Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sol (1.592-1.616)


  1.      okràj  -ája m (ȁ á) 1. do 1965 družbenopolitična skupnost, večja od občine: predsednik okraja; gospodarski razvoj okraja / občine v okraju na ozemlju okraja // pog. organi take skupnosti: okraj je v sosednji stavbi; biti v službi na okraju / ekspr. ves okraj hodi sem na malico vsi delavci organov take skupnosti / manifestanti so se zbrali pred okrajem poslopjem, kjer imajo ti organi sedež 2. v nekaterih državah večja upravna enota: država je razdeljena na pokrajine, te pa na okraje / politični okraj / mestni okraj osnovna upravna enota v nekaterih velikih mestih; dunajski mestni okraji // s prilastkom določeno ozemlje kot organizacijska enota za a) dejavnost kake ustanove, organizacije: sodni, šolski okraj b) kak dogodek, opravilo: naborni, volilni okraj 3. redko del mesta s posebnimi značilnostmi; četrt: delavski, poslovni okraj 4. zastar. področje, območje: s tega okraja odteka voda v jezero; za vinogradništvo primeren okraj 5. nav. mn., star. krajevec, krajec: klobuk s širokimi okraji ♪
  2.      okrájen  -jna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na okraj: a) okrajni organi / okrajna konferenca / okrajni ljudski odbor prva leta po 1945 organ državne oblasti v okraju; okrajni narodnoosvobodilni odbor med narodnoosvobodilnim bojem narodnoosvobodilni odbor v okraju / okrajne meje b) v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji: okrajni glavar, načelnik; okrajni zdravnik uradno določen zdravnik, ki nadzoruje določene naloge, obveznosti zdravnikov v okraju c) okrajni šolski svet 2. zastar. obkrajen: okrajne veje / imeti oblast v mestu in okrajnih vaseh okoliških ♪
  3.      okrepíti  -ím dov., okrépil (ȋ í) 1. narediti kaj (bolj) krepko, močno: z drsanjem okrepiti noge; okrepiti se za potovanje; med počitnicami se je okrepil / okrepiti stebre s podporami / okrepiti postojanko s topovi / veter se je okrepil / okrepiti mir, oblast, zaupanje utrditi; okrepiti odpornost povečati 2. narediti kaj številčno močnejše: okrepiti straže; okrepiti zbor s starejšimi pevci / publ.: okrepiti sklade za šolstvo povečati; okrepiti varnostne ukrepe pomnožiti ◊ lingv. polglasnik se lahko okrepi v a okrepljèn -êna -o: okrepljeni stebri; posadka, okrepljena z novo enoto ♦ lingv. prislov menda je včasih okrepljen s prislovom ja ♪
  4.      okrílje  -a s, rod. mn. okrílij in okrílj (ȋ) s predlogom 1. knjiž. varstvo, zaščita: iti iz mesta pod okriljem vojaške enote; biti pod okriljem zidov / zateči se pod okrilje močnejšega // pokroviteljstvo: vzeti mladega pesnika pod svoje okrilje; sklicati posvetovanje pod okriljem Unesca 2. publ. področje, območje: suniti koga iz pred puškami varnega okrilja / prestopiti iz družinskega okrilja v družbo odraslih / z oslabljenim pomenom: vračati se v okrilje samote v samoto; gorski reševalci delajo v okrilju Planinske zveze pri Planinski zvezi; čez progo so šli v okrilju teme v temi ● publ. zdravstveni dom zajema pod okrilje dvesto tisoč prebivalcev skrbi za; publ. medicina je vzela v svoje okrilje tudi vesoljsko medicino se ukvarja tudi z vesoljsko medicino; knjiž. otrok v materinem okrilju naročju ♪
  5.      okrnjeváti  -újem nedov. (á ȗ) povzročati, delati, da kaj ni v naravni obliki, velikosti, se ne razvije do nje: okrnjevati organe // povzročati, delati, da kaj ni več v navadnem, popolnem obsegu: okrnjevati šole / knjiž. okrnjevati neodvisnost zmanjševati, omejevati ♪
  6.      okróžje  -a s (ọ̑) 1. v nekaterih državah večja upravna enota: to okrožje ima trinajst okrajev / politično, upravno okrožje ∙ okrožje od 1945 do 1947 upravna enota, večja od okraja; okrožje med narodnoosvobodilnim bojem večja upravna enota narodnoosvobodilne oblasti // organi, uradi take enote: dobiti navodila z okrožja // s prilastkom določeno ozemlje kot večja organizacijska enota za a) dejavnost kake ustanove, organizacije: sodno, šolsko okrožje b) kak dogodek, opravilo: naborno, volilno okrožje 2. knjiž., redko področje, območje: to je že okrožje drugega divjega petelina / prepovedano je streljati v okrožju petih kilometrov 3. zastar. okolica, soseščina: z vrha hriba je lep pogled na mesto in okrožje / požar je zajel tudi poslopja v okrožju 4. star. okolje, milje: vplivi okrožja na človekovo razpoloženje / živeti v ozkosrčnem okrožju ◊ voj. vojaško okrožje vojaška teritorialna uprava, ki se ukvarja z mobilizacijsko, naborno in kadrovsko problematiko vojaških obveznikov ♪
  7.      oksalát  -a m (ȃ) kem. sol oksalne kisline: kalcijev oksalat ♪
  8.      oksálen  -lna -o prid. (ȃ) kem., v zvezi oksalna kislina organska kislina, ki je v zajčji deteljici, zelenjavi, sadju: obarjati kalcij z oksalno kislino; soli oksalne kisline ♪
  9.      okús  -a m (ȗ) 1. čut za zaznavanje značilnosti snovi, zlasti jedi, s pomočjo okušalnega organa v ustih: ima zelo izostren okus; nekatere živali nimajo razvitega okusa; okus, vid in drugi čuti / zaradi prehlajenosti je izgubil okus in voh // značilnost snovi, zlasti jedi, ki se zaznava s tem čutom: otrokom ugaja zlasti sladko, drugi okusi pa manj; grenek okus kostanjevega medu; nekateri siri so precej ostrega okusa; pekoč okus žganja; trpek okus vina trpkost / plin brez barve, vonja in okusa / izboljšati okus jedi; pog. dodati malo mesa za okus za izboljšanje okusa; jed brez okusa plehka, neokusna / prepoznati jed po značilnem okusu; sladoled s čokoladnim okusom; žganje ima okus po janežu; okus po kovini // občutek, kot ga povzročajo te značilnosti: v ustih ima slab, sladkoben, zoprn okus 2. merila o prijetnem in neprijetnem pri hrani: njuna okusa se razlikujeta / za moj okus je nekoliko preslano; ekspr. siri za vsak okus; posolite in popoprajte po okusu 3. merila o lepem, primernem, skladnem: prilagoditi se okusu mladine; to ne ustreza modernemu okusu; okus časa se spreminja / literarni okus romantike / obleka ni narejena po mojem okusu // sposobnost za pravilno presojanje, kaj je lepo, primerno, skladno: ta človek ima dober okus; oblačiti se z okusom; z zanesljivim okusom presojati umetniško delo; izbrušen okus; okus za okraske; vzgajanje okusa ● vzemi bonbon, da si popraviš okus da ne boš imel v ustih več slabega okusa; ekspr. priti na okus pri kaki stvari začutiti zadovoljstvo ob njej; ekspr. izbira je stvar okusa vsak izbere po svojem okusu; kolikor ljudi, toliko okusov; okusi so različni ljudje se glede na okus razlikujejo ♪
  10.      okvír  -a m, v prvem pomenu tudi okvírja (ȋ) 1. priprava iz lesa ali drugega materiala, ki obdaja sliko ali druge predmete: sneti, vzeti iz okvira; dati, vstaviti v okvir; slike so v bogatih okvirih; baročni okvir zrcala; napraviti okvir za sliko // tej podobno ogrodje, na katero se kaj pritrjuje ali vanj vpenja: okvir harfe; okvir obliča, žage; okviri za očala // kar je po obliki tej podobno: osmrtnica v črnem okviru; kamnit okvir na grobu / okvir sita; okvir okrog znamk rob; v okviru vrat se je prikazala gospodinja v vratni odprtini / vratni okvir (vratni) podboj 2. knjiž. kar kaj obdaja, obkroža: panorama, zajeta v okvir s snegom pokritih koč; obraz v okviru črnih las / vključiti stavbo v pokrajinski okvir v pokrajino; scenski okvir drame scena 3. s prilastkom kar kaj opredeljuje, omejuje: idejni okvir delovanja; zakoni so pravni okvir za družbena gibanja; raziskati socialni okvir življenja na vasi; spoštovati z zakonom določene okvire / z oslabljenim pomenom: to ne sodi v okvir šole; reforme v okviru fevdalne družbe v fevdalni družbi; poskrbeti za kaj v okviru možnosti kolikor je mogoče; delovati v okviru predpisov, zakonov po predpisih, zakonih 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek: zapirati se v ozke nacionalne okvire; veljavnost predpisov v občinskem, republiškem okviru ● publ. poiskati nove organizacijske okvire oblike; publ. sklepni prizori so padli iz okvira niso bili v skladu s celoto; publ. zadržati cene v pametnih okvirih preprečiti čezmerno zvišanje cen; ekspr. vsakdanjost brez zlatega okvira neolepšana ◊ grad. okenski okvir ki se vzida v okensko odprtino za nameščanje okenskih kril; jur. kazenski okvir najvišja in najnižja v zakonu določena kazen za posamezno kaznivo dejanje; lit. okvir novele, romana del besedila, navadno začetni in končni, ki uvaja, pojasnjuje osrednjo zgodbo; teh. okvir vozila del nekaterih vozil, navadno iz dveh vzdolžnih in več prečnih nosilcev, ki nosi druge dele vozila; tisk. kopirni okvir; um. slepi okvir na katerega se napne platno pri slikanju; voj. okvir priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno orožje ♪
  11.      oleát  -a m (ȃ) kem. sol oljne kisline ali njen ester: natrijev oleat ♪
  12.      omajáti  omájem tudi omájati -em tudi -am dov., omájaj omájajte tudi omajájte; omajál tudi omájal (á á; á; ā) 1. narediti, povzročiti, da kaj ni več trdno, stabilno: zasilni šotor je vsaka sapica omajala; potres je omajal temelje stavbe; zob se mi je omajal / ugled se mu je omajal; omajati si položaj 2. narediti, povzročiti, da kdo v svojem mnenju, ravnanju ni več odločen, trden: njegove solze so jo omajale; njihovi ugovori ga niso mogli omajati; nazadnje se je le omajal / njegovega sklepa niso mogli omajati; omajati koga v njegovem prepričanju 3. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj pri kom ne obstaja več v prejšnji meri: omajati komu ugled, upanje; to mu je omajalo zaupanje v človeka / prenaporno delo mu je omajalo zdravje ● ekspr. pijača jim je omajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti omaján tudi omájan -a -o: njen odpor je bil s tem omajan; utrditi omajano prijateljstvo ♪
  13.      omečíti  -ím in oméčiti -im dov., oméči tudi omêči; oméčil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) omehčati: njegove solze so jo omečile; ni se dal omečiti; ekspr. njen jok bi še kamen omečil / guba nad obrvmi se mu je omečila ♪
  14.      omeglíti  -ím [mǝg] dov., omeglì in omègli; omèglil (ȋ í) narediti kaj nejasno, motno: dim je omeglil ozračje / solze so ji omeglile oči ∙ knjiž. strah ji je omeglil razsodnost povzročil, da ni mogla razsodno misliti omeglíti se postati meglen: nenadoma se je obzorje omeglilo omegljèn -êna -o: omegljen pogled ♪
  15.      omehčáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj mehko, mehkejše: milnica je brado omehčala; omehčati kožo / posušeno sadje omehčati v sladki vodi 2. ekspr. povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: omehčati koga; z lepo besedo je omehčal njeno srce; ni se dala omehčati; po dolgih prošnjah, nazadnje se je le omehčal in plačal / bolečine so omehčale njegovo voljo naredile jo manj izrazito, močno ◊ kem. omehčati vodo odstraniti iz nje kalcijeve in magnezijeve soli omehčáti se ekspr. postati manj strog, bolj mil: glas se mu je nenadoma omehčal; poteze na obrazu so se omehčale ● ekspr. vozli na vrvi se še niso omehčali se še niso zrahljali omehčán -a -o: spregovoril je z omehčanim glasom; omehčana voda ∙ sneg je bil že nekoliko omehčan se je udiral, vdajal; ekspr. po polnoči so bili že precej omehčani v nogah so bili negotovi v hoji zaradi vinjenosti ♪
  16.      omejeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. določati, označevati mejo česa: črta omejuje igrišče / ta oznaka omejuje rabo besede na določeno področje // določati razsežnost, obliko česa: pokrajino omejujejo visoka gorovja / skalnata stena omejuje jezero od vzhoda; redko obzidje omejuje mesto od predmestja deli, ločuje 2. delati, povzročati, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta zavora omejuje hitrost / ekspr. omejevati izdatke na minimum 3. določati, predpisovati najvišjo ali najnižjo mejo česa: časovno omejevati govornike / omejevati vpis v šole / omejevati navzdol, navzgor 4. delati, povzročati, da je kaj manjše a) glede na količino, število: zaradi slabe prodaje omejujejo proizvodnjo / omejevati pitje alkohola / omejevati nesreče pri delu; omejevati rojstva b) glede na možni razpon: te lastnosti omejujejo uporabnost aparata; dana določila omejujejo njegovo vlogo c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejevati poplave / omejevati komu delovanje // preprečevati širjenje kakega pojava: omejevati požar, upor 5. delati, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoje zanimanje omejuje na letalstvo / to omejuje razpravo na redke strokovnjake; omejevati se na bistveno 6. delati, povzročati, da kdo nima česa v polni meri: omejevati svobodo / omejevati moč koga / pri tem te nihče ne ovira in ne omejuje omejeváti se publ. kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: jaz se od tega stališča omejujem omejujóč -a -e: omejujoča določila omejeván -a -o: omejevan v razvoju ♪
  17.      omejíti  -ím dov., oméjil (ȋ í) 1. določiti, označiti mejo česa: omejiti igrišče s črto / težko je časovno omejiti ta pojav 2. narediti, povzročiti, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta mehanizem omeji hitrost dvigala / ekspr. omejiti izgube na minimum 3. določiti, predpisati najvišjo ali najnižjo mejo česa: omejiti hitrost avtomobilom; omejiti višino kredita / omejiti vojaško obveznost na dve leti / omejiti navzdol, navzgor 4. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše a) glede na količino, število: tovarne so omejile proizvodnjo; omejiti stroške za polovico / kajenje je moral omejiti / omejiti rojstva / pouk nemščine so omejili v korist angleščine b) glede na možni razpon: omejiti vlogo, vpliv koga; s tem smo si omejili možnosti za boljši uspeh c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejiti poplave / omejiti komu delovanje // preprečiti širjenje kakega pojava: omejiti požar, upor // narediti, povzročiti, da velja kaj v manjši meri, obsegu: omejiti prvotno izjavo, obljubo 5. narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoja raziskovanja je omejil na alge / potovanja je omejil na Jugoslavijo / razprave ne smemo omejiti na posamezne odbore; omejiti se na najpomembnejše / polemika se je omejila na gledališko umetnost 6. narediti, povzročiti, da kdo nima česa v polni meri: omejiti pravice / omejiti pooblastilo, prepoved / omejiti koga pri hrani; omejiti se v jedi ● publ. realizem je treba omejiti od naturalizma ločiti, razmejiti omejíti se publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: člani so se omejili od predsednikove izjave; javno se omejiti omejèn -êna -o 1. deležnik od omejiti: imeti omejen delovni čas; požar je bil hitro omejen; hitrost je omejena; število udeležencev je omejeno; pojav je časovno omejen / z visokimi gorami omejeno jezero 2. publ. majhen, skromen: akcija je imela omejen učinek; imeti omejene možnosti za uspeh; razpolagati z omejenimi sredstvi 3. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bil je dober, ampak omejen človek / duševno, nazorsko omejen / ekspr. ljudje omejene pameti // ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: omejen obraz / omejena izjava; tako ravnanje se mi zdi omejeno ◊ geom. na obeh straneh omejena črta; z ravnimi ploskvami omejeno telo; jur. omejeno jamstvo jamstvo, ki sega le do določene vsote ali je vezano le na določeno premoženje; družba z omejenim jamstvom v kapitalistični ekonomiki družba, pri kateri jamčijo družabniki le s svojim deležem; mat. omejena množica množica, ki ne sega čez vse meje; omejeno zaporedje zaporedje, ki ima spodnjo in zgornjo mejo; šol. omejeni vpis številčna omejitev sprejema novih slušateljev ♪
  18.      omíkati  -am dov. (ȋ) knjiž. 1. razviti, kultivirati: omikati jezik 2. izobraziti, vzgojiti: knjige so ga omikale; omikati in olikati / omikati divjake civilizirati omíkan -a -o 1. deležnik od omikati: jezik njegovih pesmi je omikan, uglajen; biti omikan v nemških šolah 2. star. ki ima izobrazbo; izobražen: učitelj je bil edini omikani človek v vasi / biti pesniško omikan ♪
  19.      omočíti  omóčim dov. (ȋ ọ́) 1. nekoliko zmočiti: dež je omočil cesto; omočiti noge; omočiti robove kozarcev z limono; s pijačo si je omočila ustnice 2. namočiti: omočiti perilo; omočiti žemljo // pomočiti: omočil je palec v vodo ◊ knjiž., ekspr. tudi oni si morajo omočiti grlo kaj popiti; star. starki so se omočile oči postale solzne omóčen -a -o: omočen klobuk; omočena tla ♪
  20.      omogóčati  -am nedov. (ọ́) delati, povzročati, da je kaj mogoče: ugodni podnebni pogoji so omogočali trajno naselitev; omogočati delovanje, gibanje, kontrolo, rast; omogočati otrokom šolanje / omogočati pogoje za delo ♪
  21.      omogočeváti  -újem nedov. (á ȗ) star. omogočati: lega ob morju je omogočevala trgovanje s sosednjimi deželami; omogočevati otrokom šolanje ♪
  22.      omogóčiti  -im dov. (ọ́ ọ̑) narediti, povzročiti, da je kaj mogoče: znanje mu je omogočilo uspešno delo; omogočiti nastop, rast, razvoj, šolanje; gradnjo so omogočili z mednarodnimi krediti omogóčen -a -o: omogočen je vpis na univerzo ♪
  23.      omréžje  -a s (ẹ̑) 1. s prilastkom poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem področju: električno, vodovodno omrežje; železniško omrežje je gosto / omrežje prekopov / okvara na telefonskem omrežju / z oslabljenim pomenom izboljšati cestno omrežje ceste ♦ elektr. razdelilno omrežje za razdelitev električne energije odjemalcem; ptt krajevno telefonsko omrežje ki povezuje s centralo telefonske priključke v določenem kraju; medkrajevno telefonsko in telegrafsko omrežje 2. s prilastkom objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem področju: računalniško, trgovsko, zdravstveno omrežje / omrežje šol // redko med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo kako dejavnost; mreža: organizirati obveščevalno omrežje / omrežje sodelavcev 3. knjiž. (kovana okenska) mreža: omrežje na oknih banke, zapora / okensko omrežje 4. knjiž., redko, navadno s prilastkom kar je po obliki podobno mreži; mreža: omrežje žilic na roki ♪
  24.      omrzíti  -ím dov., omŕzil (ȋ í) star. 1. z dajalnikom narediti, da postane kdo, kaj zoprn: hoteli so ga ogrditi in omrziti; učenje mu je šolo omrzilo; življenje doma se mu je omrzilo 2. (zelo) zasovražiti: po tem dogodku ga je omrzil; omrzil je svoj rojstni kraj omrzèn -êna -o tudi omržèn -êna -o osovražen: videl je svoje omrzene gospodarje ♪
  25.      opálta  -e ž (ȃ) nekdaj prodajalna monopolnega blaga: kupiti tobak v opalti / opalta za sol ♪

   1.467 1.492 1.517 1.542 1.567 1.592 1.617 1.642 1.667 1.692  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA