Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sol (2.992-3.016)


  1.      zarosíti  -ím dov., zarósil (ȋ í) brezoseb. krajši čas rositi; porositi: včasih je malo zarosilo / v osebni rabi dež zarosi; pren., knjiž. tolažba je zarosila v njegovo srce zarosíti se postati pokrit z drobnimi vodnimi kapljami: očala so se mu zarosila; okno v dvorani se je zarosilo / čelo se mu je zarosilo ∙ ekspr. zarosile so se jim oči postali so solzni zarošèn -êna -o: zarošena steklenica; zarošene šipe ♪
  2.      zasében  -bna -o prid. (ẹ̑) 1. ki je last posameznika, posameznikov: zasebna gostilna; zasebno premoženje / najeti zasebno sobo sobo pri osebi, ki se ne ukvarja poklicno z gostinstvom, oddajanjem sob // nanašajoč se na posameznika, posameznike kot lastnika proizvajalnih sredstev: zasebna obrt; zasebna proizvodnja / zasebni delodajalec, obrtnik / zasebni sektor / ekspr. tovarna je v zasebnih rokah // namenjen uporabi, koristi določenega posameznika, določenih posameznikov: zasebna plaža / zasebna in javna uporaba 2. nanašajoč se na posameznika, posameznike in ne na družbeno skupnost: zasebne koristi, potrebe; delati kaj iz zasebne pobude; zasebna in družbena stran življenja / razstavljene slike so zasebna last / zasebna knjižnica; zasebna šola šola, ki jo ustanovi, vzdržuje zasebnik ali kako društvo // nanašajoč se na posameznika kot neuradno osebo: zaseben opravek; zasebni tajnik; pogovor predsednika s člani sveta je bil zaseben; zasebno in uradno mnenje; zasebno pismo; zasebno in javno življenje / službeni in zasebni naslov ◊ ekon. zasebna proizvodnja proizvodnja s proizvajalnimi sredstvi v zasebni lastnini; proizvodnja zasebnikov, zlasti obrtnikov; filoz. zaseben ki obstaja samo v odnosu do človeške zavesti; fin. zasebno posojilo posojilo, ki se najame pri zasebniku; jur. zasebni obisk obisk državnega ali strankarskega funkcionarja iz osebnih razlogov; zasebna tožba tožba za družbeno manj pomembna kazniva dejanja, pri katerih družba prepušča pregon prizadeti osebi; zasebno pravo pravo, ki ureja osebnostna in premoženjska razmerja državljanov; soc. zasebna lastnina lastninska pravica posameznika ali skupine do proizvajalnih sredstev zasébno prisl.: zasebno opravljanje zdravniškega poklica; zasebno povedati svoje mnenje; sam.: ločevati družbeno od zasebnega; povedati kaj zasebnega ♪
  3.      zasedéti se  -ím se dov. (ẹ́ í) 1. sedeč se zadržati kje predolgo: zasedeti se pri kartanju / zasedeti se do polnoči 2. od predolgega sedenja postati trd, negibčen: moram malo vstati, popolnoma sem se zasedel / zasedeti se od dolge vožnje zasedéti si preh., v zvezi zasedeti si nogo s pritiskom pri sedenju povzročiti, da postane noga mravljinčasta, manj gibljiva: nogo sem si zasedel, zato šepam zasedèl in zasedél -éla -o: zasedela noga zasedèn -êna -o: zaseden šolar; od šivanja sem vsa zasedena ♪
  4.      zasénčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. povzročiti, narediti, da je kaj v senci: zasenčiti cvetočo lončnico; zasenčiti sadike z vejami / zasenčiti si oči z dlanjo, roko 2. dati, narediti senco: oblak zasenči jezero; drevo zasenči zelenico pred hišo / klobuk mu je zasenčil obraz // s kako pripravo, nameščeno na določeno mesto, narediti, povzročiti, da se svetloba v določeni smeri ne širi: zasenčiti svetilko 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaže kaj neprijetno, neugodno čustvo, duševno stanje: žalost mu zasenči obraz // narediti, povzročiti, da dobi kaj neprijetne, nezaželene sestavine: nič ni moglo zasenčiti njegove ljubezni / občutek krivde mu je zasenčil dušo / nesrečni dogodek mu je zasenčil duha 4. ekspr. povzročiti, da je kaj deležno manjše pozornosti: ta dogodek je zasenčil vse druge / s svojim uspehom zasenčiti sošolce ◊ avt. zasenčiti žaromete preusmeriti snop svetlobe tako, da osvetljuje cesto približno 30 m naprej zasénčen -a -o: zasenčen del odra; od žalosti zasenčen obraz ♦ avt. zasenčene luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej; med. zasenčena pljuča pljuča z bolezensko spremembo, vidno na rentgenskem posnetku kot ena ali več svetlih lis; rad. zasenčen kraj kraj, kjer je zaradi ovire sprejem elektromagnetnih valov, zlasti televizijskih, oslabljen ♪
  5.      zasílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. narejen, uporabljen v sili, neugodnem stanju: zasilen pristanek letala / zasilno reševanje / zasilni izhod posebni izhod, namenjen za uporabo v sili, nevarnosti; zasilna lestev lestev, pritrjena na zidu, za zasilno reševanje; požarna lestev // ki za silo, deloma ustreza: zasilnih rešitev problema je več 2. narejen za začasno uporabo, navadno ne z vsemi ustreznimi lastnostmi: zasilni most, oder; zasilno letališče / v koči so prosta samo še zasilna ležišča ◊ čeb. zasilna matica matica, vzrejena v osiroteli čebelji družini iz mladih ličink; jur. zasilna pot pot do zemljišča ali objekta, ki nima za redno obdelovanje ali uporabo potrebne potne povezave z javno potjo; šol. zasilna šola nekdaj manjša šola, v kateri le nekajkrat tedensko poučujejo učitelji z matične šole; žel. zasilna zavora avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik, železniški delavec s potegom ročice zasílno prisl.: letalo je zasilno pristalo; koča je v zimskem času zasilno oskrbovana ♪
  6.      zaslúti  -slôvem tudi -slújem dov. (ú ó, ú) zastar. zasloveti: kipar je hitro zaslul; šola je zaslula daleč naokoli ♪
  7.      zaslužíti  in zaslúžiti -im dov. (ȋ ú) 1. navadno s prislovnim določilom dobiti kaj, navadno denar, za opravljeno delo, službo: ti ljudje dobro, slabo zaslužijo; koliko zaslužiš na mesec, uro; zasluži komaj za stanovanje in hrano; ekspr. veliko zasluži postrani; zaslužiti si za življenje / na lahek način zaslužiti denar; ekspr. tu in tam zasluži kak dinar 2. pog. imeti stalen vir dohodkov: starejši sin že zasluži; oba zakonca zaslužita 3. imeti dobiček pri dejavnosti, kot jo izraža določilo: zaslužiti pri prodaji, s prodajo / zasluži tri odstotke od sklenjene kupčije; s tem blagom se ne da zaslužiti 4. nedov. in dov. zaradi določenih dejanj, lastnosti biti upravičen dobiti kaj, biti deležen česa: zaslužil je prvo mesto na tekmovanju, a ga ni dobil; zaslužiti nagrado, pohvalo; menili so, da zasluži boljšo oceno / zaradi te nerodnosti zaslužiš grajo, kazen / ekspr. takega konca si ni zaslužil / povedal mu je, kar zasluži; imamo tako okolje, kakršno zaslužimo / ne zasluži pozornosti, usmiljenja; zaslužil je, da je član reprezentance; zaslužil si je napredovanje / v bitki si je zaslužil odlikovanje prislužil; vsak človek zasluži spoštovanje 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža primernost, upravičenost česa: njihovo delovanje zasluži temeljito analizo; ta odločitev zasluži kritiko; cerkev zasluži ogled ● ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd; ekspr. še neslanega kropa ne zasluži zelo malo, slabo dela; ekspr. zaslužil bi medaljo pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen; ekspr. ta človek še za sol ne zasluži zelo malo zasluži; slabo dela zaslúžen -a -o: pošteno zaslužen denar; zaslužena kazen, zmaga ∙ ekspr. že dve leti uživa zasluženi počitek je upokojen; prisl.: zasluženo zmagati ♪
  8.      zasmŕkati  -am dov. (r̄ ŕ) večkrat glasno potegniti sluz, zrak v nos: zasmrkala je in potem so se ji ulile solze // ekspr. zajokati: ko je zaslišala žalostno novico, je zasmrkala ♪
  9.      zasovražíti  in zasovrážiti -im, in zasovrážiti -im dov. (ȋ á ȃ; ā ȃ) začutiti veliko nenaklonjenost, odpor do koga, navadno združen z željo škodovati mu: zasovražiti soseda; ekspr.: koga smrtno zasovražiti; zasovražiti iz dna srca / ekspr. zasovražiti ves svet // začutiti odpor, veliko nenaklonjenost sploh: zasovražiti oblast, šolo zasovrážen -a -o knjiž. osovražen: od vseh zasovražen človek; zasovražen politični sistem ♪
  10.      zasrebríti se  -ím se dov., zasrébril se (ȋ í) ekspr. srebrno se odraziti, pokazati: reka se je zasrebrila v mesečini; oči so se ji zasrebrile od solz ♪
  11.      zastópnost  -i ž (ọ́) 1. star. razumnost, razum: on je brez vsake zastopnosti / v šoli je dobil nekaj zastopnosti 2. zastar. razumevanje: zahvaliti se komu za zastopnost / živeti s kom v lepi zastopnosti slogi ♪
  12.      zasvetíti  in zasvétiti -im dov. (ȋ ẹ́) začeti svetiti: luč zasveti / luna je zasvetila; sonce je zasvetilo; pren. zasvetilo mu je sonce resnice ∙ ekspr. čakali so, da bo zasvetil dan, star. se bo zasvetil dan da se bo zdanilo; publ. v vasi je zasvetila elektrika dobili so električno napeljavo // sveteč se pojaviti: na nebu so zasvetile zvezde / na vzhodu je zasvetila jutranja zarja zasvetíti se in zasvétiti se 1. odbiti svetlobo: okno se zasveti v soncu / oči so se mu zasvetile / v njegovi roki se je zasvetil nož / v očeh so se ji zasvetile solze 2. ekspr. svetlo se odraziti, pokazati: bela hiša se je zasvetila ob cesti; na jasi so se zasvetile marjetice // odraziti se, pokazati se v veliki meri: sreča se ji je zasvetila na obrazu // dobiti tak izraz, kot ga izraža določilo: oči se mu divje, hudomušno zasvetijo 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dojeti, spoznati: zasvetilo se mu je, kaj nameravajo / nazadnje se ji je le zasvetilo v glavi je doumela, razumela ● ekspr. v glavi se ji je zasvetila nova misel se je pojavila, vzbudila; ekspr. godcem so se zasvetili obrazi postali so dobro razpoloženi, dobre volje ♪
  13.      zašpêcati  -am dov. (ȇ) žarg. zatožiti, ovaditi: zašpecati sošolca razredniku ♪
  14.      zatápljati  -am nedov. (ā) star. preplavljati, prepajati: jezera zatapljajo gozdove / duh po jedeh zataplja vonj cvetja ● star. solze so ji zatapljale oči zaradi solz ni videla zatápljati se ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da osebek (večkrat) intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: zatapljati se v branje, delo, premišljevanje; zatapljati se v pogovore / zatapljati se v svoje misli / elipt. zatapljati se v zgodovino // izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: zatapljati se v žalost / dolina se zataplja v mrak ♪
  15.      zatelebáti se  -ám se dov. (á ȃ) ekspr. zaljubiti se: že ob prvem srečanju se je zatelebal; na starost se zatelebati; nesrečno se zatelebati / zatelebati se do ušes zelo / zatelebal se je v te kraje zatelebán -a -o 1. deležnik od zatelebati se: zateleban človek; zateleban v sošolko 2. slabš. omejen, neumen: bil je čisto drugačen od zatelebanih fantov ♪
  16.      zatém  in zatèm prisl. (ẹ̑; ȅ) 1. izraža, da se dejanje zgodi v času po predhodnem dejanju: vrgel se je nanj. Hip zatem je počila puška; najprej sta se pozdravila in šele zatem ga je povabil v hišo; iz hiše se je zaslišal mladosten glas. Kmalu zatem je na prag stopila deklica; namočil ga je dež in dan zatem je zbolel 2. v vezalnem priredju izraža dejanje, ki sledi predhodnemu v času; potem: v tujini je najprej doštudiral, zatem pa se je zaposlil 3. v vezniški rabi, pri naštevanju za dodajanje česa že povedanemu: izvažali so vino, zatem orožje, volno in platno / država usmerja gospodarski razvoj, zatem skrbi za šolstvo, zdravstvo in obrambo // v časovnih odvisnih stavkih, v zvezi zatem ko potem ko: zatem ko je oče odšel, je pozvonilo pri vratih ♪
  17.      zatožíti  in zatóžiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. sporočiti komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: zatožil ga je staršem, pri starših; zatožiti sošolca učitelju; zatožiti koga, da se pretepa // raba peša sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji; ovaditi: ovaduh ga je zatožil na policiji; nekdo ga je zatožil, da se druži s prevratniki 2. nepreh. tožeče, tarnajoče reči, spregovoriti: bolnik je zatožil: vroče je; boli, je tiho zatožil 3. zastar. obtožiti, obdolžiti: zatožiti koga hudodelstva / po krivem zatožiti ● redko zatožil je že precej denarja s tožbami zapravil zatožíti se in zatóžiti se redko stožiti se: zatožilo se mu je po domu zatóžen -a -o: otrok se je bal, da bo zatožen; zatožen hudodelstva; po krivem zatožen ♪
  18.      zatrepetáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) 1. stresti se od vznemirjenja ali mraza: otrok zatrepeta in zajoka; zatrepetati od groze, v strahu; zatrepetati po vsem telesu / roke, ustnice so mu zatrepetale / kozarec mu je zatrepetal v roki // ekspr. zamigljati, zamigetati: plamen sveče zatrepeta in ugasne; listje je rahlo zatrepetalo // ekspr., s prislovnim določilom migljajoč, migetajoč pojaviti se kje: sence so zatrepetale na stropu; v očeh so ji zatrepetale solze / smehljaj mu je zatrepetal na ustnicah je postal opazen, zaznaven 2. ekspr., v zvezi z za začutiti strah, skrb za koga ali kaj: zatrepetal je za sina; zatrepetali so za svoja življenja 3. ekspr. v kratkih časovnih presledkih se spremeniti v višini, jakosti; zatresti se: glas mu je zatrepetal od ganjenosti ♪
  19.      zatréskati  -am dov. (ẹ̄) 1. brezoseb. povzročiti močne poke ob razelektritvi ozračja: nenadoma je zabliskalo in zatreskalo 2. ekspr. dati močne, rezke glasove: zatreskali so rafali; zunaj zatreskajo granate, puške 3. ekspr. silovito zaloputniti: oče jezno zatreska z vrati / zatreskale so naoknice 4. ekspr. slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj: po strehi so zatreskali kostanji 5. ekspr. silovito vreči: zatreskal je torbo v kot zatréskati se ekspr. zaljubiti se: zatreskati se v sošolko; preveč, zelo se zatreskati; prvič se zatreskati zatréskan -a -o: zatreskan je, zato ji vse spregleda; vsa dekleta so zatreskana vanj ♪
  20.      zaúšnica  -e ž (ȗ) udarec, navadno s plosko roko po licu: zaušnica ga je zabolela; dobiti zaušnico; krepka zaušnica / dati, pog. primazati, pripeljati, prisoliti, pritisniti komu zaušnico // ekspr. kar povzroči komu razočaranje, neprijetnosti, navadno po krivici: dobiti moralno zaušnico / to je zaušnica njegovemu delu ♪
  21.      zavétje  -a s (ẹ̑) 1. kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: trta v zavetju dobro uspeva; zavetje ob zidu / hiša daje marelici zavetje 2. kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: iskati zavetje pred dežjem; iz zavetja gledati šviganje bliskov / ekspr. v sobi je našla zavetje njegova obsežna knjižnica / ekspr., z oslabljenim pomenom: hiteti v zavetje gora; biti varen v zavetju noči 3. kraj, prostor, kjer lahko kdo varno prebiva: prositi za zavetje; dati komu zavetje za nekaj dni; iz domačega zavetja oditi v mesto v šolo / koča je bila priljubljeno zavetje planincev / prositi za zavetje v tuji državi azil; pren. skriti se v zavetje ideologije ♪
  22.      zavidljív  -a -o prid., zavidljívejši (ȋ í) 1. zavisten: zavidljivi sosedje / biti komu zavidljiv za kaj / zavidljive oči 2. ekspr. zelo dober, ugoden: priboriti si zavidljiv položaj; soba z zavidljivim razgledom; pri delu je dosegel zavidljive rezultate // zelo velik, visok: doseči zavidljiv uspeh; zavidljiva hitrost; naše šolstvo je doseglo zavidljivo raven zavidljívo prisl.: zavidljivo gledati; zavidljivo dobra kakovost izdelkov ♪
  23.      zavléči  -vléčem dov., zavléci zavlécite in zavlecíte; zavlékel zavlékla (ẹ́) 1. z vlečenjem spraviti kaj kam: zavleči deblo do ceste, na tovornjak; zavleči truplo v goščavo / ekspr.: fantje so ga zavlekli v gozd in pretepli; zavleči ujetega v zapor 2. ekspr., s prislovnim določilom spraviti koga kam, navadno brez njegove privolitve: zavleči prijatelja na koncert / zavleči koga v pogubo, prevaro / zavleči deželo v vojni spopad 3. narediti, povzročiti, da traja kaj dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: zavleči pogovor, spanje / nepredvidene težave so zavlekle dograditev šole; zavleči študij za eno leto // narediti, povzročiti, da se kaj začne, uresniči pozneje, kot se predvideva, pričakuje: njegovo izvolitev so zavlekli; zavleči odhod, z odhodom; obisk, plačilo so zavlekli do jeseni / zima je dela na polju zavlekla 4. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov narediti, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zavleči glas e; violinist je zven preveč zavlekel // ekspr. reči, povedati kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: ne vem, kaj hočeš, je brez zanimanja zavlekel / zavleči po dolenjsko 5. nar. zabranati: zavleči seme; posejal je in zavlekel / zavleči z brano 6. etn. povleči, vstaviti domači živali skozi kožo kako zelišče za zdravilo: zavleči bolni svinji teloh / zavleči žival s telohom ● zavleči črto povleči jo bolj daleč, kot se predvideva, pričakuje; pog. luknjo na komolcu je kar zavlekla zašila tako, da ni nadomestila raztrganega dela pletenine, tkanine; ekspr. zavleči ustnice v nasmeh s potegnitvijo robov počasi raztegniti; ekspr. vse, kar dobi, zavleče k njim odnese, znosi zavléči se 1. ekspr., s prislovnim določilom s težavo priti, navadno na miren, varen kraj: alpinist se je zavlekel pod previs; ranjenec se je zavlekel med skale // iti, namestiti se kam in tam dalj časa vztrajati: zavlekel se je v kot in molčal; nihče ne ve, kam se je zavlekel / medved se čez zimo zavleče v brlog / gost mrak se je zavlekel med hiše; pren. nemir se mu zavleče v dušo 2. trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: sestanek se je zavlekel / dela so se zavlekla v pomlad // začeti se, uresničiti se pozneje, kot se predvideva, pričakuje: objava razpisa delovnega mesta se je iz objektivnih razlogov zavlekla; začetek predavanj se je nekoliko zavlekel ● ekspr. nebo se je zavleklo z oblaki se je počasi zakrilo zavléčen -a -o: zavlečen pisk vlaka; njiva je bila posejana in zavlečena; ozirati se v zavlečeno nebo; prisl.: govoril je počasi in zavlečeno ♪
  24.      závod  -óda tudi -a m (á ọ́; á) 1. delovna organizacija za opravljanje določene dejavnosti, katere namen ni pridobivanje dobička: ustanoviti, voditi zavod; direktor zavoda; zavodi in ustanove / delati na zavodu / meteorološki, pokojninski, zdravstveni zavod; raziskovalni, vzgojno-varstveni zavod; fakultete, akademije in drugi visokošolski zavodi / avtomobil se je ustavil pred zavodom stavbo take organizacije // upravni organ ali upravna organizacija za opravljanje določenih strokovnih nalog in izvrševanje upravnih pooblastil, povezanih z njimi: državni, občinski, republiški zavod; zavod za cene, statistiko 2. ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: zavod sprejme nove gojence; oskrbovanci zavoda / zavod za gluhoneme, ostarele / stanovati v zavodu v stavbi take ustanove // navadno s prilastkom ustanova za opravljanje kake dejavnosti: denarni, kreditni zavod; grafični, pogrebni, reklamni zavod; star. Mohorjeva družba, Slovenska matica in drugi knjižni zavodi založbe 3. navadno s prilastkom, v nekaterih državah izobraževalna ustanova, navadno srednja ali specialna: učiti na strokovnem, trgovskem zavodu / zasebni učni zavod 4. zastar. industrijsko podjetje, navadno veliko: tovarna je prerasla v zavod ◊ jur. kazenski poboljševalni zavod; med. zavod za transfuzijo krvi; šol. eksterni zavod učni zavod, kamor prihajajo učenci samo k pouku in ne stanujejo v njem; zgod. biblijski zavod v Urachu v 16. stoletju protestantska ustanova za izdajanje biblijskih in drugih verskih knjig v slovenskem, hrvaškem in srbskem jeziku ♪
  25.      zavódar  -ja m (ọ̑) ekspr. gojenec, oskrbovanec zavoda: prvo leto šolanja je bil zavodar ♪

   2.867 2.892 2.917 2.942 2.967 2.992 3.017 3.042 3.067 3.092  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA