Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

spoznati (176-200)


  1.      vníkniti  -em dov. (í ȋ) knjiž., s prislovnim določilom 1. v zelo majhni količini priti skozi kaj ovirajočega v kaj: črnilo vnikne v papir 2. pomalem, neopazno prodreti v kaj, se razširiti v čem: nove ideje so vniknile v našo književnost 3. spoznati s podrobnim, domiselnim razčlenjevanjem, povezovanjem; pronikniti: vnikniti v bistvo življenja ♪
  2.      vpoglèd  -éda m (ȅ ẹ́) 1. dejanje, ki se uresniči s tem, da se pogleda v kaj z namenom ugotoviti, spoznati vsebino: dovoliti, omogočiti komu vpogled v uradni spis / seznam, spisek je na vpogled javnosti ga javnost lahko pogleda, vidi 2. publ., navadno v zvezi z v pogled v kaj, ki omogoča spoznanje notranjih, globljih lastnosti: to dejstvo, poročilo daje, odpira, omogoča vpogled v dogajanje, stanje // v zvezi dobiti, imeti vpogled globlje (s)poznati kaj: dobiti, imeti vpogled v poslovanje; imeti širok vpogled v zadevo ◊ fin. hranilna vloga na vpogled hranilna vloga, izplačljiva ob predložitvi naloga za izplačilo ♪
  3.      vznemíriti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: otrokova bledica je starše vznemirila; hrup je vznemiril tudi živali; ni ga hotel vznemiriti / vznemiriti koga z očitki, s pismom // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: film gledalca vznemiri; njegovi pogledi so jo vznemirili; čustveno, moralno vznemiriti / vznemiriti komu vest, ekspr. srce // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: neznani pojav je znanstvenike vznemiril / knjiga je vznemirila kritike b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: lepotica je vznemirila marsikaterega moškega; spolno vznemiriti / ekspr. vznemiriti komu kri 2. s svojo dejavnostjo narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki so vznemirili vse mesto / prelet sovražnega letala jih je vznemiril 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj ne miruje: veslo je vznemirilo vodo / strel vznemiri tišino prekine / nova visoka stavba je vznemirila staro mestno panoramo moteče razgibala vznemíriti se priti v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: ob strelu so se živali vznemirile; če samo pomisli na to, se vznemiri / kaj bo iz tega, se vznemiri sosed / glas se mu je vznemiril // priti v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob gledanju filma se je zelo vznemiril; spolno se vznemiriti vznemírjen -a -o: vznemirjen človek, pogled; prisl.: vznemirjeno govoriti ♪
  4.      vznemírjati  -am nedov. (í) 1. delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: hrup je vznemirjal ljudi in živali; ni ga hotel vznemirjati / vznemirjati koga z očitki, željami // delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: taki filmi ga vznemirjajo; čustveno, moralno vznemirjati koga / dvomi mu vznemirjajo dušo; vznemirjati komu vest / vznemirja ga misel na neuspeh, zmago // delati, povzročati, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: to vprašanje že dolgo vznemirja znanstvenike / novo umetniško delo še zmeraj vznemirja kritike b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: fanta so začele vznemirjati ženske; spolno vznemirjati / gledališče je znamenitega igralca vznemirjalo že od mladosti 2. s svojo dejavnostjo delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki vznemirjajo mesto / med premikom so jih vznemirjala sovražnikova letala / ekspr. upor vznemirja deželo 3. ekspr. delati, povzročati, da kaj ne miruje: veter vznemirja veje / streli vznemirjajo tišino prekinjajo vznemírjati se prihajati v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: za vsako malenkost se vznemirja / kaj bo iz tega, se vznemirjajo ljudje // prihajati v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob branju detektivskih zgodb se zelo vznemirja; čustveno se vznemirjati vznemirjajóč -a -e: vznemirjajoč glas, nastop; vznemirjajoča misel; prisl.: vznemirjajoče se vesti; vznemirjajoče dolgo čakanje vznemírjan -a -o: vznemirjane živali ♪
  5.      zablískati  -am dov., tudi zabliskájte; tudi zabliskála (í) 1. na hitro oddati močno trenutno svetlobo: svetilnik zabliska ∙ publ. otroci so se zasmejali in fotografski aparati so zabliskali fotografirali so jih; ekspr. zabliskati z očmi, s pogledom jezno ali živahno pogledati 2. na hitro močno zasvetiti se: skozi veje (se) je zabliskala luč 3. ekspr. odbiti iskrečo se svetlobo: okna (se) zabliskajo v soncu; oči (se) mu zabliskajo od jeze 4. ekspr. pokazati se v iskreči se svetlobi: izpod brk (se) mu zabliskajo beli zobje // za kratek čas se pojaviti: v očeh (se) ji je zabliskala jeza zablískati se 1. brezoseb. oddati močno trenutno svetlobo pri razelektrenju ozračja: zabliskati se in zagrmeti; močno se je zabliskalo in začelo deževati 2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dojeti, spoznati: zelo pozno se mu je zabliskalo, kaj se je zgodilo / učencu se je zabliskalo v glavi doumel, razumel je ♪
  6.      zablísniti  -em dov. (í ȋ) 1. na hitro oddati močno trenutno svetlobo: svetilnik je zablisnil ∙ ekspr. zablisniti z očmi po ljudeh jezno ali živahno pogledati 2. na hitro močno zasvetiti se: na nebu (se) je zablisnil utrinek 3. ekspr. odbiti iskrečo se svetlobo: okno (se) je zablisnilo v soncu 4. ekspr. pokazati se v iskreči se svetlobi: pod košatimi brki (se) mu zablisnejo beli zobje // za kratek čas se pojaviti: na ustnicah (se) ji je zablisnil nasmešek zablísniti se ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dojeti, spoznati: v trenutku se mu je zablisnilo, da je naredil napako / končno se mu je zablisnilo v glavi doumel, razumel je ♪
  7.      zablóda  -e ž (ọ̑) 1. dejanje, ravnanje, ki vodi stran od uresničitve določenega cilja: popraviti, spoznati svojo zablodo; neodpustljiva zabloda; zablode v osebnem razvoju / ljubezenska zabloda; moralne zablode mladih ljudi; preprečevati politične zablode / njegovo iskanje resnice ni bilo brez zablod 2. knjiž. zmotno, napačno mišljenje, prepričanje: novejša kritika popravlja zablode avtorjevih sodobnikov / preganjati idejne, jezikovne, verske zablode / biti, živeti v zablodi ♪
  8.      zakrívati  -am nedov. (í) 1. z namestitvijo, postavitvijo kakega neprozornega predmeta, telesa tako, da je kaj glede na mesto gledanja za njim, delati a) nevidno: z zaveso zakrivati vhod; z rokami si zakriva obraz in joka / s prtljago zakrivati komu pogled na reko / zakrivati obraz v blazino skrivati b) za kaj nedostopno: zaradi smradu zakrivati nos, usta z robcem / zakrivati si oči pred bleščečo svetlobo // s svojim neprozornim telesom delati, povzročati, da je kaj, kar je glede na mesto gledanja za njim, nevidno: ruta ji zakriva čelo; oblaki zakrivajo sonce / ohlapna obleka zakriva njeno nosečnost; hiša nam zakriva razgled / kaj zakriva globina reke skriva // ekspr. z lastnostjo, ki onemogoča, omejuje videnje, delati, povzročati, da je kaj nevidno, slabo vidno: mrak, noč zakriva pokrajino 2. delati, da kdo česa, kar prihaja glede na pozornost za kaj drugega, ne more a) opaziti: z norčevanjem zakrivati nejevoljo b) izvedeti, odkriti: zakrivati komu namero, resnično stanje / članek ne zakriva, da je stanje težko / zakrivati prekupčevalca skrivati ● ekspr. bučne orgle zakrivajo pevca delajo, povzročajo, da ga ni (dovolj) slišati; ekspr. dosti znancev že zakriva zemlja je že mrtvih (in pokopanih); ekspr. zakrivati si oči pred resnico ne hoteti spoznati, priznati jo zakriváje: zakrivaje si obraz jokati zakrivajóč -a -e: iti mimo, zakrivajoč si obraz ♪
  9.      zakulísje  -a s (ȋ) 1. gledalcem nevidni prostor za kulisami: igralec čaka v zakulisju 2. ekspr., navadno s prilastkom prostor za javnosti namenjenim, vidnim prizoriščem: vstopiti v zakulisje templja / televizija je prikazala tudi prizore iz zakulisja tekmovanja 3. ekspr. javnosti prikrito mesto, položaj, ki omogoča odločilno vplivanje na potek česa, navadno s spletkami: znani politik se je umaknil v zakulisje 4. ekspr., navadno s prilastkom javnosti prikrite okoliščine česa: spoznati literarno, politično zakulisje; zakulisje atentata, gledališkega življenja ♪
  10.      zamôči  -mórem dov., zamógel zamôgla (ó ọ́) star. 1. zmoči: če zamore to kdo drug, zakaj ne bi tudi mi; pokazalo se je, kaj zamore ljudstvo / samo on jih je zamogel premagati / ni je zamogel vzljubiti; tega niso zamogli spoznati / zamogli so kupiti le nekaj od izbranega 2. nedov. moči: nič jih ni zamoglo presenetiti / vprašal nas je, s čim nam zamore pomagati lahko pomaga ♪
  11.      zanímanje  -a s (ȋ) hotenje, želja a) vedeti, izvedeti kaj: hliniti, skrivati zanimanje za kaj / nenavaden šum je vzbudil njegovo zanimanje pozornost / poslušati koga brez zanimanja b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: njegovo zanimanje za učne predmete se spreminja; vzbujati komu zanimanje za glasbo, tuje jezike, računalništvo / dekle je vzbudilo njegovo zanimanje / imeti, kazati veliko zanimanje za koga, kaj / delati kaj brez zanimanja; ukvarjati se s čim iz resničnega zanimanja / literarna zanimanja c) dobiti, imeti kaj: njihovo zanimanje za parcelo / to je še povečalo njegovo zanimanje za službo // izražanje takega hotenja, take želje: med ljudmi je, vlada veliko zanimanje za volilne rezultate / zanimanje za ta šport narašča; povečano zanimanje bralcev za kako knjigo / zanimanje kupcev za te avtomobile se je zmanjšalo / biti v središču zanimanja ● publ. dogodek je vzbudil veliko zanimanje o njem so veliko govorili, razpravljali ♪
  12.      zanímati  -am nedov. (ȋ) 1. vzbujati pri kom hotenje, željo a) vedeti, izvedeti kaj: novica ga ni zanimala; bolj ko so mu resnico prikrivali, bolj ga je zanimala / zanima me mnenje drugih o tem; zanima me, o čem sta se pogovarjala / kaj pa je hotel? Zanimalo ga je, kje je oče vprašal je b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanima ga glasba, šah; študiral bo matematiko, ker ga zelo zanima / ta pojav, problem strokovnjake že dolgo zanima / otroka zelo zanimajo pravljice rad jih bere, posluša; zanimajo ga živali / samotar je, drugi ljudje ga ne zanimajo ne vzbujajo v njem želje imeti stike z njimi; ekspr. ženske ga ne zanimajo preveč ne vzbujajo v njem potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi c) dobiti, imeti kaj: zanima ga ta hiša, parcela / sporoči, če te ta služba še zanima / nobene druge ne mara, samo tisto dekle ga zanima 2. ekspr., navadno z nikalnico izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: tvoji razlogi me ne zanimajo; to me nič, niti malo ne zanima; ne zanima me, kaj govorijo ljudje 3. publ. tikati se česa, zadevati kaj: gradnja nove bolnišnice zanima vse prebivalce; ti problemi zanimajo nas vse; državnika sta se pogovarjala o vprašanjih, ki zanimajo obe državi zanímati se 1. imeti, kazati hotenje, željo a) vedeti, izvedeti kaj: zanimati se za vesti s fronte; zanimati se za vzroke nesreče / včeraj se je nekdo zanimal zate je povpraševal po tebi b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanimati se za filozofijo, šport; za politiko se ne zanima / že od malega se zanima za avtomobile / ti starši se premalo zanimajo za otroka premalo skrbijo zanj; ne zanima se za sosede ne želi imeti stikov z njimi c) dobiti, imeti kaj: več prosilcev se zanima za to službo, stanovanje / kupci se zelo zanimajo za te izdelke povprašujejo po njih / zanimati se za nakup zemljišča 2. publ. prizadevati si, zavzemati se: zanimati se za gradnjo nove ceste, železniške proge zanimajóč -a -e: poslušal jih je, zanimajoč se za podrobnosti o dogodku ♪
  13.      zapírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. dajati kaj v tak položaj a) da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: zapirati okna, vrata b) da postaja notranjost nedostopna: zapirati predale / zapirati omare, sobe // z namestitvijo določenega dela na čem delati nedostopno notranjost, vsebino: zapirati kozarce, steklenice; zapirati z zamaški; neprodušno zapirati 2. delati, da so prilegajoči se deli česa tesno drug ob drugem: zapirati oči, usta // delati, da pride kaj v položaj, značilen po uporabljanju: zapirati dežnik 3. dajati del priprave v tak položaj, da kaj nima proste poti: zapirati pipe, ventile / pog. otroci odpirajo in zapirajo radio izključujejo // na tak način onemogočati izhod česa: zapirati plin; zapirati vodo 4. delati kaj neprehodno: zapirati prehod z ovirami / lopute na več mestih zapirajo cev 5. s svojim položajem omejevati kaj: gore zapirajo dolino / tovarniške stavbe zapirajo dvorišče / hribi zapirajo obzorje 6. z zaprtjem vrat, izhoda delati, da kdo ne more iti od kod: zapirati otroke v hišo / zapirati ovce v stajo / zapirati živali v živalske vrtove; pren., ekspr. zapirati znanost v kabinete // delati, povzročati, da kdo nima več prostosti: sovražnik je začel izseljevati in zapirati / zapirati ljudi v ječe 7. prenehavati delati, poslovati: prodajalka pravkar zapira; jeseni zapirajo kopališča // delati, da kje preneha kaka (poklicna) dejavnost: zapirati premogovnike; zapirati šole zaradi premajhnega števila otrok ♦ ekon. zapirati trg delati, da ni dostopen vsem ponudnikom in povpraševalcem 8. publ. preprečevati, onemogočati: sovražniku zapirati prehod čez reko / stolpnice so zapirale pogled na hribe 9. v zvezi zapirati pot, vrata onemogočati komu, da kam gre, pride: ograja mu je zapirala pot v prostost / ne zapirati otrokom poti, vrat v svet // publ. onemogočati nastop, uveljavljanje česa: zapirati vrata sodelovanju / zapirati komu pot, vrata do izobrazbe onemogočati mu izobraževanje 10. poljud. povzročati nenormalno redko, težavno iztrebljanje: čokolada zapira ● prometni policist odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod čez njo; ekspr. zapirati si oči pred problemi ne hoteti jih spoznati, priznati; ekspr. kar sapo mu je zapiralo ob teh besedah zelo je bil presenečen; ekspr. zapirati svoje srce pred kom ne izpovedovati mu svojih čustev, misli; ne hoteti mu pomagati; ekspr. zapirati si ušesa pred resnico ne hoteti jo spoznati zapírati se 1. s prislovnim določilom biti pri zapiranju obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: vrata se zapirajo od zunaj / okno se dobro zapira prilega 2. prihajati v tak položaj, da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: vrata se zapirajo sama od sebe 3. biti v stanju, ko deli prihajajo tesno drug k drugemu: cvetovi se zvečer zapirajo 4. z zaprtjem vrat onemogočati komu drugemu vstop v svoj prostor: zapira se v sobo 5. ekspr. postajati zadržan, nezaupljiv: po razočaranju se je čedalje bolj zapiral pred ljudmi / posamezni sloji so se zapirali vase omejevali so stike z drugimi ● ekspr. oči se mu že zapirajo postaja zelo zaspan; publ. organizacije se zapirajo v svoje kroge imajo čedalje manj stikov z drugimi; poljud. voda se mu zapira ima težave z odvajanjem seča ◊ med. rana se zapira celi in iz nje ne teče več gnoj zapiráje: zapiraje vrata, je še govorila zapirajóč -a -e: hrib, zapirajoč dolino; zapirajoča se vrata ♪
  14.      zaslutíti  in zaslútiti -im dov. (ȋ ú ū) 1. na osnovi nedoločnih razlogov dobiti občutek, spoznati, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: zaslutiti nesrečo, nevarnost; zaslutiti prevaro; zaslutil je, da bo kmalu umrl // na osnovi določenih dejstev začeti pričakovati, predvideti kaj: zaslutili so posledice njegovega ravnanja 2. nedoločno se česa zavedeti, začeti si predstavljati: pomen njegovih besed so samo zaslutili; nekatere stvari so komaj zaslutili, kaj šele spoznali 3. nav. ekspr. nejasno, nedoločno zaznati: zaslutiti obrise gor v daljavi / psi so nas že zaslutili zavohali zaslúten -a -o: zasluteni dogodki; komaj zaslutena resnica ♪
  15.      zasvetíti  in zasvétiti -im dov. (ȋ ẹ́) začeti svetiti: luč zasveti / luna je zasvetila; sonce je zasvetilo; pren. zasvetilo mu je sonce resnice ∙ ekspr. čakali so, da bo zasvetil dan, star. se bo zasvetil dan da se bo zdanilo; publ. v vasi je zasvetila elektrika dobili so električno napeljavo // sveteč se pojaviti: na nebu so zasvetile zvezde / na vzhodu je zasvetila jutranja zarja zasvetíti se in zasvétiti se 1. odbiti svetlobo: okno se zasveti v soncu / oči so se mu zasvetile / v njegovi roki se je zasvetil nož / v očeh so se ji zasvetile solze 2. ekspr. svetlo se odraziti, pokazati: bela hiša se je zasvetila ob cesti; na jasi so se zasvetile marjetice // odraziti se, pokazati se v veliki meri: sreča se ji je zasvetila na obrazu // dobiti tak izraz, kot ga izraža določilo: oči se mu divje, hudomušno zasvetijo 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dojeti, spoznati: zasvetilo se mu je, kaj nameravajo / nazadnje se ji je le zasvetilo v glavi je doumela, razumela ● ekspr. v glavi se ji je zasvetila nova misel se je pojavila, vzbudila; ekspr. godcem so se zasvetili obrazi postali so dobro razpoloženi, dobre volje ♪
  16.      zatískati  -am nedov. (í) 1. s pritiskanjem česa, stiskanjem delati kako odprtino v čem neprehodno: zatiskati komu usta z dlanjo; zatiskati si nos z robcem; ob eksplozijah si zatiskati ušesa // navadno v zvezi z oči imeti zaprte: zatiskati oči zaradi premočne svetlobe; od strahu zatiskati oči / ni se bal mrtvim zatiskati oči pokrivati jih z vekami 2. nar. zategovati: zatiskati rahlo zavezano ruto ● ekspr. dozdaj so si zatiskali oči pred resnico niso je hoteli spoznati, priznati ♪
  17.      zatísniti  -em dov. (í ȋ) 1. s pritisnjenjem česa, stisnjenjem narediti kako odprtino v čem neprehodno: zatisniti komu usta z dlanjo; zatisnil si je nos zaradi smradu; s prsti si je zatisnil ušesa, da ne bi slišal poka / prišel je od zadaj in mu zatisnil oči z rokama zakril // navadno v zvezi z oči zapreti: zatisnil je oči, ker je hotel spati / zatisniti mrliču oči pokriti jih z vekami 2. nar. zategniti: vrv, ovito okoli rok, so mu zatisnili; zatisniti si kravato ● zatisniti oko, oči ekspr. vso noč ni mogel zatisniti očesa zaspati; ekspr. profesor včasih zatisne (eno) oko, če dijaki prepisujejo se naredi, kot da ne opazi; pri izdajanju dovoljenj je večkrat zatisnil oko spregledal kako pomanjkljivost; ekspr. za vedno je zatisnil oči umrl je; ekspr. zatisniti (si) oči pred resnico ne hoteti je spoznati, priznati; morali si bomo zatisniti pasove se odreči določenim dobrinam, ugodju zatísnjen -a -o: sedel je z zatisnjenimi očmi, ker se mu je bleščalo ♪
  18.      zaznáti  -znám dov. (á ȃ) 1. čutno dojeti predmetni svet: zaznati besede, glas; zaznati gibanje, premikanje; zaznati svetlobo, vonj, zvok / zaznal je, da je njena obleka vlažna; s prsti je zaznal, da se trese od strahu / s sluhom zaznati / tega čuti ne zaznajo; oko teh žarkov ni sposobno zaznati / knjiž. zaznati bolečino začutiti 2. na podlagi čutnega dojemanja določenih pojavov ugotoviti obstajanje česa: zaznati navzočnost koga v prostoru; na sebi je zaznala radovedne poglede; zaznati koristne učinke treninga; zaznati prve znake bolezni / na njegovem obrazu je zaznal jezo, obup / poslušalci v njegovih besedah niso zaznali osti začutili / zaznal je njeno bližino, čeprav je ni videl / živali zaznajo potres prej kot ljudje // publ. na podlagi določenih pojavov ugotoviti, opaziti: v zadnjem letu so zaznali velik napredek 3. na določen način pokazati obstajanje česa: naprava zazna sevanje // na določen način ugotoviti obstajanje česa: z nihalom zaznati podzemne vodne tokove 4. star. izvedeti: zaznati za rojstvo sina; rada bi zaznala več o njih 5. zastar. spoznati, prepoznati: mati nas je že od daleč zaznala, ali po joku ali po kričanju zaznáti se star., navadno v zvezi z dan zdaniti se: komaj se je zaznal dan, so odšli na pot zaznán -a -o: ti pojavi niso čutno zaznani ♪
  19.      zbudíti  -ím dov., zbúdil (ȋ í) 1. povzročiti prehod iz spečega stanja v budno: zbudilo nas je grmenje; da ne bi zbudil otrok, ni prižgal luči; zbuditi s trkanjem na vrata; pren., ekspr. s svojim delovanjem skuša zbuditi vest človeštva // spraviti koga k zavesti: močili so ga po glavi, da bi ga zbudili; šele jutranji hlad ga je zbudil // v zvezi z iz povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik: zbuditi koga iz globokega spanja / skušal jo je zbuditi iz nezavesti / zbuditi iz otopelosti; obiskovalec ga je zbudil iz razmišljanja / ekspr. zbuditi kulturno dejavnost iz mrtvila // ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: želel je zbuditi preproste ljudi / ideje, ki so nas zbudile k narodni zavesti 2. vzbuditi: zbuditi jezo, sovraštvo; taka rešitev bi pri nasprotnikih zbudila nezadovoljstvo; zbudilo se mi je upanje, da jo bom spet videl / zbuditi dvom; s svojo obleko je zbudila pozornost / v srcu se ji zbudi kesanje; v njegovi glavi se zbudi neprijetna misel zbudíti se preiti iz spečega stanja v budno: zbuditi se od bolečin; zbuditi se zaradi hrupa; zbuditi se ob šestih; hitro, zgodaj se zbuditi / zbudil se je ves poten; pren., ekspr. v njem se je zbudila zver // priti k zavesti: od udarca po glavi se dolgo ni zbudil // v zvezi z iz prenehati biti v stanju, kot ga določa samostalnik: zbuditi se iz trdnega spanja / zbuditi se iz nezavesti / zbuditi se iz otopelosti, razmišljanja ♦ med. zbuditi se iz narkoze // ekspr. spoznati kaj, zavedeti se česa: kdaj se boste zbudili; fant se je prepozno zbudil ● ekspr. čas je, da se zbudite iz spanja da nehate biti nedejavni, nedelavni; evfem. zbuditi se v večnosti umreti zbudívši star.: zbudivši otroka, je odšla v službo; zbudivši se sredi noči, opazi, da je okno odprto zbujèn -êna -o: ko so ga poklicali, je bil že zbujen; zbujena vest mu ne da miru ♪
  20.      zgrísti  zgrízem dov. (í) 1. zdrobiti z zobmi: zgristi meso, orehe; dobro, slabo zgristi / zgristi z zobmi // z grizenjem poškodovati, raniti: miši so zgrizle obleko / od živčnosti si je zgrizla nohte; zgristi si ustnice 2. ekspr. izčrpati, uničiti: bolezen ga je zgrizla; ljubosumje zgrize človeka ● ekspr. kritiki so ga zgrizli njegovo delo so ocenili zelo negativno; ekspr. na smrt sta se zgrizla zelo sta se sprla; ekspr. če te mika jedro, zgrizi lupino če hočeš stvar popolnoma spoznati, se moraš potruditi zgrísti se 1. ekspr. postati zelo jezen sam nase: zaradi teh govoric bi se najraje zgrizel / zgristi se od jeze, žalosti biti zelo jezen, žalosten 2. nar. sesiriti se: mleko se zgrize zgrízen -a -o: zgrizeni nohti; zgrizena hrana; zgrizene ustnice; prim. izgristi ♪
  21.      zgrúntati  -am dov. (ú) pog. ugotoviti, spoznati: zgruntal je, kaj hočejo od njega / nazadnje sta pismo le zgruntala dojela, razumela ♪
  22.      zlágoma  prisl. (ȃ) 1. izraža, da se dejanje opravlja brez hitenja, naglice: zlagoma brati, oblačiti se; hoditi zlagoma; ekspr. poletje se zlagoma nagiba h koncu 2. izraža, da se dejanje razvija po majhnih stopnjah; polagoma: napredovati zlagoma; vid ji zlagoma peša / zlagoma spoznati kaj počasi ♪
  23.      zlésti  zlézem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z lezenjem priti: kača je zlezla na skalo / ščurek zleze pod smeti, v kot 2. priti kam, odkod, pomagajoč si z rokami in nogami: zlesti iz jame, izpod postelje; zlesti na peč, voz; zlesti pod mizo; zlesti skozi okno v hišo; previdno je zlezel v vodo / zlesti čez ograjo, na drevo splezati // ekspr. počasi, navadno tudi s težavo iti, priti: zlesti izza mize; zlesti za omaro 3. počasi premikajoč se priti s prvotnega, navadnega mesta: naramnica mu je zlezla z rame; očala so mu zlezla na nos; ruta ji je zlezla za vrat 4. ekspr. izleči se: iz bube zleze metulj; iz jajca je zlezla račka ● ekspr. fant jim je zlezel v srce vzljubili so ga; ekspr. hiša je zlezla na kup se je podrla, razpadla; ekspr. hvala mu je zlezla v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo, v lase opil se je; šalj. pijača mu je zlezla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; ekspr. strah mu je zlezel v kosti zbal se je; žarg. učenec je komaj zlezel s težavo izdelal v šoli; pog. veke so mu zlezle skupaj zadremal je; ekspr. zdaj je tudi on zlezel iz plenic, povojev postal odrasel, samostojen; ekspr. navadno zleze iz postelje ob devetih vstane; ekspr. zlesti iz težav rešiti se iz neugodnega položaja; ekspr. zlesti na zeleno vejo gmotno si opomoči; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. zgodaj je zlezel pod odejo šel spat; ekspr. zlesti v dolgove zadolžiti se; ekspr. zlesti v dve gubé dobiti sključeno držo; ekspr. zlesti v hlače, v škornje obleči se, obuti se; evfem. zlezla je z njim v posteljo spolno je občevala z njim; pog. kar zlezla je skupaj omedlela; ekspr. v družbi, službi je visoko zlezel dosegel visok družbeni, službeni položaj; prim. izlesti ♪
  24.      zlôba  -e ž (ó) želja, da se komu namerno povzroča veliko trpljenje, velike težave: zloba ga je minila; šalo mu je vrnil brez najmanjše zlobe; to mu je prizadejal iz zlobe; z zlobo v duši mu je razkrival napake otrok // zlobnost: spoznati zlobo ljudi; velika zloba paznikov ∙ ekspr. človek z zlobo v očeh z zlobnim izrazom ♪
  25.      zlóst  -i ž (ọ̑) knjiž. 1. lastnost, značilnost zlega: spoznati zlost greha, naklepov / zlost bolezni / odpraviti zlost na svetu zlo; umirali so od zlosti hudega; zlost presitih ljudi zla dejanja 2. zlobnost, hudobnost: priznavati svojo zavrženost in zlost / zlost epigramov / buditi v kom zlost zlobo; v glasu ni bilo več prejšnje zlosti jeze ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA