Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sol (1.892-1.916)


  1.      potočíti  -ím dov., potóčil (ȋ í) nar. zakotaliti: potočiti kolo, obroč po cesti; potočiti sodček; jabolko se je potočilo v jarek, po bregu; prstan se je potočil v travo / po licu se ji je potočila solza; žoga se daleč potoči ● nar. iz rane se je potočil curek krvi pocedil; nar. fant pograbi torbo in se potoči mimo hiše steče ♪
  2.      pôtok  -óka m (ó ọ́) 1. manjša, v strugi tekoča voda: potok se izliva v reko; potok šumlja, žubori; ob cesti teče potok; potok se vije med skalami; pozimi potok včasih zamrzne; prebresti potok; regulirati potok; skočiti čez potok; ob potoku rastejo vrbe; bister, čist, hladen potok; potok, bogat z vodo / gorski potok / voda odteka v številnih potokih; ekspr. pot mu je v potokih tekel po hrbtu / poleti je potok suh potočna struga ∙ ekspr. vino je teklo v potokih spili so zelo veliko vina ♦ geogr. ledeniški potok ki teče izpod ledenika 2. nav. mn., ekspr., z rodilnikom velika količina česa tekočega: potoki krvi, solz / potok besed ♪
  3.      potòp  -ópa m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od potopiti: potop ladje; potop predmeta v tekočino 2. knjiž. (velika) poplava: potopi so uničili več civilizacij ∙ vesoljni potop po bibliji katastrofalne poplave kot božja kazen za človeške grehe ♪
  4.      potoválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na potovanje: skrajšati potovalni čas; potovalni načrt; potovalne potrebščine; ekspr. potovalna mrzlica / potovalni urad; potovalna agencija; potovalna torba 2. zastar. potujoč: potovalni igralci; potovalna knjižnica ◊ fin. potovalni ček ček, s katerim je mogoče dvigati gotovino pri različnih bankah; šol. potovalna šola nekdaj manjša šola, v kateri le nekajkrat tedensko poučujejo učitelji z matične šole; žel. potovalna hitrost razmerje med časom, ki ga s postanki vred porabi vozilo za vožnjo od odhodne do namembne postaje, in dolžino poti ♪
  5.      potrdílo  -a s (í) 1. listina, s katero se kaj potrjuje: izdali so potrdilo, da je vse plačano; zbrati vsa potrebna potrdila / pismeno potrdilo; uradno potrdilo; potrdilo za gradnjo dovoljenje; prinesti potrdilo o cepljenju, vpisu v šolo; potrdilo o prejemu, vplačilu / potrdilo o premoženjskem stanju ♦ šol. frekventacijsko potrdilo 2. knjiž. potrditev: potrdilo naročila / razstava je potrdilo naše umetniške ravni; v tem vidijo potrdilo razvoja dobrih odnosov med državama / njegovi nazori nimajo potrdila v življenju ♪
  6.      potrdíti  in potŕditi -im dov. (ȋ ŕ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je kaj prej povedanega ali storjenega v skladu z resničnostjo: oče je potrdil njegove besede; priča je izjavo potrdila; zdravnik je potrdil, da je noga zlomljena; res je bilo tako, je potrdila / potrditi kaj s prisego / zadnjih vesti še niso potrdili / zastar. vsi smo mu potrdili pritrdili 2. s podpisom, pečatom narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano: potrditi zdravstveno knjižico / pismeno, uradno potrditi / potrditi prepis, spričevalo overoviti / potrditi račun // narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano sploh: potrditi imenovanje koga; potrditi program, sprejete sklepe / potrditi smrtno obsodbo / ekspr. najino tikanje je hotel potrditi s pitjem bratovščine // ponovno izraziti veljavnost tega, kar nakazuje dopolnilo: slavna pevka je potrdila svoj nastop; tuji tekmovalci so že potrdili udeležbo 3. s podpisom, pečatom izraziti, da je kaj sprejeto: potrditi prejem priporočenega pisma; potrditi prevzem materiala 4. pokazati pravilnost, točnost česa: meritve naj to potrdijo ali ovržejo; potrditi teorijo s poskusi / pravilnost teh ugotovitev je potrdil ves nadaljnji razvoj narodnoosvobodilnega boja; njegovo vedenje je sum še potrdilo / z novo zmago so naši tekmovalci potrdili svojo premoč // navadno v zvezi z v narediti, da je kdo bolj prepričan o upravičenosti česa: potrditi koga v domnevi, sumu, veri; to ga je še bolj potrdilo v prepričanju, da ima prav 5. publ. pokazati upravičenost obstoja: z igranjem je potrdila svoj sloves; s tem dejanjem je potrdil sam sebe; nova smer naj se sama potrdi ali zanika 6. ugotoviti, da je kdo sposoben za vojaško službo: na naboru so ga potrdili / pog. potrditi k vojakom, star. v vojake ● ekspr. selitev v novo hišo moramo pošteno potrditi proslaviti ◊ agr. potrditi seme po laboratorijskem preizkusu izjaviti, da je primerno, ustrezno za sejanje; šol. potrditi frekvenco s podpisom izraziti, da je slušatelj obiskoval predavanja; vet. potrditi merjasca po komisijskem ogledu izjaviti, da je primeren, ustrezen za oplojevanje potŕjen -a -o: prošnji je treba priložiti potrjen prepis spričevala; biti potrjen na naboru; za šolo potrjene knjige ∙ žarg. če bom spil še en konjak, bom preveč potrjen pijan ♪
  7.      potrebováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti v stanju, ko mora kaj imeti a) za zadovoljivo opravljanje določene dejavnosti: potrebovati denar, potrdilo; za pisanje potrebuje papir in pero; kraj potrebuje novo šolsko poslopje; nakupil je vse, kar potrebuje za šolo / potreboval je precej časa, da je stvar dokončal porabil; pri hoji ne potrebuje več palice je ne uporablja; do doma potrebuje dve uri b) za normalno obstajanje, življenje: rastline potrebujejo veliko vlage; ima vse, kar potrebuje; on le malo potrebuje 2. biti v stanju, ko mora kaj dobiti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: zelo potrebuje novo obleko; kraj že dolgo potrebuje vodovod / izsušena zemlja potrebuje dež // zlasti z glagolskim samostalnikom biti v stanju, ko mora postati deležen dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: bolnik potrebuje mir in počitek / ekspr. ne potrebujem vaše tolažbe ne maram, ne želim / ekspr.: stroj potrebuje popravilo je treba popraviti; ta trditev ne potrebuje pojasnila je jasna, razumljiva 3. biti v stanju, ko je prisotnost koga zaželena, koristna: kadar ga potrebuje, ga pokliče; pravi, da ne potrebuje nikogar; družina ga zelo potrebuje / delovna organizacija potrebuje novih delavcev; vznes. revolucija potrebuje take može ● ekspr. hiša potrebuje moške roke za nekatera dela je potreben moški; neustalj. ne potrebuje priti k vaji ni mu treba ♪
  8.      potrébščina  -e ž (ẹ̑) nav. mn. 1. navadno s prilastkom predmeti, potrebni za kako delo, dejavnost: kupiti pisalne, šolske potrebščine; toaletne potrebščine; potrebščine za risanje // kar je komu potrebno za življenje: moka, sladkor in druge potrebščine; biti brez osnovnih potrebščin / življenjske potrebščine 2. star. potreba: z novo dobo so prišle nove potrebščine / to sem storil iz potrebščine ♪
  9.      potréti  -trèm tudi -tárem dov., potrì potríte; potŕl (ẹ́ ȅ, á) 1. drugega za drugim streti: potreti jajca, orehe / potreti kozarce // polomiti, pokvariti: potreti voz; otroku so se potrle vse igrače; kolo se je potrlo 2. povzročiti, da postane kdo nerazpoložen, žalosten: bolezen ga je potrla; novica jo je zelo potrla; s svojim govorjenjem jih je potrla / mesto je potrla huda nesreča ● ekspr. vse kosti mu bo potrl zelo ga bo pretepel; ekspr. delo ga je popolnoma potrlo zelo utrudilo potŕt -a -o: potrt obraz; potrta kolesa; potrt do solz; prisl.: potrto se držati; potrto ga je gledala ♪
  10.      potujčeválnica  -e ž (ȃ) nav. ekspr. ustanova, navadno šola, ki pospešuje potujčevanje: taka šola je potujčevalnica naše mladine ♪
  11.      poučeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: poučuje že dvajset let; poučevati na osnovni šoli, v prvem razredu; poučevati v maternem jeziku / poučevati fiziko, matematiko / na tej šoli poučuje že petnajst let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se poučuje šele v višjih razredih osnovne šole je v učnem programu višjih razredov 2. delati, da kdo pridobi določeno znanje, vedenje o čem: prišli so, ko je že poučeval sodelavce o zadevi / fiziologija nas poučuje o delovanju organov // dajati nasvete, napotke: mati poučuje hčer, kako se mora vesti; ekspr. kar naprej jih poučuje poučujóč -a -e: poučujoč glas; nenehno poučujoča vzgojiteljica; prisl.: poučujoče govoriti ♪
  12.      poúk  -a m (ȗ) 1. organizirano, sistematično podajanje učne snovi v šoli: pouk se začne septembra; danes imamo šest ur pouka / jezikovni pouk; pouk branja in pisanja; pouk v maternem jeziku / pouka prost dan / učenec moti pouk; pripravljati se za pouk; otroški starosti primeren pouk 2. glagolnik od poučiti: pouk o nastalih razmerah; v tej stvari je potreben pouka // kar omogoči določeno znanje, vedenje o čem: zapomnil si je njegov pouk; v knjigi je pouk o tem / to naj ti bo v pouk ◊ jur. pravni pouk o pravicah in dolžnostih pravnega subjekta; del odločbe o možnem pravnem sredstvu zoper to odločbo; ped. individualizirati pouk prilagoditi pouk sposobnostim, posebnostim ali interesom posameznih učencev; elementarni pouk v prvem razredu osnovne šole, ki obravnava elemente predmeta; frontalni pouk pri katerem sodelujejo vsi učenci istočasno, z istim gradivom pod neposrednim učiteljevim vodstvom; kabinetni pouk pri katerem se vsak učni predmet poučuje v posebej za določeno stroko opremljeni učilnici; šol. celodnevni pouk delo šole v dveh izmenah; pouk istih učencev dopoldne in popoldne; celostni pouk ki ni razdeljen po predmetih; indirektni pouk pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencev; kombinirani pouk dveh ali več razredov hkrati z izmeničnim posrednim in neposrednim poučevanjem posameznega razreda ali več razredov; predmetni pouk pri katerem poučuje posamezen predmet predmetni učitelj; razredni pouk v nižjih razredih osnovne šole, pri katerem poučuje v isti skupini učencev en učitelj vse predmete ali večino predmetov ♪
  13.      povéčati  -am dov. (ẹ̑) 1. narediti večje, obsežnejše: povečati igrišče; oteklina se je povečala // narediti, povzročiti, da je kaj videti večje: vodoravni vzorec prostor navidezno zniža in poveča // narediti kaj enakega, vendar večjih razsežnosti: povečati kroj; povečati sliko 2. narediti, da doseže kaj višjo stopnjo a) glede na količino: povečati izvoz; produktivnost se je povečala / število šol se je petkrat povečalo b) glede na možni razpon: povečati cene, kvaliteto / povečati koncentracijo, odpornost c) glede na intenzivnost: to je povečalo nemir; njena malodušnost se je ob tem dogodku še povečala povéčan -a -o: povečan krvni pritisk; povečana hitrost; na steni visi njegova povečana slika; za deset odstotkov povečana zmogljivost tovarne ♪
  14.      poveljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od poveljevati: biti izšolan za poveljevanje modernim vojaškim enotam / razprave o načinu in jeziku poveljevanja v vojski / izročiti poveljevanje najsposobnejšemu poveljstvo ♪
  15.      poveljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. opravljati vodilne, voditeljske funkcije v vojaški enoti ali ustrezni ustanovi: poveljevati bataljonu, četi; na desnem krilu je poveljeval novi poročnik / poveljevati trdnjavi // opravljati vodilne, voditeljske funkcije v kaki enoti, skupini sploh: poveljevati mladinski delovni brigadi; poveljevati gasilski četi / poveljevati vesoljski ladji / ekspr. otrokom iz soseske je poveljeval naš najmlajši jim ukazoval, jih vodil 2. izrekati povelja: komandir je poveljeval glasno in razločno / dov. poročnik je poveljeval: na desno ♦ voj. poveljevati zbor ukazati vojakom, naj se postavijo v zbor poveljujóč -a -e: dvignil se je iz rova, poveljujoč: juriš; knjiž. zmotili so ga poveljujoči materini klici ukazujoči ♦ voj. javil se je pri poveljujočem oficirju oficirju, ki poveljuje v enoti ♪
  16.      povérjenica  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od poverjenik: na šoli je poverjenica za mladinski tisk; poverjenica Slovenske matice ♪
  17.      povérjenik  -a m (ẹ̑) 1. kdor (ljubiteljsko) zbira naročnike, predplačnike: knjige, revije dobivajo po poverjenikih; poverjenik Slovenske matice; bil je poverjenik za mladinski tisk na šoli / bil je poverjenik partizanov zaupnik 2. med narodnoosvobodilnim bojem član poverjeništva: posvet poverjenikov // vodja poverjeništva: poverjenik za finance, kmetijstvo in prehrano ♪
  18.      povérjeništvo  -a s (ẹ̑) 1. (ljubiteljsko) zbiranje naročnikov, predplačnikov: prevzeti poverjeništvo; poverjeništvo za mladinski tisk na šoli / ta založba ima poverjeništvo v vsakem večjem kraju 2. med narodnoosvobodilnim bojem organ Komunistične partije Slovenije ali Osvobodilne fronte za vodenje in usklajevanje dela okrožnih komitejev: član poverjeništva / poverjeništvo za Primorsko, Gorenjsko in Štajersko // organ državne oblasti za vodenje posameznega področja javne uprave: gospodarsko poverjeništvo; poverjeništvo za kulturo in prosveto ♪
  19.      povézanost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost povezanega: povezanost prostorov / treba je ohraniti gospodarsko povezanost dežele; slaba prometna povezanost / funkcionalna povezanost misli in besede / povezanost ljudstva z vodstvom; utrjevati povezanost šole z življenjem ♪
  20.      povnánjenje  -a s (ȃ) glagolnik od povnanjiti: povnanjenje absolutne ideje / povnanjenje človeka ♪
  21.      povnánjiti  -im dov. (ā ȃ) knjiž. narediti, da postane kaj zunanje, vnanje: povnanjiti svoje ustvarjalne zmožnosti / povnanjiti medčloveške odnose povnánjiti se postati plitev, usmerjen v zunanji svet: v zadnjih letih se je zelo povnanjil povnánjen -a -o: povnanjena absolutna ideja; za to je njegova narava preveč povnanjena ♪
  22.      povóhati  -am dov. (ọ̑) krajši čas vohati: pes ga je povohal in tekel dalje / povohala je meso, če je sveže ● nizko matilda ga je povohala komaj je ušel smrti; pes povoha pog., ekspr. ko je obubožal, ga še pes ni povohal se nihče ni zmenil zanj, mu pomagal; ekspr. takih knjig pri nas še pes ne povoha nihče ne bere, kupuje; pog., ekspr. nisi vreden, da te pes povoha slab, ničvreden si; nekoristen, nesposoben si; ekspr. dijak knjige še povohal ni se ni učil, bral; pog., ekspr. pijače še povohal ni sploh ni pil; ekspr. smodnika dozdaj še nismo povohali se še nismo bojevali; pog., ekspr. šole še nikoli ni povohal odznotraj nikoli ni hodil v šolo ♪
  23.      povpréčen  -čna -o prid. (ẹ̑) 1. ki izraža srednjo vrednost dveh ali več istovrstnih količin: izračunati povprečni pospešek; povprečna hitrost, razdalja, višina; povprečna dnevna temperatura / povprečni dohodek na prebivalca; povprečni stroški / povprečna življenjska doba, starost ♦ šol. povprečna ocena ocena, izračunana iz več ocen v enem predmetu 2. ki ne presega večine istovrstnega a) glede na stopnjo, količino: povprečna teža otroka; povprečno število učencev / za delo dobiva povprečen honorar; obisk gledališča je bil v tem letu povprečen; ima povprečno stanovanje / povprečna nadarjenost, sposobnost b) glede na lastnost, kakovost: povprečen človek; povprečen pisatelj, učenec / povprečno literarno delo / njeno življenje je precej povprečno 3. redko prečen, počezen: skril se je v povprečno ulico; povprečno bruno povpréčno prisl.: odrasle živali tehtajo povprečno dvesto kilogramov; je povprečno nadarjen ♦ psih. povprečno inteligenten človek človek z inteligenčnim kvocientom med 90 in 110 ♪
  24.      povzémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. nakratko navajati, podajati glavne, bistvene misli sporočila, zlasti napisanega: povzemati vsebino članka / letak povzema glavne misli okrožnice / publ. zaradi boljše obveščenosti podatke povzemajo ponovno navajajo 2. začenjati, navadno za kom a) peti: nevede sta povzemala melodijo za njim; za solistom je povzemal pesem zbor b) govoriti: hitro je povzemal za njim / povzemati besedo za govornikom 3. knjiž., v zvezi z iz ugotavljati, spoznavati: iz njegovih besed povzema, da ima precej težav; iz pogovora je povzemal, da je bolan sklepal ● knjiž. povzemati družbeno dejavnost znova začenjati; povzemati tuje vire sprejemati ◊ alp. povzemati vrv, žico vleči k sebi; mont. povzemati odstranjevati del rude, nabrekle glinaste kamnine zaradi povečanja odprtine odkopa, hodnika povzemajóč -a -e: povzemajoč pregled ♪
  25.      pózitiven  in pozitíven -vna -o prid. (ọ̑; ȋ) 1. ki izraža, da je vrednost česa velika ali da je, obstaja: pozitivna kritika filma; pozitivna ocena takega ravnanja ga je vznemirila / imeti pozitiven odnos do česa; o njej imam pozitivno mnenje 2. ki izraža, vsebuje pritrditev, strinjanje, pritrdilen: odgovor je bil pozitiven; pozitivna rešitev prošnje 3. dober, sprejemljiv: pozitivnih pojavov med mladimi noče videti; pozitivne in negativne lastnosti; podpirati pozitivne pobude; publ. odigrati pozitivno vlogo / imeti pozitiven vpliv na koga / publ. pozitivni junak romana 4. ki prinaša koristi, ugodnosti: pozitivne posledice dežja v tem času / knjiž. pozitivne, svetle strani življenja dobre, prijetne 5. med. ki izraža, da iskano je: izid preiskave je pozitiven / izmeček je bil pozitiven 6. ki ga je mogoče dokazati, preveriti: pozitivno znanje / opirati se na pozitivna dejstva ◊ bot. pozitivni fototropizem pojav, da se rastlinski organi obračajo k svetlobi; ekon. pozitivna trgovinska bilanca trgovinska bilanca z manjšim uvozom kot izvozom; elektr. pozitivni pol elektroda za dovajanje električnega toka; pozitivna elektrina primanjkljaj elektronov na telesu; fiz. pozitivni delec delec, ki se v magnetnem polju, prečnem na smer gibanja, odkloni v dani smeri; pozitivni ion pozitivno naelektren ion; fot. pozitivni film film s posnetki, na katerih so svetla in temna mesta taka kot v resničnosti; barvni pozitivni film barvni film s posnetki, na katerih so barve take kot v resničnosti; kem. pozitivni element element, ki se pri elektrolizi izloča na katodi; mat. pozitivni predznak predznak, ki izraža, da je število večje od nič; pozitivno število število, večje od nič; med. pozitivni Rh faktor; šol. pozitivni učni uspeh učni uspeh brez negativnih ocen; pozitivna ocena ocena, ki izraža, da učenec obvladuje učno snov; šport. pozitivna razlika v golih razlika med večjim številom danih in manjšim številom dobljenih golov pózitivno in pozitívno prisl.: odgovoriti pozitivno; to bo pozitivno vplivalo na njuno razmerje; pozitivno naelektreni delci; pozitivno rešena prošnja; pisati šolsko nalogo pozitivno; sam.: o njem vedo veliko pozitivnega ♪

   1.767 1.792 1.817 1.842 1.867 1.892 1.917 1.942 1.967 1.992  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA