Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sol (1.901-1.925)


  1.      potujčeválnica  -e ž (ȃ) nav. ekspr. ustanova, navadno šola, ki pospešuje potujčevanje: taka šola je potujčevalnica naše mladine ♪
  2.      poučeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: poučuje že dvajset let; poučevati na osnovni šoli, v prvem razredu; poučevati v maternem jeziku / poučevati fiziko, matematiko / na tej šoli poučuje že petnajst let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se poučuje šele v višjih razredih osnovne šole je v učnem programu višjih razredov 2. delati, da kdo pridobi določeno znanje, vedenje o čem: prišli so, ko je že poučeval sodelavce o zadevi / fiziologija nas poučuje o delovanju organov // dajati nasvete, napotke: mati poučuje hčer, kako se mora vesti; ekspr. kar naprej jih poučuje poučujóč -a -e: poučujoč glas; nenehno poučujoča vzgojiteljica; prisl.: poučujoče govoriti ♪
  3.      poúk  -a m (ȗ) 1. organizirano, sistematično podajanje učne snovi v šoli: pouk se začne septembra; danes imamo šest ur pouka / jezikovni pouk; pouk branja in pisanja; pouk v maternem jeziku / pouka prost dan / učenec moti pouk; pripravljati se za pouk; otroški starosti primeren pouk 2. glagolnik od poučiti: pouk o nastalih razmerah; v tej stvari je potreben pouka // kar omogoči določeno znanje, vedenje o čem: zapomnil si je njegov pouk; v knjigi je pouk o tem / to naj ti bo v pouk ◊ jur. pravni pouk o pravicah in dolžnostih pravnega subjekta; del odločbe o možnem pravnem sredstvu zoper to odločbo; ped. individualizirati pouk prilagoditi pouk sposobnostim, posebnostim ali interesom posameznih učencev; elementarni pouk v prvem razredu osnovne šole, ki obravnava elemente predmeta; frontalni pouk pri katerem sodelujejo vsi učenci istočasno, z istim gradivom pod neposrednim učiteljevim vodstvom; kabinetni pouk pri katerem se vsak učni predmet poučuje v posebej za določeno stroko opremljeni učilnici; šol. celodnevni pouk delo šole v dveh izmenah; pouk istih učencev dopoldne in popoldne; celostni pouk ki ni razdeljen po predmetih; indirektni pouk pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencev; kombinirani pouk dveh ali več razredov hkrati z izmeničnim posrednim in neposrednim poučevanjem posameznega razreda ali več razredov; predmetni pouk pri katerem poučuje posamezen predmet predmetni učitelj; razredni pouk v nižjih razredih osnovne šole, pri katerem poučuje v isti skupini učencev en učitelj vse predmete ali večino predmetov ♪
  4.      povéčati  -am dov. (ẹ̑) 1. narediti večje, obsežnejše: povečati igrišče; oteklina se je povečala // narediti, povzročiti, da je kaj videti večje: vodoravni vzorec prostor navidezno zniža in poveča // narediti kaj enakega, vendar večjih razsežnosti: povečati kroj; povečati sliko 2. narediti, da doseže kaj višjo stopnjo a) glede na količino: povečati izvoz; produktivnost se je povečala / število šol se je petkrat povečalo b) glede na možni razpon: povečati cene, kvaliteto / povečati koncentracijo, odpornost c) glede na intenzivnost: to je povečalo nemir; njena malodušnost se je ob tem dogodku še povečala povéčan -a -o: povečan krvni pritisk; povečana hitrost; na steni visi njegova povečana slika; za deset odstotkov povečana zmogljivost tovarne ♪
  5.      poveljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od poveljevati: biti izšolan za poveljevanje modernim vojaškim enotam / razprave o načinu in jeziku poveljevanja v vojski / izročiti poveljevanje najsposobnejšemu poveljstvo ♪
  6.      poveljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. opravljati vodilne, voditeljske funkcije v vojaški enoti ali ustrezni ustanovi: poveljevati bataljonu, četi; na desnem krilu je poveljeval novi poročnik / poveljevati trdnjavi // opravljati vodilne, voditeljske funkcije v kaki enoti, skupini sploh: poveljevati mladinski delovni brigadi; poveljevati gasilski četi / poveljevati vesoljski ladji / ekspr. otrokom iz soseske je poveljeval naš najmlajši jim ukazoval, jih vodil 2. izrekati povelja: komandir je poveljeval glasno in razločno / dov. poročnik je poveljeval: na desno ♦ voj. poveljevati zbor ukazati vojakom, naj se postavijo v zbor poveljujóč -a -e: dvignil se je iz rova, poveljujoč: juriš; knjiž. zmotili so ga poveljujoči materini klici ukazujoči ♦ voj. javil se je pri poveljujočem oficirju oficirju, ki poveljuje v enoti ♪
  7.      povérjenica  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od poverjenik: na šoli je poverjenica za mladinski tisk; poverjenica Slovenske matice ♪
  8.      povérjenik  -a m (ẹ̑) 1. kdor (ljubiteljsko) zbira naročnike, predplačnike: knjige, revije dobivajo po poverjenikih; poverjenik Slovenske matice; bil je poverjenik za mladinski tisk na šoli / bil je poverjenik partizanov zaupnik 2. med narodnoosvobodilnim bojem član poverjeništva: posvet poverjenikov // vodja poverjeništva: poverjenik za finance, kmetijstvo in prehrano ♪
  9.      povérjeništvo  -a s (ẹ̑) 1. (ljubiteljsko) zbiranje naročnikov, predplačnikov: prevzeti poverjeništvo; poverjeništvo za mladinski tisk na šoli / ta založba ima poverjeništvo v vsakem večjem kraju 2. med narodnoosvobodilnim bojem organ Komunistične partije Slovenije ali Osvobodilne fronte za vodenje in usklajevanje dela okrožnih komitejev: član poverjeništva / poverjeništvo za Primorsko, Gorenjsko in Štajersko // organ državne oblasti za vodenje posameznega področja javne uprave: gospodarsko poverjeništvo; poverjeništvo za kulturo in prosveto ♪
  10.      povézanost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost povezanega: povezanost prostorov / treba je ohraniti gospodarsko povezanost dežele; slaba prometna povezanost / funkcionalna povezanost misli in besede / povezanost ljudstva z vodstvom; utrjevati povezanost šole z življenjem ♪
  11.      povnánjenje  -a s (ȃ) glagolnik od povnanjiti: povnanjenje absolutne ideje / povnanjenje človeka ♪
  12.      povnánjiti  -im dov. (ā ȃ) knjiž. narediti, da postane kaj zunanje, vnanje: povnanjiti svoje ustvarjalne zmožnosti / povnanjiti medčloveške odnose povnánjiti se postati plitev, usmerjen v zunanji svet: v zadnjih letih se je zelo povnanjil povnánjen -a -o: povnanjena absolutna ideja; za to je njegova narava preveč povnanjena ♪
  13.      povóhati  -am dov. (ọ̑) krajši čas vohati: pes ga je povohal in tekel dalje / povohala je meso, če je sveže ● nizko matilda ga je povohala komaj je ušel smrti; pes povoha pog., ekspr. ko je obubožal, ga še pes ni povohal se nihče ni zmenil zanj, mu pomagal; ekspr. takih knjig pri nas še pes ne povoha nihče ne bere, kupuje; pog., ekspr. nisi vreden, da te pes povoha slab, ničvreden si; nekoristen, nesposoben si; ekspr. dijak knjige še povohal ni se ni učil, bral; pog., ekspr. pijače še povohal ni sploh ni pil; ekspr. smodnika dozdaj še nismo povohali se še nismo bojevali; pog., ekspr. šole še nikoli ni povohal odznotraj nikoli ni hodil v šolo ♪
  14.      povpréčen  -čna -o prid. (ẹ̑) 1. ki izraža srednjo vrednost dveh ali več istovrstnih količin: izračunati povprečni pospešek; povprečna hitrost, razdalja, višina; povprečna dnevna temperatura / povprečni dohodek na prebivalca; povprečni stroški / povprečna življenjska doba, starost ♦ šol. povprečna ocena ocena, izračunana iz več ocen v enem predmetu 2. ki ne presega večine istovrstnega a) glede na stopnjo, količino: povprečna teža otroka; povprečno število učencev / za delo dobiva povprečen honorar; obisk gledališča je bil v tem letu povprečen; ima povprečno stanovanje / povprečna nadarjenost, sposobnost b) glede na lastnost, kakovost: povprečen človek; povprečen pisatelj, učenec / povprečno literarno delo / njeno življenje je precej povprečno 3. redko prečen, počezen: skril se je v povprečno ulico; povprečno bruno povpréčno prisl.: odrasle živali tehtajo povprečno dvesto kilogramov; je povprečno nadarjen ♦ psih. povprečno inteligenten človek človek z inteligenčnim kvocientom med 90 in 110 ♪
  15.      povzémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. nakratko navajati, podajati glavne, bistvene misli sporočila, zlasti napisanega: povzemati vsebino članka / letak povzema glavne misli okrožnice / publ. zaradi boljše obveščenosti podatke povzemajo ponovno navajajo 2. začenjati, navadno za kom a) peti: nevede sta povzemala melodijo za njim; za solistom je povzemal pesem zbor b) govoriti: hitro je povzemal za njim / povzemati besedo za govornikom 3. knjiž., v zvezi z iz ugotavljati, spoznavati: iz njegovih besed povzema, da ima precej težav; iz pogovora je povzemal, da je bolan sklepal ● knjiž. povzemati družbeno dejavnost znova začenjati; povzemati tuje vire sprejemati ◊ alp. povzemati vrv, žico vleči k sebi; mont. povzemati odstranjevati del rude, nabrekle glinaste kamnine zaradi povečanja odprtine odkopa, hodnika povzemajóč -a -e: povzemajoč pregled ♪
  16.      pózitiven  in pozitíven -vna -o prid. (ọ̑; ȋ) 1. ki izraža, da je vrednost česa velika ali da je, obstaja: pozitivna kritika filma; pozitivna ocena takega ravnanja ga je vznemirila / imeti pozitiven odnos do česa; o njej imam pozitivno mnenje 2. ki izraža, vsebuje pritrditev, strinjanje, pritrdilen: odgovor je bil pozitiven; pozitivna rešitev prošnje 3. dober, sprejemljiv: pozitivnih pojavov med mladimi noče videti; pozitivne in negativne lastnosti; podpirati pozitivne pobude; publ. odigrati pozitivno vlogo / imeti pozitiven vpliv na koga / publ. pozitivni junak romana 4. ki prinaša koristi, ugodnosti: pozitivne posledice dežja v tem času / knjiž. pozitivne, svetle strani življenja dobre, prijetne 5. med. ki izraža, da iskano je: izid preiskave je pozitiven / izmeček je bil pozitiven 6. ki ga je mogoče dokazati, preveriti: pozitivno znanje / opirati se na pozitivna dejstva ◊ bot. pozitivni fototropizem pojav, da se rastlinski organi obračajo k svetlobi; ekon. pozitivna trgovinska bilanca trgovinska bilanca z manjšim uvozom kot izvozom; elektr. pozitivni pol elektroda za dovajanje električnega toka; pozitivna elektrina primanjkljaj elektronov na telesu; fiz. pozitivni delec delec, ki se v magnetnem polju, prečnem na smer gibanja, odkloni v dani smeri; pozitivni ion pozitivno naelektren ion; fot. pozitivni film film s posnetki, na katerih so svetla in temna mesta taka kot v resničnosti; barvni pozitivni film barvni film s posnetki, na katerih so barve take kot v resničnosti; kem. pozitivni element element, ki se pri elektrolizi izloča na katodi; mat. pozitivni predznak predznak, ki izraža, da je število večje od nič; pozitivno število število, večje od nič; med. pozitivni Rh faktor; šol. pozitivni učni uspeh učni uspeh brez negativnih ocen; pozitivna ocena ocena, ki izraža, da učenec obvladuje učno snov; šport. pozitivna razlika v golih razlika med večjim številom danih in manjšim številom dobljenih golov pózitivno in pozitívno prisl.: odgovoriti pozitivno; to bo pozitivno vplivalo na njuno razmerje; pozitivno naelektreni delci; pozitivno rešena prošnja; pisati šolsko nalogo pozitivno; sam.: o njem vedo veliko pozitivnega ♪
  17.      požégnati  -am dov. (ẹ́) pog. blagosloviti: duhovnik jih je požegnal / po stari šegi je hišo požegnal / bog te požegnaj za to besedo ∙ pog., ekspr. ko je sklepe požegnal še sekretar, so se zadovoljni razšli jih potrdil, soglašal z njimi; pog., ekspr. naj pijejo, bog jim požegnaj privoščim jim požégnan -a -o: požegnan kruh; z molitvijo in solzami požegnan ♪
  18.      požganíšče  -a s (í) nar. koroško kraj požara, ognja; pogorišče: bali so se, da se bo še šola vnela, ker je stala blizu požganišča ♪
  19.      požírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. spravljati iz ust v požiralnik, želodec: požirati hrano, tekočino; meso je požiral kar neprežvečeno; vročo pijačo je počasi požirala; gristi in požirati / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu 2. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal več ne požira; požiralnik sproti požira vodo / ekspr. ozka cesta je težko požirala toliko vozil // ekspr. sprejemati vase za obdelovanje, navadno hitro, v veliki količini: mlatilnica je požirala snop za snopom; žaga noč in dan požira les žaga // ekspr. sprejemati vase sploh, navadno v veliki količini: visoka stavba je požirala ljudi; brezno je požiralo enega za drugim eden za drugim so padali, se spuščali, izginjali v prepad / mesto je požiralo kmečko delovno silo; pren. trg proizvodnje ne požira 3. ekspr. ne izrekati, molčati: besede, ki so mu prihajale v razburjenju, je rajši požiral // ne odzivati se na kaj, zlasti z besedami: požirati očitke, žalitve; požirati sramoto / požirati krivico // obvladovati, zadrževati: požirati jezo, slabo voljo / požirati solze 4. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: motor je požiral bencin, elektriko / ogrevanje prostorov z električnimi pečmi je energijo kar požiralo / ta dejavnost požira veliko denarja // zmanjševati količino česa: bolezen mu je požirala prihranke / šport ji požira ves prosti čas / organizacijsko delo ga je požiralo zelo zaposlovalo / hrup z ulice je požiral njegove besede jih delal manj slišne // uničevati: plamen požira gospodarsko poslopje / vojne so požirale gozdove, ljudi / trnje požira njive ● artist požira meč, nož med nastopom si navidezno potiska v grlo rezilo meča, noža; pog. avto je požiral kilometre zelo hitro se premikal, vozil; ekspr. megla je požirala gozdove nad mestom jih zagrinjala, zakrivala; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. požirati sline ob pogledu na jedi zelo si jih želeti; ekspr. delal je dolge korake in hitro požiral strmino se hitro vzpenjal; ekspr. končne zloge požira jih ne izgovarja; ekspr. požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati požiráje: prisegali so, težko požiraje slino požirajóč -a -e: vse požirajoči plamen, vrtinec ♪
  20.      poživíti  -ím dov., požívil (ȋ í) 1. povzročiti, da postane kdo bolj živahen, dejaven: pijača ga je poživila; doma se je pogrel in poživil; poživiti si noge s hitro hojo / tak nazor poživi duha / dež poživi rastline 2. narediti kaj bolj pestro, zanimivo: prostor lahko z domiselno dekoracijo poživimo / ta obleka jo poživi 3. povzročiti, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: poživiti delo krožkov na šoli; poživiti trgovske stike med državama; promet se je znova poživil požívljen -a -o: s prispodobami poživljena pripoved; poživljeno kulturno delo ♪
  21.      požrêti  -žrèm dov., požŕl (ẹ́ ȅ) 1. spraviti iz ust v požiralnik, želodec: požreti grižljaj, koščico, tableto, tekočino; tako ga boli grlo, da še sline ne more požreti; drži se, kot bi metlo požrl zelo vzravnano, togo; domišljavo; gleda ga, kot bi ga hotel požreti zelo jezno, sovražno / nizko celo skledo solate je požrl pojedel 2. ekspr. z grizenjem uničiti: gosenice so požrle zelje 3. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal ne more več požreti vode 4. ekspr. ne izreči, zamolčati: hude besede je imel že pripravljene, pa jih je požrl // ne odzvati se na kaj, zlasti z besedami: požreti očitek, poraz, sramoto, žalitev; vsega človek ne more požreti / požreti je moral marsikatero grenko neprijazen, zbadljiv očitek, pripombo // obvladati, zadržati: požreti jezo / požreti solze 5. ekspr. pri svojem delovanju porabiti velike količine česa: ta avtomobil požre veliko bencina / ogrevanje prostorov požre dosti električne energije / ta dejavnost požre precej denarja // zmanjšati količino česa: bolezen mu je požrla prihranke / nenapovedan obisk mu je požrl prosti čas ● pog., ekspr. noč ga je požrla ponoči je skrivaj odšel; ekspr. veliko ljudi so požrla taborišča je umrlo v taboriščih; ekspr. uši ga bodo požrle zelo ušiv je; ekspr. kar naprej, saj vas ne bomo požrli nihče vam ne bo storil nič neprijetnega, slabega; ekspr. požreti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; pog., ekspr. nocoj ga je pa veliko požrl popil veliko alkoholne pijače; slabš. si požrl jezik zakaj molčiš, ne odgovoriš; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. ob pogledu na jedi na mizi je na debelo požrl slino zelo si jih je zaželel; ekspr. zadnje zloge navadno kar požre jih ne izgovori; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. kar požrl bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl; ekspr. hoteli so jo z očmi požreti poželjivo so jo ogledovali požréti se ekspr. zelo razžalostiti se, vznemiriti se: požrl se bo zaradi nje ∙ ekspr. ne bom se mešal v to, naj se sami med seboj požrejo naj se sprejo; naj svoje zadeve sami uredijo; pog., ekspr. kar požrl bi se od jeze zelo je jezen, vznemirjen požŕt -a -o: požrta jed, pijača ♪
  22.      pràg  prága m, mn. prági in pragóvi (ȁ á) 1. navadno dvignjen spodnji del vratne odprtine med podbojema: narediti prag; prestopiti prag; pomesti čez prag; spotakniti se ob prag; kamnit, lesen prag; visok prag / hišni prag; vežni prag / s praga se je oziral po dvorišču z vhoda; priti na prag; pojaviti se na pragu / vratni prag // ekspr. dom, (domača) hiša: nihče ne bo lačen zapustil mojega praga / spomnil se je domačega praga 2. podolgovat, štirikoten nosilni element iz betona, lesa, železa za pritrjevanje tirnic: polagati prage; tesati prage; betonski pragi; bukovi, hrastovi pragi; železniški pragi 3. knjiž., redko, navadno s prilastkom določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa; meja: spodnji, zgornji prag kvalitete; prag človekove vzdržljivosti 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na pragu izraža čas pred bližnjim nastopom česa: to se je zgodilo na pragu jeseni; razpoloženje na pragu novega leta / na pragu zmage je odnehal ko je že skoraj zmagal ● prestopiti prag ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; ekspr. letos je prestopil šolski prag letos je šel prvič v šolo; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom več šel k tem ljudem; ekspr. oče ga je pognal čez prag napodil od doma; ekspr. vreči koga čez prag s silo ga spraviti iz prostora; vsak naj pometa pred svojim pragom naj uredi najprej svoje zadeve; naj se ne vtika v tuje zadeve; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje ◊ alp. gorski prag mesto, kjer se gorsko pobočje strmo prelomi; ekon. prag pokritja stroškov obseg dejavnosti, pri katerem so prihodki izenačeni s stroški; fiz. slušni prag najmanjša jakost zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; prag bolečine največja jakost zvoka, ki še ne povzroči bolečine v ušesu; geogr. prag skalnata pregraja v rečni strugi; podmorski prag zelo dvignjen del morskega dna; psih. dražljajski prag najnižja jakost dražljaja, ki še povzroči občutek ♪
  23.      práksa  -e ž (ȃ) 1. dejavnost, namenjena neposrednemu zadovoljevanju človekovih potreb: približati znanost praksi; njegova zamisel je brez vrednosti za prakso; uporabiti znanje v praksi; sodelovanje teoretikov in strokovnjakov iz prakse / načela pedagoške prakse; nasveti iz šolske prakse / z oslabljenim pomenom: izboljšanje tehnologije v proizvodni praksi v proizvodnji; ukvarjati se z vzgojno prakso z vzgojo // dejansko stanje, ravnanje, dejanski potek česa zlasti glede na določena načela, zamisli: praksa je to ovrgla; njegova politična praksa; načela in praksa / praksa je pokazala, da ni imel prav izkazalo se je; v praksi je položaj popolnoma drugačen dejansko 2. knjiž., s prilastkom opravljanje poklica: v dolgoletni učiteljski praksi še ni srečal podobnega primera; arhitekt z večletno prakso / izvrševati, opravljati odvetniško, zdravniško prakso poklic / zaradi dolge prakse delo spretno opravlja 3. znanje, vedenje, pridobljeno zlasti z delom: iščemo natakarico z nekaj prakse; v tej dejavnosti ima že prakso; biti brez vozniške prakse 4. delo v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica: opraviti obvezno prakso; poslali so ga na prakso v tujino; biti na praksi v bolnišnici; trajanje prakse / organizirati strokovno prakso 5. publ. (ustaljen) način ravnanja, navada: če se bo taka praksa nadaljevala, ne bo uspeha; ne smemo odstopati od dosedanje prakse; s prakso, da se gradijo šole brez telovadnic, moramo končati / tako ravnanje je postalo praksa ● zdravnik splošne prakse zdravnik splošne medicine ◊ jur. privatna zdravniška praksa do 1974 zasebno opravljanje zdravniškega poklica; šol. počitniška proizvodna praksa delo v kaki delovni organizaciji med počitnicami kot posebna oblika strokovnega izobraževanja ♪
  24.      práktičen  -čna -o prid., práktičnejši (á) 1. nanašajoč se na prakso: izkoriščati kaj v praktične namene; praktični pomen poskusov; praktična uporaba zakonov; izdelati praktična navodila za učitelje / praktična dejavnost učencev; praktično in teoretično znanje // stvaren, predmeten: postavili so si nekaj praktičnih ciljev, nalog; hvalili so vsak njegov praktični dosežek / praktične koristi njegovega delovanja so majhne; praktično življenje je čisto nekaj drugega dejansko, vsakdanje 2. pri katerem kdo z opravljanjem določenih del, nalog uporabi, preizkusi kako znanje, vedenje: praktični in teoretični del izpita; praktični potek letenja; praktične vaje / pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje // ki je namenjen za neposredno uporabo kakega znanja, vedenja: praktični priročnik za navigacijo; praktični dvojezični slovarji / praktična veda uporabna 3. ki v veliki meri ustreza svojemu namenu: preprost in praktičen stroj; ta rešitev ni edina možna, je pa praktična; praktična oblačila; praktično pohištvo / dal jim je nekaj praktičnih nasvetov koristnih, uporabnih; ta obleka ni praktična za službo // ki se uporablja v vsakdanjem življenju: praktični predmeti; kupiti komu kako praktično stvar / praktično darilo 4. ki daje prednost temu, kar prinaša stvarne, predmetne koristi: praktičen človek je; ženske so po naravi bolj praktične 5. iznajdljiv, spreten: praktičen fant; obrtnik je zelo praktičen; praktična gospodinja ◊ filoz. praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost; lingv. praktična stilistika veda o čimbolj ustrezajočih in priporočljivih zlasti jezikovnih značilnostih navadno neumetnostnih besedil; šol. praktični pouk učni predmet, pri katerem se učenci z opravljanjem določenih del, nalog, navadno v šolskih delavnicah, strokovno izobražujejo práktično prislov od praktičen: praktično dokazati trditev; praktično so se lotili naloge; praktično oblečen moški; praktično vzgojeno dekle // ekspr. izraža rahlo omejitev: naloga je praktično že opravljena; praktično sem vam že vse povedal // ekspr. poudarja trditev: tako ravnanje praktično samo škoduje; beg iz zapora je praktično nemogoč; nimajo praktično nobene možnosti za rešitev; sam.: za rojstni dan mu je kupila nekaj praktičnega ♪
  25.      práktičnost  -i ž (á) lastnost, značilnost praktičnega: poudarjati praktičnost šolskega pouka / praktičnost oblačil / ženska praktičnost / presenetila ga je njegova bistrost in praktičnost ♪

   1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951 1.976 2.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA