Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

soj (251-275)


  1.      kázati  tudi kazáti kážem nedov. (á á á) 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje // s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu // navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst / tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma // nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže / obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo 6. delati vidno, opazno a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav. ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela // nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je // elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega ● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal / življenje se mu kaže v pravi luči kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot ♪
  2.      kázen  -zni ž (ȃ) 1. kar je določeno za kršilca kakih norm, zahtev: otrok je bil priden, zato so mu kazen odpustili, preklicali; pog. kazen odsedeti, odslužiti; zaslužila je kazen; mila, stroga kazen; groziti s kaznijo; kazen za tatvino; vzgojni učinek kazni / doma ga je doletela, zadela huda kazen / dati kazen kaznovati; dobiti kazen biti kaznovan / disciplinska, eksemplarična kazen / v prislovni rabi: za kazen bo ostal doma; ekspr. naj bo za kazen, je rekel škodoželjno / ubogal je iz strahu pred kaznijo kaznovanjem // dogovorjena odškodnina za primer neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe: moral je plačati kazen / publ. zapadel je kazni 2. jur. ukrep proti krivemu in kazensko odgovornemu storilcu kaznivega dejanja, (gospodarskega) prestopka ali prekrška: določiti, odmeriti, predpisati kazen; kazen izreči, izvršiti / kazen nastopiti / obsoditi koga na denarno, zaporno kazen / pogojna kazen pri kateri se izvršitev kazni pogojno odloži; pogojna obsodba; prostostna kazen ali kazen odvzema prostosti pri kateri mora obsojenec prebivati v kazenskem poboljševalnem zavodu; smrtna kazen pri kateri se obsojenec kaznuje s smrtjo; telesna kazen v nekaterih deželah pri kateri se obsojenec kaznuje s telesnim trpljenjem, z izgubo pomembnega organa; kumulativno predpisana kazen pri kateri se obsojenec kaznuje z denarno in zaporno kaznijo; kazen prepovedi opravljanja določenega poklica; kazen zaplembe premoženja ◊ ped. vzgojna kazen; rel. večna kazen večno trpljenje človeka po smrti; šol. pisati kazen zaradi nediscipline prepisovati kak tekst ♪
  3.      kázenski  -a -o [zǝn] prid. (ȃ) nanašajoč se na kazen ali kaznovanje: a) materini kazenski ukrepi se niso obnesli / kazenska premestitev / kazenska ekspedicija vojaška akcija, s katero hoče napadalec s strahovanjem odvrniti prebivalstvo od sovražnih dejanj ali se maščevati; kazenska kolonija nekdaj področje zunaj domovine, kamor se pošiljajo kaznjenci v pregnanstvo ♦ šport. kazenski prostor pri nogometu prostor, ki sega 16,5 m levo in desno od gola in 16,5 m v igrišče; kazenska klop pri hokeju na ledu klop za igralce, začasno izključene iz igre zaradi prekrška b) izdati kazenski nalog; kazenski predpis / sprožiti, uvesti, ustaviti kazenski postopek postopek zoper osebo, za katero se utemeljeno sumi, da je storila kaznivo dejanje; kazenski pregon; kazenski proces; kazenski ukrep; kazenski zakonik zakonik, ki obsega sistematično razvrščene določbe materialnega kazenskega prava; kazenski poboljševalni dom zavod, v katerem prestajajo daljše kazni odvzema prostosti odrasli obsojenci; kazenski poboljševalni zavod zavod za prestajanje kazni odvzema prostosti; kazenska odgovornost odgovornost krivega in prištevnega ali zmanjšano prištevnega storilca kaznivega dejanja; kazenska preiskava; kazenska sankcija; kazensko pravo pravna pravila, ki obsegajo kazensko materialno, kazensko procesno pravo ter pravo izvrševanja kazenskih sankcij kázensko prisl.: kazensko odgovoren; bila je kazensko premeščena ♪
  4.      kaznílnica  -e ž (ȋ) do 1945 zavod za prestajanje daljših kazni odvzema prostosti za odrasle obsojence: bil je paznik v kaznilnici ♪
  5.      ki  zaim., v vezniški rabi, v odvisnih sklonih se mu dodaja ustrezni osebni zaimek, v oziralnih odvisnih stavkih 1. za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku a) v nepredložni rabi: to je (tisti) človek, ki me je rešil hude zadrege; drobna bitja, ki jih odkriva mikroskop; govoriš o stvareh, ki jih ne poznaš / tako se bo zgodilo vsakemu, ki ji bo ugovarjal / ekspr. to je najlepši kraj, ki sem ga kdaj videl / ekspr. ne pozabi name, ki te imam najrajši; elipt. molči, ki nič ne veš b) raba peša, v predložni rabi: dobil bo službo, ki se zanjo poteguje; prašne ulice, ki se je deček potepal po njih po katerih / zastar. govoriš s človekom, ki veš, da je podlež o katerem veš 2. raba narašča za dopolnjevanje, opredeljevanje vsebine nadrednega stavka: besedo je dobil delegat, ki je govoril dobro uro; tedaj je pripeljal avto, ki je dečka podrl in dečka podrl 3. star. za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem; ker: to imaš, ki si ji dajal potuho; sram naj te bo, ki nam kruh odjedaš ● star. ki so ga poznali, ga niso obsojali tisti, ki; nar. bedak, ki si! zelo si nespameten, neumen; nar. zagleda nekaj črnega, ki se plazi med zelenjem kar ♪
  6.      knjížnica  -e ž (ȋ) 1. ustanova, ki sistematično zbira, hrani in izposoja knjige: knjižnica ima nekaj zelo dragocenih rokopisov; knjižnica vpisuje nove člane; izposoditi si knjigo v knjižnici / ljudska, pionirska, študijska, znanstvena knjižnica / Narodna in univerzitetna knjižnica // sistematično urejena zbirka knjig: dopolnjevati knjižnico z novimi knjigami; ima bogato knjižnico; zasebna knjižnica // prostor ali stavba, kjer so urejene in shranjene knjige: študira v knjižnici; čaka ga pred knjižnico 2. s prilastkom zbirka knjig iste izdaje in podobne vsebine: ima vse knjige knjižnice Sinjega galeba; urednik Zabavne knjižnice ♪
  7.      knjížničarstvo  -a s (ȋ) dejavnost, ki se ukvarja s sistematičnim zbiranjem, hranjenjem in izposojanjem knjig: knjižničarstvo se je zelo razmahnilo; naloge slovenskega knjižničarstva // nauk o delu v knjižnici: članek o knjižničarstvu ♪
  8.      kompeténten  -tna -o prid., kompeténtnejši (ẹ̑) 1. nanašajoč se na kompetenco; pristojen, pooblaščen: za reševanje teh vprašanj je kompetenten delavski svet; ni bil kompetenten, da bi odstavil tajnika / o tem povprašaj na kompetentnem mestu 2. ki temeljito pozna, obvlada določeno področje; usposobljen, poklican: za presojanje umetnosti se ne čuti dovolj kompetentnega; to je delo enega najkompetentnejših poznavalcev Prešerna / naslonil se je na kompetentne vire zanesljive; sam.: to presojo prepuščam bolj kompetentnim ♪
  9.      končáti  -ám dov. (á ȃ) 1. z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje opravljanja a) dela, opravila: za danes je končal delo na vrtu; likanja še ni končala; to izigravanje se mora končati / ekspr. končajte ta nesrečni prepir nehajte se prepirati / nar., z nedoločnikom: končaj že predavati nehaj; zidati so končali še pred mrakom nehali / elipt. ko je predsednik končal, je spregovoril še tajnik b) dejavnosti, aktivnosti: žetev smo končali; publ. končati s poizvedbami; dvoboj se je že končal; zabava se konča šele proti jutru / današnjo sejo bomo končali ob šestih / govor je moral hitro končati dokončati / neustalj. predstava konča ob desetih se konča // s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: ciklus oddaj bomo končali z analizo Cankarjeve drame; uvod je končal z opisom glavnih pojavov / delo so končali s pesmijo 2. s širokim pomenskim obsegom izraža celotnost, polnost dejanja: jopico je hitro končala; si že končal nalogo; kdaj boš končal sliko / šahist partije ni hotel končati / končal je pomembno delo 3. ekspr., s prislovnim določilom izraža posledico delovanja, udejstvovanja: vse kaže, da bo končal v predsedstvu; aktivistka je končala pri gestapu; končal je v ječi; fant je dobro končal; če boš tako živel, boš slabo končal / prepir so končali na sodišču / ta bo še v umobolnici končal / publ. žoga je končala v mreži // umreti: končal je na vislicah; mnogi so končali kar ob cestah; pren. knjiga je končala na smetišču 4. star. ubiti, usmrtiti: obsojenca so kmalu končali; nobene živali ne konča brez potrebe; hotel se je končati narediti samomor / odpelji ju in končaj z njima // uničiti, ugonobiti: konje je čisto končal; pijača ga je končala do kraja / če bo tako vozil, bo avto kmalu končal ● ekspr. z njo je že davno končal ni več njen prijatelj, ne ljubi je več končáti se navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje obstajanja a) glede na prostor: tu se travnik konča in začenja se gozd; cesta se konča pod hribom; ulica se slepo konča / stavek se konča s piko b) glede na čas: tudi ta mesec se bo kmalu končal; šolsko leto se konča čez nekaj dni / veseli dan se je prezgodaj končal // izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: dvoboj se je končal z zmago velemojstra; tekma se je končala neodločeno / vse se je nesrečno, slabo, žalostno končalo; tožba se je zanj ugodno končala ● ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer končávši zastar.: končavši delo, odide domov končán -a -o: predstava še ni končana; priprave za poroko bodo kmalu končane; naročena ladja bo končana še ta mesec narejena; posvetovanje je končano / po končani vojni bo vse drugače po vojni ♪
  10.      konsolidácija  -e ž (á) knjiž. utrditev, okrepitev: skrb za notranjo konsolidacijo države; konsolidacija položaja / pripomoči h konsolidaciji v Evropi / izvesti konsolidacijo ◊ fin. združitev več starih dolgov v enega; sprememba kratkoročnega posojila v dolgoročno ♪
  11.      konsolidírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. utrditi, okrepiti: konsolidirati obrambne položaje; sile kontrarevolucije niso mogle konsolidirati oblasti buržoazije; družba se je naglo konsolidirala ◊ fin. združiti več starih dolgov v enega; spremeniti kratkoročno posojilo v dolgoročno konsolidírati se združiti se (in s tem se utrditi): konsolidirati se v organsko celoto konsolidíran -a -o: konsolidiran položaj; konsolidirane divizije ♪
  12.      kontrolírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. ugotavljati skladnost kake dejavnosti z določenimi pravili, predpisi; nadzirati, nadzorovati: kontrolirati delo, poslovanje bank; kontrolirati uvoz in izvoz / kontrolira, kdaj prihajajo v službo / redko kontrolira, če je bilo res tako preverja, presoja // prizadevati si, skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: kontrolirati dijake / pri učenju ga še vedno kontrolirajo // ugotavljati pravilnost, kakovost česa: kontrolirati račune / kontrolirati stroje 2. ugotavljati dejansko stanje, položaj česa, pregledovati: kontrolirati potne liste / cesto kontrolirajo iz letala 3. publ. obvladovati, imeti v oblasti: njihov kapital kontrolira okoli tretjino industrije nafte; vlada kontrolira položaj po vsej državi // imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija; nadzirati: na ozemlju, ki ga kontrolira sovražnik, so bili ponekod politični sestanki; severno področje kontrolira prva divizija ◊ šah. figura kontrolira polje delovanje figure je usmerjeno na določeno polje; šol. kontrolirati znanje ugotavljati znanje z izpraševanjem, ponavljanjem predelane snovi, preverjati kontrolíran -a -o: kontrolirano blago; kontrolirano ozemlje ♦ fiz. kontrolirana jedrska reakcija jedrska reakcija, katere potek je mogoče uravnavati tako, da se pridobljena energija koristno porabi ♪
  13.      konvertírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. knjiž. zavestno, iz prepričanja sprejeti drugo veroizpoved ali postati pripadnik kake veroizpovedi sploh: takrat je več ljudi konvertiralo / konvertiral je v katolicizem; pren. ko so konvertirali, niso nehali biti tipični modernisti 2. ekon. spremeniti eno vrsto terjatve ali dolga v drugo: iz gospodarskih razlogov so morali konvertirati / konvertirati dolg; konvertirati posojilo spremeniti pogoje, pod katerimi je bilo to dano ♪
  14.      konvêrzija  -e ž (é) 1. knjiž. pojav, da kdo zavestno sprejme drugo veroizpoved ali postane pripadnik kake veroizpovedi sploh, prestop: konverzija znanega zdravnika je vzbudila pozornost 2. ekon., fin. sprememba ene vrste terjatve ali dolga v drugo: povzročiti konverzijo / konverzija dolgov; konverzija posojila sprememba pogojev, pod katerimi je bilo posojilo dano ◊ filoz. konverzija zamenjava osebka s povedkom v sodbi; fiz. reaktorji z direktno konverzijo s spreminjanjem jedrske energije v električno brez vmesnega sproščanja toplote; lingv. konverzija sprememba (besednega) pomena s prehodom iz ene slovnične kategorije v drugo ♪
  15.      korístnost  -i ž (ȋ) 1. lastnost, značilnost koristnega: koristnost diskusije; vsestranska koristnost nekaterih živali 2. publ. korist: to dela le zaradi osebne koristnosti; vsebino presojati po njeni praktični koristnosti ♪
  16.      kót  -a m (ọ́) 1. prostor med dvema stikajočima se stenama: postavil je palico v kot; sedla je v kot in čakala; kredenca stoji v desnem kotu kuhinje; umazan, zanemarjen kot / tudi kot je treba pomesti / za kazen je moral stati v kotu / v kotu ust je imel cigareto kotičku / jedilni kot del prostora, urejen za serviranje hrane; kmečki kot jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu // s prilastkom del, površina med dvema stikajočima se stranicama česa: v zgornjem kotu slike; kot šahovnice 2. ekspr., navadno s prilastkom prostor, kraj, mesto: tudi na dvorišču ni bilo primernega kota za njegov avto / moral se je umakniti v svoj kot na svoje običajno mesto, na svoj prostor / hitro najde vsak skriven, varen kot // manjše, ozko področje, predel: svet je velik, na ta kot pa nisi vezan / bohinjski kot 3. ekspr., navadno s prilastkom prostor za bivanje, dom: rada bi že imela svoj kot; hrani za miren kot na stara leta 4. v kmečkem okolju pravno zagotovljena pravica do stanovanja, hrane v hiši ob spremembi lastnika; preužitek: izgovoriti si kot; zapisal mu je kot za stara leta / ima pravico do kota 5. geom. količina, ki izraža razprtost med dvema poltrakoma s skupnim krajiščem: izračunal je vse kote; kote meriti; stranici oklepata kot 90°; koti kvadrata; vsota kotov / reflektorja sta nameščena pod različnimi koti / izbočeni ali konveksni kot; iztegnjeni kot ki meri 180°; komplementarna kota ki merita skupaj 90°; naklonski kot; notranji kot ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi; ostri kot manjši od 90°; polni kot ki meri 360°; pravi kot ki meri 90°; suplementarna kota ki merita skupaj 180°; topi kot večji od 90° in manjši od 180°; kosinus kota število, določeno z razmerjem med dolžino kotu priležne katete in dolžino hipotenuze v pravokotnem trikotniku; kotangens kota število, določeno z razmerjem med dolžinama kotu priležne in nasprotne katete v pravokotnem trikotniku 6. voj., navadno v zvezi mrtvi kot prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skriti se v mrtvi kot; mrtvi kot pod zidom 7. šport., pri nogometu prostor v kotu igrišča, s katerega igralec strelja pred gol: postaviti se v kot // kazenski strel s tega prostora: dosoditi kot 8. publ., navadno v zvezi zorni kot izhodišče, osnova za presojanje česa: problem obravnavata z različnih zornih kotov ● ekspr. pretaknili so vse kote povsod so pogledali, vse so preiskali; ekspr. tudi na strokovnem področju je bil potisnjen v kot tudi njegovo strokovno delo je bilo neupoštevano; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; po vseh kotih so se valjale cunje povsod ◊ alp. kot na koncu zaprta gorska dolina; astr. časovni kot čas, ki poteče od kulminacije zvezde; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; fiz. deklinacijski kot odklonski kot magnetne igle od smeri sever-jug; lomni kot med lomnim žarkom in vpadno pravokotnico; odbojni kot med odbitim žarkom in vpadno pravokotnico; vpadni kot med vpadnim žarkom in vpadno pravokotnico; grad. deviacijski kot; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; teh. rezilni kot med čelno ploskvijo rezila in smerjo rezanja ♪
  17.      kozíca  in kôzica -e ž (í; ó) nav. ekspr. manjšalnica od koza: pasti kozice / tesarska kozica ◊ zool. kozica močvirska ptica z meketajočim glasom v času parjenja, Gallinago gallinago; kozice prosojni in rahlo bočno stisnjeni rakci tankih nog, ki živijo zlasti v morju, Natantia; jamska kozica kozica z velikimi tipalnicami, ki živi v podzemeljskih jamah, Troglocaris schmidti ♪
  18.      kratkoróčen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na kratek rok: kratkoročni kredit; kratkoročno posojilo / kratkoročni načrt podjetja; skleniti kratkoročni trgovinski sporazum // redko kratkotrajen: kratkoročno zdravljenje ♪
  19.      kŕčnica  -e ž (ȓ) 1. knjiž. krčna žila: zdraviti krčnice 2. nar. šentjanževka, šentjanževa roža: čaj iz krčnice ◊ bot. trajnica z rumenimi cveti in navadno prosojno pikastimi listi, Hypericum ♪
  20.      krékovt  -a m (ẹ̑) zool. ptica z močnim kljunom in kratkim repom, ki se hrani predvsem z gozdnimi sadeži, Nucifraga caryocatactes: ustrelil je šojo in krekovta ♪
  21.      kritêrij  -a m (é) navadno s prilastkom kar služi kot osnova za vrednotenje, primerjanje ali presojanje, merilo: določiti kriterij izbora avtorjev za antologijo; uveljaviti nove, strožje kriterije; zadostil je vsem formalnim kriterijem; ocenjevati po objektivnem, subjektivnem kriteriju; splošni kriteriji za določanje pokojnin / sprejema se vse, brez kriterija / upoštevati kriterij lepote, pravilnosti ◊ šport. krožna kolesarska dirka, pri kateri je zmagovalec kolesar, ki doseže največ točk ali ki ima najmanj trideset sekund prednosti ♪
  22.      kríti  kríjem nedov., krìl tudi kríl (í ȋ) 1. delati, da je kaj nevidno; pokrivati: čelo se ji ne vidi, ker ga krijejo gosti lasje; lahek plašč ji je kril ramena / oblak krije sonce / kriti hudodelca skrivati / ekspr. morje krije v sebi ogromno rib ima // delati, da je kaj komu neznano; prikrivati: ljudem je kril žalost / kriti huda, družbi nevarna dejanja; to si mi krila celo leto 2. na streho polagati kritino; pokrivati: pred dobrim letom je še kril strehe; kriti streho z opeko / redko hišo krije rdeča opeka // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom biti na površju česa: gore že krije sneg; megla krije vso dolino / tema že krije zemljo 3. s seboj ali s svojim delom odvračati od koga nevarnost: drevo ga krije; s svojim telesom ga je kril / skušal je kriti umik čete / publ. moram si kriti glavo / streha komaj krije dva 4. zagotavljati z enako ali večjo vsoto denarja plačilo, izplačilo česa: kriti deficit; ne more kriti vseh izdatkov; stroške bo krilo podjetje; škoda se bo krila iz prihrankov poravnala / kriti z zlatom // publ. preskrbovati toliko izdelkov, blaga, stvari, kolikor jih kdo potrebuje, porabi, zadovoljevati: tovarna krije s svojimi izdelki polovico vseh jugoslovanskih potreb ● pog. kriti komu hrbet ščititi, varovati ga; ekspr. prst, zemlja ga krije je mrtev (in pokopan) ◊ šah. kriti tako zavarovati, da se prepreči vzetje kake figure brez večje žrtve, nevaren napad ali mat; šport. kriti biti točno drug za drugim v formacijah; kriti igralca spremljati in z dovoljenimi postopki ovirati nasprotnega igralca, zlasti pri igrah z žogo kríti se 1. pojavljati se istočasno ali v isti obliki: čas dogajanja se krije z njegovim odhodom; ta misel se krije z njegovo predstavo; pojma se ne krijeta 2. star. biti prikrit, skrivati se: tu se krije neka misel; za vsem tem se krijejo določene težnje / take ideje se krijejo v njegovi filozofiji krijóč -a -e: krijoča barva krít -a -o: ravnal je tako, da je bil vedno krit; ta denar je krit z državnim posojilom; s slamo krito poslopje ♪
  23.      krítika  -e ž (í) 1. analiza novega znanstvenega ali umetniškega dela zaradi splošne presoje in ločitve pozitivnih in negativnih sestavin: ta kritika je zelo konstruktivna; lotil se je kritike novega romana; uničujoča kritika; članek je doživel utemeljeno kritiko; žaljiva in zlonamerna kritika dramske predstave / literarna kritika / napisati kritiko; izdati svoje kritike v knjigi / družbena kritika // ed. skupek, celota takih analiz: slovenska kritika je film pohvalila / kritika ga uvršča med vodilne umetnike / pog. na premieri se je zbralo veliko kritike kritikov 2. negativna ocena česa: ne prenese, ne trpi nobene kritike; to dejanje zasluži (vso) kritiko / učenci pričakujejo kritiko ◊ lit. tekstna kritika ♪
  24.      krivokljún  -a m (ȗ) ptica pevka s kljunom, katerega konici se križata: šoja in krivokljun ♪
  25.      krivolóvstvo  -a s (ọ̑) jur. lov ali ribolov brez predpisanega dovoljenja: obsojen je bil zaradi krivolovstva ♪

   126 151 176 201 226 251 276 301 326 351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA