Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

spin (6-30)

6.      spinozízem  -zma m (ȋ) filoz. nauk filozofa Spinoze, po katerem sta bog in narava različna vidika iste substance: vpliv spinozizma ♪
7.      špináča  -e ž (á) kulturna rastlina z užitnimi listi: na vrtu gojijo kolerabo, cvetačo in špinačo; bil je zelen kot špinača / poletna, zimska špinača ♦ vrtn. novozelandska špinača s plazečimi se stebelci in manjšimi srčastimi listi // jed iz listov te rastline ali nekaterih drugih rastlin: otrok ne mara špinače; špinača iz kopriv ♪
8.      špináčen  -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na špinačo: špinačni listi / špinačna juha; špinačne palačinke; špinačna voda voda, v kateri se je kuhala špinača špináčno prisl.: obleka špinačno zelene barve ♪
9.      špináčnica  -e ž (ȃ) nav. mn., vrtn. kulturna rastlina, ki se goji zaradi listov: tudi blitva spada med špinačnice ♪
10.      špíncelj  -clja m (í) nar. koničasto belo ali rumeno poletno jabolko: košara špincljev ♪
11.      špinel  gl. spinel ♪
12.      špinet  gl. spinet ♪
13.      cêrebrospinálen  -lna -o prid. (ȇ-ȃ) anat. nanašajoč se na možgane in hrbtenjačo: cerebrospinalni živci; cerebrospinalna tekočina ♪
14.      tòpspín  -a m (ȍ-ȋ) šport., pri tenisu in namiznem tenisu močen udarec od spodaj navzgor, da se žoga močno zavrti in visoko odskoči: učinkovit topspin; neskl. pril.: topspin udarec ♪
15.      blanšírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. gastr. na hitro prekuhati ali politi kaj z vrelo vodo, zlasti zelenjavo: kumarice pred vlaganjem blanširamo 2. usnj. čistiti, gladiti mesno stran usnja: blanširati usnje blanšíran -a -o: blanširani špinačni listi; blanširano usnje ♪
16.      bôdčec  in bódčec -a [čǝc] m (ō; ọ̑) bot. trnat kraški grm z jajčastimi listi in zelenkasto rumenimi cveti, Paliurus spina-christi ♪
17.      čížek  -žka m (ȋ) zool. manjša gozdna ptica pevka rumeno zelene barve, Carduelis spinus: pesmi škrjancev in čižkov ♪
18.      gládež ³ -a m (ȃ) bot., navadno v zvezi navadni gladež trnat plevel z rožnatimi cveti, Ononis spinosa ♪
19.      kopríva  -e ž (í) rastlina, ki ima na listih in steblu dlačice, ki povzročajo ob dotiku pekoč občutek: koprive preraščajo ruševine; pokositi koprive; otroci rastejo kot koprive za plotom / kopriva peče / špinača iz kopriv koprivnih listov ∙ tak je, kot bi na koprivah sedel slabe volje, nerazpoložen; kopriva ne pozebe zdrav, odporen človek uspešno kljubuje bolezni, naporu; slabega, malovrednega človeka navadno ne zadene nesreča ♦ bot. mala kopriva kopriva z manjšimi, pri dnu srčastimi listi, Urtica urens; mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; velika kopriva kopriva z večjimi, pri dnu prisekanimi listi, Urtica dioica; žegnana kopriva zdravilna rastlina z rumenkastimi cveti in trnato nazobčanimi listi, Cnicus benedictus; vrtn. pisana kopriva lončna rastlina s pisanimi, koprivi podobnimi listi, Coleus hybridus ♪
20.      kozólčar  -ja [u̯č] m (ọ̑) žarg., um., nav. slabš. umetnik, ki upodablja kozolce, zlasti impresionist: kozolčarji in špinačarji ♪
21.      novozelándski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Novo Zelandijo: novozelandska obala ♦ tekst. novozelandski lan kulturna rastlina, katere listna vlakna se uporabljajo za vrvarske izdelke; vrtn. novozelandska špinača špinača s plazečimi se stebelci in manjšimi srčastimi listi ♪
22.      ponvíčnik  -a m (ȋ) 1. gastr. pečena jed iz jajc, moke in dodatkov, navadno kot jušni vložek: peči ponvičnike; juha s ponvičniki / možganov, špinačni ponvičnik 2. v nekaterih deželah okroglo ocvrto pecivo: cvreti ponvičnike ♪
23.      pošírati  -am nedov. in dov. (ȋ) gastr. dajati za krajši čas v vrelo vodo, navadno ubito jajce, zakrkniti: poleg špinače je pripravila jajca, ki jih je poširala pošíran -a -o: poširana jajca ♪
24.      solátnica  -e ž (ȃ) nav. mn., vrtn. rastlina, ki se goji zaradi listov in uporablja kot solata: motovilec, radič, glavnata solata in druge solatnice; solatnice in špinačnice ♪
25.      tŕn  -a m (ŕ) 1. koničast izrastek a) pri lesnatih rastlinah: odstraniti trne s stebla; deblo in veje so porasli s trni; dolgi, kratki, ostri trni; trni in bodice / trn vrtnice ga je ranil, zbodel; izdreti, izpuliti komu trn iz prsta b) na telesu nekaterih živali: riba s trni na plavutih // temu podobna izboklina na čem: natakniti si boksar z velikimi trni; prstan s kovinskim trnom 2. teh. stožčasto orodje ali stožčasta os: vpeti trn v primež; pritrditi brusilni kolut na trn 3. ekspr., s prilastkom kar povzroča duševno trpljenje: trn ljubosumnosti, zavisti ● ekspr. v duši, srcu mu tiči trn nekaj mu povzroča duševno trpljenje; ekspr. tukaj raste sam trn samo trnje; ekspr. že dolgo sem jim trn v peti mi nasprotujejo, me ne marajo; ekspr. vsa je na trnih, ker ga še ni vznemirjena, nestrpna; pasna zaponka s trnom z delom, ki se vtakne v luknjico na drugem koncu pasu; zmlada se trn ostri človeka je treba začeti vzgajati že v mladosti ◊ anat. trn koničast odrastek na zadnji strani vretenca; bot. listni, stebelni trn; beli trn trnat grm ali drevo z napiljenimi listi, belimi cveti in rdečimi koščičastimi plodovi; glog; črni trn trnat grm z belimi cveti in koščičastimi plodovi, Prunus spinosa; kristusov trn trnat kraški grm z jajčastimi listi in zelenkasto rumenimi cveti; bodčec; pasji trn trnat grm v živih mejah z majhnimi cveti in strupenimi plodovi; čistilna krhlika; vrtn. ognjeni trn zimzeleni okrasni grm z belimi cveti in živo rdečimi plodovi v kobulih, Pyracantha ♪
26.      trnàt  -áta -o tudi tŕnat -a -o prid. (ȁ ā; ȓ) ki ima trne: trnat grm; trnato steblo ♦ bot. trnati bodič bodič, pri katerem imajo listni peclji pri dnu tridelne bodice, Xanthium spinosum ♪
27.      ukúhati se  -am se dov. (ú ȗ) zmanjšati svojo prostornino zaradi kuhanja: špinača, zelje se ukuha; nakuhati se in ukuhati se ♪
28.      vrtnína  -e ž (ȋ) zelenjava, ki se goji na vrtu: pridelovati vrtnino / gojenje vrtnin; špinača, solata in druge vrtnine / vložena vrtnina ♪
29.      zelíščen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zelišče: zeliščno steblo / zeliščni čaj; zeliščni sok; zeliščna odvajalna sredstva / zeliščna lekarna ♦ gastr. zeliščno maslo zmes za namaz iz surovega masla in sesekljanega peteršilja, drobnjaka, špinače, pehtrana in drugih zelišč; gozd. zeliščni sloj sloj, ki obsega vegetacijo med grmovnim in mahovnim slojem ♪
30.      žívec  -vca m (ȋ) 1. skupek celičnih vlaken, ki prevajajo dražljaje: živec odmre, se poškoduje; živec trzne; vzdražiti živec; bolezni, ohromelost, vnetje živcev / možganski živci; slušni, vidni, vohalni živec // nav. mn., ekspr. ta skupek pri človeku zlasti glede na sposobnost obvladovanja čustev, vznemirjenosti: živci ga izdajajo, mu nagajajo; vsi živci so trepetali v njem; okrepiti, spočiti si živce; škripanje koles mu je paralo živce; njegovi živci so bili napeti kot strune / biti bolan na živcih 2. ekspr., navadno s prilastkom najobčutljivejši, najpomembnejši del: umetnik je skušal odkriti živec njihove ženskosti / to je hromilo ustvarjalčev umetniški živec; ogroziti življenjski živec organizacije / knjiž.: dojeti živec moderne arhitekture; junakov notranji konflikt je živec te drame 3. ekspr. zelo živ, živahen človek: fant je pravi živec 4. knjiž., redko živ človek: zagledati živca med mrtvimi vojaki ● ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; ekspr. popustili so mu živci ni se mogel več obvladati, zelo se je razburil; ekspr. nimam živcev, da bi to gledal ne morem tega gledati; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. ohranil je mirne živce ni se razburil, ni se vznemiril; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. skrbi so mu razrahljale živce postal je živčen, razdražljiv; knjiž. priti komu do živca priti komu do živega; pog., ekspr. iti na živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. spraviti koga ob živce narediti, doseči, da se razburi; ekspr. zadeti koga v živec zelo ga prizadeti; ekspr. biti na koncu z živci biti tako vznemirjen, da se ne da več obvladati; ekspr. ta človek ima dobre, močne živce se ne razburi hitro; ekspr. ima jeklene, železne živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo ◊ anat. bedrni, obrazni živec; čutni ali senzibilni živec ki sprejema dražljaje; gibalni ali motorični živec ki povzroča delovanje mišic; hrbtenjačni ali spinalni živec; obhodni živec možganski živec, ki oživčuje več notranjih organov; ravnotežni živec ki povezuje čutne celice za ravnotežje v vestibulu in polkrožnih kanalih z možganskim središčem; trivejni živec možganski živec, katerega čutni del ima veje za predel očesa in obeh čeljusti; koren živca; med. omrtviti živec; min. živec rudnina alumosilikat, ki vsebuje še kalcij, kalij ali natrij; glinenec ♪

   1 6