Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sol (551-575)


  1.      dopoldánec  -nca [u̯d] m (á) žarg., šol. kdor hodi dopoldne v šolo: šipo so razbili dopoldanci; dopoldanci in popoldanci ♪
  2.      dopoldánji  -a -e [u̯d] prid. (á) dopoldanski: med dopoldanjimi urami je bilo v šoli zelo živo ♪
  3.      dopoldánski  tudi dopóldanski -a -o [u̯d] prid. (á; ọ̑) nanašajoč se na dopoldan: delo je opravil v dopoldanskem času; šola ima le dopoldanski pouk; odpotoval je z dopoldanskim vlakom / dopoldanski učenci ♪
  4.      dopóldne  [u̯d] prisl. (ọ̑) v času od jutra do poldneva: dopoldne je bil pri nas; v šolo hodi dopoldne; ob enajstih dopoldne; nesreča se je zgodila včeraj dopoldne ♪
  5.      dopolnílen  -lna -o [u̯n] prid. (ȋ) ki kaj dopolni, dopolnjuje: dopolnilno gnojenje z umetnimi gnojili; dopolnilno krmljenje čebel / sprejeli so nekaj dopolnilnih predlogov k osnutku statuta; dopolnilni predpisi; dopolnilna sredstva za financiranje družbenih služb / učencem je bila potrebna dopolnilna razlaga; dopolnilno vprašanje pri zaslišanju / dopolnilna dejavnost podjetja dejavnost, ki jo podjetje opravlja poleg osnovne; dopolnilno izobraževanje ◊ agr. dopolnilni posevek posevek, s katerim se izkoristi obdelovalna površina v času med glavnimi posevki; fiz. dopolnilni barvi barvi, ki pomešani med seboj dasta belo barvo; geom. dopolnilna piramida piramida, ki dopolnjuje prisekano piramido do popolne piramide; šol. dopolnilni izpit izpit, ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole ♪
  6.      dopolníti  in dopólniti -im [u̯n] dov. (ȋ ọ́) 1. dati (k) čemu še kaj, zlasti kar manjka: rokopis bo treba še popraviti in dopolniti; dopolnili so zaloge na ladji; dopolniti zapisnik / ti podatki so dopolnili podobo o pisatelju / diskutanti so dopolnili predavatelja njegove trditve, misli // dodati do polne mere: dopolniti sod 2. živeti do določene dobe: šolar je dopolnil sedem let; književnik je dopolnil šestdeset let ∙ vznes. dopolnil je zemeljsko pot umrl je; knjiž. njeno življenje se je dopolnilo umrla je 3. zastar. izpolniti: prepričan sem, da bo dopolnil svojo dolžnost; dopolnila se mu je vroča želja dopólnjen -a -o: mera trpljenja je dopolnjena; dopolnjeno besedilo ∙ vznes. dopolnjeno je ob smrti življenje, trpljenje je končano ♪
  7.      dopolnjeváti  -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) 1. dajati (k) čemu še kaj, zlasti kar manjka: dopolnjevati asortiment izdelkov; dopolnjeval je svoj referat; dopolnjevati zaloge živil ♦ mat. delati računsko operacijo, pri kateri se doda znanemu seštevancu toliko, da se dobi znana vsota // dodajati do polne mere: dopolnjevati sode / profesor dopolnjuje svojo učno obveznost na drugi šoli 2. zastar. izpolnjevati: vsak mora dopolnjevati svoje naloge dopolnjeváti se imeti take različne lastnosti, da dajo skupaj skladno celoto: prijatelja se dobro dopolnjujeta / rastlinska in živinorejska proizvodnja se dopolnjujeta; teorija in praksa se dopolnjujeta dopolnjujóč -a -e: ohranjal je tradicijo, dopolnjujoč jo z novo vsebino; dopolnjujoče besede ♪
  8.      dorásel  -sla -o tudi dorástel -tla -o [ǝu̯] prid. (ā á) 1. ki je dorastel, doraščen: dorasel človek; dorasel gozd; dorasla žival; komaj dorasla dekleta 2. neustalj., v povedni rabi, z dajalnikom ki je kos čemu: nobeden od sošolcev mu v matematiki ni dorasel; mladina je dorasla nalogam, ki jo čakajo; biti delu politično dorasel; prim. dorasti ♪
  9.      dosléden  -dna -o prid., doslédnejši (ẹ̑) ki dela, ravna vedno po določenih načelih: biti dosleden pri svojem delu; ostal je vedno dosleden in zvest svojemu prepričanju; dosleden vzgojitelj / bil je najdoslednejši bojevnik za samoodločbo narodov; dosleden zagovornik delavstva // ki je brez bistvenih sprememb, odstopanj: takrat je bil še daleč od doslednega materializma; dosleden program; vzgoja mora biti dosledna doslédno prisl.: dosledno se drži svoje teorije; vlada dosledno izvaja svojo politiko; zahteve šol bi morale biti dosledneje usklajene z učnimi programi / ekspr.: vabil jo je na izlete, a ga je dosledno odbijala vztrajno, kar naprej; na zaslišanjih vse dosledno taji prav vse, čisto vse ♪
  10.      dostópen  tudi dostôpen -pna -o prid., dostópnejši tudi dostôpnejši (ọ́ ọ̄; ó ō) 1. do katerega se da priti: vrh gore je težko dostopen; nekatere planinske postojanke so dostopne celo z motornimi vozili / park je dostopen javnosti; pren. šolanje je dostopno vsem // ki se da dobiti: pri pisanju je uporabil vse dostopno gradivo / cene tega blaga so malokomu dostopne so zelo visoke 2. ki se da razumeti, dojeti: razprava je napisana v dostopnem jeziku; povedal mu je to na dostopen način / študija je približala bralcem težko dostopnega avtorja 3. knjiž. dovzeten, sprejemljiv: dostopen tujim vplivom / mož je postal dostopnejši bolj priljuden, prijazen ♪
  11.      dotedánji  -a -e prid. (ā) ki je bil, obstajal do tedaj: dotedanji razvoj šolstva / dotedanji ukrepi ♪
  12.      dotrájanost  -i ž (ȃ) značilnost dotrajanega: sedežem se že pozna dotrajanost; dotrajanost šolskih prostorov ♪
  13.      dovršíti  -ím dov., dovŕšil (ȋ í) 1. knjiž. dokončati, končati: pisatelj je dovršil roman / svoje naloge ni mogel dovršiti; dovršil je svoje delo / dovršiti šolo, študij 2. živeti do določene dobe; dopolniti: otrok je dovršil sedmo leto dovršívši zastar.: dovršivši študije, je bil vzgojitelj pri grofovski družini dovršèn -êna -o 1. deležnik od dovršiti: ko je bilo delo dovršeno, se je zadovoljno nasmehnil; proces še ni popolnoma dovršen 2. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: dovršen prevod; svoje misli podaja v dovršeni obliki; pesnik je stopil v javnost kot dovršena osebnost; oblikovno dovršeni stavki; tehnično dovršen stroj; prisl.: dovršeno obvlada tri jezike ♪
  14.      doživétje  -a s (ẹ̑) 1. kar kdo doživi, s čustvi dojame: to doživetje ga je močno pretreslo; duhovno, notranje, osebno doživetje; močno, resnično doživetje; pesniško, umetniško doživetje; doživetje lepote, umetniškega dela / nav. ekspr.: naše gore so mu bile edinstveno doživetje; mesto je bilo zanje pravo doživetje; slika mu je bila posebno doživetje; šola je otroku veliko doživetje // doživljaj: doživetja v partizanih; napisati reportažo o doživetjih in vtisih 2. glagolnik od doživeti: doživetje strahu v sanjah; doživetje vojne ◊ jur. zavarovanje za doživetje zavarovanje, pri katerem se izplača določena vsota, ko poteče pogodbena doba ali ko doseže zavarovanec določeno starost ♪
  15.      drág  -a -o tudi -ó prid., drážji (ȃ á; drugi pomen ȃ) 1. ki stane veliko denarja: to je zelo drag stroj; živež je v mestu dražji kot na deželi; knjige so preveč drage, da bi jih mogel kupovati; draga stanovanja; drago vino; drag kot žafran zelo / ta servis je precej drag; zahaja le v boljše, dražje gostilne; tam je življenje zelo drago / nav. ekspr. dobiti za drag, velik denar / to je zelo drago krzno dragoceno / drag kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit ♦ metal. drage kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance 2. z dajalnikom do katerega ima kdo pozitiven čustveni odnos: ta človek mi je zelo drag; vznes. bil je drag mojemu srcu / njen obisk mu je bil vedno drag; to mi je drag spomin; resnica mu je nadvse draga / v nagovoru: dragi oče! dragi prijatelj! duša draga, tako ne bo šlo naprej; v vljudnostnem nagovoru dragi bralci! v osmrtnicah pogreb dragega pokojnika bo v soboto 3. redko ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost; dragocen: ne izgubljaj po nepotrebnem dragega časa ● ekspr. to je bila draga šola zanj za izkušnje, ki si jih je pridobil ob tem neuspehu, je moral dosti pretrpeti, žrtvovati; drage volje mu je ustregel zelo rad; rade volje; ekspr. molči, če ti je življenje drago če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; knjiž. če ti je drago, greva naprej če hočeš, če ti je prav; pojdi, kamor ti drago kamor hočeš, želiš; le smejte se, kolikor vam drago kolikor hočete drágo in dragó prisl.: drago kupiti, prodati; drago se oblačiti; drago plačane izkušnje / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju drago mi je ∙ ekspr. to ga bo še drago stalo bo imelo zanj slabe posledice drági -a -o sam.: ob novem letu se je spomnil svojih dragih; mislil je le na svojo drago ∙ vrnil mu je milo za drago za žalitev, krivico se mu je maščeval tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu ♪
  16.      drámski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na dramo ali dramatiko: dramski kritik, pisatelj; dati romanu dramsko podobo / to je njegov dramski prvenec; dramska umetnost; dramsko delo ♦ lit. dramski konflikt // igralski, gledališki: dramski amaterizem; na šoli so ustanovili dramski krožek / dramska družina ansambel, igralci ♪
  17.      dražíti  in drážiti -im, in drážiti -im nedov. (ȋ á; á ā) 1. delovati na organizem tako, da nastane reakcija: prah draži pljuča; dražiti oči s solzivcem; dražiti živce; brezoseb. draži ga h kašljanju, na kašelj / pečenka ga prijetno draži v nos; sadje draži tek pospešuje, veča // razvnemati, podžigati: dražiti domišljijo; skrivnost je dražila dekličino radovednost 2. spravljati koga v razburjenost, jezo: paglavci dražijo berača; to ga draži kot rdeča ruta bika / dražiti čebele, psa / dražijo jo, da ima fanta; vsi jo dražijo z njim šalijo se, ker ga ima rada, ker jo ima rad; zelo me draži, da ga nisem spoznala 3. redko hujskati, podpihovati: dražil je ravnatelja proti meni dražèč -éča -e: dražeč nemir; dražeča snov ♪
  18.      drčáti  -ím nedov. (á í) 1. hitro se premikati: vozovi in avtomobili so drčali po gladki cesti; drčali smo, da so nas komaj dohajali / drčati po strmini // lahkotno se premikati po gladki površini; drseti: ladja je urno drčala prek valov / solze mu drčijo po licih tečejo, polzijo 2. brezoseb. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi biti v nevarnosti padca: v teh čevljih mi drči; na poledeneli poti mu je močno drčalo; volom drči 3. ekspr., navadno v zvezi z v hitro se bližati čemu slabemu: drčati v polom, propad / ko so ga izključili iz šole, je naglo drčal navzdol propadal drčèč -éča -e: drčeči vozovi; drčeče stopnice ♪
  19.      dréti 1 dêrem tudi drèm nedov., tudi deró; deríte tudi dríte; dŕl (ẹ́ é, ȅ) 1. silovito in hitro teči: hudournik dere po skalovju; voda močno dere / ekspr. iz nosa mu je drla kri; pot mu je curkoma drl po obrazu; solze so mu drle po licih ∙ preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega 2. ekspr. zelo hitro, množično in neurejeno se premikati: ljudje so trumoma drli iz cerkve; vse je drlo na plesišče; otroci so kar drli v cirkus; fantje iz cele vasi so drli skupaj / dekleta kar derejo za njim se navdušujejo zanj // v zvezi z v zelo hitro se bližati čemu slabemu: dreti v propad, nesrečo, pogubo deróč -a -e tudi derèč -éča -e: hudournik je, deroč s hribov, valil skale s seboj; deroča reka ♪
  20.      dŕgniti  -em nedov., tudi drgníla (ŕ ȓ) 1. premikati kaj sem in tja po površini in pri tem močno pritiskati nanjo: drgniti dlan ob dlan; drgniti s prstom po šipi; drgne ga z brisačo po hrbtu; drgne se z rokami po kolenih; drgne si premrle roke / žival se drgne ob drevo / vrata se pri odpiranju drgnejo ob tla // z drgnjenjem čistiti, snažiti: drgniti tla s krpo; ekspr. cel dan drgne in pospravlja 2. slabš. igrati, zlasti na godalni instrument: goslač in čelist sta kar naprej drgnila 3. ekspr. cvrčati, čirikati: v travi so drgnili črički in kobilice ● pog. drgniti šolske klopi, hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo; ekspr. že pet let drgne isti plašč nosi, ima; ekspr., redko vsak se že drgne ob njegovo osebo se obreguje, spotika ♪
  21.      dŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) zastar. zdrsniti, zdrkniti: solza ji je drknila po licu / ekspr. kar drknil je skozi vrata stekel, švignil ♪
  22.      drséti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. premikati se z močnim, tesnim dotikanjem, navadno po gladki podlagi: deblo je nekaj časa drselo, nato pa se je začelo valiti; ploščica drsi po žlebu; namazane smuči rade drsijo / drseti po klancu / pero drsi po papirju // lahkotno se premikati po gladki površini: čoln neslišno drsi po gladini / po mestnih ulicah drsijo velike limuzine / po licih so mu drsele solze tekle, polzele; pren. njegov pogled je drsel po obrazih prisotnih // drseč se spuščati, padati: sneg drsi s streh; kaplje drsijo z vej; pren. teža skrbi mu je drsela z ramen 2. brezoseb. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi biti v nevarnosti padca: v teh čevljih mi drsi; na poledenelem pločniku zelo drsi 3. ekspr., navadno v zvezi z v hitro se bližati čemu slabemu: drseti v propad / vedno bolj drsi v dolgove drsèč -éča -e: mirno drseč čoln; drseči koraki; prisl.: drseče se premikati ♪
  23.      dŕsnica  -e ž (ȓ) zglajen poledenel pas ali proga za drsanje: na poti v šolo so otroci delali drsnice; na tleh je bilo gladko kot na drsnici ♦ strojn. ploskev strojnega dela, po kateri drsi drug del stroja ♪
  24.      drúg  -a -o prid. (ȗ) 1. ki ni tisti, na katerega se misli, iz katerega se izhaja: vstopil je drug človek, kot sem ga pričakoval; vsako leto gre v drug kraj na počitnice; zmeraj navede kak drug vzrok / takrat me ne bo doma, pridi raje drug dan; o tem spregovorim na drugem mestu / druge izbire ni; zaenkrat nimam drugega dela // ki se po lastnostih razlikuje od določenega: poizkusiti na drug način; to ga kaže v docela drugi luči; ponekod je šel razvoj popolnoma drugo pot / po nesreči je bil čisto drug 2. nav. mn. ki v kaki skupini ali celoti obstaja poleg navedenega in se od tega razlikuje: dolina je ločena od drugega sveta; šole in drugi vzgojni zavodi; ona pa ni kakor so druge ženske; razstavljajo volnene in svilene izdelke ter drugo blago 3. pog. ki ni domač, tuj: na starost je moral živeti pri drugih ljudeh; posestvo je v drugih rokah ● ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. drug veter je zapihal razmere so se spremenile; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; kmalu bo drugih misli bo spremenil svoje mnenje; pog., ekspr. to je pa druga pesem stvar je drugačna, kakor je kazalo; drugi kraji, druge navade drúg -a -o 1. samostalniška oblika od drug: a) ta mi ni všeč, prosim drugega; ne on, drug mi je pomagal; dolgo sta se razumela, vendar se je poročil z drugo / z zaimkom: vsak dan si izmisli kaj drugega; nismo srečali njega, pač pa nekoga drugega; vsak drug bi se temu uprl b) bolni naj ostanejo doma, drugi pa naj gredo na delo; mi se strinjamo, drugi pa niso zadovoljni; nekaj sem prodal, drugo pa razdal; ekspr.: oni gredo, mi drugi pa ostanemo; skrbi me, kaj bo z vami drugimi c) želite še kaj drugega; še dosti drugega bi vam rad povedal / poleg drugega je kupil tudi nekaj igrač; med drugim je povedal tudi tole zgodbo / pri naštevanju: prireditve so se udeležili člani odbora, nekateri sodelavci in drugi; nudi jim hrano, stanovanje in drugo [idr.] č) skrbi za svoje in za druge; pog. njen mož gleda za drugimi / smejati se z drugimi; igrati se z življenjem drugih // z nikalnico poudarja omejenost na določeno, navedeno: ne pije drugega kakor mleko; drugega ne zna kakor veseljačiti; nihče drug mu ne verjame kakor ti; ekspr. to je neumnost in nič drugega 2. v zvezi z drugi izraža medsebojno razmerje: bojita se drug drugega; treba je drug drugemu pomagati; tri hčere ima, druga je lepša od druge; hodijo, odhajajo, umirajo drug za drugim ● slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; pog. vi se imate dobro, z njim je pa druga njegove razmere, položaj so drugačni, slabši; pog. če ste manjkali zaradi bolezni, je pa druga je opravičljivo; pog. mladičev ni drugega kot tolšča zelo so debeli; pog. ni za drugo, kakor da čepi doma za nobeno drugo stvar ni sposoben; to sem rekel kar med drugim ne da bi posebej poudarjal; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega ♪
  25.      drúgi  -a -o štev. (ū; drugi pomen ȗ) 1. ki v zapovrstju ustreza številu dva: drugi dan v tednu; otroci iz drugega zakona; otrok v drugem letu starosti; dne 2. [drugega] marca; Filip II.; v drugi polovici leta / upam, da pride po drugi (uri) 2h; 14h / vsak drugi v vrsti naj stopi naprej; ekspr. skoraj vsak drugi otrok je bolan / druga izdaja časopisa; druga svetovna vojna // po vrednosti, kvaliteti za eno stopnjo nižji od najboljšega: vozili so se v drugem razredu; hotel druge kategorije / na turnirju je bil drugi, je dobil drugo mesto / blago druge vrste // glede na pomembnost, odločanje za eno stopnjo višji od najnižjega: oblastni organ druge stopnje; obrniti se na drugo instanco 2. izmed dveh bolj oddaljen: veslati na drugi breg / na drugem koncu vasi / pisati na drugo stran lista; publ.: po eni strani sem tega vesel, po drugi pa žalosten; poizkus je zelo nevaren, po drugi strani pa tudi zanimiv // ki sledi prejšnjemu: en dan so imeli vročino, drugi dan so bili pa že vsi zdravi; upamo, da bo druga pomlad bolj sončna; letos bodo vse pripravili, drugo leto pa bodo začeli zidati 3. ekspr. tak kot pravi: on je drugi Paganini; bila mu je druga mati; hinavščina mu je postala druga narava ● knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; star. drugi pot drugič, drugikrat; evfem. spraviti koga na drugi svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; šalj. druga brada mu raste podbradek; pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; pog. to je pa druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; star. druga šola drugi razred nekdanje gimnazije; pog., ekspr. igrati drugo violino biti v podrejenem položaju; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni ◊ film. drugi plan kar je v prizorišču za prvim planom; jur. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; mat. druga potenca kvadrat števila; muz. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; šol. šola druge stopnje srednja šola; študij na drugi stopnji po četrtem semestru pri stopenjskem študiju na univerzi; šport. tekmo je igrala druga postava slabše moštvo; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji drúgi -a -o 1. samostalniška oblika od drugi: drugi je večji od prvega ∙ prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; žarg., avt. voziti v drugi, z drugo v drugi prestavi; danes sem že v drugo tu vdrugo 2. navadno v zvezi z eden izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na drugem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji // v zvezi z eden, drug izraža medsebojno razmerje: bojita se eden drugega; ovce se tiščijo druga druge; hoditi, padati drug za drugim ♪

   426 451 476 501 526 551 576 601 626 651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA