Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sol (1.642-1.666)


  1.      osemlétkar  -ja [sǝm] m (ẹ̑) pog. učenec osemletne osnovne šole: ta časopis berejo predvsem osemletkarji / ekspr. to ve vsak osemletkar / nekateri letošnji osemletkarji bodo nadaljevali šolanje absolventi te šole ♪
  2.      ósemrazréden  -dna -o [sǝm] prid. (ọ̄-ẹ̑) ki ima osem razredov, oddelkov: ta šola je osemrazredna / osemrazredna gimnazija osemletna gimnazija ♪
  3.      ósemrazrédnica  -e [sǝm] ž (ọ̄-ẹ̑) nekdaj osemrazredna šola: bil je premeščen v večji kraj z osemrazrednico / dekliška osemrazrednica ♪
  4.      osíp  -a m (ȋ) šol. s številom izraženo razmerje med številom istočasno vpisanih učencev in številom učencev, ki v rednem roku končajo šolanje: znižati osip v osnovnih šolah; osip študentov; odstotek osipa ∙ publ. osip članstva izstopanje iz organizacije, društva ♦ gozd. osip iglic glivična bolezen iglavcev, ki povzroča odpadanje iglic ♪
  5.      oskrbováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kdo dobiva, kar potrebuje: oskrbovati koga s kruhom; oskrbovati prebivalce z zelenjavo / oskrbovati trgovine z blagom, šolo z učili / elektrarna oskrbuje z električno energijo širše področje; žile oskrbujejo organe s krvjo; oskrbovati toplarno s plinom 2. opravljati dela a) za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb koga: oskrbovati bolnika na domu; oskrbovati dojenčka; v internatu oskrbujejo petdeset gojencev / zna oskrbovati konje b) za ohranjanje v primernem stanju: cestar oskrbuje cesto; rad bi našel koga, da bi mi oskrboval hišo; oskrbovati nasad // upravljati: oskrbovati premoženje mladoletnemu lastniku; oskrbovati zapuščino / tako velikega posestva ni znal oskrbovati 3. star. opravljati: njegova sestra je oskrbovala gospodinjska dela / podjetje oskrbuje promet z otoki / zastar. svojo službo je dobro oskrboval ● knjiž. potrebno blago jim je on oskrboval dostavljal, pošiljal; knjiž. tajnik je oskrboval tudi njegovo zasebno pošto skrbel zanjo; zastar. ta profesor je oskrboval tudi učenje francoščine je poučeval tudi francoščino oskrbován -a -o: oskrbovan park; trg ni dovolj oskrbovan s pridelki; opazil je, da so konji slabo oskrbovani; oskrbovana planinska koča planinska koča, v kateri se dobi hrana in prenočišče ♪
  6.      osláden  -dna -o prid. (á) 1. nav. ekspr. zelo, neprijetno sladek: osladna jed, pijača; po grenki kavi se ji je zdela torta osladna // nekoliko sladek: kri ima osladen okus 2. zastar. brezokusen, neokusen: ker ni imel soli, je bilo meso osladno 3. ekspr. čustven, a vsebinsko prazen: osladen film; to je osladna zgodba / osladni pesniki // nenaraven, izumetničen: govoriti z osladnim glasom; osladen nasmeh; osladno govorjenje osládno prisl.: osladno govoriti ♪
  7.      oslóvski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na osle: dolgi oslovski uhlji / oslovska vprega / ekspr. oslovska trma ● ekspr. oslovski most prikaz ali pripomoček za ljudi, ki si pri učenju kaj težko zapomnijo ali težko razumejo; žarg., šol. oslovski most Pitagorov izrek; oslovska klop nekdaj navadno zadnja klop, v kateri so za kazen morali sedeti slabi ali nedisciplinirani učenci; star. napisati na oslovsko kožo pergament; ekspr. knjige, zvezki imajo oslovska ušesa imajo zavihane, zmečkane ogle ◊ arhit. oslovski hrbet gotski lok, polkrožno začet in v sredi koničasto dvignjen; med. oslovski kašelj nalezljiva bolezen z napadi močnega, dušljivega kašljanja, zlasti pri otrocih ♪
  8.      ôsmi  -a -o štev. (ó) ki v zapovrstju ustreza številu osem: osmi [8.] maj; pismo z dne 8. oktobra; bil je osmi na cilju; ob osmi (uri) 8h; 20h; v osmem letu; kralj Henrik VIII. / osmi del celote osmina ∙ nar. včeraj smo imeli osmi dan za njim osmino; ekspr. naložila si je osmi križ osemdeset let je (bila) stara; star. osma šola osmi razred nekdanje gimnazije ♪
  9.      osmŕkati se  -am se dov. (r̄ ȓ) knjiž. usekniti se: osmrkal se je in si obrisal solze / osmrkati si nos ♪
  10.      osnováti  osnújem dov., osnovál (á ú) 1. knjiž. ustanoviti: osnovati društvo, stranko; na šoli so osnovali več krožkov; osnoval se je nov odbor // ustvariti: osnovati (si) dom, družino / osnovati si pojme o svetu // postaviti, utemeljiti: ta filozof je osnoval svoj nauk, nazor 2. zastar. narediti, izdelati: osnoval je podroben načrt; on že ne bi mogel kaj takega osnovati 3. zastar. prirediti, organizirati: osnovati izlet, zborovanje ● zastar. o tem dogodku je osnoval pesem spesnil, napisal; zastar. kar je osnoval v svoji glavi, je tudi dokončal kar si je zamislil; zastar. v tem času so se osnovala nova mesta nastala, se razvila osnován -a -o 1. deležnik od osnovati: v mestu je bil osnovan poseben odbor; nanovo osnovana zadruga 2. v zvezi z na ki se opira na kaj, temelji na čem: teorija je osnovana na načelu enakopravnosti; delo je osnovano na ljudski motiviki 3. nav. ekspr. utemeljen, upravičen: trditev je osnovana / sum nanj ni osnovan ♪
  11.      osnóven  -vna -o prid., osnóvnejši (ọ̑) 1. ki vsebuje bistvene, najnujnejše elemente česa: osnovni strokovni izrazi; osnovni biografski podatki; osnovni pojmi iz matematike; osnovne lastnosti, značilnosti / pridobiti si osnovno izobrazbo; osnovna pravila igre / osnovna načela 2. ki je po pomembnosti na prvem mestu: osnovna dejavnost podjetja; osnovna dolžnost, naloga; osnovna vprašanja obstoja / osnovni pogoji za delo; osnovni vzrok za kaj glavni; to je njegova osnovna napaka velika, glavna / osnovna hrana; osnovna živila // ki je za kaj najpomembnejši, najvažnejši: osnovna misel romana; osnovne poteze glavnega junaka / publ. osnovna točka dnevnega reda glavna, prva 3. ki predstavlja osnovo, temelj česa: brez osnovnih raziskovanj nadaljnje delo ni mogoče // v zvezi osnovna šola obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo: dokončati osnovno šolo; nižji in višji razredi osnovne šole / osemletna osnovna šola / s samoprispevki so sezidali več osnovnih šol // v zvezi osnovna organizacija najmanjša organizacijska enota: osnovna mladinska organizacija / Osnovna organizacija Zveze komunistov 4. ki je bistvena sestavina česa: osnovna kovina v tej zlitini je baker / osnovna sestavina kamnine 5. teh. ki je v določenem procesu prvi: osnovni nanos laka, malte; za osnovno barvo je uporabil belo barvo ◊ agr. osnovno gnojenje prvo gnojenje s hranili, potrebnimi za normalno rast; biol., bot. osnovno tkivo rastlinsko tkivo, ki lahko opravlja različne funkcije; ekon. osnovni kapital kapital, ki je naložen v delovna sredstva; osnovna glavnica glavnica brez rezervnih skladov in dobička; osnovna sredstva zemljišče, zgradbe, oprema, ki je potrebna za opravljanje določene gospodarske dejavnosti; fiz. osnovni delec; osnovni naboj najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi; osnovne barve tri enobarvne sestavine, iz katerih se lahko sestavi vsaka barva; osnovna konstanta konstanta, ki se vzame kot dani podatek za kako teorijo; geogr. osnovna karta karta, izdelana na osnovi terenske meritve; geom. osnovna ploskev, stranica; osnovna projekcijska ravnina vsaka projekcijska ravnina v neposredno danem projekcijskem sistemu; jur. osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; lingv. osnovni pomen besede pomen besede, iz katerega je mogoče logično izpeljati druge pomene; osnovna in določilna beseda zloženke; osnovna stopnja pridevnika ali prislova oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova; mat. osnovna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; osnovne računske operacije seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje; med. osnovna presnova presnova, ki je potrebna za življenje pri mirovanju; min. osnovna celica najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi; muz. osnovni ton najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali znižan; obrt. osnovne petlje prvine, s katerimi se oblikuje (vzorčno) pletenje ali kvačkanje; šol. posebna osnovna šola osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; šport. osnovna črta črta ob koncu teniškega igrišča, s katere igralec servira; teh. osnovne enote enote za osnovne količine v mednarodnem sistemu enot; tekst. osnovni valj del statev, na katerem je navita osnova; osnovne niti podolžne niti v tkanini; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine osnóvni -a -o sam.: pog. ima samo osnovno osnovnošolsko izobrazbo; ta lastnost je v njem nekaj osnovnega ♪
  12.      osovražíti  in osovrážiti -im, in osovrážiti -im dov. (ȋ á ȃ; ā ȃ) zasovražiti: vaščani so ga zaradi tega dejanja osovražili; pri ljudeh se je osovražil / osovražiti zemljo / knjiž. osovražiti otroku šolo pristuditi osovrážen -a -o: osovražen človek; povsod je bil osovražen ♪
  13.      osŕčje  -a s (ȓ) 1. predel prsnega koša pred srcem: čutiti bolečine v osrčju // zastar. srce: nož mu je porinil naravnost v osrčje 2. knjiž., navadno s prilastkom središče: oblikovanje mestnega osrčja; osrčje gozda, dežele / ekspr., z oslabljenim pomenom: iti v osrčje gor; življenje v osrčju narave v naravi / hiša stoji v osrčju doline sredi doline ♦ agr. srednji, najmlajši listi solate, zelja // ekspr. notranjost, notranjščina: iz osrčja ladje je bilo slišati glasbo / vrtati v osrčje zemlje 3. knjiž., navadno s prilastkom bistvo, jedro: miselno osrčje povesti; poseči v osrčje problema / omenjene tri pesmi so osrčje njegove pesniške zbirke ♪
  14.      osrédnji  -a -e prid. (ẹ̑) 1. ki je, se nahaja v sredi, središču: osrednji del mesta; osrednji prostor v hiši; osrednja lega predmeta / osrednji del kolesa 2. ki deluje, vodi iz središča: osrednji odbor, organ; osrednja vlada; osrednje vodstvo stranke / osrednje gledališče najpomembnejše gledališče narodne ali državne skupnosti, zlasti glede na pomembnost repertoarja in kvaliteto uprizoritev 3. ki zelo izstopa po pomembnosti, nujnosti: osrednji problemi gospodarske politike; osrednja oseba v romanu; nekaj let je bil urednik naše osrednje leposlovne revije; osrednja tema v razpravi; osrednje vprašanje / publ. posvetiti čemu osrednjo pozornost največjo ◊ anat. osrednji kanal kanal v hrbtenjači, napolnjen s hrbtenjačno tekočino; osrednje živčevje živčevje, ki leži v lobanjski votlini in hrbteničnem kanalu; biblio. osrednji katalog centralni katalog; šol. osrednja šola osemletna osnovna šola s podružničnimi šolami ♪
  15.      ostúden  -dna -o prid., ostúdnejši (ú ū) nav. ekspr. 1. ki vzbuja gnus: ostudna golazen; ta jed je ostudna / ostuden prizor / ta človek je ostuden / odkrili so ostuden zločin; to je ostudna laž 2. z dajalnikom neprijeten, zoprn: hinavci so mi ostudni / v šoli mu je bila slovnica ostudna ● zastar. ima ostudno bolezen spolno bolezen ostúdno prisl.: ostudno se spačiti; ostudno sladke besede ♪
  16.      ostúditi  -im dov. (ú ȗ) zastar. pristuditi: vse to mu je ostudilo šolo ♪
  17.      osvájanje  -a s (á) glagolnik od osvajati: osvajanje tujih ozemelj; imperialističen značaj Napoleonovih osvajanj / osvajanje vesolja / osvajanje ženskih src / osvajanje učne snovi ♪
  18.      osvájati  -am nedov. (á) 1. z bojem spravljati tuje ozemlje pod svojo oblast: osvajati dežele 2. ekspr. prihajati v težko dostopne kraje, zlasti prvi: osvajati globine morja, vrhove // prihajati na posamezna mesta težko dostopnega kraja, prostora: osvajati ocean, vesolje 3. ekspr. pridobivati si naklonjenost, ljubezen koga: pevka je osvajala poslušalce / njegov nasmeh osvaja / zna osvajati ženske; že dalj časa jo osvaja si prizadeva pridobiti njeno ljubezen // vzbujati pozitiven odnos do česa: gibanje ga je začelo osvajati; glasba ga osvaja 4. publ. dobivati, dosegati: osvajati medalje / naši tekmovalci osvajajo prva mesta 5. publ. učiti se, priučevati se: spominsko osvajati snov / tovarna osvaja nove tehnološke postopke ● publ. ideja je bila privlačna in množice so jo hitro osvajale sprejemale; ekspr. ta šport osvaja svet pridobiva vedno več privržencev; publ. tovarna že osvaja tuje tržišče začenja prodajati svoje izdelke na tujem tržišču; publ. osvajati znanje pridobivati; publ. kapital si je osvajal države gospodoval nad njimi, imel nad njimi oblast osvajajóč -a -e 1. deležnik od osvajati: prodirali so naprej, osvajajoč deželo za deželo; govoril je navdušeno, s svojo prikupnostjo osvajajoč poslušalce; imeti osvajajočo moč 2. ekspr. zelo privlačen, prikupen: nisem še srečal tako osvajajočega človeka / imeti osvajajoč glas; osvajajoč nasmešek / osvajajoč pogled na mesto ♪
  19.      otêpsti  otêpem dov., otépel otêpla (é) 1. z udarjanjem, tresenjem odstraniti s česa: otepsti prah z obleke; otepe sneg s plašča in vstopi; otepsti zemljo s čevljev / otepsti si plašč / otepsti konju brenclje odgnati // nar. sklatiti (s palico): otepsti hruške, orehe 2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spraviti zrnje iz klasja, latja: otepsti pšenico; otepsti in omlatiti ● zastar. v šoli so ga fantje otepli nabili, pretepli; ekspr. kosilo je kar hitro otepel hitro pojedel otêpsti se znebiti se, otresti se: komaj se je otepla nezaželenega gosta; otepsti se vsiljivcev / s težavo se je otepla neprijetnih misli; tega vnetja se ne more otepsti otepèn -êna -o: z drevja otepen sneg; otepeni snopi; na njivi je ležala otepena pšenica ♪
  20.      otírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. odstranjevati kaj mokrega s potegovanjem po površini: otirati pot s čela; solze si je otirala z dlanjo / otirati potno čelo // delati kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino; brisati: otirati oči z robcem; otirati si potni obraz z rokavom 2. knjiž. drgniti: otirati ozebline z mazilom; otirati si zaspane oči meti ● ekspr. otirati komu solze tolažiti ga; pomagati mu v nesreči otiráje: vzdihnil je, otiraje si pot s čela otirajóč -a -e: odšla je, otirajoč si solze ♪
  21.      otoplítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od otopliti: potrebna je otoplitev nog / Slovenijo je zajela nenadna otoplitev ♦ meteor. insolacijska otoplitev ♪
  22.      otrébek  -bka m (ẹ̑) nav. mn. 1. kar se kot odvečno, neuporabno odstrani, zavrže: otrebki solate 2. redko iztrebek: bolnikovi otrebki / pobiral je konjske otrebke ◊ vet. otrebki plodove ovojnice, ki se po porodu izločijo iz maternice; trebilo ♪
  23.      otrebíti  in otrébiti -im, tudi otrébiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́) odstraniti odvečno iz česa: otrebiti mlad gozd; otrebiti ledino kamna / otrebiti ribe odstraniti drobovje / otrebiti solato / otrebiti drevje mahu, vej odstraniti mah, veje; otrebiti pot očistiti otrebíti se in otrébiti se, tudi otrébiti se izločiti neprebavljene delce hrane skozi črevo; iztrebiti se: bolnik se je otrebil ◊ čeb. čebele se otrebijo se iztrebijo, ko prvič spomladi izletijo iz panja; vet. otrebiti se izločiti po porodu plodove ovojnice iz maternice otrébljen -a -o: otrebljen gozd; otrebljena solata ♪
  24.      otréti  otrèm tudi otárem dov., otrì otríte; otŕl (ẹ́ ȅ, á) 1. odstraniti kaj mokrega s potegom po površini: otrla mu je solzo; z dlanjo si je otrl pot s čela / otreti s čopiča odvečno lepilo / otreti potno čelo; z robcem si je otrla solzni obraz // narediti kaj suho, z drgnjenjem, zlasti s tkanino; obrisati: otreti oči z robcem; otreti si mokre roke; usta si je otrl kar z rokavom 2. knjiž. zdrgniti: otreti prepotenega konja s slamo; otreti si zaspane oči pometi 3. navadno v zvezi s konoplja, lan odstraniti olesenelo steblo od ličja: terice so otrle ves lan ● ekspr. otreti komu solze potolažiti ga; pomagati mu v nesreči ♪
  25.      otrníti  otŕnem dov. (ȋ ŕ) 1. odstraniti ogorek: otrniti trsko / otrniti svečo / otrniti cigareto / otrniti pepel s cigarete otresti 2. star. otreti, obrisati: otrniti pot, solzo / otrnil si je potno čelo 3. nar. udariti: s palico ga je otrnil po glavi ♪

   1.517 1.542 1.567 1.592 1.617 1.642 1.667 1.692 1.717 1.742  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA