Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sol (2.742-2.766)


  1.      usípati  -am tudi -ljem nedov. (ȋ ȋ) 1. spravljati kam kaj sipkega, drobnega: usipati zrnje iz vreče; usipati na tla / z obzidja so usipali nanje kamenje 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom povzročati, da prehaja kaj kam v velikih količinah: oblaki usipajo dež, točo / letala so usipala na mesto bombe / sonce usipa žarke na travnike; z lestenca se usipa močna svetloba / iz ust se ji usipajo grde besede usípati se 1. zaradi sipkosti, drobnosti ločevati se od nagnjene ali navpične površine: s skalne stene se usipa kamenje / po pobočju se usipajo plazovi se prožijo // zaradi sipkosti, drobnosti ločevati se od česa sploh: sneg se usipa z vej 2. v velikih količinah padati: na cesto se usipa kamenje / roji čebel se usipajo na drevje / lasje se ji usipajo čez ramena, po ramenih 3. ekspr. (hitro) množično prihajati: iz šole so se usipali šolarji ● ekspr. solze so se mu usipale po licih zelo je jokal; ekspr. vprašanja so se kar usipala veliko so spraševali usipajóč -a -e: z vej usipajoči se sneg ♪
  2.      usklájati  -am nedov. (á) delati, da kaj poteka, postaja urejeno, skladno: usklajati delo; usklajati šolsko in domačo vzgojo / usklajati svoje želje s potrebami in zahtevami družbe ♪
  3.      usmériti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, da dobi, ima kaj določeno smer: usmeriti vodni curek, svetlobni snop; usmeriti čoln proti pristanišču / usmeriti napad; promet usmeriti po obvoznici / usmeriti rečno strugo tako, da se ne vijuga preveč; pren. njeno življenjsko pot je usmerila prezgodnja smrt staršev // narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer: usmeriti anteno; daljnogled je usmeril na vrh hriba; žarometi so se usmerili na stolp / usmeriti pogled skozi okno 2. narediti, da ima kaka dejavnost določeno vsebino: izvozno, tržno usmeriti gospodarstvo; usmeriti raziskovanje na družbeno področje / usmeriti pozornost koga k čemu, na kaj // določiti potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: usmeriti igro / usmeriti razvoj // narediti, da določena dejavnost obsega to, kar izraža določilo: usmeriti prodajo na tuje trge; usmeriti proizvodnjo v izdelavo končnih izdelkov; usmeriti raziskovanje na družbeno področje; kmetje so se usmerili v pitanje telet / izobraževanje se je preveč usmerilo v ozko specializacijo 3. narediti, povzročiti, da kdo misli, ravna na določen način: filozofsko, idejno usmeriti koga 4. povzročiti zanimanje za določeno dejavnost: usmeriti učenca v študij matematike; usmeriti ženske k družbenemu delu ● tabla usmeri popotnika proti Ojstrici mu kaže smer; vratar ga je usmeril v drugo nadstropje mu je rekel, naj gre v drugo nadstropje; ekspr. usmeriti korak proti domu oditi, odpraviti se domov usmérjen -a -o 1. deležnik od usmeriti: po obvoznici usmerjen promet; žarometi so usmerjeni k palači, na palačo 2. ki vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini: duhovno usmerjen človek; potrošniško usmerjena družba; politično usmerjeno pisanje / njegova kritičnost je usmerjena proti sprenevedanju ◊ agr. usmerjena kmetija kmetija, ki se ukvarja s pridelavo določenih rastlin, gojenjem določenih živali; geom. usmerjena daljica daljica, pri kateri je izbrana ena od dveh možnih smeri gibanja po njej; šol. usmerjeno izobraževanje izobraževanje po končani osnovni šoli, ki usposablja za delo na določenem področju, v določeni stroki ♪
  4.      usmérjati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, da dobi, ima kaj določeno smer: priprava, ki usmerja tok dima; usmerjati vozilo / usmerjati promet / usmerjati ladjo z lučmi; svojo pot je usmerjal po zvezdah // delati, da je kaj obrnjeno v določeno smer: usmerjati anteno; usmerjati luči naravnost / usmerjati pogled kam 2. delati, da ima kaka dejavnost določeno vsebino: usmerjati gospodarstvo, politiko; načrtno usmerjati / usmerjati šolski sistem / njegovo pozornost je usmerjala proč od otroka // določati potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: usmerjati delo, igro; pogovor je usmerjal, kamor je sam hotel; računalniško usmerjati delovni postopek / usmerjati razvoj / naloge, ki usmerjajo vsakdanje življenje / usmerjati mišljenje koga // delati, da določena dejavnost obsega to, kar izraža določilo: usmerjati prodajo na tuja tržišča; usmerjati se v izvoz 3. delati, povzročati, da kdo misli, ravna na določen način: to usmerja in sili kmeta, da je stvaren; filozofsko, idejno usmerjati koga / revijo usmerjajo mladi izobraženci 4. povzročati zanimanje za določeno dejavnost: usmerjati ljudi h gojitvi športa; usmerjati učence v študij jezikov / poklicno usmerjati usmérjan -a -o: strokovno usmerjano zdravstvo ♪
  5.      usnjárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na usnjarje ali usnjarstvo: usnjarska šola / usnjarska industrija / usnjarski inženir, tehnik / usnjarski noži, stroji ♪
  6.      uspèh  tudi uspéh -éha m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 1. dejstvo, da kdo s svojim delom, prizadevanjem doseže, kar želi, pričakuje: uspeh ga je opogumil; veseliti se uspeha; želeti komu uspeh; dvomiti o uspehu, pog. v uspeh česa / truditi se brez uspeha / uspeh režiserja; uspeh v poklicu / uspeh filma, knjige, predstave / pri vzgoji nima uspeha ni uspešen 2. pozitiven rezultat kakega dela, prizadevanja: prvi poskus ni prinesel, ekspr. rodil uspeha; pri svojem delu je dosegel velike, zadovoljive uspehe; finančni, gospodarski uspehi; uspehi domačih raziskovalcev // kar doseže učenec s svojim delom, prizadevanjem v šoli: dokument o učenčevem uspehu / šolski uspeh ● ekspr. pri ženskah je imel uspeh znal si je pridobiti njihovo ljubezensko naklonjenost; vznes. njegovo delo je bilo kronano z uspehom se je uspešno končalo ◊ šol. odlični uspeh; nezadostni učni uspeh ♪
  7.      uspéšen  -šna -o prid., uspéšnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki daje take rezultate, kot se želi, pričakuje: uspešno poslovanje / uspešno pogajanje / finančno uspešen film ki prinaša dobiček; to leto je bilo za nas zelo uspešno // ki pri svojem delu dosega take rezultate, kot se želi, pričakuje: uspešen gospodarstvenik, politik; uspešen učenec / nogometno moštvo je uspešno / pri delu ni uspešen; biti uspešen v poklicu 2. s katerim se dosega, kar se želi, pričakuje: uspešna metoda zdravljenja; uspešno sredstvo, zdravilo 3. ki poteka tako, kot se želi, pričakuje: uspešna izstrelitev rakete; uspešno zdravljenje 4. ki dosega ugoden sprejem pri porabnikih, občinstvu: uspešen izdelek; uspešna knjiga, predstava uspéšno prisl.: uspešno delovati, se uveljavljati; uspešno končati šolanje, študij; uspešno opraviti nalogo; lahko bi uspešneje tekmovali ♪
  8.      uspévati  -am nedov. (ẹ́) 1. s svojim delom, prizadevanjem dosegati take rezultate, kot se želi, pričakuje: na univerzi je uspeval; uspevati v poklicu, šoli; kot prevajalec uspeva / podjetje dobro uspeva; gospodarsko uspevati 2. uresničevati se tako, kot se želi, pričakuje: posli uspevajo; trgovina dobro uspeva / posnetki mu uspevajo 3. z nedoločnikom izraža uresničevanje hotenega, zaželenega dejanja: ne uspeva mi vzdrževati reda v hiši 4. imeti ustrezne pogoje za rast, razvijanje: v teh krajih pšenica ne uspeva; te rastline uspevajo na vlažnih tleh // s prislovnim določilom rasti, razvijati se, kot izraža določilo: dojenček lepo uspeva; postrvi najbolj uspevajo v čisti vodi uspevajóč -a -e: dobro uspevajoč otrok; slabo uspevajoče rastline ♪
  9.      uspévek  -vka m (ẹ̑) zastar. uspešen izid, uspeh: uspevki opazovanja / otrokov šolski uspevek ♪
  10.      usposóbljenosten  -tna -o prid. (ọ̑) šol., navadno v zvezi usposobljenostni izpit nekdaj izpit, s katerim učitelj začetnik dokaže usposobljenost za poučevanje: opraviti usposobljenostni izpit za poučevanje matematike ♪
  11.      ustanávljanje  -a s (á) glagolnik od ustanavljati: ustanavljanje društva; ustanavljanje knjižnic, osnovnih šol / ustanavljanje partizanskih odredov ♪
  12.      ustanóva  -e ž (ọ̑) 1. javna, organizirana skupnost ljudi za opravljanje kake dejavnosti: ta ustanova je finančno samostojna; upravljati, voditi ustanovo; dobrodelna, gospodarska, kulturna, znanstvena ustanova; zdravstvena ustanova; ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok 2. jur. z zakonom ali normami nastala ustaljena oblika odnosov med ljudmi: demokracija naj bi kot ustanova pomenila svobodo; družina in zakon sta pomembni družbeni ustanovi 3. nekdaj premoženje, ki se upravlja, uporablja po volji tistega, ki ga daje na razpolago: dobiti štipendijo iz ustanove; ustanova za podpiranje vdov in sirot / Knafljeva ustanova ∙ zastar. razpisati dijaške ustanove štipendije 4. zastar. ustanovitev: ustanova države ◊ jur. javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; pravna ustanova skupek pravnih določb za urejanje družbenih razmerij, stanj ali dejanj ♪
  13.      ustanovítelj  -a m (ȋ) kdor kaj ustanovi: ustanovitelj društva, šole / dolžnosti ustanovitelja revije ♪
  14.      ustanovíteljstvo  -a s (ȋ) dejstvo, da je kdo ustanovitelj: pripisovali so mu ustanoviteljstvo olimpijskih iger; priznati komu ustanoviteljstvo šole ♪
  15.      ustanovíti  -ím dov., ustanóvil (ȋ í) 1. narediti, da kaka skupnost začne obstajati: ustanoviti društvo, šolo, zadrugo; ustanoviti državo, stranko / ustanoviti odbor / ustanoviti brigado / ustanoviti (si) dom, družino ♦ jur. ustanoviti pravno osebo // narediti, da kaj začne obstajati sploh: mesto so ustanovili v 12. stoletju / ustanoviti cerkveno službo / ustanoviti sklad za štipendije / Luter je ustanovil novo vero 2. star. ustvariti: z delom je družini ustanovil veliko premoženje; ustanoviti si položaj v družbi / bralec naj si sodbo o romanu ustanovi sam 3. zastar. ustaviti: ustanoviti voz; bežeči se je ustanovil šele v gozdu ● zastar. v hipu je ustanovil red naredil, vzpostavil; zastar. ustanovili so, da je stvar zelo zapletena ugotovili ustanovíti se star. 1. ustaliti se: položaj se je razjasnil in ustanovil / vreme se je ustanovilo / vino se še ni ustanovilo izčistilo 2. (za stalno) se naseliti: oženil se je in se ustanovil v dolini / ustanovila se je v veliki sobi namestila, nastanila ustanovljèn -êna -o: ustanovljen je bil poseben odbor; sodelovati pri nedavno ustanovljeni reviji; društvo je bilo ustanovljeno leta 1955 ∙ zastar. že zdavnaj je bilo ustanovljeno, da bo šla služit odločeno, sklenjeno ♪
  16.      ustáviti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da se kaj preneha gibati, premikati: ustaviti avtomobil, ladjo; ustaviti konja / miličnik je ustavil avtobus; z roko, znakom ustaviti vozilo; elipt. voznik je ustavil pred hišo / avtostoparju je ustavil že prvi avtomobil / ustavil je prvega človeka na cesti in ga vprašal // narediti, povzročiti, da kaj preneha teči: ustaviti ranjencu kri / ekspr. ustaviti solze 2. narediti, povzročiti, da kaj preneha delati, delovati: predica je ustavila kolovrat; ustaviti motor, stroj / ustaviti obrat, tovarno 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: komaj je začel delati, pripovedovati, so ga že ustavili; če se ona kaj nameni, je nihče ne ustavi ji nihče ne prepreči / ustaviti govornika / ustaviti vprašanja vsiljivih novinarjev 4. narediti, povzročiti, da dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, preneha: zaradi pomanjkanja surovin ustaviti delo; ustaviti dobavo, pomoč, prodajo; ustaviti poskuse / ustaviti izpadanje las; ustaviti krvavitev / ustaviti promet; razvoja ni mogoče ustaviti / elipt.: ustaviti časopis prenehati ga izdajati; ustaviti kredit, pokojnino prenehati dajati, izplačevati; ustaviti ogenj preprečiti njegovo širjenje; pogasiti ga / ekspr. ustaviti korak ustaviti se ◊ avt. znak ustavi znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; jur. ustaviti kazenski, sodni postopek; ustaviti preiskavo; voj. ustaviti ogenj, oborožen spopad ustáviti se 1. prenehati se gibati, premikati: avtomobil, dvigalo se ustavi; vlak se na tej postaji ne ustavi; ustaviti se sredi ceste, pred hišo; hodi težko, zato se večkrat ustavi; nepričakovano, sunkovito se ustaviti / ko se avtobus ustavi, izstopijo / kazalec tehtnice se je ustavil pri osemdesetih kilogramih / ekspr. koraki se ustavijo pred vrati // prenehati teči: kri se mu ni hotela ustaviti / ekspr. solze so se ji ustavile 2. prenehati delati, delovati: motor, stroj se nenadoma ustavi; ura se mi je ustavila, naviti jo je treba / če ne bo surovin, se bo tovarna ustavila bo prenehala obratovati / ekspr. sredi stavka se mu pero ustavi neha pisati // prenehati delati kaj sploh: ustaviti se sredi dela 3. prenehati potekati, se razvijati: delo, napredovanje se je ustavilo; z modernizacijo vasi se je odseljevanje ustavilo / na tej stopnji se je razvoj ustavil / dolžina kril se je ustavila pod kolenom se ni naprej krajšala 4. s prislovnim določilom prekiniti pot in se določen čas zadržati kje: mimogrede se ustavi pri stricu; za en teden se je ustavil pri prijatelju / v tem hotelu se večkrat ustavim 5. s širokim pomenskim obsegom zaradi podrobnejše obravnave, obdelave ostati daljši čas ob čem, pri čem: ustaviti se ob odgovoru, pri bistvenih vprašanjih; ta znanstvenik se ni ustavil samo pri atomu / razprava se je ustavila tudi ob tem vprašanju je zajela tudi to vprašanje; misel se mu je ustavila pri očetu spomnil se je očeta; začel je razmišljati o očetu 6. nav. 3. os. povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: meso se mu je ustavilo; že po nekaj žlicah se mi je ustavilo / najedel se je štrukljev, da se mu je ustavilo 7. star. upreti se: ustaviti se obsodbi, predlogu / ustaviti se komu v obraz ● ekspr. zdelo se ji je, da se je čas ustavil da mineva zelo počasi; ekspr. v tej deželi se je čas ustavil ni nikakršnega napredka; ekspr. kadar se mu delo ustavi, odide na sprehod kadar ne more, ne zna več delati naprej; ekspr. pogled se mu ustavi na neznancu začne gledati neznanca; ekspr. srce se ji je ustavilo, ko jih je zagledala zelo se je prestrašila ustavívši zastar.: ustavivši kolovrat, reče ustávljen -a -o: ustavljen promet; preiskava je ustavljena ♪
  17.      ustávljati  -am nedov. (á) 1. delati, povzročati, da se kaj preneha gibati, premikati: ustavljati avtomobil, konja / miličniki so ustavljali vsa vozila; z roko ustavljati; elipt. ustavljam, ustavljam, pa noben voznik ne ustavi / ustavljati mimoidoče // delati, povzročati, da kaj preneha teči: ustavljati ranjencu kri / ekspr. s šalami ustavljati solze 2. delati, povzročati, da kaj preneha delati, delovati: ustavljati motor, stroj / zaradi pomanjkanja surovin ustavljati tovarne 3. delati, povzročati, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: ni mogel brati, pripovedovati, ker so ga ves čas ustavljali / ljudje so govornika pogosto ustavljali / ekspr. ponos mu je ustavljal korak 4. delati, povzročati, da postaja dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, počasnejše ali da preneha: tovarne ustavljajo delo, proizvodnjo / ustavljati krvavitev / miličniki so ustavljali promet / elipt.: ustavljati kredite, pokojnine prenehavati jih dajati, izplačevati; ustavljati ogenj preprečevati njegovo širjenje; gasiti ga ustávljati se 1. prenehavati se gibati, premikati: na vrhu klanca so se težko naloženi vozovi ustavljali / na tej postaji se ustavljajo vsi avtobusi, vlaki / ustavljati se s pogledom na kom // prenehavati teči: kri se ranjencu že ustavlja 2. prenehavati delati, delovati: kolovrat, stroj se ustavlja / ura se pogosto ustavlja, nesi jo k urarju / mlini, žage se ustavljajo prenehavajo obratovati // prenehavati delati kaj sploh: pripovedovalec se je večkrat ustavljal; ne ustavljajte se na pol poti, ampak uresničite svoj načrt / taki ljudje se ne ustavljajo niti pred zločinom 3. prenehavati potekati, se razvijati: bolezen se že ustavlja; napredovanje, odseljevanje se ustavlja 4. s prislovnim določilom prekinjati pot in se določen čas zadrževati kje: turisti se v mestu ob jezeru radi ustavljajo / v tej gostilni se redko ustavljam 5. s širokim pomenskim obsegom zaradi obravnave, obdelave ostajati daljši čas ob čem, pri čem: razpravljavci se ustavljajo pri različnih vprašanjih / misel se mu ustavlja tudi pri znancih 6. povzročati stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: enolična hrana se človeku začne kmalu ustavljati; pijača, žganje se mu ustavlja 7. star. upirati se: ustavljati se napadalcu, oblasti; ustavljati se nasprotniku z besedami, orožjem; odločno, uspešno se ustavljati komu / hrast se ustavlja vsem neurjem kljubuje ● ekspr. televizijska kamera se ustavlja na obrazih, rokah snema obraze, roke; ekspr. ob teh dogodkih, podatkih se človeku ustavlja pamet teh dogodkov, podatkov človek ne more razumeti; ekspr. kadar se ti delo začne ustavljati, prenehaj in se odpočij kadar ne moreš, ne znaš več delati naprej ustavljáje: ustavljaje voz se spotakniti; ustavljaje se na vsakem koraku, priti na vrh ustavljajóč -a -e: stati ob robu ceste, ustavljajoč avtomobile ♪
  18.      ustrézati  -am nedov. (ẹ̄) 1. imeti zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: take ceste ne ustrezajo prometu; stanovanje ji ustreza; nova šola ustreza sodobnim zahtevam / fant ustreza njenemu idealu moškega / knjiga ustreza svojemu namenu, potrebam; glasba je ustrezala njegovemu razpoloženju / dogodki, podatki ustrezajo resnici so resnični / profesura bi mu ustrezala; zgodnja ura ji ne ustreza ni primerna zanjo // biti po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: plačilo ustreza / za to dejanje kazen ustreza / cene ne ustrezajo 2. biti v skladu z določenimi normami, pravili: pogodba ustreza predpisom / njegova izobrazba ustreza delovnemu mestu // biti v skladu z določenimi dejstvi: ocena položaja ne ustreza 3. biti v skladu z določenim namenom: to orodje ustreza / prejšnji način izobraževanja ne ustreza več 4. z dajalnikom delati, povzročati, da je kdo zadovoljen: skušal ji je v vsem ustrezati / ustrezati svojim strastem ● zgornja čeljust ustreza spodnji čeljusti se ujema s spodnjo čeljustjo; dal je vsakemu, kakor mu je ustrezalo kakor se mu je zdelo; po svoji presoji, glede na svoje koristi ustrezajóč -a -e: ustrezajoči izrazi; študiral je ustrezajočo literaturo; prisl.: ustrezajoče se poglobiti v bistvo stvari ♪
  19.      ustròj  -ôja m (ȍ ó) knjiž. 1. zgradba, sestava: geološki ustroj zemlje; ustroj kamnine, lesa, vlakna / organi različnih živalskih vrst so si podobni po ustroju; ustroj mišičja, živčevja / duševni in telesni ustroj človeka / jezikovni, stilni ustroj romana 2. ureditev: spremeniti ustroj družbe, gospodarstva, organizacije; ustroj šolstva ◊ žel. spodnji ustroj podlaga za zgornji ustroj železniške proge; zgornji ustroj tirnice, pragi in gramozna greda ♪
  20.      ustvarjálen  -lna -o prid., ustvarjálnejši (ȃ) nanašajoč se na ustvarjanje: bil je ustvarjalna osebnost; v sestavljanju spisov je ustvarjalnejši od sošolcev; pesniško, tehnično ustvarjalen / ustvarjalna moč, sposobnost; ustvarjalne sile našega ljudstva / ustvarjalni navdih; knjiž. ustvarjalni nemir; ustvarjalna domišljija; ustvarjalna napetost / ustvarjalni proces / ustvarjalna kritika; ustvarjalno delo, mišljenje / ustvarjalne igre / to so bila njegova najbolj ustvarjalna leta; umetnikovo ustvarjalno obdobje ustvarjálno prisl.: ustvarjalno sodelovati; pridobljeno znanje ustvarjalno uporabiti; ustvarjalno dejaven ♪
  21.      usušíti  -ím dov., usúšil (ȋ í) 1. z odstranitvijo vode, vlage narediti suho: usušiti kruh za drobtine / deklica je usušila solzne oči 2. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: pri kartanju so ga usušili 3. ekspr. povzročiti, da kdo postane suh, izčrpan: bolezen jo je usušila; trdo delo in slaba hrana sta jih hitro usušila ● ekspr. dva litra so ga usušili popili usušíti se zmanjšati svojo prostornino zaradi izgube vode, vlage: les se je precej usušil / vino v sodu se je usušilo ● pog. že do srede meseca se je popolnoma usušil je potrošil ves denar usušèn -êna -o: usušeni, izmučeni obrazi; usušeno sadje ♪
  22.      usúti  usújem dov., usúl in usùl (ú ȗ) 1. spraviti kam kaj sipkega, drobnega: usuti zrnje iz vreče; usuti na tla / usula je predenj košaro jabolk 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom povzročiti, da pride kaj kam v veliki količini: oblaki so usuli dež, točo / strojnice so usule krogle na vojake / sonce je usulo svoje žarke skozi okno usúti se 1. zaradi sipkosti, drobnosti ločiti se od nagnjene ali navpične površine: s stene se je usul omet / s pobočja se je usul plaz // zaradi sipkosti, drobnosti ločiti se od česa sploh: z veje se je usul sneg / ko zapiha veter, se z mačic usuje cvetni prah 2. v veliki količini pasti: na cesto se je usulo kamenje / na kosce se je usul roj os / svetli kodri so se ji usuli na čelo // ekspr. začeti gosto, močno padati: najprej je zagrmelo, nato se je usul dež; iz črnega oblaka se je usula toča; pren. iz ust so se ji usule obtožujoče besede 3. ekspr. (hitro) množično priti: iz šole so se usuli otroci; demonstranti se usujejo čez trg / množica se je usula proti mestu ● ekspr. tisoč vprašanj se je usulo nanj dobil je veliko vprašanj; ekspr. po licih so se ji usule solze začela je močno jokati ♪
  23.      usvájati  -am nedov. (á) knjiž. 1. sprejemati kaj tujega in delati za svoje: narod je usvajal tudi tuje običaje; usvajati si sodobne pridobitve // začenjati uporabljati: usvajati nove proizvodne postopke 2. učiti se, priučevati se: učenci usvajajo znanje postopoma; zavestno usvajati gradivo ◊ biol. usvajati sprejemati in spreminjati hrano v organizmu lastne sestavine; asimilirati; šol. usvajati učno snov ♪
  24.      usvojíti  -ím dov., usvójil (ȋ í) knjiž. 1. sprejeti kaj tujega in narediti za svoje: veliko različic pesmi priča, da je narod to pesem popolnoma usvojil // začeti uporabljati: usvojiti moderno metodo, teorijo; umetnik je usvojil novo izrazno sredstvo 2. naučiti se, priučiti se: usvojiti osnovne pojme matematike; usvojiti tehniko hitrega branja / natančno prebrati in usvojiti besedilo si ga zapomniti ● publ. usvojiti tuje mnenje, predlog sprejeti; publ. tovarna je usvojila izdelavo novega tovornjaka je začela izdelovati ◊ šol. usvojiti učno snov usvojèn -êna -o: nova metoda je že usvojena ♪
  25.      ušívost  -i ž (í) pojavljanje, obstajanje uši: preprečevati, zatirati ušivost; sredstva proti ušivosti / ušivost šolskih otrok ♪

   2.617 2.642 2.667 2.692 2.717 2.742 2.767 2.792 2.817 2.842  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA