Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sol (1.051-1.075)


  1.      koncentrácija  -e ž (á) 1. navadno s prilastkom povečanje količine, množine česa na določenem mestu, območju; osredotočanje, kopičenje: prišlo je do koncentracije industrije v večjih centrih; zbirati podatke o koncentraciji vojaških sil / preprečiti pretirano koncentracijo bogastva koncentriranje / koncentracija oblasti je, se pojavlja v rokah peščice ljudi oblast je koncentrirana / žarg., voj. sovražne koncentracije so se pomikale proti jugu veliko vojakov, vojaških enot // s prislovnim določilom količina, množina česa v zmesi, raztopini: koncentracija soli v Mrtvem morju narašča; že majhna koncentracija ogljikovega monoksida v zraku je nevarna / 80-odstotna koncentracija solne kisline 2. (miselna) zbranost, osredotočenost: to delo zahteva precejšnjo koncentracijo; koncentracija med poukom; zmožnost popolne koncentracije / miselna koncentracija ◊ ekon. koncentracija kapitala večanje kapitala z akumulacijo, centralizacijo; količina kapitala, s katero kdo razpolaga ♪
  2.      koncentracíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na koncentracijo ali koncentriranje: koncentracijska priprava / vojska se je zbirala na osrednjem koncentracijskem prostoru / koncentracijsko taborišče taborišče za množično interniranje ljudi iz političnih, vojaških, imperialističnih razlogov ◊ šol. koncentracijski pouk pouk, pri katerem je poudarek na povezanosti posameznih predmetov z osnovnim predmetom ♪
  3.      koncéntričen  tudi koncêntričen -čna -o prid. (ẹ́; é) 1. ki ima isto, skupno središče, istosrediščen: satelita se gibljeta v koncentričnih krogih; koncentrične razpoke v steklu / mesto je zasnovano po koncentričnem načrtu 2. ki je z več strani usmerjen k istemu cilju, na isto mesto: sovražnik se je odločil za koncentričen napad / koncentričen pritisk z vseh strani ♦ šol. koncentrična razvrstitev učne snovi razvrstitev učne snovi, pri kateri se ista snov obravnava na več stopnjah šolanja, vsakikrat bolj poglobljeno in razširjeno ♪
  4.      koncentrírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. večati količino, množino česa na določenem mestu, območju; osredotočati, kopičiti: koncentrirati industrijo v obmorskem predelu; vlada koncentrira vojaške enote ob meji / razdrobljena finančna sredstva bi bilo treba koncentrirati; trgovina se koncentrira predvsem na industrijsko razvita področja 2. odstranjevati iz snovi (večji del) tekočine in odvečnih sestavin: koncentrirati živila ♦ kem. koncentrirati kislino, raztopino povečevati količino raztopljene snovi v raztopini z odstranjevanjem topila; metal. koncentrirati rudo odstranjevati iz nje večji del nekakovostnih sestavin, bogatiti rudo koncentrírati se (miselno) zbirati se, osredotočati se na kaj: imel je toliko časa, da se je lahko koncentriral / ženske se pri delu bolj koncentrirajo kot moški / ves se je koncentriral na to opravilo // v zvezi z na usmerjati prizadevanje, aktivnost: koncentrirali smo se samo na najvažnejše naloge; letalstvo se je koncentriralo na sovražnika ob njegovem izkrcavanju koncentríran -a -o: močno koncentrirana solna kislina; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; celotna proizvodnja je koncentrirana na enem prostoru ♪
  5.      koncêrt  -a m (ȇ) 1. prireditev s predvajanjem glasbenih del po določenem programu: zbor je imel v tujini veliko koncertov; izredno uspel koncert; koncert zabavne glasbe; koncert godbe na pihala / prirediti koncert / iti na koncert / matinejski, promenadni koncert; simfonični, vokalni koncert // ekspr. ropot, hrup: tega koncerta ne morem več poslušati / šalj. vsako noč ima pod oknom mačji koncert 2. muz. skladba za enega ali več solističnih instrumentov in orkester: napisati klavirski, violinski koncert; koncert za fagot in godala ♪
  6.      koncertánten  -tna -o prid. (ȃ) muz. ki je za koncert: skupina koncertantnih instrumentov / solistična, komorna in koncertantna glasba ♪
  7.      končáti  -ám dov. (á ȃ) 1. z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje opravljanja a) dela, opravila: za danes je končal delo na vrtu; likanja še ni končala; to izigravanje se mora končati / ekspr. končajte ta nesrečni prepir nehajte se prepirati / nar., z nedoločnikom: končaj že predavati nehaj; zidati so končali še pred mrakom nehali / elipt. ko je predsednik končal, je spregovoril še tajnik b) dejavnosti, aktivnosti: žetev smo končali; publ. končati s poizvedbami; dvoboj se je že končal; zabava se konča šele proti jutru / današnjo sejo bomo končali ob šestih / govor je moral hitro končati dokončati / neustalj. predstava konča ob desetih se konča // s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: ciklus oddaj bomo končali z analizo Cankarjeve drame; uvod je končal z opisom glavnih pojavov / delo so končali s pesmijo 2. s širokim pomenskim obsegom izraža celotnost, polnost dejanja: jopico je hitro končala; si že končal nalogo; kdaj boš končal sliko / šahist partije ni hotel končati / končal je pomembno delo 3. ekspr., s prislovnim določilom izraža posledico delovanja, udejstvovanja: vse kaže, da bo končal v predsedstvu; aktivistka je končala pri gestapu; končal je v ječi; fant je dobro končal; če boš tako živel, boš slabo končal / prepir so končali na sodišču / ta bo še v umobolnici končal / publ. žoga je končala v mreži // umreti: končal je na vislicah; mnogi so končali kar ob cestah; pren. knjiga je končala na smetišču 4. star. ubiti, usmrtiti: obsojenca so kmalu končali; nobene živali ne konča brez potrebe; hotel se je končati narediti samomor / odpelji ju in končaj z njima // uničiti, ugonobiti: konje je čisto končal; pijača ga je končala do kraja / če bo tako vozil, bo avto kmalu končal ● ekspr. z njo je že davno končal ni več njen prijatelj, ne ljubi je več končáti se navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje obstajanja a) glede na prostor: tu se travnik konča in začenja se gozd; cesta se konča pod hribom; ulica se slepo konča / stavek se konča s piko b) glede na čas: tudi ta mesec se bo kmalu končal; šolsko leto se konča čez nekaj dni / veseli dan se je prezgodaj končal // izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: dvoboj se je končal z zmago velemojstra; tekma se je končala neodločeno / vse se je nesrečno, slabo, žalostno končalo; tožba se je zanj ugodno končala ● ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer končávši zastar.: končavši delo, odide domov končán -a -o: predstava še ni končana; priprave za poroko bodo kmalu končane; naročena ladja bo končana še ta mesec narejena; posvetovanje je končano / po končani vojni bo vse drugače po vojni ♪
  8.      kônčen  -čna -o prid. (ó) nanašajoč se na konec: a) zaupali so jim končno redakcijo zakona; opraviti morajo še končna montažna dela; končno oblikovanje predmeta b) končni rezultat, uspeh; končni sklep zasedanja / sporočili so končni vrstni red / končni cilj / dati stvari končno obliko, podobo / sedanja formulacija je končna dokončna / končni izdelki, proizvodi izdelki, proizvodi za neposredno uporabo c) najbolj je uspel končni prizor; končni samoglasnik v besedi / končni del kosti / izstopiti mora na končni postaji ● knjiž. prostor ni omejen, je pa končen se konča; publ. v končni konsekvenci vpliva to tudi na tržišče končno, nazadnje ◊ fiz. končna hitrost hitrost telesa ob koncu opazovanja; mat. končno zaporedje zaporedje, ki ima omejeno število členov; ptt končna telefonska centrala telefonska centrala v medkrajevnem telefonskem omrežju, na katero so neposredno priključene krajevne centrale; šol. končna ocena; končno spričevalo spričevalo, ki ga dobi učenec, dijak po končanem šolanju na ustrezni stopnji kônčno prisl.: končno pojmovane stvari ♦ lingv. končno dovršni glagol dovršni glagol, ki izraža konec dejanja kônčni -a -o sam.: končni naj stopi naprej; pojmovanje končnega in neskončnega; prim. končno ♪
  9.      končeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z glagolskim samostalnikom izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti: končujemo priprave na občni zbor; publ. z zidavo že končujejo; čas njegove strahovlade se končuje / s temi ukrepi se končuje ekstenzivno gospodarjenje / mlačev za danes končujejo / seje bomo končevali točno ob določeni uri // s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: svoje referate končuje s kratkimi povzetki / delo so vedno končevali s pesmijo 2. s širokim pomenskim obsegom izraža približevanje celotnosti, polnosti dejanja: jopico je že končevala; ravno je končeval nalogo, ko je vstopil sošolec / oba fanta sta končevala gimnazijo / strokovnjaki končujejo elaborate 3. star. ubijati, usmrčevati: končevali so vse, kar je bilo živega // uničevati, ugonabljati: s svojim ravnanjem končuje živali in orodje; s takšnim delom si samo končuješ oči končeváti se navadno s prislovnim določilom izraža a) približevanje prenehanju obstajanja glede na čas: šolsko leto se že končuje; zima se počasi končuje b) prenehanje obstajanja glede na prostor: ulica se končuje na obali / rebra se prosto končujejo v mišicah / tu se travnik končuje in začenja se gozd / samostalnik se končuje na soglasnik; pesem se končuje z naslednjo kitico // izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: take nesreče se pogosto končujejo s smrtjo končujóč -a -e: slepo končujoč se jarek ♪
  10.      kônec 1 -nca m, mest. mn. stil. koncéh (ó) 1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na koncu privihan rep; tudi na koncu travnika je treba pokositi; postavil se je v vrsto, čisto na koncu b) navadno s prilastkom središča: odžagati črvivi konec deske; zvezati oba konca vrvi / klop se s koncem dotika stene / zgornji in spodnji konec doline sta porasla s smrekami; sovražnik je zavzel spodnji konec mesta / naša hiša stoji na koncu vasi / ekspr.: na vse konce se je videlo na vse strani; samo v en konec smo hodili več ur samo v eno smer // navadno v povedni rabi izraža prenehanje določene prostorske razsežnosti: tu je konec travnika in začenja se gozd; kjer je bil konec tekmovalne proge, je bila postavljena vrvica / začetek in konec daljice sta označena / prišel je do konca parka / na koncu stavka stoji pika / moštvo je na tretjem mestu od zadnjega konca od zadaj 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom večji ali manjši del površine, prostora: severni konec dežele je gorat / ta konec hiše, stanovanja še nima elektrike / na mariborskem koncu so volitve že končali; v našem koncu ga ljudje dobro poznajo pri nas 3. ekspr., navadno s prilastkom kos, del česa: en konec letala je priletel na streho bolnice / kakšen konec sveče, vrvi se bo že našel; od blaga so ostali sami konci odrezki, ostanki 4. kar je najbolj oddaljeno od izhodišča, začetka a) glede na čas: konec avgusta je bil sončen; uspešen konec sezone / ekspr. ne jezi se, saj še ni vseh dni konec stvar se bo dala še urediti, popraviti, povrniti / šele na koncu je bilo poletje lepo; že na koncu srednje šole se je zanimal za filozofijo b) glede na dogajanje: videl je le konec predstave, tekme; konec romana je zelo razvlečen / šele na koncu se mu je zdelo delo zanimivo c) glede na obstajanje: film prikazuje konec starega Rima; opisoval je konec meščanskega razreda // navadno v povedni rabi izraža prenehanje česa a) glede na čas: tudi veselega dneva je bilo kmalu konec; danes je konec šolskega leta; kmalu bo konec meseca / ob koncu leta se je zgodilo; s koncem aprila ti bo potekel dopust konec / ekspr. potrpi, saj je septembra tako že konec b) glede na dogajanje: prišel je, ko je bilo že konec filma; premirja je konec; veselice je konec in treba bo domov / ekspr.: pristanem, da bo konec prepira, prepiru da se ne bomo več prepirali; za danes naj bo konec branja ne beri več / ekspr. konec iskanja je bil, da so ga zaprli rezultat, posledica / gong je označil konec dvoboja / pub1. takoj po koncu tekme so ga prosili za izjavo po tekmi; odšel je že pred koncem predstave / ta zgodba nima jasnega, pravega konca razpleta, zaključka / ekspr. do konca življenja se boš kesal dokler boš živel / kot pojasnilo, opozorilo na koncu filma, romana konec c) glede na obstajanje: to bi pomenilo konec države, morale; napovedovati konec sveta, umetnosti / ekspr. napraviti konec revščini / ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju lahko povzroči smrt // ekspr., v zvezi z iti izraža približevanje prenehanju obstajanja česa: zaloga gre h koncu / dela gredo počasi proti koncu se končujejo / s Hitlerjevo Nemčijo je šlo očitno h koncu bila je blizu poraza, propada / z njim gre h koncu umrl bo 5. evfem., navadno s prilastkom smrt: njen tragični konec je vse pretresel / iti svojemu koncu naproti 6. pog., ekspr., navadno v zvezi s storiti, vzeti umreti, poginiti, ubiti se: žival je v jami storila konec; v zaporu je od vsega hudega konec vzel / od lakote, strahu so že konec jemali umirali / na tem mestu je našel svoj konec komandantov spremljevalec je umrl, bil ustreljen / star. storiti hud konec umreti nasilne smrti / v povedni rabi: saj ga bo konec, ko ga tako mučite; od razburjenja, sreče ga je bilo skoraj konec; pren. ta obleka pa že jemlje konec 7. ekspr., z zanikanim glagolom izraža, da kaj traja sorazmerno dolgo: dela, tedna ni in ni konec; sprevodu ni hotelo biti konca / ali še ne bo konec teh stopnic / hvalil je, da ni bilo konca 8. v prislovni rabi, v zvezi na koncu izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in na koncu še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, na koncu pa še sebe 9. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža najvišjo možno mero: do konca izčrpan se je vrnil domov; to je do konca osamljen, pokvarjen človek / zdaj sem do konca prepričan, da imam prav poplnoma, čisto // poudarja celotnost, polnost dejanja: ko je nalogo napisal, naredil do konca, jo je pokazal očetu; ali si prebral knjigo do konca / ne povej samo na pol, ampak do konca 10. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar 11. star., v prislovni rabi od začetka, na začetku: od konca se je vsemu čudil, potem pa se je hitro privadil 12. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec 13. v medmetni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa konec; rada ga ima, pa konec / tako je prepričan, in konec / tako bo, kot pravim, pa konec besed // z zanikanim glagolom poudarja nemočnost, neustreznost: ne morem se privaditi, pa konec / stroj ne vzdrži, in konec ● ekspr. konec me bo od garanja zelo, preveč delam; ekspr. zaradi sto dinarjev te še ne bo konec ne boš gospodarsko propadel; ekspr. z njo je bilo konec, ko sem te prvič zagledal nisem bil več njen prijatelj, nisem je več ljubil, občudoval; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. biti na koncu z močmi, živci biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; ekspr. še nisem pri koncu še nisem končal; ekspr. to ne bo imelo dobrega konca se ne bo dobro končalo; ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. na napačnem, pravem koncu se česa lotiti napačno, prav; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec besed, debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; star. pod konec svojih dni je precej trpel zadnja leta, mesece življenja; ekspr. brez konca isker se je razsulo po nebu veliko; ekspr. na koncu jezika imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. še s koncem očesa ga ni hotel pogledati sploh ga ni hotel pogledati; ekspr. niti na konec pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. kaj bi jokala, saj ne greš na (drugi) konec sveta v zelo oddaljeno deželo, kraj; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. to je začetek konca poraza, propada; ekspr. na več koncih si je izposodil pri več osebah, bankah; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja zelo dolgo traja, je zelo dolgo, veliko; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; konec dober, vse dobro; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; prim. skonca ♪
  11.      konferénca  -e ž (ẹ̑) 1. sestanek o kaki pomembnejši stvari, navadno z udeležbo funkcionarjev, strokovnjakov: konferenca traja že tri dni; udeležiti se konference; sklicati konferenco; konferenca šefov držav / redna letna konferenca; mirovna konferenca; razorožitvena konferenca; tiskovna konferenca na kateri daje predstavnik oblasti, organizacije ali pomembna osebnost izjave za objavo v časopisju, na radiu, televiziji / ekspr. konferenca je ugotovila nekatere nepravilnosti v njihovem ravnanju udeleženci konference // sestanek učiteljskega zbora, na katerem se obravnava zlasti ocenjevanje in vedenje učencev: na konferenci sodelujejo tudi dijaki / učiteljska konferenca / redovalna, zaključna konferenca / v prvi konferenci, žarg., šol. prvo konferenco se je slabo učil v obdobju do prve redovalne konference; v prvem četrtletju 2. s prilastkom voljen vodstveni organ kake organizacije: republiška konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva / komite mestne konference Zveze komunistov Slovenije // organizacija za določeno področje družbene dejavnosti: konferenca za družbeno aktivnost žensk ◊ rel. škofovska konferenca skupnost škofov na določenem področju, ki na posvetovanjih rešuje dušnopastirske in cerkvenopravne zadeve svojega področja ♪
  12.      konfesionálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na konfesija 1: konfesionalni sistem / konfesionalni pouk; konfesionalna šola ♪
  13.      kongregácija  -e ž (á) rel. 1. najvišji upravni organ za določeno področje v katoliški cerkvi: odloki kongregacij / kongregacija za širjenje vere / rimska kongregacija 2. nekdaj cerkveno društvo z verskovzgojnimi nameni: član kongregacije 3. red, katerega člani ne delajo slovesnih zaobljub: meniški redovi in kongregacije / kongregacija šolskih sester / redovniška kongregacija ♪
  14.      kongrésen  -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na kongres: kongresni dnevi; kongresne prireditve / kongresne razprave o kulturi in šolstvu / kongresni odbor / kongresna knjižnica v Washingtonu / indijska kongresna stranka ♪
  15.      konkordáten  -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na konkordat: konkordatna pogajanja ♦ šol. konkordatne šole šole v stari Avstriji od 1855 do 1869 ♪
  16.      konkordátski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na konkordat: konkordatska pogajanja ♦ šol. konkordatske šole šole v stari Avstriji od 1855 do 1869 ♪
  17.      konkurénca  -e ž (ẹ̑) 1. prizadevanje, da je z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno izdelkov, z boljšimi storitvami kdo boljši kot nasprotnik, tekmovanje: med podjetjema se je začela konkurenca; priti do močne, ostre medsebojne konkurence / pritisk konkurence na trgu je popustil / izdelki so dobro zdržali konkurenco / mednarodna konkurenca / pog. kupuje pri konkurenci konkurentu // prizadevanje, da je kdo boljši kot nasprotnik kje, v čem sploh: v šoli je med nama velika konkurenca / pojavila se je konkurenca na vseh področjih 2. navadno s predlogom akcija, pri kateri se ugotavlja kvaliteta koga v razmerju do drugega, tekma: bil je izločen iz konkurence / zmagal je v konkurenci za naslov prvaka / tekmujejo v članski, ekipni, mladinski konkurenci pri kateri se za tekmovanje določi član, ekipa, mladinec / publ. filmi so prišli v uradno konkurenco; ogled filma v konkurenci // pog. tekmec: v nastopu niso imeli konkurence / v razmeroma močni konkurenci je osvojil prvo mesto ● delati komu konkurenco biti mu enakovreden tekmec ◊ ekon. nelojalna konkurenca ki ni v skladu s pravnimi predpisi, poslovnimi običaji in poslovno moralo; nepopolna konkurenca za katero so značilne omejitve glede ponudbe in povpraševanja; prosta ali svobodna konkurenca brez kakršnihkoli omejitev glede ponudbe in povpraševanja; notranja konkurenca konkurenti iz domače države, iz določenega ožjega območja; zunanja konkurenca konkurenti iz tuje države, iz drugega območja; šport. igrati, nastopiti izven konkurence igrati, nastopiti na tekmovanju, ne da bi bili upoštevani rezultati ♪
  18.      konservatórij  -a m (ọ́) v nekaterih deželah šola srednje, višje ali najvišje stopnje za glasbeno umetnost: obiskuje konservatorij; bil je profesor na konservatoriju ♪
  19.      konstitucionalízem  -zma m (ȋ) politična ureditev, ki temelji na ustavi: prehod iz absolutizma v konstitucionalizem // prizadevanje za tako ureditev: razvoj konstitucionalizma na Angleškem ♪
  20.      konstrúkcija  -e ž (ú) 1. kar nosi, podpira, povezuje stavbo, objekt: postaviti konstrukcijo; betonska, lesena konstrukcija; lita, varjena konstrukcija; konstrukcija iz aluminija / namestitev nove strešne konstrukcije; ob potresu je bila poškodovana tudi stropna konstrukcija / z oslabljenim pomenom mostna konstrukcija most 2. redko stavba, objekt: lesene konstrukcije ob cesti 3. uresničitev svojih (izvirnih) zamisli, zlasti na področju tehnike: konstrukcija letala, stroja mu je uspela / gred se je zvila zaradi napake v konstrukciji // s prilastkom način, tehnična izvedba take uresničitve: letalo nove konstrukcije / narejen je v solidni konstrukciji 4. knjiž. zgradba, ustroj, kompozicija: podobno konstrukcijo imajo tudi Shakespearove drame; neslovenska konstrukcija stavkov / poznati konstrukcijo telesa / njegovi junaki so zgolj abstraktne, umetne konstrukcije tvorbe ◊ aer. lupinasta konstrukcija letala po tankosti, ukrivljenosti zunanjih nosilnih sten podobna (jajčni) lupini; grad. lahka konstrukcija iz lahkega materiala ali iz votlih, izvotljenih elementov; masivna konstrukcija iz opeke, kamna, litega betona; mrežasta konstrukcija iz tankih zlasti jeklenih palic ali cevi; skeletna konstrukcija iz stebrov in vodoravnih plošč; lingv. ablativna konstrukcija v nekaterih jezikih zveza prilastka in odnosnice v ablativu kot prislovno določilo v stavku; infinitivna konstrukcija nedoločniška konstrukcija ♪
  21.      kontaktírati  -am nedov. in dov. (ȋ) pog. biti v kontaktu s kom: lahko kontaktira / sošolci še vedno kontaktirajo ♪
  22.      kontingènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) navadno s prilastkom 1. ekon. količina ali vrednost blaga za uvoz ali izvoz v določenem razdobju: določiti kontingent / carinski kontingent količina blaga, za katero se plača zmanjšana carina; izvozni, uvozni kontingent 2. publ. količina blaga, dana uporabniku za določeno obdobje ali za izvršitev določene naloge: kontingent jekla je znašal osemdeset tisoč ton; kontingent gradbenega materiala / tovor hrane iz kontingenta pomoči // znesek, prispevek: dati velike kontingente za šolstvo, štipendije 3. publ. skupina ljudi, navadno v določenem, omejenem številu: poslati nov kontingent vojakov / kontingent izseljencev je bil dosežen ♪
  23.      kontróla  -e ž (ọ̑) 1. ugotavljanje skladnosti kake dejavnosti z določenimi pravili, predpisi; nadzor, nadzorstvo: poostriti, uvesti kontrolo; kontrola dela, poslovanja bank; kontrola izvoza in uvoza / publ. imeti kontrolo nad družbeno proizvodnjo; opravljati kontrolo; nižje pog. držati pod kontrolo kontrolirati / učenec je še vedno potreben kontrole nadzorstva / carinska, obmejna kontrola; družbena kontrola // ugotavljanje pravilnosti, kakovosti česa: poostriti kontrolo izdelkov / tehnična kontrola; kontrola delovanja strojev 2. ugotavljanje dejanskega stanja, položaja česa; pregled, pregledovanje: kontrola dokumentov; kontrola kovčkov v vlaku / kontrola ceste iz letala / pog. bolnik je prišel na kontrolo (ponovni) pregled 3. publ. prevlada, oblast: pridobili so si popolno kontrolo nad tržiščem 4. pog. kontrolni organ: prišla je kontrola ● publ. šofer je izgubil kontrolo nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. čisto je izgubila kontrolo nad seboj ni se mogla obvladati; pog. še vedno je pod zdravniško kontrolo (zdravniškim) nadzorstvom ◊ aer. kontrola letenja služba na letališču, ki skrbi za varnost v letalskem prometu; ekon. devizna kontrola kontrola dinarskega in deviznega poslovanja s tujino; med. kontrola rojstev vnaprejšnje določanje števila rojstev otrok, načrtovanje rojstev; soc. socialna kontrola usmerjanje ravnanja, vedenja posameznikov v skladu z družbenimi normami; šah. časovna kontrola ugotavljanje, če je igralec napravil predpisano število potez v določenem času; šol. kontrola znanja ugotavljanje znanja z izpraševanjem, ponavljanjem predelane snovi, preverjanje; šport. kontrola ugotavljanje pravilnosti poteka kakega tekmovanja; član, ekipa, ki to opravlja ♪
  24.      kontrólen  -lna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na kontrolo ali kontroliranje: kontrolni ukrepi / kontrolni oddelek; kontrolni organ; mednarodna kontrolna komisija / kontrolni aparat; letališko poslopje s kontrolnim stolpom; kontrolna ura / kontrolni listek, znak; kontrolna izkaznica / bolnik je prišel na kontrolni pregled / kontrolni izpit; imeti kontrolno vajo ◊ ptt kontrolni žig žig, s katerim se potrdi točnost podatkov na nakaznici; strojn. kontrolna lučka, žarnica lučka, žarnica, ki s svetlobo opozarja na posebno, nenavadno stanje v motorju, napravi; šol. kontrolna naloga naloga, s katero se kontrolira znanje; šport. kontrolna postaja postaja za kontrolo opravljene poti tekmovalcev; skrita postaja, ki jo morajo tekmovalci najti ♪
  25.      kontrolírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. ugotavljati skladnost kake dejavnosti z določenimi pravili, predpisi; nadzirati, nadzorovati: kontrolirati delo, poslovanje bank; kontrolirati uvoz in izvoz / kontrolira, kdaj prihajajo v službo / redko kontrolira, če je bilo res tako preverja, presoja // prizadevati si, skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: kontrolirati dijake / pri učenju ga še vedno kontrolirajo // ugotavljati pravilnost, kakovost česa: kontrolirati račune / kontrolirati stroje 2. ugotavljati dejansko stanje, položaj česa, pregledovati: kontrolirati potne liste / cesto kontrolirajo iz letala 3. publ. obvladovati, imeti v oblasti: njihov kapital kontrolira okoli tretjino industrije nafte; vlada kontrolira položaj po vsej državi // imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija; nadzirati: na ozemlju, ki ga kontrolira sovražnik, so bili ponekod politični sestanki; severno področje kontrolira prva divizija ◊ šah. figura kontrolira polje delovanje figure je usmerjeno na določeno polje; šol. kontrolirati znanje ugotavljati znanje z izpraševanjem, ponavljanjem predelane snovi, preverjati kontrolíran -a -o: kontrolirano blago; kontrolirano ozemlje ♦ fiz. kontrolirana jedrska reakcija jedrska reakcija, katere potek je mogoče uravnavati tako, da se pridobljena energija koristno porabi ♪

   926 951 976 1.001 1.026 1.051 1.076 1.101 1.126 1.151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA