Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sol (1.601-1.625)


  1.      okvír  -a m, v prvem pomenu tudi okvírja (ȋ) 1. priprava iz lesa ali drugega materiala, ki obdaja sliko ali druge predmete: sneti, vzeti iz okvira; dati, vstaviti v okvir; slike so v bogatih okvirih; baročni okvir zrcala; napraviti okvir za sliko // tej podobno ogrodje, na katero se kaj pritrjuje ali vanj vpenja: okvir harfe; okvir obliča, žage; okviri za očala // kar je po obliki tej podobno: osmrtnica v črnem okviru; kamnit okvir na grobu / okvir sita; okvir okrog znamk rob; v okviru vrat se je prikazala gospodinja v vratni odprtini / vratni okvir (vratni) podboj 2. knjiž. kar kaj obdaja, obkroža: panorama, zajeta v okvir s snegom pokritih koč; obraz v okviru črnih las / vključiti stavbo v pokrajinski okvir v pokrajino; scenski okvir drame scena 3. s prilastkom kar kaj opredeljuje, omejuje: idejni okvir delovanja; zakoni so pravni okvir za družbena gibanja; raziskati socialni okvir življenja na vasi; spoštovati z zakonom določene okvire / z oslabljenim pomenom: to ne sodi v okvir šole; reforme v okviru fevdalne družbe v fevdalni družbi; poskrbeti za kaj v okviru možnosti kolikor je mogoče; delovati v okviru predpisov, zakonov po predpisih, zakonih 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek: zapirati se v ozke nacionalne okvire; veljavnost predpisov v občinskem, republiškem okviru ● publ. poiskati nove organizacijske okvire oblike; publ. sklepni prizori so padli iz okvira niso bili v skladu s celoto; publ. zadržati cene v pametnih okvirih preprečiti čezmerno zvišanje cen; ekspr. vsakdanjost brez zlatega okvira neolepšana ◊ grad. okenski okvir ki se vzida v okensko odprtino za nameščanje okenskih kril; jur. kazenski okvir najvišja in najnižja v zakonu določena kazen za posamezno kaznivo dejanje; lit. okvir novele, romana del besedila, navadno začetni in končni, ki uvaja, pojasnjuje osrednjo zgodbo; teh. okvir vozila del nekaterih vozil, navadno iz dveh vzdolžnih in več prečnih nosilcev, ki nosi druge dele vozila; tisk. kopirni okvir; um. slepi okvir na katerega se napne platno pri slikanju; voj. okvir priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno orožje ♪
  2.      oleát  -a m (ȃ) kem. sol oljne kisline ali njen ester: natrijev oleat ♪
  3.      omajáti  omájem tudi omájati -em tudi -am dov., omájaj omájajte tudi omajájte; omajál tudi omájal (á á; á; ā) 1. narediti, povzročiti, da kaj ni več trdno, stabilno: zasilni šotor je vsaka sapica omajala; potres je omajal temelje stavbe; zob se mi je omajal / ugled se mu je omajal; omajati si položaj 2. narediti, povzročiti, da kdo v svojem mnenju, ravnanju ni več odločen, trden: njegove solze so jo omajale; njihovi ugovori ga niso mogli omajati; nazadnje se je le omajal / njegovega sklepa niso mogli omajati; omajati koga v njegovem prepričanju 3. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj pri kom ne obstaja več v prejšnji meri: omajati komu ugled, upanje; to mu je omajalo zaupanje v človeka / prenaporno delo mu je omajalo zdravje ● ekspr. pijača jim je omajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti omaján tudi omájan -a -o: njen odpor je bil s tem omajan; utrditi omajano prijateljstvo ♪
  4.      omečíti  -ím in oméčiti -im dov., oméči tudi omêči; oméčil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) omehčati: njegove solze so jo omečile; ni se dal omečiti; ekspr. njen jok bi še kamen omečil / guba nad obrvmi se mu je omečila ♪
  5.      omeglíti  -ím [mǝg] dov., omeglì in omègli; omèglil (ȋ í) narediti kaj nejasno, motno: dim je omeglil ozračje / solze so ji omeglile oči ∙ knjiž. strah ji je omeglil razsodnost povzročil, da ni mogla razsodno misliti omeglíti se postati meglen: nenadoma se je obzorje omeglilo omegljèn -êna -o: omegljen pogled ♪
  6.      omehčáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj mehko, mehkejše: milnica je brado omehčala; omehčati kožo / posušeno sadje omehčati v sladki vodi 2. ekspr. povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: omehčati koga; z lepo besedo je omehčal njeno srce; ni se dala omehčati; po dolgih prošnjah, nazadnje se je le omehčal in plačal / bolečine so omehčale njegovo voljo naredile jo manj izrazito, močno ◊ kem. omehčati vodo odstraniti iz nje kalcijeve in magnezijeve soli omehčáti se ekspr. postati manj strog, bolj mil: glas se mu je nenadoma omehčal; poteze na obrazu so se omehčale ● ekspr. vozli na vrvi se še niso omehčali se še niso zrahljali omehčán -a -o: spregovoril je z omehčanim glasom; omehčana voda ∙ sneg je bil že nekoliko omehčan se je udiral, vdajal; ekspr. po polnoči so bili že precej omehčani v nogah so bili negotovi v hoji zaradi vinjenosti ♪
  7.      omejeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. določati, označevati mejo česa: črta omejuje igrišče / ta oznaka omejuje rabo besede na določeno področje // določati razsežnost, obliko česa: pokrajino omejujejo visoka gorovja / skalnata stena omejuje jezero od vzhoda; redko obzidje omejuje mesto od predmestja deli, ločuje 2. delati, povzročati, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta zavora omejuje hitrost / ekspr. omejevati izdatke na minimum 3. določati, predpisovati najvišjo ali najnižjo mejo česa: časovno omejevati govornike / omejevati vpis v šole / omejevati navzdol, navzgor 4. delati, povzročati, da je kaj manjše a) glede na količino, število: zaradi slabe prodaje omejujejo proizvodnjo / omejevati pitje alkohola / omejevati nesreče pri delu; omejevati rojstva b) glede na možni razpon: te lastnosti omejujejo uporabnost aparata; dana določila omejujejo njegovo vlogo c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejevati poplave / omejevati komu delovanje // preprečevati širjenje kakega pojava: omejevati požar, upor 5. delati, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoje zanimanje omejuje na letalstvo / to omejuje razpravo na redke strokovnjake; omejevati se na bistveno 6. delati, povzročati, da kdo nima česa v polni meri: omejevati svobodo / omejevati moč koga / pri tem te nihče ne ovira in ne omejuje omejeváti se publ. kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: jaz se od tega stališča omejujem omejujóč -a -e: omejujoča določila omejeván -a -o: omejevan v razvoju ♪
  8.      omejíti  -ím dov., oméjil (ȋ í) 1. določiti, označiti mejo česa: omejiti igrišče s črto / težko je časovno omejiti ta pojav 2. narediti, povzročiti, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta mehanizem omeji hitrost dvigala / ekspr. omejiti izgube na minimum 3. določiti, predpisati najvišjo ali najnižjo mejo česa: omejiti hitrost avtomobilom; omejiti višino kredita / omejiti vojaško obveznost na dve leti / omejiti navzdol, navzgor 4. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše a) glede na količino, število: tovarne so omejile proizvodnjo; omejiti stroške za polovico / kajenje je moral omejiti / omejiti rojstva / pouk nemščine so omejili v korist angleščine b) glede na možni razpon: omejiti vlogo, vpliv koga; s tem smo si omejili možnosti za boljši uspeh c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejiti poplave / omejiti komu delovanje // preprečiti širjenje kakega pojava: omejiti požar, upor // narediti, povzročiti, da velja kaj v manjši meri, obsegu: omejiti prvotno izjavo, obljubo 5. narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoja raziskovanja je omejil na alge / potovanja je omejil na Jugoslavijo / razprave ne smemo omejiti na posamezne odbore; omejiti se na najpomembnejše / polemika se je omejila na gledališko umetnost 6. narediti, povzročiti, da kdo nima česa v polni meri: omejiti pravice / omejiti pooblastilo, prepoved / omejiti koga pri hrani; omejiti se v jedi ● publ. realizem je treba omejiti od naturalizma ločiti, razmejiti omejíti se publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: člani so se omejili od predsednikove izjave; javno se omejiti omejèn -êna -o 1. deležnik od omejiti: imeti omejen delovni čas; požar je bil hitro omejen; hitrost je omejena; število udeležencev je omejeno; pojav je časovno omejen / z visokimi gorami omejeno jezero 2. publ. majhen, skromen: akcija je imela omejen učinek; imeti omejene možnosti za uspeh; razpolagati z omejenimi sredstvi 3. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bil je dober, ampak omejen človek / duševno, nazorsko omejen / ekspr. ljudje omejene pameti // ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: omejen obraz / omejena izjava; tako ravnanje se mi zdi omejeno ◊ geom. na obeh straneh omejena črta; z ravnimi ploskvami omejeno telo; jur. omejeno jamstvo jamstvo, ki sega le do določene vsote ali je vezano le na določeno premoženje; družba z omejenim jamstvom v kapitalistični ekonomiki družba, pri kateri jamčijo družabniki le s svojim deležem; mat. omejena množica množica, ki ne sega čez vse meje; omejeno zaporedje zaporedje, ki ima spodnjo in zgornjo mejo; šol. omejeni vpis številčna omejitev sprejema novih slušateljev ♪
  9.      omíkati  -am dov. (ȋ) knjiž. 1. razviti, kultivirati: omikati jezik 2. izobraziti, vzgojiti: knjige so ga omikale; omikati in olikati / omikati divjake civilizirati omíkan -a -o 1. deležnik od omikati: jezik njegovih pesmi je omikan, uglajen; biti omikan v nemških šolah 2. star. ki ima izobrazbo; izobražen: učitelj je bil edini omikani človek v vasi / biti pesniško omikan ♪
  10.      omočíti  omóčim dov. (ȋ ọ́) 1. nekoliko zmočiti: dež je omočil cesto; omočiti noge; omočiti robove kozarcev z limono; s pijačo si je omočila ustnice 2. namočiti: omočiti perilo; omočiti žemljo // pomočiti: omočil je palec v vodo ◊ knjiž., ekspr. tudi oni si morajo omočiti grlo kaj popiti; star. starki so se omočile oči postale solzne omóčen -a -o: omočen klobuk; omočena tla ♪
  11.      omogóčati  -am nedov. (ọ́) delati, povzročati, da je kaj mogoče: ugodni podnebni pogoji so omogočali trajno naselitev; omogočati delovanje, gibanje, kontrolo, rast; omogočati otrokom šolanje / omogočati pogoje za delo ♪
  12.      omogočeváti  -újem nedov. (á ȗ) star. omogočati: lega ob morju je omogočevala trgovanje s sosednjimi deželami; omogočevati otrokom šolanje ♪
  13.      omogóčiti  -im dov. (ọ́ ọ̑) narediti, povzročiti, da je kaj mogoče: znanje mu je omogočilo uspešno delo; omogočiti nastop, rast, razvoj, šolanje; gradnjo so omogočili z mednarodnimi krediti omogóčen -a -o: omogočen je vpis na univerzo ♪
  14.      omréžje  -a s (ẹ̑) 1. s prilastkom poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem področju: električno, vodovodno omrežje; železniško omrežje je gosto / omrežje prekopov / okvara na telefonskem omrežju / z oslabljenim pomenom izboljšati cestno omrežje ceste ♦ elektr. razdelilno omrežje za razdelitev električne energije odjemalcem; ptt krajevno telefonsko omrežje ki povezuje s centralo telefonske priključke v določenem kraju; medkrajevno telefonsko in telegrafsko omrežje 2. s prilastkom objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem področju: računalniško, trgovsko, zdravstveno omrežje / omrežje šol // redko med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo kako dejavnost; mreža: organizirati obveščevalno omrežje / omrežje sodelavcev 3. knjiž. (kovana okenska) mreža: omrežje na oknih banke, zapora / okensko omrežje 4. knjiž., redko, navadno s prilastkom kar je po obliki podobno mreži; mreža: omrežje žilic na roki ♪
  15.      omrzíti  -ím dov., omŕzil (ȋ í) star. 1. z dajalnikom narediti, da postane kdo, kaj zoprn: hoteli so ga ogrditi in omrziti; učenje mu je šolo omrzilo; življenje doma se mu je omrzilo 2. (zelo) zasovražiti: po tem dogodku ga je omrzil; omrzil je svoj rojstni kraj omrzèn -êna -o tudi omržèn -êna -o osovražen: videl je svoje omrzene gospodarje ♪
  16.      opálta  -e ž (ȃ) nekdaj prodajalna monopolnega blaga: kupiti tobak v opalti / opalta za sol ♪
  17.      operatívec  -vca m (ȋ) žarg. delavec, ki se ukvarja s praktičnimi, neposrednimi deli: zaposlen je kot operativec v termocentrali; narašča potreba po šolanem kadru, število operativcev pa se zmanjšuje ♪
  18.      ópica  -e ž (ọ̑) 1. umsko zelo razvita žival z oprijemalnimi sprednjimi in zadnjimi okončinami in z naprej obrnjenimi očmi: opice plezajo po drevju, trgajo sadeže; opice v živalskem vrtu; vreščanje opic; posnema druge kot opica; skače kakor opica / cirkuška, dresirana opica ♦ antr. opica človek pitekantropus; zool. ozkonose opice z ozkim nosnim pretinom, ki živijo v Aziji in Afriki, Catarrhina; človeku podobne opice; širokonose opice s širokim nosnim pretinom, ki živijo v Južni Ameriki, Platyrrhina 2. slabš. kdor nekritično posnema vedenje, ravnanje koga drugega: ta opica prevzame od svojih sošolcev vse potrebno in nepotrebno // človek z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem, zlasti ženska: to je prava opica / kot psovka opica neumna ♪
  19.      opírati 2 -am nedov. (ȋ) star. večkrat oprati: opirati komu perilo / s solzami opirati svojo krivdo zmanjševati ♪
  20.      opís  -a m (ȋ) predstavitev, prikaz česa po zunanjih značilnostih: izpopolniti opise pomembnih dogodkov; kratek, nadroben, natančen opis; lirični opisi narave / osebni opis; tehnični opis stroja; opis bolezni ♦ lit. natančna besedna predstavitev česa v pripovedi; šol. pismeni izdelek, v katerem so navedene glavne zunanje značilnosti česa ♪
  21.      opísen  -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na opis: vprašanja zahtevajo opisni odgovor; opisna razlaga / njegove pesmi so preveč opisne ◊ geom. opisna geometrija geometrija, ki upodablja prostorske tvorbe v ravnini; lingv. opisni čas glagolska oblika, ki se tvori s pomožnim glagolom biti in neosebno glagolsko obliko; opisni deležnik tvorni in trpni deležnik, s katerim se tvorijo opisni časi in nakloni; opisna slovnica slovnica, ki prikazuje jezikovne pojave na eni stopnji razvoja; šol. opisno ocenjevanje označevanje učnega uspeha z besedami opísno prisl.: opisno prikazati ♪
  22.      opomín  -a m (ȋ) glagolnik od opomniti: a) materini opomini niso zalegli; ni dovzeten za opomine; neupravičeni, ostri opomini b) kljub učiteljevim opominom je še naprej motil pouk / ta dogodek je bil zanjo hud opomin c) preslišal je njegov opomin, naj mu vrne knjigo / to naj ti bo v opomin v opozorilo ● zastar. opomin na to mu ni bil prijeten spomin ◊ jur. opomin (pismeno) izražena zahteva, da kdo izpolni opuščeno obveznost; disciplinski ukrep zaradi kršitve delovne discipline; šol. ima opomin iz matematike nekdaj pri ocenjevalni konferenci je bilo ugotovljeno, da ni pozitivno ocenjen ♪
  23.      opráti  opêrem dov., oprál (á é) 1. z vodo in pralnimi sredstvi odstraniti umazanijo s tkanine: oprati perilo, plenice; oprati z milom; sam si je opral srajco / pog. dobiti moraš kako žensko, da te bo oprala oprala tvoje perilo, obleko / oprati z bencinom očistiti // z vodo odstraniti umazanijo s česa sploh: oprati avtomobil; prebrati in oprati riž; oprati solato / žarg. oprati lase umiti; posodo je treba oprati pomiti 2. ekspr. odstraniti, kar je moralno slabo, oporečno: oprati madež, sramoto s svojega imena; oprati sum s sebe; mislil je, da bo s tem opral svoj zločin // narediti, da kdo postane moralno neoporečen: opral ga je pred svetom; premišljeval je, kako bi se opral / oprati čast; opral je njegovo ime sramote ● ekspr. šef mu je opral glavo zelo ga je oštel oprán -a -o: otrok je bil vedno opran in zašit; ali misliš, da si zdaj opran; solata je otrebljena in oprana; sramota s tem še ni oprana; jesti oprano sadje; lepo oprane zavese ♪
  24.      opráva  -e ž (ȃ) 1. raba peša kar ima kdo na telesu, zlasti obleka, obutev: zakaj si ne kupiš nove oprave / po opravi se je videlo, da je kmet / zelo lepo opravo imaš lepo si oblečen / bil je v delavniški opravi delavniško je bil oblečen; viteška oprava / star. svilena oprava obleka, oblačilo // star., navadno s prilastkom predmeti, oblačila, namenjeni za a) opravljanje kake dejavnosti; oprema: jamarska, padalska oprava; vojaška oprava / konjska oprava b) posebno priložnost, obdobje: nevestina oprava 2. star. pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor; oprema: prostor potrebuje novo opravo / kuhinjska oprava; pisarniška, šolska oprava // s prilastkom naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: oprava mehanične delavnice 3. knjiž. glagolnik od opraviti: oprava postopka; oprava volitev ● zastar. namizna oprava krožniki, pribor; zastar. nočem imeti nobene oprave z njim opravka; star. koliko je oprave pri hiši orodja, priprav, naprav ♪
  25.      opravičeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z navajanjem objektivnih vzrokov delati, da je razumljivo, možno a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: izostanke je opravičeval le ob predloženem zdravniškem spričevalu; opravičevali so se prvi dan po prihodu v šolo / hodila je v šolo opravičevat otroke za nenapisane naloge prosit za opravičenje b) kako ravnanje, vedenje: zaradi njegove neolikanosti ga je moral večkrat opravičevati; opravičeval se mu je, ker ga tako dolgo ni obiskal; zelo se je opravičevala, da je pozabila / opravičeval mu je vse mladostne neumnosti oproščal, odpuščal 2. z navajanjem vzrokov si prizadevati doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: opravičeval ga je, da ne pozna navad tega kraja; opravičevati sam pri sebi nerednost; opravičevati njegovo odločitev z mladostno nepremišljenostjo; okoliščine opravičujejo njegovo ravnanje; opravičevati se s preveliko zaposlenostjo / našel je pismo, ki ga opravičuje dokazuje, da ni kriv // publ. upravičevati: opravičevati stroške za raziskavo / to opravičuje domnevo, da je do nesreče prišlo zaradi okvare opravičeváje: prerival se je naprej, opravičevaje se na levo in desno opravičujóč -a -e: opravičujoče besede ♪

   1.476 1.501 1.526 1.551 1.576 1.601 1.626 1.651 1.676 1.701  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA