Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

som (726-750)


  1.      obremenítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od obremeniti: a) obremenitev dvigala; maksimalna obremenitev mostu / zaradi prevelike obremenitve se je ladja potopila b) obremenitev učencev z domačimi nalogami; obremenitev na delovnem mestu / psihična, živčna obremenitev; obremenitev vida c) obremenitev motorja, stroja; obremenitev nosilne vrvi / dopustna obremenitev; obremenitev na nateg č) obremenitev proračuna ● davčne obremenitve davki; znaki dedne obremenitve dedne obremenjenosti ◊ grad. ekscentrična obremenitev ki ne deluje na sredino konstrukcije; koristna obremenitev ki jo nosilni gradbeni element lahko nosi poleg stalne obremenitve; strojn. dinamična obremenitev ki se s časom spreminja ♪
  2.      obrísati  obríšem dov., tudi obrisála (í ȋ) narediti kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino: obrisati mizo, posodo; obrisati se z brisačo; obrisati si nos; obrisati si čevlje ob travo; roke si obrisati v predpasnik / obrisati do suhega // odstraniti kaj z drgnjenjem, zlasti s tkanino: obrisati prah; obrisati si solze; obrisati si pot s čela / evfem. obriši si nos usekni se; pren. burja je obrisala sneg ● ekspr. daj, obriši ga po nosu udari ga; ekspr. nebo se je obrisalo zjasnilo; pog., ekspr. pod nosom se lahko obriše za to ne bo dobil tega; ekspr. ni vreden, da bi si čevelj obrisal obenj zelo malo, nič; vulg. s tem spričevalom si lahko zadnjico obrišeš je brez vrednosti, pomena obrísan -a -o: obrisana posoda ♪
  3.      obrníti  in obŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost: obrniti konja; obrniti ladjo, voz; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila; pren., ekspr. kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj // navadno s prislovnim določilom spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obrniti kamero v drugo smer; obrniti obraz proti soncu; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna; obrniti se na levo, proti hiši; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj ozreti se; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil napotil, šel 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu: obrniti ključ v ključavnici; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku; obrniti stikalo; obrniti volan / obrniti bolnika na bok; obrniti se na hrbet 3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obrniti dlan; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi // narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj: obrniti hlače, jopico; obrniti vrečko / obrniti žep; šivilja ji je obrnila plašč ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven 4. navadno s prislovnim določilom narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obrniti misli, pozornost na druge stvari; obrniti pogovor drugam; obrniti kaj na bolje, v dobro; obrniti kaj na smešno stran; obrniti kaj v svojo korist / publ. obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja // narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne: obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik: vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje ● pog. kakor obrneš, srečen ne boš nikoli karkoli storiš; ekspr. dobro zna obrniti besedo spretno, uspešno zna govoriti; ekspr. vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori vedno dobro premisli, preden spregovori; pog. po pameti, za pametne reči obrniti denar uporabiti, naložiti; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; ekspr. hči ga je obrnila za sto dinarjev ogoljufala; pog. vso hišo mi je narobe obrnil vse je razmetal, spravil v nered; pog. obrniti komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. dovolj je, obrni list, ploščo začni govoriti o čem drugem; knjiž. obrniti orožje proti lastnim zaveznikom začeti se boriti proti njim; knjiž. obrniti oči, pogled vstran pogledati vstran; zastar. spis so obrnili v nemški jezik prevedli; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. vso vas je obrnil proti nam naščuval; pog. vse smo obrnili, pa ga nismo našli preiskali; pog. vsak, še tako splošen očitek obrne nase misli zanj, da velja samo njemu; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obrniti sredstva narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti; fin. obrniti denar narediti, da menja lastništvo; navt. obrniti jadro od vetra, proti vetru obrníti se in obŕniti se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehod v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: naključje se je obrnilo nam v prid; potek vojne se je obrnil v korist zaveznikov / položaj se je popolnoma obrnil; knjiž. spletka, ki so jo pripravljali, se je obrnila proti njim samim je zadela njih same, škodovala njim samim; vreme se bo obrnilo spremenilo; pren. umetnost se je obrnila k resničnosti 2. v zvezi z na izraža, da osebek pride s kom v stik z določenim namenom: obrniti se na koga za nasvet, v potrebi, s prošnjo; javno se obrniti na koga s pozivom / pismeno se obrniti na sodišče 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se zna hitro obrniti; če se boste znali prav obrniti, si boste nabrali precej denarja / potrebujem človeka, ki se zna obrniti spretnega, iznajdljivega; mlad je, ne zna se še prav obrniti ukrepati, delati / obrni se že, kaj mečkaš ● ekspr. kamor se obrnem, povsod sam nered kamor pogledam, stopim; pog. leto se je hitro obrnilo je hitro minilo; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. še želodec se mi bo obrnil, ko to gledam slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. ljudstvo se je obrnilo od svojega voditelja ni mu več naklonjeno, ne zaupa mu več; knjiž. s hvaležnim pogledom se je obrnil k njej hvaležno jo je pogledal; publ. obrniti se k resničnim problemom začeti se ukvarjati z njimi, zanimati se zanje; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; obrnilo se mu je na bolje počuti se bolj zdravega ◊ fin. denar se ni niti enkrat obrnil obrnívši zastar.: obrnivši ladjo, so zajadrali na odprto morje obŕnjen -a -o: narobe obrnjen kožuh; balkon je obrnjen na cesto; moža sta obrnjena drug proti drugemu; obrnjena slika predmeta; navzdol obrnjene veje drevesa; obrnjeno zaporedje dogodkov; okno je obrnjeno na sever ∙ ekspr. fant je preveč obrnjen vase zanima se zlasti za svoj notranji svet ♦ fiz. obrnjena slika slika, usmerjena nasprotno kot predmet; lingv. obrnjena stava ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku ♪
  4.      obrobíti  in obróbiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti rob: obrobiti krilo, prt; obrobiti s čipkami, krznom / obrobiti streho s pločevino 2. redko obkrožiti, obstopiti: vojaki so obrobili množico / agave so obrobile pot ● z rdečo črto obrobiti članek občrtati; ekspr. parcelo je obrobil z živo mejo obdal, zasadil obróbljen -a -o: rdeče obrobljen cvet; s svilo obrobljen ovratnik ∙ ruta še ni obrobljena zarobljena ♦ zool. obrobljeni kozak hrošč s črnim, rumeno obrobljenim telesom, živeč v stoječih vodah, Dytiscus marginalis ♪
  5.      obróčkar  -ja m (ọ̑) 1. zool. metulj, katerega gosenice uničujejo sadno drevje, Malacosoma neustria: zalega obročkarja 2. nav. mn., zool. nižji raki brez koša, Arthrostraca: telo obročkarjev ◊ alp. klin z obročkom ♪
  6.      obrusíti  in obrúsiti -im dov. (ȋ ú) 1. z brusom obdelati predmet: obrusiti kamen, tlak; fino, grobo obrusiti / obrusiti zob; pren. ledeniki so obrusili gorske hrbte 2. z brušenjem odstraniti: obrusiti ostrine, vzbokline ♦ teh. obrusiti iglo odstraniti ostanke kovine vzdolž rezila, ki so nastali pri brušenju // ekspr. povzročiti, da postane kdo bolj umirjen, preudaren: delo v kolektivu ga je obrusilo; vzgoja obrusi ljudi; otroci se drug ob drugem obrusijo / njegovo vedenje se je obrusilo 3. z brušenjem izrabiti, uničiti: obrusiti rezilo; nož se sčasoma obrusi; ekspr. čevlje si obrusiti ● ekspr. noge bi si lahko obrusil, pa ne bi nič dosegel zelo bi si lahko prizadeval; nekatere oblike se v pogovornem jeziku obrusijo posamezni glasovi v določenih oblikah se ne izgovarjajo obrúšen -a -o: obrušen kamen; dolgočasne, obrušene fraze; obrušena osebnost ♪
  7.      obsejáti  -séjem dov., obséj in obsèj; obsejál (á ẹ̑) s sejanjem narediti, da je, raste kaj na vsej površini: njivo obsejati z ovsom, pšenico; slabo poraščeno površino znova obsejati obseján -a -o: s pšenico obsejana njiva ♪
  8.      obstáti  -stánem dov. (á ȃ) 1. prenehati hoditi, se premikati: ko zagleda gore, obstane; obstati od presenečenja; obstati pred vrati, pri oknu, za drevesom / voz obstane v blatu // z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: negibna obstane, če zasliši najmanjši šum; prestrašen obstane pred neznancem 2. prenehati spreminjati položaj: listje na trtah se zaziblje in obstane / žlica mu obstane v rokah / pogled mu obstane na dekletu; z očmi je obstal na očetovi sliki // prenehati delati, ustaviti se: črpalka je obstala; mlinsko kolo obstane; ura je obstala ob petih / zaradi gospodarske krize je več tovarn obstalo prenehalo obratovati 3. s širokim pomenskim obsegom ne prenehati biti, obstajati: človek bo lahko obstal le, če bo skrbel za svoje okolje; živali se morajo prilagoditi razmeram, če hočejo obstati / skrbi ga, če bo bolnik obstal ostal živ, preživel // ne prenehati biti zanimiv, pomemben: to umetniško delo bo obstalo // redko živeti, shajati: kmet mora zmeraj kaj prodati, sicer ne obstane 4. star. biti, vzdržati: nihče ne obstane pri njem; tu ne morem več obstati / s smiselnim osebkom v dajalniku doma mu ni več obstati 5. nar., v zvezi s pri vztrajati: kljub težavam je obstal pri svojih nazorih; tako sem rekel in pri tem obstanem / brezoseb. obstalo je samo pri besedah ostalo 6. zastar. priznati: obstati tatvino; ne obstane, da je to storil ● marsikatera pesem iz revolucionarnih časov je obstala v programih naših zborov ostala; nar. v teh predelih obstane sneg vse leto obleži, ne skopni; sredi besede je obstal je prenehal govoriti; nar. obstati na pol poti ne dokončati začetega ♪
  9.      obstáti 2 -stojím nedov. (á í) v sedanjem času in deležniku na -č 1. biti, obstajati: v nekaterih deželah še obstoji rasno razlikovanje; obstoji veliko zvezd, ki jih ne moremo videti s prostim očesom; knjiž. resnica obstoji neodvisno od človeka / publ.: obstoji nevarnost, da prevlada tako mnenje nevarno je; obstoji sum, da je to storil njegov sin sumijo; obstoji vprašanje, kako rešiti ta problem vprašanje je; lepota tega jezika obstoji v blagoglasnosti ta jezik je lep zaradi blagoglasnosti 2. v zvezi z iz izraža, da je, sestoji kaj iz več enot; obstajati: plen obstoji iz dveh zajcev; priprava obstoji iz več delov obstojèč -éča -e: družina, obstoječa iz treh članov; prim. obstoječ ♪
  10.      obstòj  -ôja m (ȍ ó) 1. materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti: s poskusom dokazati obstoj kake snovi; biološki, telesni obstoj; obstoj države / snov, ki je potrebna za obstoj organizma / društvo je opravičilo svoj obstoj; mesto praznuje obletnico obstoja nastanka, ustanovitve; pravica do obstoja; publ. dileme človekovega obstoja 2. materialna osnova za življenje, za preživljanje: boriti se za svoj, ekspr. za goli obstoj / gospodarska kriza je ogrozila njegov obstoj ∙ vse življenje se je moral boriti za svoj obstoj težko je živel ♪
  11.      obupljív  -a -o prid. (ȋ í) zastar. obupan, potrt: vračal se je otožen in obupljiv / to reče z obupljivim glasom ♪
  12.      ocenjeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ocenjevanje: ocenjevalna komisija za natečaj / ocenjevalna merila / nenadoma je začutila na sebi njegov ocenjevalni pogled / v prvi ocenjevalni konferenci je bilo precej negativnih ocen ♦ šport. ocenjevalna vožnja vožnja s kolesom, motorjem ali avtomobilom, pri kateri se ocenjuje zlasti tehnika vožnje in poznavanje prometnih predpisov; zal. ocenjevalni izvod izvod znanstvenega ali umetniškega dela, ki ga da založba ocenjevalcu v oceno ♪
  13.      očenàš  -áša m (ȁ á) rel. molitev z začetkom: Oče naš: moliti očenaš; pet očenašev in zdravamarij; pravila zna kot očenaš ● nar. pri vratih je visel dolg očenaš rožni venec; star. za očenaš ali dva pozneje je v taboru nastal nemir čez kratek čas; to je gotovo kot amen v očenašu popolnoma, čisto ◊ etn. zlati očenaš molitev v obliki dvogovora med Kristusom in Marijo, nastala med ljudstvom ♪
  14.      očrnéti  -ím dov. (ẹ́ í) počrneti: tramovje je sčasoma očrnelo; očrneti od dima / ves obraz mu je očrnel očrnèl in očrnél -éla -o: očrnel strop; hiša je krita z očrnelo slamo ♪
  15.      odbójen  -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na odboj: odbojna naprava, ploskev / odbojna sposobnost / poljud. odbojno steklo svetlobni odbojnik ● knjiž. med njima je bilo odbojno razmerje bila sta si nasprotna ◊ fiz. odbojni kot kot med odbitim žarkom in vpadno pravokotnico; odbojna sila sila, ki skuša večati razdaljo med dvema telesoma; grad. odbojna ograja ograja ob cesti, ki varuje vozilo, da ne zdrkne s cestišča; šport. odbojni udarec udarec, pri katerem se žoga odbije; odbojna plošča plošča, od katere se odbija žoga v koš ♪
  16.      oddvojíti  -ím dov., oddvójil (ȋ í) publ. ločiti: bolnike s tifusom so oddvojili od drugih; oddvojila sta se od skupine in sama nadaljevala pot / vzgoje ni mogoče oddvojiti od pedagoškega dela / za kulturo so oddvojili precejšen del narodnega dohodka oddelili / oddvojiti del knjižnice od tehniške knjižnice odcepiti oddvojèn -êna -o: biti oddvojen od družbe; ta pokrajina je bila upravno dolgo oddvojena od Slovenije ∙ publ. njegova dramatika zavzema v evropski dramatiki oddvojeno mesto posebno ♪
  17.      odéti  odénem dov., odêni odeníte (ẹ́) namestiti zlasti odejo na ležečo osebo zaradi zaščite pred mrazom: položila je otroka v posteljo in ga odela; odeti s prešito odejo, rjuho; odeti se čez glavo; premalo, toplo se odeti / redko odeti stopnice s preprogo pokriti, pogrniti; ekspr. sneg je odel gozd // knjiž. obleči: odeti plašč; odeli so jo v zlato in škrlat; praznično se odeti ● knjiž. kar je čutil, je težko odel v besede izrazil z besedami; knjiž. odeti preteklost s slavo poveličati jo odéti se knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se je odela v mir, molk; odeti se v lahen sen zaspati; odeti se s ponosom postati ponosen odevèn -êna -o zastar.: odevena v drag plašč odét -a -o: v črno čipkasto obleko odeto telo; zebe ga, ker je premalo odet ♪
  18.      odíti  -ídem dov., odšèl odšlà odšlò tudi odšló (í) 1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu: vstal je in odšel; čas je, da odidem; po teh besedah je odšla iz sobe; že zjutraj je odšla z doma; odšla je k sosedi in ji vse povedala; odšel je v sobo in se zaklenil; molče, nenadoma oditi / ptice so odšle v tople kraje odletele / vlak je že odšel odpeljal; sonce je odšlo za goro zašlo / brez slovesa je odšla od njega ga je zapustila; že pred leti so odšli v tujino so se odselili; ekspr. škoda, da je odšel tako mlad umrl // izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več na določenem mestu zaradi kake poti z določenim namenom: že zjutraj je odšel v mesto; odšla je domov / odšel je v gostilno na kozarec vina; odšla je v trgovino nakupovat / odšel je k počitku, spat; vsi so odšli na delo; odšla je po opravkih / večkrat sva odšla na sprehod po okolici šla 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: oditi v pokoj; ekspr. oditi v smrt za domovino umreti / oditi k partizanom 3. zastar. uiti čemu, rešiti se česa: srečno je odšel nevarnosti / ne boš mi odšel ● ekspr. kazen ti ne odide gotovo boš kaznovan; ekspr. njena mladost je hitro odšla minila; publ. oditi iz političnega življenja ne ukvarjati se več s politiko; odšel je na novo službeno mesto prestavljen je bil; evfem. odšel je na drugi svet umrl je; pog. oditi po francosko brez slovesa, neopazno; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil odšèl -šlà -ò knjiž.: odšli gostje ♪
  19.      odlíčen  -čna -o prid., odlíčnejši (í ȋ) 1. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: odličen papir; odličen zrak; odlične ceste; vreme je odlično / odlična hrana zelo okusna; izdatna, obilna; ima odlično srce zelo zdravo // ki v zelo veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: odličen oče je; odličen športnik; na treningu je bil odličen; odlična kuharica / odličen prevodnik toplote // glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: odličen načrt; odlična zamisel / odličen začetek 2. ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo: plavalec je zmagal z odličnim časom; odlična kakovost materiala / avtomobil je v odličnem stanju / midva sva odlična prijatelja // velik, obilen: ima odlične dohodke; odlična letina / predstava je imela odličen obisk / kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem 3. ki prinaša velike ugodnosti, veliko veselje: odlična novica; odlično znamenje / film je doživel odlično kritiko zelo pozitivno, pohvalno // ki prinaša velike gmotne koristi: odličen poklic, položaj; sklenil je odlično kupčijo 4. s širokim pomenskim obsegom ki po pomembnosti, kakovosti presega stvari svoje vrste: postregli so mu z odličnimi vini / slika visi na odličnem mestu v sobi častnem, najbolj vidnem; mož odličnega vedenja uglajenega, izbranega / seznanil se je z nekaterimi odličnimi znanstveniki // ki ima visok družbeni položaj: soba za odlične goste / dekle iz odlične družine / stanuje v najodličnejšem predelu mesta ◊ šol. odlični uspeh uspeh s povprečno oceno odlično; odlična ocena najvišja pozitivna ocena odlíčno 1. prislov od odličen: odlično je opravil nalogo; odlično režiran film ♦ šol. fizika: odlično 2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: odlično je, da si spet tu / kot vzklik režiser zaploska: odlično, odlično odlíčni -a -o sam.: odličnim ni treba delati sprejemnega izpita odličnim učencem; izdelati z odličnim z odličnim uspehom ♦ šol. dobiti odlično iz matematike najvišjo pozitivno oceno ♪
  20.      odmòr  -ôra m (ȍ ó) 1. čas med delovnim časom, namenjen sprostitvi, malici: podaljšati, skrajšati odmor; oditi malicat med odmorom; polurni odmor; začetek odmora // šol. čas med koncem ene učne ure in začetkom druge: bil je odmor in učenci so se zbirali na hodniku; pisati naloge v odmoru, med odmorom / glavni odmor // čas med enim delom predstave, prireditve in začetkom drugega: odmor je po drugem dejanju; obiskati igralce med odmorom; odmor na koncertu 2. premor: odmori so dajali izrečenim mislim poseben poudarek; odmori iz zadrege / opolnoči so godci napravili odmor ● knjiž. potreben je odmora počitka, oddiha; redko delati brez odmora oddiha; knjiž., redko letni odmor letni dopust ◊ lit. odmor krajša prekinitev v verznem ritmu, stavku; voj. na mestu odmor izraža povelje za stanje, pri katerem je ena noga nekoliko skrčena ♪
  21.      odrezàv  -áva -o prid. (ȁ á) ki nakratko, učinkovito odgovarja: odrezav fant; sčasoma je postal odrezav / odrezav odgovor; odrezave besede odrezávo prisl.: odrezavo odgovoriti ♪
  22.      odúren  -rna -o prid., odúrnejši (ū) ki vzbuja odpor: odurne spake; podgane se mu zdijo odurne / govori odurne besede; imeti odurne navade // ekspr. neprijazen, nepriljuden: biti mrk in oduren / govoriti z odurnim glasom odúrno prisl.: odurno se zasmejati; sam.: imeti nekaj odurnega na obrazu ♪
  23.      odzváti se  -zôvem se dov., odzvál se (á ó) 1. udeležiti se česa na poziv, povabilo, prošnjo: njihovim prireditvam se je vedno rad odzval / vabilu na večerjo se ni odzvala; odzvati se pozivu, na poziv sodišča / ponudbi se je odzval jo je sprejel 2. oglasiti se, odgovoriti: klicali so ga, pa se ni odzval / na trkanje se ni nihče odzval / odzvati se na telefonski klic // knjiž. spregovoriti, reči: odzvala se je z zvonkim glasom / ne grem z vami, se je odzval nenadoma 3. narediti kaj, pokazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje, odnos, stanje pričakuje: dobrikanju deklet se je vedno odzval; čustveno se odzvati / poštenjak se bo na tako dejanje gotovo odzval; kot slikar se je odzval na dogodek tako, da ga je upodobil / na dražljaj se je organizem hitro odzval ● zastar. odzvati se nasvetu upoštevati ga; knjiž. odzvati se ukazu izpolniti ga; zastar. odzvala se je, da ne bo prišla sporočila, odgovorila ♪
  24.      ogáben  -bna -o prid., ogábnejši (á ā) ki vzbuja gnus: očistiti mora to ogabno sluz / zbudil se je z ogabnim okusom v ustih / ekspr. to so le ogabna namigovanja grda, zlobna ogábno prisl.: ogabno smrdi ♪
  25.      oglasíti se  -ím se, in oglasíti se in oglásiti se -im se dov., oglásil se (ȋ í; ȋ á) 1. dati, začeti dajati zvok, glas: fant leži nepremično na tleh in se ne oglasi; ponoči se včasih oglasi sova; psi so se oglasili po vsej vasi začeli lajati / ptič se je oglasil z ostrim glasom // ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, odkoder pride, začne prihajati zvok, glas: iz daljave se je oglasil strel; iz kota se je oglasilo ihtenje; v dolini se oglasi zvon / zvečer se je oglasila pesem 2. spregovoriti, reči: povej po pravici, se je oglasil oče; oglasiti se v debati; brezoseb. iz sobe se je oglasilo: naprej / oglasil se je z odločno besedo / vsi so se oglasili proti njemu nastopili 3. odgovoriti (na poziv, klicanje): odložila je slušalko, ker se ni oglasil; dolgo so ga klicali, pa se ni oglasil; na trkanje se nihče ne oglasi 4. dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: dolgo se ni oglasil z dopusta; oglasiti se z razglednico / takoj ko prideš tja, se oglasi piši 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: oglasila se je stara bolečina v križu; že na vlaku se je oglasila lakota; oglasila se mu je želja po plezanju / nazadnje se mu je le oglasila vest 6. priti kam, navadno z določenim namenom: oglasil se je na občini, da povpraša za dovoljenje; več snubcev se je že oglasilo pri njej; oglasite se jutri, danes ne utegnem ● nar. prišel jo je klicat (pod okno), pa se ni oglasila ni pokazala pripravljenosti za pogovor, stik; knjiž., ekspr. ognjenik se je oglasil začel bruhati; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; ekspr. končno se mu je oglasila pamet je začel pametno misliti, ravnati; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. morda se mu bo pa zdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; ekspr. oglasil se mu je želodec postal je lačen; na sestanku se je tudi on oglasil k besedi sodeloval v debati, pogovoru; ekspr. tedaj se je v njem oglasil mož postal je odločen, pogumen; ekspr. oglasiti se s pesmijo zapeti; ekspr. oglasil se je z novo pesniško zbirko jo objavil ♪

   601 626 651 676 701 726 751 776 801 826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA