajati: zadelati luknjice v tlaku, da bo površina čim bolj gladka; zadelati špranjo s kitom / zadelati razbita okna z lepenko; pren., ekspr. zadelati vrzeli v znanju 2. narediti, da je kaj tesno obdano, prekrito s čim: zadelati oglarsko kopo s prstjo / megla je zadelala gorske vrhove // ekspr. namestiti odejo na koga tako, da se njeni robovi zatlačijo za kaj, da ob njih ni odprtin: spraviti otroka v posteljo in ga zadelati; zadelati bolnika z več odejami; dobro se zadelati / zadelati se v plašč zaviti se, obleči se 3. na koncu izdelave namestiti za kaj, da se ne vidi, se ne para: zadelati nit pri šivanju, pletenju / robove tkanine nevidno zadelamo ● pog. tovornjaki so zadelali cesto zaprli; redko zadelal si je pipo s tobakom natlačil zadélati se ekspr. delajoč se zadržati kje predolgo: ali se zasedi pri pijači ali se zadela na polju ● star. sapnik se mu je zadelal zamašil; star. nebo se je zadelalo prekrilo z oblaki zadélan -a -o: vhod v jamo je zadelan z veliko skalo; z desko zadelana luknja v strehi ∙ ekspr. skladišče je do stropa zadelano s škatlami zapolnjeno ♪
  2.      zadíviti se  -im se dov. (ȋ ȋ) zastar. začuditi se: tudi sam se je zadivil svojemu izdelku zadíviti spraviti v začudenje, presenečenje: igralec je zadivil občinstvo s svojo eleganco zadívljen -a -o: zadivljena je strmela vanj ♪
  3.      zadívljati  -am nedov. (í) zastar. spravljati v začudenje, presenečenje: otrok je zadivjal učitelje s svojimi uspehi ♪
  4.      zadréga  -e ž (ẹ̑) 1. položaj, ko je komu nerodno, neprijetno in ne ve, kaj bi storil: pomagati komu iz zadrege; spraviti koga v zadrego; izhod iz zadrege / v zadregi se je zasmejal / za odgovor ni nikoli v zadregi; bil je v zadregi, kam naj se postavi / ekspr. denarne zadrege pomanjkanje denarja 2. neprijeten občutek koga, ki mu je nerodno, neprijetno in ne ve, kaj bi storil: obšla ga je zadrega; premagati, prikriti zadrego / brez zadrege pripovedovati o sebi ● nar. gorenjsko dnevi pred svatbo so minili v zadregi časovni stiski; nar. gorenjsko le kakšno zadrego imate, da že odhajate kaj se vam tako mudi ♪
  5.      zadŕgniti  -em dov., tudi zadrgníla (ŕ ȓ) 1. s potegovanjem, vlečenjem povzročiti, da se kaj trdno, tesno namesti okoli česa: zadrgniti vrv okoli veje / zadrgniti prerahlo zavezan paket / zadrgniti vozel, zanko 2. s potegovanjem, vlečenjem vrvice, nameščene okoli česa trdno, tesno zapreti, zavezati: zadrgniti vrečo / zadrgniti snop; zadrgniti škornje z vezalkami ● ekspr. žalost mu je zadrgnila grlo, glas od žalosti ni mogel govoriti; ekspr. s tem dejanjem si je sam zadrgnil vrv okoli vratu se je sam spravil v brezizhoden položaj zadŕgnjen -a -o: zadrgnjen nahrbtnik ♪
  6.      zafŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. ekspr. zavihati: zafrkniti rokave / po teh besedah je malo zafrknila nos 2. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: zafrknil jo je pred vsemi, da je zardela 3. pog. namerno povzročiti komu neprijetnosti, težave: s tem so ga hoteli zafrkniti zafŕkniti se pog. prevarati se, zmotiti se: prepozno je spoznal, da se je zafrknil zafŕknjen -a -o: zafrknjen klobuk ∙ pog. to je zafrknjena stvar težavna, neprijetna ♪
  7.      zaganjáč  -a m (á) avt. elektromotor na tok iz baterije, ki požene glavni motor avtomobila; zaganjalnik: popraviti zaganjač ◊ strojn. stroj, ki spravi v delovanje drug pogonski stroj; zaganjalnik ♪
  8.      zaganjálnik  -a m (ȃ) avt. elektromotor na tok iz baterije, ki požene glavni motor avtomobila: okvara zaganjalnika / avtomobilski zaganjalnik ◊ strojn. stroj, ki spravi v delovanje drug pogonski stroj ♪
  9.      zagánjati  -am nedov. (ȃ) 1. spravljati kaj v delovanje, tek: zaganjati motor / voznik je nekaj minut zaganjal avtobus 2. povzročati, da kaj hitro, sunkovito se premikajoč po vodi, zraku prihaja kam: valovi so zaganjali čoln ob breg; veter jim je zaganjal dež v obraz ∙ redko vojaki so spretno zaganjali sulice metali 3. delati, povzročati, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zaganjati krave na pašo 4. knjiž. poganjati, odganjati: rastlina je že začela zaganjati / mirta zaganja novo popje 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: gledalci so ob njegovih akrobacijah zaganjali krike, smeh; labodi so zaganjali vedno hujši vrišč zagánjati se 1. hitro, sunkovito se gibati: pri hoji se zaganja / mlinski kamni so se zaganjali / burja se zaganja 2. navadno s prislovnim določilom s silo, sunki se premikati z enega mesta na drugo: zaganjal se je od skale do skale; žival se je zaganjala po strmini navzgor 3. s predlogom hitro, sunkovito se premikati k čemu: ptič se je zaganjal proti oknu, vendar ga ni dosegel // s takim premikom udarjati ob kaj, v kaj: lev se je zaganjal ob mrežo; valovi so se zaganjali v skale; pren., ekspr. veter se jim je zaganjal v obraz 4. s predlogom hitro, sunkovito se premikati h komu z namenom napasti ga: zaganjal se je vanj in ga tepel / bik se je zaganjal v rdečo cunjo; pes se je zaganjal proti tujcu / daj mi to, se je zaganjal vanj zaganjajóč -a -e: zaganjajoč živino na pašo, si je žvižgal; v breg zaganjajoči se valovi ♪
  10.      zagnáti  -žênem dov., stil. zaženó (á é) 1. spraviti kaj v delovanje, tek: zagnati motor, stroj / zagnati kolovrat 2. z veliko silo, navadno ročno, povzročiti, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto: zagnati bombo, kamen; zagnati komu krepelce pod noge / zagnati kozarec ob tla; zagnati nož v deblo; zagnati žogo visoko v zrak / zagnati dvajset metrov daleč 3. narediti, povzročiti, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagnati krave na pašo, v hlev; nepreh. pastirji so že zagnali 4. ekspr. nagnati, napoditi: zagnati koga iz hiše / zagnati sovražnika čez mejo 5. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: zagnal je ves denar / v nekaj letih je zagnal domačijo 6. knjiž. pognati, odgnati: trta je že zagnala / rastlina je zagnala liste 7. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: ženske so zagnale glasen jok; gonjači so zagnali silen krik ● ekspr. tatovi, je zagnal hitro, silovito rekel; ekspr. zagnati komu v obraz psovko, resnico brez obzirov reči; ekspr. zagnati (vik in) krik zelo se razburiti za kaj zagnáti se 1. ekspr., navadno s prislovnim določilom z veliko silo, sunkom iti, se premakniti kam: zagnal se je iz sobe; zagnal se je proti hiši, po stopnicah / plezalci so se zagnali v strmino // s silo, sunkom se premakniti z enega mesta na drugo: zagnal se je na okno; dohitel je avtobus in se zagnal na stopnico / zagnal se je v vodo skočil 2. s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: zagnala se je vanj in ga zlasala; zagnal se je vanj kakor tiger / pes se je zagnal proti tujcu / s tanki so se zagnali nad sovražnika 3. nav. 3. os., ekspr. vzpeti se: cesta se najprej zažene v hrib, potem pa se začne spuščati 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je zagnal na delo; z vsemi silami so se zagnali v boj / zagnati se v jok, smeh / na začetku se je preveč zagnal, potem pa mu je zmanjkalo moči zagnán -a -o 1. deležnik od zagnati: stroj še ni zagnan; palica, zagnana v kot 2. ekspr. zelo navdušen, vnet: zagnan delavec; biti zagnan pri delu; mladostno zagnan; zagnano prizadevanje za kaj; prisl.: zagnano delati, govoriti ♪
  11.      zagnêsti  -gnêtem dov., zagnêtel in zagnétel zagnêtla, stil. zagnèl zagnêla (é) z gnetenjem spraviti kaj kam: zagnesti rozine v testo ● ekspr. ljudje so planili k vhodu in ga zagnetli zamašili, zaprli ♪
  12.      zagòn  -ôna m (ȍ ó) 1. dejanje, s katerim se spravi kaj v delovanje, tek: ročni zagon motorja ga je utrudil; zagon turbine / zagon kolesa // v zvezi z v stanje delovanja, teka česa: spraviti motor v zagon / stroj je v zagonu 2. velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo: zagon mu pada, pojema, raste; ta misel mu je dajala zagon; delati kaj z velikim zagonom; biti poln zagona / delovni, ustvarjalni zagon 3. publ., s prilastkom hiter, močen razvoj zlasti kake dejavnosti: industrijski zagon dežele; zagon gospodarstva / kratkotrajni zagon kakega gibanja 4. dejanje, s katerim se naredi, povzroči, da gre, pride žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagon krav v ogrado ● knjiž. zagoni vetra sunki; publ. delavci so bili neprestano v zagonu so neprestano delali; publ. zbrati sredstva za zagon tovarne za začetek normalnega delovanja ♪
  13.      zagozdíti  -ím in zagózditi -im dov., zagózdil (ȋ í; ọ̄) 1. z zabitjem zagozde, zagozd narediti, da je kaj trdno nameščeno: zagozditi podpornike, zagozditi toporišče / zagozditi vratno krilo s koščkom lesa 2. dati, potisniti kaj kam tako, da je tam trdno nameščeno: zagozditi kamen pod kolo; zagozditi klin v špranjo; s privijanjem vijaka zagozditi vložek v luknjo // dati, spraviti kaj v položaj, iz katerega ne more priti: deroča voda je zagozdila čoln med stebre mostu; zagozdil se je med skale, da ga voda ni mogla odnesti / ekspr.: zagozdil je glavo med dlani; zagozdil je nogo med vrata 3. ekspr. z nabiranjem, kopičenjem na določenem mestu narediti neprehodno: rov so zagozdile odkrušene skale; ulico so zagozdili tovornjaki; množica je za hip zagozdila vrata zagozdíti se, in zagózditi se 1. priti v kaj ozkega, ovirajočega in tam ostati, se ne premikati: pri plezanju iz luknje se je zagozdil; med podkev in kopito se je zagozdil kamen; pri žaganju se je rezilo zagozdilo / plavajoči led se je zagozdil v soteski; pren. v možgane se mu je zagozdila trdovratna misel 2. ekspr. premikajoč se priti v položaj, ki zaradi nabiranja, kopičenja česa preprečuje gibanje, prehajanje: pred mostom se je zagozdila kolona avtomobilov; med vrati se je zagozdila skupina gostov // zaradi nabiranja, kopičenja česa na določenem mestu postati neprehoden: cestišče se je zagozdilo z avtomobili zagozdèn -êna -o: rov je zagozden s skalo; v razbitem avtomobilu zagozdena ženska ♪
  14.      zagrabíti  in zagrábiti -im, in zagrábiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. močno, sunkovito prijeti kaj: zagrabiti kamen, palico; zagrabiti za kljuko, vrv; zagrabiti z obema rokama; hitro, nepričakovano zagrabiti / zagrabil ga je in stresel; zagrabiti koga za lase, roko / lisica zagrabi kokoš; zagrabiti s kljunom, kremplji, z zobmi / zagrabiti s kleščami / stroj mu je zagrabil roko / tok je zagrabil čoln // nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zagrabil je plašč in stekel; zagrabil je pest zlatnikov in jih spravil v žep 2. ekspr. prijeti, zgrabiti: zagrabiti begunca, tatu 3. ekspr. začeti intenzivno delati: dozdaj smo počivali, zdaj pa bo treba zagrabiti; delavci so pošteno zagrabili // z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: vsi so zagrabili za delo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zagrabila ga je bolezen; zagrabi ga jeza, strah; zagrabil ga je kašelj, krč // izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je spet zagrabilo; brezoseb. zagrabilo jo je, da bi zajokala / brezoseb. zagrabilo ga je, da bi se vrnil zelo rad bi se vrnil 5. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: njihovo trpljenje ga je zagrabilo / pesem, roman človeka zagrabi; njegova zgodba je poslušalce zagrabila 6. z grabljenjem (z grabljami) zakriti: zagrabiti seme / zagrabiti jame ● ekspr. res je, je zagrabil hitro, odločno rekel; ekspr. nalogo bo treba drugače zagrabiti se je drugače lotiti; ekspr. zagrabil je prvo priložnost, ki se mu je ponudila sprejel, izrabil; ekspr. zagrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zagrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. zagrabiti za trnek podleči zvijači; če mu prst ponudiš, pa roko zagrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko zagrabíti se in zagrábiti se, in zagrábiti se močno, sunkovito se oprijeti česa: v zadnjem trenutku se je zagrabil za ograjo in se obdržal zagrábljen -a -o: zagrabljeno seme ♪
  15.      zagrája  -e ž (ā) star. zagrada: narediti, podreti zagrajo / zagraja med dvema prostoroma pregrada; zagraja na bregovih rek nasip, pregrada / spraviti koga v zagrajo ♪
  16.      zahŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. kratko, sunkovito izdihniti z namenom spraviti sluz iz grla: zakašljal je in zahrkal; od časa do časa je zahrkal ∙ ekspr. tako je, je zahrkal hrkajoče rekel 2. dati kratke, sunkovite glasove: razkačena kuna je zahrkala 3. star. zasmrčati: v spanju se je obrnil in zahrkal ♪
  17.      zaklàd  -áda m (ȁ á) 1. večja količina skritih dragocenosti, denarja, za katere se ne ve, čigave so: na dnu jezera leži zaklad; iskati, odkriti zaklad; bogat, velik zaklad; zgodba o zakladu / zaklad cvete po ljudskem verovanju plamen kaže, kje je // večja količina dragocenosti, navadno denarja: skriti zaklad na varno mesto // mn. večja količina česa, navadno dragocenega: imeti zaklade zlata in srebra // nav. mn. dragocenosti, denar: kopičiti zaklade; naropani zakladi; ekspr. tega ne bi storil za vse zaklade sveta sploh ne 2. s prilastkom zbirka dragocenosti, denarja, ki se hrani kje: ogledati si svetiščni zaklad // nav. mn. zbirka dragocenih, vrednih predmetov, ki se hrani kje: muzejski zakladi; knjižnica je razstavila svoje zaklade 3. ekspr., s prilastkom kar je za koga zelo dragoceno, veliko vredno: otrok je spravil svoj zaklad v žep / dober sosed je največji zaklad / zdravje je velik zaklad // kar je za koga v določenem položaju zelo dragoceno, veliko vredno: vzel je cigarete in zaklad razdelil sojetnikom // nav. mn. kar je dragoceno, vredno sploh: umetnostni zakladi dežele; zakladi kulture so pripovedke, ljudska glasba, arhitekturni spomeniki / ne zavedamo se še, kakšne zaklade duha smo izgubili z njim 4. nav. mn., navadno s prilastkom kar kje obstaja v veliki količini in se da izkoriščati: najpomembnejši zakladi države so njeni gozdovi in nahajališča nafte; izrabljati naravne zaklade dežel 5. ekspr. kar vsebuje veliko dragocenega, vrednega in se lahko iz njega črpa: knjiga je resničen zaklad; priročnik je pravi zaklad podatkov / on je zaklad izkušenj, modrosti 6. v zvezi besedni zaklad vse besede, rabljene v kakem jeziku, delu: slovenski besedni zaklad / v slovarju zajet besedni zaklad // vse besede, ki jih kdo pozna in jih lahko uporablja: bogatiti svoj besedni zaklad / aktivni, pasivni besedni zaklad 7. zastar. sklad: dobiti denar za kaj iz različnih zakladov / rezervni zaklad ● minister za javni zaklad v nekaterih državah zakladni minister ◊ ekon. denar, ki začasno ni v prometu in pri zlati valuti uravnava količino denarja v obtoku ♪
  18.      zakleníti  -klénem dov. (ȋ ẹ́) dati mehanizem ključavnice v tak položaj a) da se kaj ne da odpreti: zaklenil je in spravil ključ; zakleniti s ključem; ključavnica se sama zaklene / dvakrat zakleniti / zakleniti lisice, vrata b) da kaj ne more več delovati: zakleniti kolo, volan // s takim dejanjem narediti a) da notranjost česa ni dostopna: zakleniti omaro, sobo / cerkev čez opoldne zaklenejo zaprejo; pren., ekspr. zakleniti svoje srce b) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zakleniti denar v blagajno; zakleniti slaščice v shrambo; pren., ekspr. zakleniti bolečino vase c) da se komu onemogoči dostop do česa: vino mu zmeraj zaklene / pred njim je treba vse zakleniti č) da kdo mora ostati, kjer je: zakleniti otroka v sobo / zaklenil jo je ven ● z odgovorom zakleniti komu usta zapreti zakleníti se z zaklenitvijo vrat onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: ko pride domov, se zaklene; zakleniti se z otrokom v hišo, sobo zaklenívši zastar.: zaklenivši vhodna vrata, je odšel spat zaklénjen -a -o: zaklenjen avtomobil ♪
