Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sol (1.801-1.825)


  1.      polèt  -éta m (ȅ ẹ́) 1. krajevno, časovno omejeno letenje: polet od Ljubljane do Zagreba je trajal pol ure; vsa letala so se vrnila s poleta nad sovražnim ozemljem; čarterski, izvidniški polet / letalski poleti / vesoljski poleti; polet na luno / svatbeni, ženitovanjski polet matice pri katerem se matica opraši ♦ šport. smučarski poleti pri katerih smučarski skakalec leti nad 90, 100 m daleč 2. redko let, letenje: spremeniti smer poleta / z očmi slediti poletu žoge 3. velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo: polet jim upada; biti poln mladostnega poleta; delati z velikim poletom / delovni, revolucionarni polet 4. publ., s prilastkom hiter, močen razvoj zlasti kake dejavnosti: gospodarski polet države; začetek poleta industrije / francoska revolucija je povzročila velik polet narodnostnih gibanj v Evropi jih je pospešila, okrepila; pren. zavirati polet njegovih misli ♪
  2.      poléten 1 -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na poletje: bil je vroč poletni dan; poletni meseci / poletna nevihta, suša / poletne čebele čebele, ki se izležejo poleti; poletna obleka; poletne (šolske) počitnice // nav. ekspr. značilen za poletje: prav poletno vreme je še, čeprav smo sredi jeseni ● poletni čas v nekaterih državah uradno za eno uro naprej premaknjen čas od druge polovice maja do druge polovice septembra ◊ agr. poletna rez; astr. poletni sončni obrat čas okoli 21. junija, ko doseže Sonce najsevernejšo lego na nebu; bot. poletni jurček užitna goba s svetlo rjavim klobukom, Boletus reticulatus; poletni veliki zvonček rastlina s črtalastimi listi in belimi cveti v kobulih, Leucojum aestivum; les. poletni les gostejša plast lesa v letnici; pozni les; meteor. poletni monsun; šol. poletni (izpitni) rok (izpitni) rok ob koncu šolskega leta; vrtn. poletna cipresa cipresi podobna enoletna vrtna rastlina, Kochia scoparia polétno prisl.: poletno se obleči ♪
  3.      poletéti  -ím dov., polêtel (ẹ́ í) 1. začeti leteti: ptič je skušal poleteti / pilot je vključil motorje in letalo je poletelo vzletelo / lastovke so že poletele iz gnezda odletele / ekspr. jadrnica je poletela od obale hitro odplula // knjiž. steči, pohiteti: po prstih je poletel k materi 2. s prislovnim določilom z letenjem opraviti določeno pot: poleteti v Beograd; vesoljska ladja je dvakrat poletela okrog lune / smučar je poletel okoli sto metrov ● ekspr. od vrat je poletel klic: živel predsednik se je zaslišal ♪
  4.      poliklínika  -e ž (í) zdravstvena ustanova za bolnike, ki lahko sami hodijo na specialistične preglede in zdravljenje: oditi na polikliniko / šolska poliklinika; nezgodni oddelek poliklinike ♪
  5.      politéhnik  -a m (ẹ́) v nekaterih deželah slušatelj višje ali visoke šole za tehnične vede: politehniki drugega letnika / diplomirani politehnik ♪
  6.      politéhnika  -e ž (ẹ́) 1. v nekaterih deželah višja ali visoka šola za tehnične vede: vpisati se na politehniko; študent politehnike 2. knjiž., redko tehnične vede, tehnika: osnove politehnike ♪
  7.      políti  -líjem dov. (í) 1. narediti, da pride tekočina na kaj, navadno iz posode: politi slamo z bencinom; politi tla / politi prt s črnilom; politi se z vrelo vodo; pren., knjiž. njegove navdušene besede so polili s posmehom ♦ gastr. pečene ribe politi z marinado // nehote spraviti navadno del tekočine iz posode: nesi previdno, da ne poliješ; politi juho, mleko; če je skodelica prepolna, se rado polije 2. pojaviti se, razširiti se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora; obliti: mrzel pot ga je polil (po hrbtu); zona ga je polila ob tej novici / polila jo je rdečica, star. kri zardela je; polile so jo solze začela je jokati ● te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo zelo so ga prizadele, razočarale polít -a -o: z vodo polita tla ∙ stoji pred njim kakor polit cucek boječe, preplašeno ♪
  8.      polítikum  -a m (í) knjiž., navadno v povedni rabi kar je odvisno od politike, političnih razmer: šola je bila pogostokrat politikum / učenje tujega jezika je pomemben politikum, v negativnem ali pozitivnem smislu ♪
  9.      politizíranje  -a s (ȋ) glagolnik od politizirati: politiziranje šole / ni mu do politiziranja ♪
  10.      politizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. vnašati politične elemente, vplive v kaj: politizirati šolo 2. nedov., nav. ekspr. govoriti, razpravljati o politiki, političnih vprašanjih: možje so sedeli in politizirali politizírati se začeti se ukvarjati s politiko: del mladine se je politiziral / društvo se je politiziralo ♪
  11.      polívati  -am nedov., tudi polivájte; tudi polivála (í) 1. delati, da prihaja tekočina na kaj, navadno iz posode: polivati apno, tla z vodo; polivati pečenko z vročo mastjo / polivati nezavestnega z vodo; pazi, polivaš se po obleki ∙ ekspr. drugega ne zna kot polivati z gnojnico grdo, nesramno govoriti o kom // nehote spravljati navadno del tekočine iz posode: kozarci so bili prepolni in je pri serviranju polival; ker je hitel, se je mleko polivalo 2. pojavljati se, razširjati se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora; oblivati: kurja polt ga je polivala ob grozljivem prizoru; pot ga poliva (po hrbtu, obrazu) / rdečica jo je polivala zardevala je; še zmeraj ga polivajo solze joka ♪
  12.      poljúb  -a m (ȗ) dotik z ustnicami v znamenje ljubezni, vdanosti: ubraniti se poljuba; dati, vrniti poljub; pripraviti ustnice v poljub; dolg, nežen, očetovski poljub / kot pozdrav ob koncu pisma poljub od tvoje Ane; pren., knjiž. sneg je ob poljubih južnega vetra hitro kopnel ∙ ekspr. (z roko) poslati komu poljub poljubiti prste svoje roke in jo obrniti, iztegniti proti komu; ekspr. s poljubi piti komu solze z lic s poljubljanjem odstranjevati ♦ zgod. biti obsojen na poljub železne device na kazen z dotikom, stiskom z železno devico ♪
  13.      poljúbčkati  -am dov. (ȗ) ekspr. 1. poljubiti: pred odhodom v šolo je navadno poljubčkal mamo 2. poljubkovati: hotela je potolažiti svojega medvedka, zato ga je malo poljubčkala ♪
  14.      pólléten  -tna -o [u̯l] prid. (ọ̑-ẹ̑) nanašajoč se na pol leta: vrniti se s polletnega bolniškega dopusta / polletna časopisna naročnina ♦ šol. polletno spričevalo spričevalo ob koncu prvega polletja ♪
  15.      pollétje  -a [u̯l] s (ẹ̑) doba, ki traja pol leta: plačati naročnino za prvo polletje // šol. polovica šolskega leta: redovalna konferenca ob koncu prvega polletja; ob polletju so dobili spričevala po prvem polletju ♪
  16.      polnílo  -a [u̯n] s (í) 1. snov, material a) ki se z določenim namenom da v kako pripravo: iz raztrganih sedežev je gledalo polnilo; perje, žima in druga polnila / eksplozivno polnilo b) s katerim se z določenim namenom zapolni odprtina, luknja: kot polnilo so uporabili kamenje; to pleme si polni nosnice z rastlinskimi polnili / knjiž., redko zobno polnilo plomba // kar izpolnjuje, pokriva prostor, površino: uporabljati barve kot ploskovna polnila; eter so nekdaj pojmovali kot vesoljsko polnilo 2. teh. snov, ki se doda drugi snovi ali izdelku, da dobi zaželene lastnosti: dodati, vsebovati polnilo; barvna polnila; polnila za papir, smole; polnilo, sušilo in vezivo ◊ aer. polnilo jadralnega letala material med rebri in oplatami, ki ohranja obliko krila; grad. polnilo gradbeni elementi za zapolnitev odprtine, presledka med nosilnimi, navadno zunanjimi elementi ♪
  17.      polnovréden  -dna -o [u̯n] prid. (ẹ́ ẹ̄) publ. ki ima vse pričakovane pozitivne lastnosti, značilnosti: iz te šole je izšlo veliko polnovrednih delavcev / to je polnovreden dokaz za njegove poštene namene zadosten, prepričljiv; šah se mu je zdel polnovredna športna panoga enakovredna; odpadke izkorišča druga tovarna kot polnovredno surovino dobro, kvalitetno ◊ agr. polnovredno krmilo krmilo, katerega hranilne snovi se v celoti, popolnoma izkoristijo; fin. polnovredni kovani denar denar, katerega nominalna vrednost je določena po njegovi snovni vrednosti; obrt. polnovredni kruh kruh iz moke, ki ji niso odvzeti otrobi polnovrédno prisl.: umrlega ne bo mogoče tako kmalu polnovredno nadomestiti ♪
  18.      polomíja  -e ž (ȋ) ekspr. 1. popoln neuspeh: bati se polomije; predstava je doživela polomijo / zaradi polomije v šoli so bili z njim neprijazni // kar je popolnoma neuspešno: novi most je polomija; družinska polomija 2. polomljena stvar: pospraviti polomijo; kaj boš s to polomijo ♦ gozd. zaradi snega, viharja polomljeno drevje ♪
  19.      polpéta  -e ž (ẹ̑) pečena jed okrogle oblike iz zmletega mesa, namočenega kruha in dodatkov: za večerjo so jedli polpete in solato ♪
  20.      polzéti  -ím [u̯z] nedov. (ẹ́ í) 1. počasi se premikati, teči po nagnjeni ali navpični, navadno gladki površini: deževne kaplje polzijo po šipah; solze mu polzijo po licih / snežna, zemeljska plast polzi po pobočju / ustreljeni gams je začel polzeti proti prepadu / knjiž. reka polzi po dolini 2. ekspr. počasi se premikati a) po gladki površini: jadrnica polzi proti obali / njeni prsti so mu polzeli po obrazu b) po površini sploh: megla polzi po dolini / sonce polzi proti obzorju / pogled mu je polzel po gorah 3. v zvezi polzeti iz rok, med prsti uhajati iz prijema zaradi a) gladkosti, vlažnosti: jegulje, ribe polzijo iz rok b) drobnosti, sipkosti: mivka, pesek polzi med prsti; pren. čutil je, da mu sreča polzi iz rok 4. knjiž. počasi minevati: minute so mu polzele kot dnevi / čas je polzel zelo počasi ● knjiž. oblast jim vedno bolj polzi iz rok jo vedno bolj izgubljajo; ekspr. besede so mu enakomerno polzele iz ust počasi je govoril; knjiž. na poledeneli cesti polzi drsi polzèč -éča -e: po steklu polzeče kaplje ♪
  21.      pomagálo  -a s (á) knjiž. pripomoček: za to delo so potrebna različna pomagala; čopič in barve nista bili edini slikarjevi pomagali / knjigo so poslali vsem šolam kot učno pomagalo / viri in pomagala za zgodovino grške filozofije članki, knjige, razprave ♪
  22.      pománjkanje  -a s (ȃ) stanje, za katero je značilna odsotnost zadostne količine materialnih dobrin: v hiši je bilo pomanjkanje; trpeti pomanjkanje; pomanjkanje denarja, kruha / pohištvo kaže na pomanjkanje; živeti v velikem pomanjkanju // dejstvo, da česa ni na razpolago v zadostni količini: pomanjkanje cementa, vode / pomanjkanje šolskih prostorov, stanovanj / pomanjkanje strokovnih kadrov / izpustili so ga zaradi pomanjkanja dokazov; pomanjkanje virov / pomanjkanje srčne kulture, samozavesti ♪
  23.      pomèn  -éna m (ȅ ẹ́) 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu ♦ lingv. dopustni, pogojni pomen veznika; izhodiščni, osnovni, prvotni pomen besede; leksikalni pomen besede ki označuje njeno vsebino; oslabljeni pomen ki izraža, da beseda, besedna zveza nima polnih pomenskih značilnosti; preneseni pomen ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom; slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose // navadno s prilastkom kar kaka jezikovna enota sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: simbolisti so trdili, da imajo glasovi samostojne pomene; čeprav razumem vse besede, mi pomen stavka ni jasen // navadno s prilastkom kar kaj sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: pomen te kretnje mi ni znan; razlagati pomen sanj / z oslabljenim pomenom prstan ima pomen zvestobe pomeni zvestobo 2. ekspr., s prilastkom, v zvezi v pomenu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: Prešeren je pesnik v najvišjem pomenu besede; on je prijatelj v pravem pomenu / on je vojak v dobrem, slabem pomenu (besede) 3. navadno s prilastkom pozitivne lastnosti, značilnosti česa a) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: ta način dela vedno bolj izgublja svoj pomen, publ. na pomenu; pripisovati čemu pretiran pomen; razpravljati o pomenu kongresa, sklepa / publ.: cesta je za razvoj področja velikega pomena; to je za človeštvo življenjskega pomena / publ. odbor bo imel pri tem odločilen pomen vlogo, vpliv b) glede na področje, dejavnost, kot jo določa prilastek: gospodarski, turistični pomen kraja / šolstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena / publ. to je podjetje republiškega pomena 4. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez pomena izraža nepotrebnost česa: brez pomena je govoriti o tem, ker je že vse odločeno; nima pomena še enkrat začeti / vsaka beseda je brez pomena: ostal bo pri svojem ● knjiž. delo daje življenju pomen smisel, vrednost; knjiž. ploščice imajo olepševalni pomen namen, vlogo; pomen njegovih pesmi je zgodovinski vrednost, pomembnost; to znamenje ima že pomen simbola je že simbol ♪
  24.      pomóč  -i in -í ž (ọ̑) 1. kar kdo naredi namesto drugega: obljubiti, odreči, potrebovati pomoč; računali so na njegovo pomoč; prositi, zahvaliti se za pomoč; učinkovita, velika, znatna pomoč; pomoč na polju, pri košnji, v gospodinjstvu / klic na pomoč / kot vzklik na pomoč / z oslabljenim pomenom: dajati, publ. nuditi pomoč pomagati; prihiteti, priskočiti, priti na pomoč; ker jim delo ni šlo od rok, so poklicali na pomoč mizarja; otroci so ji že v pomoč ji pomagajo // kar kdo naredi za koga sploh: iskati pomoč pri zdravniku; strokovna pomoč nerazvitim deželam; tehnična pomoč avtomobilistom; da ni škoda še večja, se je treba zahvaliti takojšnji pomoči gasilcev 2. kar se da komu, da pride iz neugodnega položaja: pomoč prihaja prepočasi; prizadetim prebivalcem poslati pomoč; prejemati pomoč; živeti od pomoči drugih; denarna pomoč; moralna pomoč; pomoč v hrani, obleki, šotorih / zimska pomoč denarna pomoč socialno ogroženim občanom za nakup kurjave, zimskih oblačil; sklad za pomoč nerazvitim; pren. on je bil njena pomoč // dodatna vojaška enota: poslati polku pomoč 3. med., v zvezi prva pomoč najnujnejša zdravstvena opravila pri poškodovanih ali nenadoma obolelih, preden je mogoče normalno zdravljenje: ponesrečenci so takoj dobili prvo pomoč; usposobiti se za prvo pomoč; prva pomoč ob elementarnih nesrečah / dajati, publ. nuditi prvo pomoč / tečaj prve pomoči; omarica za prvo pomoč; zavoj za prvo pomoč 4. v prislovni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi s pomočjo izraža, da je kaj narejeno s tem, kar določa samostalnik: s pomočjo krajevne skupnosti so organizirali izlet za invalide; publ.: prevajati s pomočjo slovarja s slovarjem; s pomočjo svojega vpliva pri vodstvu je dosegel, kar je hotel s svojim vplivom ● ekspr. druge pomoči ni bilo možnosti, rešitve; ekspr. ni mu več pomoči ne bo ozdravel, umrl bo; ekspr. tu ni pomoči izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; komur moč, temu tudi pomoč kdor ima oblast, nima nikjer težav ◊ jur. pravna pomoč pomoč pri uveljavljanju in varstvu zakonitih pravic in koristi občana ali pravne osebe; šol. dodatna pomoč slabšim učencem ♪
  25.      pomočníca  -e ž (í) 1. ženska, ki komu pomaga: pomočnica pri delu / vedel je, da mu bo sestra dobra pomočnica, ko se bo zagovarjal pred očetom / gospodinjska pomočnica ženska, ki je v službi v zasebnem gospodinjstvu za pomoč pri gospodinjskih delih 2. do 1962 ženska, ki je končala poklicno šolo in opravila pomočniški izpit: v trgovini so jo nastavili za pomočnico / trgovska pomočnica ♪

   1.676 1.701 1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA