Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
soj (399-423)
- očetomorílec -lca [u̯c] m (ȋ) morilec (svojega) očeta: očetomorilec je bil obsojen na deset let strogega zapora ♪
- očivídstvo -a s (ȋ) knjiž. dejstvo, da je bil kdo priča, navadno kakega dogodka: pisati na osnovi očividstva in proučevanja; presojati kaj po očividstvu ♪
- odbíti -bíjem dov., odbìl (í ȋ) 1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove; odbiti s kladivom, polenom; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti; odbil mu je nož iz rok ♦ lingv. odbiti končnico // z udarcem, udarci odstraniti del česa: udarec mu je odbil zob; sekira se mu je odbila; krava si je odbila pol roga 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri: odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / redko avtomobil jo je z bokom odbil po cesti zbil // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbiti svetlobo, zvok; zvok se odbije od stene // fiz. oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile: odbiti delce z enakim nabojem; elektrona se odbijeta 3. s svojo aktivnostjo
preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti: odbiti napad; odbiti udarec / odbiti sovražnika 4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos: izraz na njegovem obrazu jo je odbil; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica odvrnil 5. ekspr. odkloniti, ne sprejeti: njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč odreči; odbiti posojilo ne dati ga; publ. odbil je, da bi potoval z njimi ni hotel potovati z njimi 6. zmanjšati vsoto za določen znesek: odbiti stroške od izplačila; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe 7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe: morska gladina je odbila svetlobo 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznaniti čas: ura je odbila enajst; brezoseb. polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile prenehale biti ● star. hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili preprečili;
ekspr. zadnja ura mu je odbila umrl je; ekspr. izkoriščevalcem je odbila zadnja ura konec je njihovega izkoriščanja; vznes. odbila je ura ločitve morali so se ločiti; slabš. odbiti glavo komu ubiti ga, umoriti ga; ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. komaj je čakal, da je odbil uradne ure opravil; ekspr. na vprašanje mu je ostro odbil odgovoril odbíti se 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja: avtomobil se je odbil od ograje; val se odbije od skale; žoga se je odbila od droga 2. zasvetiti se, pokazati se na površini česa: prva jutranja svetloba se je odbila v reki; sončni žarek se je odbil v rosi 3. ponoviti se kot odmev: njegov klic se je odbil od skal odbít -a -o: odbit davek, napad, predlog; odbit kos kamnine; odbiti zvok, žarek, val; prošnja je bila odbita ♪
- oderúh -a m (ū) nav. ekspr. kdor izkorišča, izrablja z zelo visokimi obrestmi, z zelo visoko ceno: izposojati si denar pri oderuhu; rešiti se iz rok oderuhov ♪
- oderúški -a -o prid. (ū) nanašajoč se na oderuhe: oderuški posli / prodajati po oderuški ceni zelo visoki; posojati denar na oderuške obresti ♪
- oderúštvo -a s (ȗ) nav. ekspr. lastnost ali ravnanje oderuha: to izvira iz njegovega oderuštva; posojanje na tako visoke obresti je pravo oderuštvo; opozorili so ga na sosedovo oderuštvo ♪
- odgovóren -rna -o prid., odgovórnejši (ọ́ ọ̄) 1. v povedni rabi dolžen sprejeti sankcije, dati opravičilo a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: ne more biti odgovoren za dejanja drugih; starši so odgovorni za mladoletne otroke pred oblastjo; za svoje početje ste sami odgovorni / kdo je odgovoren za kvaliteto izdelkov jamči / odgovorni urednik urednik, ki je ob pogojih zakona odgovoren za informacije v časopisu b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: za izposojeno knjigo je odgovoren tisti, ki si jo izposodi; učitelj je odgovoren za otroke, ki jih pelje na izlet // dolžen skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: dve šolski leti je bil odgovoren za knjižnico; bil je odgovoren za organizacijo osvobodilnega gibanja na tem področju; starši so odgovorni za otrokov razvoj // ki je v takem odnosu do česa negativnega,
kot bi bil povzročitelj, storilec: ne bomo mi odgovorni, če se vam bo kaj pripetilo; ne čuti se odgovornega za nesrečo / za nastali položaj so delali odgovorne druge sodelavce 2. ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: novi vzgojitelj se mu je zdel zelo odgovorna oseba / odgovoren odnos do ljudi; spodbujati k odgovornemu delu / v tem trenutku je potrebna odgovorna odločitev premišljena, trezna 3. ki zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: operacija je odgovoren poseg; zaupali so mu odgovorno nalogo; opravlja zelo odgovorno delo / imeti dovolj strokovnjakov tudi za najbolj odgovorna mesta 4. v povedni rabi ki je v takem odnosu do koga, da mu mora dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: izvršilni organi so odgovorni skupščini; žena je bila v preteklosti odgovorna možu / kritik je odgovoren pred ustvarjalcem 5. publ. pooblaščen, pristojen: obrniti se na odgovorni forum; odgovorni organi; stiki z
odgovornimi predstavniki // vodstven, vodilen: odgovorni krogi v stranki; zavzemati odgovorne položaje v organizaciji ● ekspr. z glavo ste odgovorni za njegovo življenje usmrčeni boste, če se mu bo kaj zgodilo ◊ jur. odgovorna oseba oseba v delovni ali kaki drugi organizaciji ali uradna oseba, ki je odgovorna za morebiten gospodarski prestopek ali kaznivo dejanje; kazensko odgovorna oseba oseba, ki je po določilih zakona odgovorna za kaznivo dejanje; psih. človek je odgovorno bitje sposoben zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja odgovórno prisl.: odgovorno delati, ravnati; enakopravno in odgovorno odločati; odgovorno uporabljati družbena sredstva; sam.: odgovorni so si prizadevali, da bi nalogo opravili ♪
- odkopnéti -ím dov. (ẹ́ í) redko postati kopen: prisojna stran je že odkopnela ♪
- odnòs -ôsa m (ȍ ó) 1. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: dognati, poznati, ugotoviti odnos; izraziti odnos med stvarmi z dogovorjenimi znaki; časovni, merski, posledični odnos; stvari so v prostorskem odnosu; odnos protislovnosti, zamenljivosti / publ. odnos sil v svetu se je spremenil razmerje; knjiga opisuje odnos med človekom in okoljem medsebojne vplive / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem odnosu v sorodstvu 2. nav. mn., navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: z družbenimi spremembami se spreminjajo tudi družbeni odnosi; proučevati družinske odnose pri primitivnih ljudstvih; odnosi v delovni organizaciji; urejati odnose v skupnostih, med ljudmi s predpisi / fevdalni, samoupravni, socialistični odnosi b) ob sodelovanju: imeti dobre odnose s sosednjimi državami; pretrgati,
vzpostaviti, publ. gojiti, navezati odnose s kom / z njim nima odnosov stikov; publ. razširiti gospodarske odnose sodelovanje / diplomatski odnosi c) v osebnem življenju: obe družini imata prijateljske odnose; ta dogodek je poslabšal njihove sosedske odnose / njihovi odnosi so postali zelo napeti / slabi čustveni odnosi v družini / imeti s kom ljubezenske, spolne odnose 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga: motil jih je njun odnos; izboljšati, spremeniti odnos do sodelavcev; zaradi njegovega človeškega odnosa do pacientov so ga vsi cenili; omalovažujoč odnos do sodelavcev; prijateljski odnos med njima / z oslabljenim pomenom imeti gospodovalen, korekten odnos do koga biti do njega gospodovalen, korekten 4. v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: oblikovati učenčev odnos do kulture; spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti; imeti kritičen, naklonjen, odklonilen, pozitiven odnos do
česa ● ekspr. ima odnos do dela rad dela; do moderne glasbe nima nobenega odnosa ne zanima se zanjo; do očeta nima pravega odnosa ga ne ljubi, ne spoštuje 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi v odnosu do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: otrok v odnosu do staršev / publ.: oceniti koga v odnosu do drugega v primerjavi z drugim; industrijske panoge v odnosu na zunanji trg glede na ◊ ekon. blagovno-denarni odnosi med kupci in prodajalci v zvezi z nakupovanjem in prodajanjem; proizvodni odnosi med ljudmi pri proizvajanju, menjavanju, razporejanju in porabljanju dobrin; jur. pravni odnos urejen s pravnimi normami; pogodbeni odnos med pogodbenima strankama; mat. odnos med množicama ♪
- odobríti -ím dov., odóbril (ȋ í) 1. izraziti soglasje s čim: večina je predlog odobrila / komisija je film odobrila; cenzura je spis odobrila / poročila o dogodku še niso odobrili za javnost // izraziti soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže: odobriti komu dopust / prošnjo so mu odobrili / odobriti patent / odobriti kredit, posojilo 2. narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano: odobriti učni načrt; odobriti knjigo za šolsko rabo odobrèn -êna -o: odobren s posebnim odlokom; nagrada je že odobrena ♪
- odpádništvo -a s (ȃ) odpadniško dejanje: obsojati odpadništvo; narodno odpadništvo; odpadništvo od vere ♪
- odpís -a m (ȋ) 1. glagolnik od odpisati: odpis davka, posojila / letala, namenjena za odpis / odpis parcele 2. redko pismeni odgovor: na pismo je takoj dobil odpis ♪
- odpísati in odpisáti -píšem dov., odpíšite (í á í) 1. pismeno odgovoriti: na vsako pismo takoj odpiše; dolžni so slovensko odpisati / nič mi ne odpišeš 2. narediti, da kaj ne obstaja več ali le v manjši meri: odpisati dolg, posojilo; upal je, da mu bodo nekaj davka odpisali / banka ustrezni znesek odpiše od računa odšteje 3. ekon. zmanjšati vrednost sredstev za del izgubljene vrednosti: odpisati osnovna sredstva, drobni inventar // opustiti, izločiti sredstva zaradi izgubljene vrednosti: odpisati zastareli stroj; pren., ekspr. odpisali so še eno naših naravnih lepot 4. ekspr. nehati upoštevati koga, računati s kom: posrednike je dokončno odpisal; prehitro si me odpisal / če ne slišiš dobro, te odpišejo / molče so odpisali rabo slovenščine ● evfem. zaradi hude naduhe so ga zdravniki že odpisali ugotovili so, da bo kmalu umrl; niso si več prizadevali za
njegovo ozdravljenje ◊ jur. odpisati parcelo eno od več parcel prenesti iz zemljiškoknjižnega vložka v drug zemljiškoknjižni vložek odpísan -a -o: razprodaja odpisanih tovornjakov; dolg mu bo do polovice odpisan ♪
- odpláčati in odplačáti -am dov. (á á á) končati plačevanje dolžne vsote: dolg je že odplačal / posojilo bom odplačal po obrokih / pohištva še nisva odplačala ♪
- odplačevánje -a s (ȃ) glagolnik od odplačevati: odplačevanje posojila; z odplačevanjem odškodnine so v zaostanku / posoditi na obročno odplačevanje ♪
- odplačeváti -újem nedov. (á ȗ) postopno plačevati dolžno vsoto: odplačevati dolg; posojilo bo odplačeval pet let / odplačevati stanovanje ♪
- odplačílo -a s (í) 1. glagolnik od odplačati: odplačilo davkov, posojila / ponujal mu je zemljo na odplačilo odplačevanje 2. kar se odplača: odplačila in drugi izdatki / mesečna, obročna odplačila ♪
- odpúst -a m (ȗ) 1. glagolnik od odpustiti: a) prosil je za odpust; večina se je strinjala z njegovim odpustom; odpust iz rudnika, vojaške službe / preprečiti množičen odpust delavcev odpuščanje b) čakati na odpust iz bolnice / začasni odpust kaznjenca ♦ jur. pogojni odpust predčasna izpustitev obsojenca na prostost s pogojem, da ne bo storil do izteka kazni novega kaznivega dejanja 2. zastar. dopust: podaljšati odpust; dobil je tri dni odpusta ♪
- odséven -vna -o prid. (ẹ̄) 1. ki je viden, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči: odsevna svetloba na steni 2. ki odbija svetlobo: odsevno zrcalo teleskopa / svetle barve so bolj odsevne kot temne ◊ avt. odsevna nalepka; tisk. odsevna predloga slika, besedilo na neprosojnem materialu, ki se uporablja za reprodukcijo stavka ♪
- odslužíti in odslúžiti -im dov. (ȋ ú) 1. v kmečkem okolju z delom nadomestiti dolžno plačilo za kaj: vsega posojenega denarja mu še ni odslužil; stanovanje in hrano jim je morala odslužiti 2. končati določen čas trajajočo obvezno dejavnost: odslužiti vojaški rok / ekspr. odslužiti vajensko dobo / pog. odslužiti kazen prestati 3. ekspr. izrabiti se, dotrajati: cesta je odslužila; stroji so že odslužili // zaradi starosti postati nesposoben za delo: hotel se je znebiti hlapca, ki je že odslužil / ko je pes odslužil, ga je dal ustreliti odslúžen -a -o: stari odsluženi viničarji; pohištvo je bilo staro in odsluženo ♪
- odsodíti in odsóditi -im dov. (ȋ ọ́) zastar. določiti, razsoditi: odsoditi kazen; tako je odsodil / rojenice so otroku odsodile napovedale usodo odsójen -a -o: odsojeno mi je bilo, da grem ♪
- odsónčen -čna -o prid. (ọ̑) knjiž. osojen: na odsončni strani debla so nastale razpoke ♪
- odtegníti in odtégniti -em dov. (ȋ ẹ́) 1. s hitrim gibom narediti, da kdo česa ne more prijeti, se česa ne more dotakniti: odtegnil je pismo, po katerem je segla; hotel ji je poljubiti roko, pa jo je odtegnila 2. narediti, povzročiti, da kdo a) ni več skupaj s kom: služba ga je za dolgo odtegnila od družine; odtegnil se je ljudem b) česa ne dela več: bolezen me je odtegnila od dela, učenja; odtegniti se literarnemu ustvarjanju c) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: hoteli so jo odtegniti od fanta; odtegniti se družini, prijatelju č) ni več pod vplivom koga: odtegniti otroka slabi družbi / odtegniti koga tujemu vplivu 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek: vsak mesec mu odtegnejo tisoč dinarjev; odtegniti od plače; odtegniti na račun posojila / odtegniti obresti 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje
dejanja, kot ga določa samostalnik: odtegniti komu pomoč; odtegnil mu je svoje zaupanje ni mu več zaupal ● knjiž. ni mogel odtegniti oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal; knjiž. odtegniti pozornost ljudi od tega vprašanja odvrniti; knjiž. s sušenjem odtegniti sadju vlažnost odvzeti; knjiž. odtegniti denar iz obtoka vzeti odtegníti se in odtégniti se 1. knjiž. izogniti se, izmakniti se: odtegniti se kazni, sodbi / odtegnil se je volitvam / ni se mogel odtegniti boju za pravico 2. star. oditi: po teh besedah se je počasi odtegnil / odtegnil se je v samoto / če se le malo odtegnem, me že iščejo // umakniti se: napadalci so se odtegnili; premalo nas je bilo za boj, zato smo se morali odtegniti ● knjiž. to se je odtegnilo našemu spoznanju tega nismo spoznali odtégnjen -a -o: biti odtegnjen slabemu vplivu; odtegnjena vsota ♪
- odtehtávati -am nedov. (ȃ) 1. od večje količine s tehtanjem določati, ločevati določeno količino česa: odtehtavati krompir 2. biti enako, več vreden kot kaj drugega: dejal je, da izumi odtehtavajo umetnine ● knjiž. odtehtavati pomen prestopka določati, presojati; ekspr. tega igralca bodo klubi še z zlatom odtehtavali bodo zanj pripravljeni dajati dosti denarja ♪
- odvzèm -éma m (ȅ ẹ́) glagolnik od odvzeti: odvzem krvi; odvzem vzorcev za raziskavo / odvzem vozniškega dovoljenja / odvzem državljanstva ♦ jur. kazen odvzema prostosti kazen, pri kateri mora obsojenec prebivati v kazenskem poboljševalnem zavodu ♪
274 299 324 349 374 399 424 449 474 499