  19.      zaklèp  -épa m (ȅ ẹ́) 1. zapiralo, pri katerem se zapirajoči element zapne, zatakne za kaj: zaklep se odpre, poči; zaklep blagajne; zaklep iz železa / nož na zaklep nož s pripravo, ki preprečuje, da bi se pregibno rezilo odpiralo, zapiralo samo 2. del strelnega orožja za zapiranje, polnjenje strelne cevi: potegniti zaklep nazaj; zaklep puške, strojnice; ročica zaklepa ● zastar. spraviti koga v zaklep zapreti ga ♪
  20.      zaklíniti  -im dov. (í ȋ) knjiž. 1. z zabitjem klina, klinov narediti, da je kaj trdno nameščeno: zakliniti toporišče / zakliniti sekiro / zakliniti jambor v pod 2. zakoličiti: zakliniti zemljišče 3. povzročiti, da ima kaj klinasto obliko: granata je zaklinila stolp ◊ gozd. zakliniti hlod zabiti vanj klin za spravilo iz gozda zaklíniti se prodreti, zariti se v kaj kot klin in tam ostati: železo se je zaklinilo med rebra / enota se je zaklinila v sovražno vojsko zaklínjen -a -o: zaklinjen hlod ∙ knjiž. zaklinjena planinska pot zavarovana s klini ♪
  21.      zakloníšče  -a s (í) 1. kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: najti, poiskati si zaklonišče; spraviti ranjenca v zaklonišče; zaklonišče pod skalami / zaklonišče iz vej 2. betonska podzemeljska zgradba ali prostor za zavarovanje, zaščito pri artilerijskih ali bombnih napadih, naravnih nesrečah: zgraditi zaklonišče; priti po letalskem napadu iz zaklonišča / hišno, javno zaklonišče; protiletalsko zaklonišče ♪
  22.      zakramènt  -ênta m (ȅ é) rel. od Kristusa postavljeno sveto znamenje, ki človeka posvečuje, mu podeljuje božjo milost: deliti, prejeti zakramente; krst, zakon, mašniško posvečenje in drugi zakramenti / zakrament (bolniškega) maziljenja; zakrament sprave; zakrament svetega rešnjega telesa; zakramenti za umirajoče zakrament sprave, zakrament svetega rešnjega telesa in zakrament (bolniškega) maziljenja // v zvezi najsvetejši zakrament posvečena hostija, sveto rešnje telo: mašnik z najsvetejšim zakramentom v roki ♪
  23.      zaktivírati  -am dov. (ȋ) spraviti v živahnejšo dejavnost, razgibati: zaktivirati člane kake organizacije ♪
  24.      zaktivizírati  -am dov. (ȋ) spraviti v živahnejšo dejavnost, razgibati: prizadevati si zaktivizirati prebivalce naselja; zaktivizirati učence pri pouku / zaktivizirati mišljenje ♪
  25.      zalezováti  -újem tudi zalézovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ́) 1. prizadevati si priti skrivoma, pritajeno z določenim namenom dovolj blizu koga: lovec zalezuje gamsa, divjega petelina / gad, mačka zalezuje miš / ves dan zalezovati sovražnika, tihotapce / če bi nas zalezovali, bi nas čakali tule // prizadevati si priti v stik s kom z namenom uresničiti ljubezenske želje, zadovoljiti spolne potrebe: zalezovati dekle; zalezuje jo, ko moža ni doma 2. skrivaj, pritajeno opazovati koga z namenom nadzorovati ga: kljub temu, da so ga povsod zalezovali, je nenadoma izginil 3. nav. 3. os., ekspr. s skorajšnjim začetkom, majhno stopnjo svojega pojavljanja spravljati koga v kako neugodno, nezaželeno stanje: dan zalezuje ubežnika / naduha, spanec ga zalezuje / dvom, vest me zalezuje ♪

   1.029 1.054 1.079 1.104 1.129 1.154 1.179 1.204 1.229 1.254  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA