Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

speh (621-645)


  1.      tolážba  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od tolažiti: tolažba je bila brezuspešna; v stiski je človek potreben tolažbe; iskati tolažbo pri prijateljih, v pitju; neučinkovita, slaba tolažba / misel nanjo mu je v tolažbo 2. kar tolaži, potolaži: uspeh je zanj največja tolažba / duhovna, verska tolažba / dajati tolažbo tolažiti ♪
  2.      topílničar  -ja m (ȋ) talivec: delovni uspehi topilničarjev; topilničar v železarni ♪
  3.      tŕdnost  -i ž (ŕ) 1. lastnost, značilnost trdnega: obzidje je zaradi trdnosti še dobro ohranjeno / trdnost niti, vozla / trdnost ogrodja / varovati trdnost države / občudoval je obtoženčevo trdnost / trdnost glasu, korakov / trdnost dokazov, spoznanja / neomajna trdnost odločitve, sklepa, volje 2. lastnost česa glede na največjo obremenitev, ki jo prenese: določiti, povečati, ugotavljati trdnost mostu, temeljev; majhna, velika trdnost česa; meja, preizkus trdnosti / trdnost kamna, lesa 3. lastnost česa glede na sposobnost vzdržati negativne vplive: povezanost med trdnostjo političnega sistema in gospodarskimi uspehi; spreminjanje trdnosti zdravja v različnih življenjskih obdobjih 4. lastnost česa glede na sposobnost za opravljanje svoje funkcije: večanje trdnosti korenin z rastjo; zmanjšanje trdnosti zobovja ◊ elektr. prebojna trdnost lastnost dielektrika, da se upira preboju; fiz., teh. natezna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese, ne da bi se pretrgalo; teh. tlačna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese, ne da bi se zdrobilo, zmečkalo; udarna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese pri udarcu, ne da bi se zdrobilo, prelomilo ♪
  4.      trenútek  -tka m (ȗ) 1. zelo kratek čas: trenutek mine; kratek, knjiž. bežen trenutek; trenutek nepazljivosti in zgodila se je nesreča; trenutek tišine / vse skupaj je trajalo samo trenutek; zabliskalo se je in čez trenutek zagrmelo; umolkniti za trenutek; trenutek pozneje je odšel / potrpi še nekaj trenutkov malo / na trenutke je pri zavesti kdaj pa kdaj za zelo kratek čas; v trenutku je ustavil zelo hitro; v trenutku se vrnem takoj / kot vljudnostna fraza: trenutek počakajte, prosim; trenutek, nekaj ti moram povedati; oprostite (mi) za trenutek // navadno s prilastkom čas, ki se zdi zelo kratek: vsak prost trenutek porabi za učenje; ekspr. srečni, svetli, temni trenutki življenja; trenutek olajšanja, slabosti, dobre volje; ugodje trenutka in trajnejše ugodje / ekspr. to je trenutek, ki človeku ostane za vedno doživetje 2. točka, kratek čas v neomejenem trajanju: nastopil, prišel, knjiž. napočil je trenutek izstrelitve rakete; izbrati, zamuditi pravi trenutek za odriv; tisti trenutek, v tistem trenutku se je spomnil na mater tedaj; ozrl se je in tisti trenutek, v tistem trenutku je počilo istočasno 3. s prilastkom kratko omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: prelomni trenutki v življenju naroda; to je zgodovinski trenutek / publ. prikazati gledališki, politični trenutek sedanje razmere v gledališču, politiki / taka politika je v sedanjem trenutku nevarna v sedanjih razmerah; v tem trenutku zamenjava ni primerna ● ekspr. ne dajo mu niti trenutka miru prav nič; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; ekspr. niti trenutek ga ni skrbelo sploh ga ni skrbelo; ekspr. od trenutka do trenutka je hrup naraščal hitro; ekspr. nima mirnega trenutka nikoli nima miru; ekspr. prvi trenutek, v prvem trenutku ni dojel, kaj se je zgodilo takoj; ekspr. ta trenutek, vsak trenutek lahko pride v zelo kratkem času, takoj; ekspr. prišel je njegov veliki trenutek dobil je priložnost za pomemben uspeh; ekspr. predati se veselemu trenutku popolnoma doživljati veselo razpoloženje; ekspr. vsak trenutek te lahko doleti nesreča kadarkoli; ekspr. z vsakim trenutkom je slabše hitro se slabša; ekspr. prišel je zadnji trenutek komaj še pravočasno; ekspr. biti do zadnjega trenutka pri zavesti do smrti; ekspr. zagrenila mu je vsak trenutek življenja vse življenje ◊ psiht. svetli trenutek (duševnega bolnika) trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda ♪
  5.      trenúten  -tna -o prid. (ȗ) 1. ki traja zelo kratek čas: trenuten uspeh; trenutna nepazljivost; trenutna veselost, zadrega; trenutno nesoglasje, zadovoljstvo; navdušenje, olajšanje je bilo le trenutno 2. ki je, obstaja v trenutku, času govorjenja: ugotoviti trenutni položaj; oblačiti se po trenutni modi; delati v skladu s trenutnimi potrebami; trenutne vremenske razmere; trenutno stanje bolnika je zadovoljivo / trenutni ugled; knjiž. trenutni upravitelj sedanji // ki nastopi v trenutku, nenadoma: ravnati se po trenutnem navdihu; trenutna misel; močna trenutna svetloba / trenutna smrt ◊ elektr. trenutni kontakt kontakt, ki odpre ali zapre tokokrog samo za kratek čas; fiz. trenutna hitrost izstrelka; trenutna vrednost količine vrednost od časa odvisne količine ob določenem času trenútno prisl.: trenutno ga je obšla slabost ∙ trenutno je vojak zdaj; tega trenutno nimamo na zalogi v tem trenutku, zdaj ♦ lingv. trenutno dovršni glagol dovršni glagol, ki izraža trenutnost dejanja ♪
  6.      triúmf  -a m (ȗ) 1. pri starih Rimljanih slavnostni sprejem zmagovitega vojskovodje in njegove vojske v Rimu: prirediti triumf / voditi zajete vojake v triumfu v sprevodu ob tem sprejemu 2. knjiž. izredna, velika zmaga: triumf je pripadel našemu moštvu; triumf nad sovražnikom / triumf razuma // zmagoslavje: komaj se je premagal, da je skril svoj triumf; triumf zmagovalcev / z velikim triumfom je razkazoval svoj plen 3. knjiž. izreden, velik uspeh: pevka je doživljala same triumfe ♪
  7.      triumfálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na triumf: triumfalni sprevod / triumfalni voz / triumfalen vojaški pohod; triumfalna vrnitev osvoboditeljev / drama doživlja triumfalne uspehe izredne, velike triumfálno prisl.: triumfalno korakati ♪
  8.      trobéntanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od trobentati: poslušati trobentanje / trobentanje o uspehih ♪
  9.      trobéntati  -am nedov. (ẹ̑) 1. igrati (na) trobento: trobentač trobenta 2. ekspr. glasno, doneče se usekovati: ves dan že smrka in trobenta / trobentati z nosom 3. preh., slabš. glasno, vsiljivo govoriti, pripovedovati: o svojih uspehih trobenta po vsem mestu / nehajte že trobentati neumnosti trobentajóč -a -e: trobentajoč glas ♪
  10.      túdi  prisl. (ȗ) 1. izraža razširitev veljavnosti trditve na istovrstni stavčni člen ali dodajanje, navezovanje: tudi nam se je to zgodilo; poškodoval si je tudi nogo; ni samo lepa, je tudi pametna; tudi tako bi se dalo narediti; uspelo jim je tudi tokrat / to mu povej in tudi reci, da ne moreš priti; vsak ima svoje potrebe in tudi zahteve / midva greva tudi; slabega zdravja je in hitre jeze tudi / v vezniški rabi: spijo v hotelu, tudi hranijo se tam; jezi se in tudi kolne včasih 2. stopnjuje povedano z dodatno močnejšo ali nepričakovano trditvijo: vsemu se je moral odpovedati, tudi upanju; to je močna pijača, tudi za krepkega moža; mnogi so omedleli, nekateri tudi umrli / po nenehnih neuspehih so odnehali tudi najbolj trmasti / za tako sliko dam tudi sto tisoč dinarjev 3. ekspr., v nikalnih stavkih poudarja zanikanje: takih stvari tudi v sanjah še ni videla; nikjer, tudi pri vas nisem bil tako postrežen; včasih tudi za kruh nima / tudi malo ne pazi na svoje zdravje; tudi za centimeter se ni premaknil / pog. kaj tudi tega ne veš, kako ji je ime 4. ekspr. izraža podkrepitev trditve: presneto, se pa tudi bojiš; to pa je tudi vse, kar so lahko storili; vi ste tudi reve vsi skupaj; sklenila je, da še ne odide. Čemu tudi, ko se ji nič ne mudi / iron. ti si pa tudi pameten // izraža očitek, nejevoljo, začudenje: ta človek pa tudi vse najde; ti pa tudi na nič ne misliš; vi se morate tudi povsod vmešavati; bil pa je tudi že zadnji čas, da se je spametoval 5. nav. ekspr., v vezniški rabi, navadno v zvezi ne le, ne samo — ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: kupili so mu ne samo smuči, ampak tudi vso opremo; ni samo govorila, ampak tudi delala / uporabljali so orodje, in sicer ne samo leseno, temveč tudi kamnito in koščeno / knjiž. zavrgel je ne le Heglov sistem, marveč tudi njegovo metodo / to je brez dvoma poenostavitev, a tudi osvežitev 6. v vezniški rabi, v dopustnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi s če, kakor, ko za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: tudi če bi poznali vse okoliščine, bi se težko odločili; če bi tudi hotel, ne sme; redko če je bila večerja tudi okusna, mu ni teknila četudi, čeprav / ekspr. kakor je tudi bogat, srečen ni / ekspr. nič pametnega se ne more domisliti, ko bi se tudi stokrat na glavo postavil ♪
  11.      ubíjati  -am nedov. (í) 1. z udarci, s silo povzročati smrt a) človeka: ropali so in ubijali / ubijati ljudi s strupi / ekspr. ni ubijal z rokami, ampak z besedo ukazoval je ubijati b) živali: ubijati kače // s silo svojega gibanja, padca povzročati smrt koga: padajoče skale so ubijale napadalce // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročati smrt: eksplozija ruši in ubija; visoka temperatura ubija bakterije 2. z udarci, s silo povzročati, da kaj poči, se poškoduje: ubijati šipe // v zvezi ubijati jajca na tak način delati, da se odstrani jajčna lupina: ubijati jajca in jih peči / ubijati jajca v ponev 3. ekspr. povzročati, da kdo izgublja svojo telesno, duševno moč: zakaj me ubijaš s težkim delom / brezdelje, vročina ga ubija; sestanki, spori ga ubijajo / to ga duševno, telesno ubija 4. ekspr. povzročati izgubo česa duševnega: ne ubijaj mu upanja; ubijati komu veselje, voljo do dela / hrup ubija duševno zbranost 5. ekspr. delati, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubijati čakanje, dolgčas s klepetom, z ribolovom, zabavo / prijetno ubijati čas ● ekspr. črka ubija, duh oživlja samo dobesedno razumevanje zapisanega povzroča izgubo njegove resnične vsebine, ki jo more znova ustvarjati duh ubíjati se 1. zaradi padca, udarca ob kaj umirati: padali so v prepade in se ubijali 2. namerno povzročati svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: rajši so se ubijali, kot da bi postali ujetniki 3. ekspr. s kakim dejanjem, predmetom delati, povzročati, da se izgublja telesna, življenjska moč: ubijati se z delom, s kmetijo / s pijačo se ubija, in vendar pije // zelo naporno, težko delati: ubijati se za otroke; ubijati se na kmetiji, po njivah; ubijati se od jutra do noči / star. vse življenje se je ubijal z revščino je živel v pomanjkanju // s širokim pomenskim obsegom z naporom, navadno brez (večjega) uspeha opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: ubijati se z branjem kitajskih znakov / vse popoldne so se ubijali s prelaganjem hlodov; ubijati se s problemom 4. ekspr. izgubljati svojo moč, jakost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: vodni curki so se med seboj ubijali / kriki se ubijajo v bobnenju slapa / koraki se ubijajo v mahu ● ekspr. ubijati si glavo s čim beliti si glavo s čim; star. ne bo se mu treba ubijati s palico po svetu težko, slabo živeč se potikati, hoditi ubijajóč -a -e: ubijajoč se sam na kmetiji, je kmalu onemogel; ubijajoči streli; enolično delo je ubijajoče; prisl.: ubijajoče dolgo čakati; ubijajoče zanič zelo ubíjan -a -o: kriki ubijanih ljudi ♪
  12.      účen  -čna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na učenje, pouk: učni pripomoček; učna knjiga; učne metode; učno-vzgojni proces / publ. dobiti novo učno moč novega učitelja; učne ustanove; učno osebje / učne delavnice do 1980 delavnice za praktični pouk strokovnih predmetov; učna knjiga; učna ura časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut; eno učno mesto je prazno delovno mesto učitelja // nanašajoč se na uk 2: učna pogodba ◊ ped. učni stroj mehanska, električna ali elektronska naprava, ki podaja učno snov in preverja znanje, usmerja učenje, pomaga pri pridobivanju raznih psihofizičnih spretnosti; šol. učni čas trajanje pouka; učni jezik jezik, v katerem poteka pouk; učni korak osnovna snovna enota v programiranem učenju; učni načrt načrt, ki za učne predmete šol določene stopnje predpisuje, določa vsebino, obseg učne snovi; učni predmet; učni program predmetnik in učni načrt; nezadostni, odlični učni uspeh; učna doba do 1980 predpisan čas za izučitev v poklicu; učna enota del učne snovi, ki se obravnava v eni učni uri ali v več učnih urah; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; učna snov kar tvori, sestavlja znanje, védenje, ki se podaja v izobraževalnem procesu ♪
  13.      učênčev  -a -o prid. (é) nanašajoč se na učenca: učenčev zvezek / učenčev učni uspeh ♪
  14.      učiteljíščnica  -e ž (ȋ) do 1968 dijakinja učiteljišča: učni uspeh učiteljiščnic; gimnazijke in učiteljiščnice ♪
  15.      uigránost  -i ž (á) lastnost, značilnost uigranega: uigranost igralcev je vzrok za tako velik uspeh / uigranost ansambla, ekipe ♪
  16.      ujéti  ujámem dov., ujêmi ujemíte; ujél; nam. ujét in ujèt (ẹ́ á) 1. tekoč za kom, ki se hitro oddaljuje, prijeti ga, priti do njega: ujeti bežečega; tekel je za tatom, pa ga ni ujel; ujeti psa; otroka bi povozilo, če ga ne bi mati pravočasno ujela / ujeti konja za povodec 2. prijeti, zgrabiti kaj a) kar se odmika: komaj je ujel klobuk, ki ga je odnesel veter; krožnik bi padel na tla, če ga ne bi ujel / ujeti utapljajočega se in ga potegniti iz vode b) kar se približuje: ujel je ključ, ki so mu ga vrgli skozi okno; zagnal je palico v zrak in jo spet ujel; ujeti žogo / pes je z gobcem spretno ujel kos mesa / z drogom ujeti plavajoče deblo / ujele so ga veje, sicer bi padel // narediti, da se kaj premikajočega se kje zbere: ujeti kri v nastavljeno posodo / ujeti curek v dlan / megla ujame strupene pline zadrži; priprava ujame večino dima in saj prestreže, zaustavi 3. prijeti, zgrabiti kaj, kar se premika, giblje: dojenček je ujel obešeno ropotuljico; ujeti nihajočo vrv / ujel je njeno roko in jo poljubil / otrok je ujel mater za krilo // ekspr. zajeti (kak predmet v tekočini): ujeti fižol, košček mesa v juhi; z žlico ujeti cmok 4. z iskanjem, zasledovanjem priti do živali z določenim namenom: lovci so ujeli pet zajcev in dva fazana; ujeti bolho, metulja; ujeti divjo žival in jo udomačiti; ujeti polha, raka, ribo; ujeti leva za živalski vrt / ujeti na limanice; ujeti na past, v past; ujeti v mrežo, z mrežo / mačka ujame miš // z iskanjem, zasledovanjem priti do koga in mu odvzeti svobodo: ujeti pobeglega kaznjenca; ujeti sovražnega vojaka / ujeti divjega lovca; ujeti tihotapca, vohuna 5. s prislovnim določilom dobiti koga pri opravljanju dejanja, ki ga želi prikriti: ujeti tatu pri dejanju / ujeti učenca pri prepisovanju; ujel se je pri razmišljanju o dekletu 6. ekspr. z zvijačo, premeteno dobiti koga v položaj, ko ne more več zanikati, da dela, kar izraža dopolnilo: ujel sem ga, da laže / ujeti koga na laži / zasliševalec ga je na različne načine skušal ujeti; ujeti koga v protislovje / ujeti goljufa, lažnivca 7. ekspr. navadno z zvijačo dobiti, pridobiti koga za določeno odločitev, kar omeji njegovo svobodno voljo: ujeti koga na prazne obljube; ujeti koga s svojo lepoto, zgovornostjo 8. biti uspešen v prizadevanju dohiteti koga a) ki se oddaljuje: avtomobilist, tekač je pred ciljem še ujel prvega; s kolesom je kmalu ujel soseda, ki je šel peš / ujeti rep kolone b) ki je glede na kakovost, uspeh spredaj: ujeti predzadnje, vodilno moštvo; ujeti koga po številu zmag, po točkah // narediti to, kar bi se že moralo narediti: ujeti zamujeno 9. biti uspešen v prizadevanju ne zamuditi a) prometnega sredstva: če hitro stopite, boste avtobus še ujeli; kljub zamudi ujeti ladjo, letalo b) kakega dogodka: ujeti zadnjo filmsko predstavo / ujeti del filma, radijske oddaje c) česa sploh: ujeti pravi čas za setev; ujeti rok 10. ekspr. biti uspešen v prizadevanju priti v stik, sestati se s kom, ki se težko dobi: ujeti koga na samem in ga kaj prositi; ujeti obrtnika, zdravnika doma / novinar je ujel nekaj žrtev / ujeti koga po telefonu 11. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj, kar se težko, redko dobi: ujeti dobro službo, štipendijo; ujeti direktorski stolček / vsak dan ujame kak dinar zasluži // biti uspešen v prizadevanju pridobiti koga za moža, fanta: tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela / ujeti fanta, moža 12. s prislovnim določilom biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj premikajočega se v položaj, ustrezen za uresničitev določenega dejanja: ujeti letalo v daljnogled; žarg. ujeti zajca na muho / ujeti sončni žarek v ogledalo 13. ekspr. hitro, v kratkem času zaznati kaj težko zaznavnega, kratkotrajnega: ujeti sumljiv gib, posmehljiv pogled; ujeti premik koga v zrcalu / ko sem šel mimo, sem ujel nekaj besed / ujeti na uho, v uho; ujeti z očmi // zaznati kaj sploh: ujeti vonj po zemlji / če je nagnil glavo, je ujel nekaj neba videl / naprava ujame najmanjšo spremembo glasnosti, svetlobe // spoznati, razumeti: pravočasno ujeti namero koga / ujeti smisel besedila 14. naravnati ustrezno pripravo, da se kaj sliši: vrtel je gumb radijskega sprejemnika, da bi ujel glasbo, poročila / radiotelegrafist je ujel klic na pomoč / ujeti tujo radijsko postajo 15. biti uspešen v prizadevanju doseči skladnost s tem, kar izraža dopolnilo: ujeti korak, ritem ostalih / ekspr. pri drugi kitici je kitara že ujela našo pesem / ujeti ravnotežje // biti uspešen v prizadevanju narediti, izraziti kaj tako, da se dobi, kar izraža dopolnilo: ujeti pravo mero, pravi zven 16. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti, izkoristiti kaj kratek čas trajajočega za uresničitev določenega namena: ujeti kak dan za lastne potrebe; ujeti ugodno priliko, da se kaj vpraša / ujeti urico spanja / bilo je že jeseni, toda ujeli smo lep dan, lepo vreme 17. ekspr. s svojim nastopom, pojavitvijo povzročiti, da pride kdo v položaj, ki se mu s hitenjem želi izogniti: glejte, da vas ne ujame dež, noč ● ekspr. ta šaljivec dobro ujame govorjenje, vedenje vsakega človeka posname; ekspr. ujeti korak s časom prilagoditi se razmeram; postati napreden; publ. ujeti misel v ustrezno formulacijo jo ustrezno formulirati; star. nekoliko ujeti obleko zožiti, skrajšati jo; ekspr. varuj se, da ne ujameš še drugega nezakonskega otroka da ne postaneš še drugič nezakonska mati; ekspr. kje si ujel te podatke dobil; ekspr. obleci se, da ne boš ujel prehlada da se ne boš prehladil; ekspr. ujeti strel v koleno nepričakovano, zaradi nepazljivosti ga dobiti; ujeti zanko na raztrgani nogavici narediti, da se ne more trgati, parati dalje; publ. ujeti misel na papir zapisati jo; publ. ujeti prizor na platno narisati ga; publ. ujeti kaj na filmski, magnetofonski trak posneti; ekspr. ujeti koga v ljubezenske mreže z zvijačo si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; publ. ujeti v objektiv fotografirati, posneti; ekspr. ujeti koga v past prevarati, ukaniti ga; publ. ujeti v skicirko skicirati, narisati; skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je poudarja, da kdo česa ne naredi, doseže, čeprav bi to skoraj naredil, dosegel, in da kdo kaj le naredi, doseže, čeprav komaj ◊ igr. ujeti kralja, pagata vzeti ga kljub nasprotnemu prizadevanju koga; navt. ujeti veter v jadra naravnati jadra tako, da se vanje upre veter ujéti se 1. leteč, hitro se premikajoč prijeti se za kaj in se obdržati: akrobat se je spretno ujel za drugi trapez; padajoč se je ujel za vejo in se rešil // ob izgubi ravnotežja prijeti, zgrabiti kaj zaradi opore: zvrtelo se mu je, vendar se je ujel na stol, za ograjo / mačka se je ujela na vse štiri 2. biti uspešen v prizadevanju ohraniti normalno lego, ne pasti: na ledu mu je spodrsnilo, vendar se je ujel; ujeti se na brvi / noga se v razmočenem snegu težko ujame 3. priti v položaj, ko kaj prepreči nadaljnje premikanje kljub delovanju kake sile: drevo se je pri podiranju ujelo; žoga se je ujela med veje; deblo se je ujelo za skale 4. priti v položaj, ko je zaradi kake priprave, snovi onemogočeno svobodno gibanje: lisica, miš se je ujela; preglej pasti, če se je kaj ujelo / ujeti se na trnek, v mrežo, past 5. zaradi lastne napake priti v položaj, ko se ne more več tajiti, zanikati česa: goljuf, lažnivec se je le ujel 6. ekspr. priti v položaj, ko kaj kje je, se kaže: sončni žarek se je ujel v kroglo, ogledalo 7. priti v položaj, ko se kaj prilega čemu drugemu: zobje so se ujeli z zobmi drugega kolesa 8. priti glede na svoje lastnosti v primeren, ustrezen odnos s čim drugim: če se korakanje ujame z nihanjem mostu, se most lahko podre / nova hiša se je lepo ujela z okoljem 9. priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja, motenj: kosci so se takoj ujeli; ujela sta se pri delu, v mišljenju; novi konj se je hitro ujel s starim; dobro se ujeti s sodelavci / ujeti se z navadami, značajem koga; publ. ujeti se z novimi razmerami prilagoditi se jim 10. ekspr. postati po določenih lastnostih primeren, ustrezen za dosego določenega cilja: po večletni krizi se je umetnik spet ujel; po porazu se moštvo dolgo ni moglo ujeti; učenec se je v drugem letniku ujel in izdelal 11. ekspr. pojaviti se, biti v (približno) istem času s čim drugim: konec meseca se je ujel s polno luno ● ekspr. njune oči so se ujele spogledala sta se; ekspr. ujel se je na lepe besede, prazne obljube prišel je v nelagoden položaj, ker je verjel lepim obljubam, praznim besedam; ekspr. ujeti se na dekletove lepe oči čustveno se navezati na dekle zaradi lepih oči; ekspr. v dolini se je nekako ujel in se ni več vrnil v hribovsko vas se je znašel, si je uredil življenje; ekspr. veter se je ujel v drevesne krošnje zapihal tako, da ga je bilo zaznati v njih ujét -a -o 1. deležnik od ujeti: ujet ptič; ujeti vojaki; ujeta žoga; biti ujet; čutiti se ujetega; noga, ujeta med podrta debla 2. ekspr. ki je zaradi kakega položaja, stanja a) onemogočen, omejen v gibanju: vozila, ujeta v sneg b) onemogočen, omejen v možnostih: biti ujet v čas, predsodke, razmere ● nar. bruna, ujeta na ogel na oglu na križ vezana bruna, katerih konec sega iz stene stavbe; sam.: vse ujete so izpustili ♪
  17.      umánjkati  -am dov. (ȃ) 1. nar. ne izpolniti, kar je bilo obljubljeno, rečeno: dogovorila sta se za ceno, pa je umanjkal; ne zaupam mu, ker rad umanjka ∙ star. umanjkati besedo, obljubo ne izpolniti besede, obljube // ne izpolniti pričakovanj: ko se je treba izkazati, umanjka 2. star. izostati: umanjkal je za nekaj dni / ni hotel umanjkati pri pogovoru / uspeh ni umanjkal ♪
  18.      umljív  -a -o prid., umljívejši (ȋ í) knjiž. razumljiv, jasen: umljiva razlaga; vse besede so mi umljive; zapleten, težko umljiv / sama po sebi umljiva stvar // razumljiv, logičen: taka reakcija je umljiva umljívo prisl.: zelo umljivo razlagati / v povedni rabi: umljivo je, da nekaterih ni; zdaj mi je vse umljivo / elipt. uspeha so bili veseli, umljivo ♪
  19.      unóvčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) 1. ekon. spremeniti v denarna sredstva: unovčiti ček, menico; unovčiti premoženje 2. ekspr. prodati: unovčiti pridelke; sadje unovčijo ali predelajo // izkoristiti: stranka je hotela unovčiti uspeh na volitvah; pobudo so unovčili šele v zadnjem trenutku ♪
  20.      úpanje  -a s (ȗ) 1. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja: upanje nastane, se okrepi, utrdi; ekspr. upanje v njem gori, pojema, se poraja, živi; ekspr. v njem je vstalo, zraslo novo upanje; umirati brez upanja; biti poln upanja; ekspr. iskra, plamen, žarek upanja / ekspr. upanje se jim sveti v očeh // duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: vdaja se upanju, da ga ne bodo odkrili; srečanje obeh državnikov krepi upanje na ustavitev atomskih poskusov; dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen; močno, negotovo, neutemeljeno, trdno, veliko upanje; upanje na službo, v zmago je bilo vse manjše / živi v upanju, da se bo sin vrnil / ob koncu pisma v upanju, da ste zdravi, vas prisrčno pozdravljam 2. kar se upa: upanje se izpolni, uresniči, ekspr. splava po vodi; zavreči, ekspr. pokopati upanje; bolezen mu je uničila vsa upanja; slepiti se z upanjem na njihovo privolitev; majhno, veliko, skrito, tiho upanje 3. v povedni rabi izraža možnost uresničitve česa: ob atomski vojni ni nobenega upanja, da bi preživeli; le malo upanja je, da bodo dosegli drugo mesto; v tem položaju ni upanja na rešitev 4. ekspr., navadno s prilastkom kar lahko pomaga: to zdravilo je novo, zadnje upanje za bolnike / sin je bil njeno edino upanje // kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen: bil je največje upanje gledališča; ti pesniki so upanje naše književnosti 5. v prislovni rabi, v zvezi na upanje brez takojšnjega plačila ali jamstva za plačilo: ni jim hotel dati pijače na upanje; dobiti, kupiti kaj na upanje ● zanj ni več upanja njegovo stanje, položaj se ne bo izboljšal; umrl bo; dajati upanje dekle mu ni dajalo upanja ni kazalo naklonjenosti njegovemu snubljenju; v težavah jim je dajal upanje jih je spodbujal; zdravnik ne daje, nima dosti upanja, da bo pacient ozdravel meni, da je malo možnosti; novo zdravilo daje upanje v ozdravitev zaradi njegove uspešnosti je ozdravitev mogoča; imeti upanje še ima upanje, da bo prišla pomoč še upa; publ. nima nobenega upanja, da bi dosegel prvo mesto možnosti; publ. akcija nima upanja na uspeh ne kaže, da bo uspela; ekspr. izgubil je vsako, zadnje upanje, da ga bo našel ne upa več, ne zdi se mu več mogoče; izrazil je upanje, da se bodo še videli rekel je, da upa; star. staviti upanje na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; z upanjem gledati v prihodnost meniti, da bo prihodnost boljša; ekspr. dežela upanja dežela, kjer bi se zaželeno lahko uresničilo ◊ mat. matematično upanje število, ki izraža povprečno vrednost spremenljivke; rel. vera, upanje, ljubezen ♪
  21.      úpati  -am nedov. (ȗ) 1. biti v duševnem stanju, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja: dolgo časa je upal, nazadnje je obupal; dokler bo upal, bo vzdržal // biti v duševnem stanju, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: upal je, da se bo vrnil; niso več upali, da ga bodo našli živega / upati na dobro plačilo, na boljše stanovanje; upati na pomoč, uspeh, star. pomoči, uspeha; upati v srečen potek česa, v rešitev / star. upal je doživeti, da jih bo videl / od prihodnosti je malo upal pričakoval 2. z odvisnim ali glavnim stavkom izraža nepopolno prepričanost o čem zaželenem: stanje se izboljšuje, tako da upam na ozdravljenje; upam, da bomo še prišli na vlak; upamo, da bodo opomini zalegli; upajmo, da tega še ne ve; on je, upamo, že na varnem // izraža zaželenost uresničitve: upam, da si boste premislili; upamo, da bo sezona uspešna / kot vljudnostna fraza upam, da ne boste preveč hudi, če vas malo zmotim; upamo, da vas z obiskom ne nadlegujemo // ekspr. izraža nujnost uresničitve česa glede na okoliščine: upam, da si stvar premislil; vi ste, upamo, to že preštudirali, saj imate knjigo že dolgo 3. v prislovni rabi izraža pritrditev s pridržkom: bodo prišli? Upamo; bo ostal? Upam da / to ve vsak otrok. Upam 4. star. dati na upanje: rajši mu ga je podaril, kot da bi mu ga upal; krčmar mu ni hotel več upati ● star. temu človeku ni upati zaupati; ni upati na izboljšanje vremena izboljšanja vremena skoraj gotovo ne bo; upati na koga, v koga zanašati se na njegovo pomoč; dokler živimo, upamo úpati si in úpati se tudi úpati z nedoločnikom 1. biti dovolj pogumen za kako dejanje: ni si upal plavati čez zaliv; upa si odpoditi žival; upa si mu odgovarjati; elipt. ni si upal v sobo upal iti / kot podkrepitev upam si trditi, da se motite; kot grožnja pridi gor, če si upaš 2. izraža, da kdo stori kaj kljub neprimernosti, neupravičenosti ali nevarnosti: ne upamo si vas motiti pri počitku; ekspr.: kdo bi si upal dvomiti o tem; kako si upate ponavljati moje besede ∙ ta otrok je predrzen, pri nas si vse upa stori dosti neprimernega 3. izraža možnost uresničitve dejanja glede na zmožnost, sposobnost: lepe in bogate si ni upal dobiti; ni si upal tekmovati z njim; ekspr. to ni nič, upam si nesti dvakrat toliko upáje zastar.: čakali so, upaje na tujo pomoč upajóč -a -e: klical je, upajoč, da ga bodo slišali; upajoč na pomoč, so se hrabro borili; upajoče ženske ♪
  22.      upravičeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. imeti, navajati zadostne razloge za kaj: upravičevati svojo odločitev // biti zadosten razlog za kaj: dozdajšnji uspehi upravičujejo upe, da bo načrt dosežen; nič ne upravičuje njegovega strahu 2. publ. dajati pravico do česa: vaše življenje vas kljub vsemu ne upravičuje do maščevanja ♪
  23.      urá  medm. (ȃ) izraža spodbudo pri napadu, navdušenje nad uspehom; hura: ura, v napad; ura, tako je; sam.: sprejeli so jih s trikratnim ura ♪
  24.      urbanízem  -zma m (ȋ) dejavnost, ki se ukvarja z načrtovanjem, urejanjem naselij: problemi s področja urbanizma; svet, zavod za urbanizem; napake, uspehi v urbanizmu / trgovinski, turistični urbanizem // veda o tej dejavnosti: študirati urbanizem; katedra za urbanizem ● knjiž., redko občudovati moderni urbanizem glavne ulice urejenost ♪
  25.      uspávati  -am nedov. (ā) 1. delovati, vplivati na koga tako, da postane zaspan: uspavati otroka s pesmico, z zibanjem; enakomerno tresenje vagona ga je uspavalo / hipnotizer jo je zlahka uspaval spravil v spanju podobno stanje; nežni zvoki so jih uspavali omamljali 2. ekspr. povzročati, da je kdo nedejaven, nedelaven: zmage in uspehi tekmovalcev niso uspavali; obljube so jih preveč uspavale; marsikdo se je s tem uspaval / propaganda je hotela uspavati javno mnenje / s tem so uspavali pazljivost ljudi zmanjševali; ekspr. take besede so mu uspavale vest povzročale, da se je manj zavedal svoje krivde uspavajóč -a -e: uspavajoč glas, vonj; zrak je bil topel, uspavajoč; prisl.: tablete delujejo uspavajoče; uspavajoče govoriti uspávan -a -o: uspavan od enakomernega ropota ♪

   496 521 546 571 596 621 646 671 696 721  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA