Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

soj (201-225)


  1.      holokávst  -a m (ȃ) 1. pri starih Grkih in Rimljanih žgalna daritev, pri kateri se daritvena žival popolnoma sežge: opraviti holokavst 2. knjiž. množično uničenje ljudi, navadno s sežigom: obsojati holokavst ♪
  2.      hranílnica  -e ž (ȋ) ustanova, ki omogoča varčevanje ter shranjevanje denarja in vrednostnih papirjev: vložiti denar v hranilnico; dobiti posojilo v hranilnici / mestna, poštna hranilnica ♪
  3.      hrúšica  -e ž (ȗ) hruškica: otresti hrušico; drobna hrušica ◊ bot. šmarna hrušica grm z rumenkasto belimi cveti, ki raste na prisojnih apnenčastih tleh, Amelanchier ovalis; vrtn. hrušica rastlina z modrimi cveti v pokončnih grozdih, Muscari ♪
  4.      hrúška  -e ž (ȗ) 1. sadno drevo ali njegov pečkati sad stožčaste oblike: hruške so zrele; hruške padajo z drevesa; na vrtu rastejo hruške in jablane; obirati hruške; pojesti, utrgati hruško; posekati staro hruško; sočna hruška; suhe hruške / divja hruška drobnica; hruška moštarica 2. kar je po obliki podobno temu sadu: gumijasta hruška za izpihavanje / hruška toplomera / žarg. partizana sta se dobro oborožila tudi s hruškami z ročnimi bombami / ekspr. električna hruška žarnica / nar. medvedove hruške plod gloga 3. mn., nar. koroško krompir: kopati hruške ● pog., ekspr. vem, po čem so hruške vem, kakšna je stvar v resnici; pog., ekspr. tega mi ne pravi, saj nisem s hruške padel saj nisem tako neizkušen, naiven; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; pog. zna več kot hruške peč(i) ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj ◊ zgod. davilna hruška srednjeveška mučilna priprava, ki se da obsojencu v usta, da mu ovira dihanje ♪
  5.      hudodélnik  -a m (ẹ̑) star. storilec kaznivega dejanja, zločinec: kaznovati, zasledovati hudodelnika; na smrt obsojeni hudodelnik ♪
  6.      husítstvo  -a s (ȋ) versko in družbeno gibanje na Češkem v 15. stoletju: husitstvo se je naglo širilo / obsojen je bil zaradi husitstva ♪
  7.      ìndiskrecíja  -e ž (ȉ-ȋ) knjiž. indiskretnost: obsojali so njegovo indiskrecijo / zagrešiti indiskrecijo ♪
  8.      individuálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na posameznika: akcija za individualne prispevke; individualna in družbena korist; individualna vzgoja; individualna in kolektivna zavest; individualno delo, mišljenje, ustvarjanje / individualni potni list; individualno zdravljenje 2. mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote, posamezen: v tem hotelu bodo stanovali individualni udeleženci kongresa, ne skupine / prodaja deviz za individualne turiste 3. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten, oseben: uporabljati individualni jezik, slog; individualni nazori, problemi; pevčev individualni repertoar; individualne lastnosti, posebnosti, značilnosti // ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od ljudi, stvari svoje vrste, poseben: človekovi individualni znaki; orisal je osebe po njihovih individualnih potezah ◊ agr. individualno kmetijsko gospodarstvo posestvo, kmetija, ki jo obdeluje kmet sam z družino ali z najeto delovno silo; ekon. individualni kapital kapital posameznikov; individualna vrednost blaga vrednost blaga, katere višino določa delo posameznikov; fin. individualna zadolžnica zadolžnica, za katero jamči posameznik ali posamezna gospodarska organizacija; grad. individualna gradnja gradnja enodružinskih hiš; jur. individualna odgovornost odgovornost posameznikov; ped. individualni pouk pouk, pri katerem se ukvarja učitelj s posameznimi učenci in upošteva pri tem njihove osebne, posebne lastnosti, sposobnosti; individualna pedagogika pedagogika, ki zahteva svoboden razvoj osebnosti učencev; psih. individualna psihologija po Adlerju psihologija, ki proučuje posameznika glede na težnjo po uveljavljanju, moči; soc. individualna privatna lastnina lastninska pravica posameznika do proizvajalnih sredstev; šport. individualno tekmovanje tekmovanje posameznikov individuálno prisl.: individualno delati, presojati, vzgajati; individualno utemeljene potrebe ♪
  9.      induktíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na indukcijo: induktivni postopek; induktivna metoda; induktivno sklepanje / induktivni padec napetosti; induktivna upornost; induktivno segrevanje indukcijsko segrevanje induktívno prisl.: induktivno presojati, sklepati ♪
  10.      inkvizícija  -e ž (í) 1. zgod. katoliško cerkveno sodišče od 12. do konca 18. stoletja za sojenje, preganjanje krivovercev: odpraviti, ustanoviti inkvizicijo; krute metode inkvizicije; žrtve inkvizicije / v času inkvizicije / španska inkvizicija v Španiji od konca 15. do 17. stoletja, ki si je prizadevala zatreti gospodarsko moč meščanstva ♦ rel. sveta inkvizicija od 16. do začetka 20. stoletja kongregacija pri apostolskem sedežu za varstvo verskega in nravnega nauka katoliške cerkve 2. ekspr. brezobzirno, nasilno ravnanje, zlasti med zasliševanjem, preiskavo: sadistična okupatorska inkvizicija ♪
  11.      interès  tudi interés -ésa m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 1. nav. mn. kar je, predstavlja komu določeno vrednoto; korist: tu se naši in njihovi interesi križajo; njuni interesi se ujemajo; družijo jih enaki, podobni, skupni interesi / za tem se skrivajo njegovi osebni interesi; uskladiti interese posameznikov z interesi skupnosti; družbeni, gospodarski, javni interesi; materialni, trgovski interesi 2. navadno s prilastkom kar daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice; korist: braniti, zastopati interese delovnega ljudstva; bori se za svoje interese / naredite tako, saj je v vašem interesu vam v korist, v prid ♦ jur. pravni interes pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v interesu izraža usmerjenost koristnosti glagolskega dejanja: delati, govoriti v interesu skupnosti / odlok so sprejeli v interesu varnosti zaradi varnosti 4. hotenje, želja po določenem udejstvovanju; zanimanje, nagnjenje: imeti, kazati interes; vzbujati komu interes za kaj; ima velik interes za glasbo; znanstveni interesi // potreba, želja: nima interesa tekmovati / nerazvita območja imajo interes za hitrejši gospodarski razvoj si ga želijo, se zavzemajo zanj 5. ed., zastar. obresti: posojilo mu prinaša dosti interesa ● publ. kakšen interes ima, da širi takšne govorice kaj namerava, kaj hoče doseči s tem; publ. film je vzbudil izreden interes občinstva veliko zanimanje, velik odziv; publ. delati kaj z velikim interesom z veliko zavzetostjo, vnemo ♪
  12.      interiorizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) publ. narediti, da postane kaj notranje, osebno, ponotranjiti: človek mora interiorizirati kriterije etičnega presojanja / vsak razred interiorizira svoje materialne pogoje ♪
  13.      interkaláren  -rna -o prid. (ȃ) fin., navadno v zvezi interkalarne obresti obresti investicijskega posojila od začetka uporabe posojila do pogodbeno dogovorjenega začetka obratovanja investicijskega objekta: oprostitev plačevanja interkalarnih obresti ◊ bot. interkalarna rast rast ob ponovni delitvi celic na že oblikovanih organih, vmesna rast ♪
  14.      ìregulárnost  -i ž (ȉ-ȃ) knjiž. nepravilnost, nenavadnost: razvojne iregularnosti in posebnosti v jeziku / obsojati iregularnost trgovanja nezakonitost ♪
  15.      ironizírati  -am nedov. (ȋ) izražati negativen, odklonilen odnos do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami; posmehovati se, smešiti: ironiziral je vsako njegovo besedo in dejanje; ironizira vse po vrsti, celo sam sebe / v svojem delu ironizira avtor družbeno moralo obsoja, kritizira / ekspr. ne verjemi njegovi ponudbi, on le ironizira ne misli iskreno, zares ♪
  16.      izbíčati  -am tudi zbíčati -am dov. (ȋ ȋ) 1. pretepsti z bičem: izbičati kaznjenca / ekspr. izbičali so ga do smrti; pren. trpljenje ga je izbičalo 2. knjiž. s silo spraviti kaj iz česa: dež je izbičal iz rož vonjave izbíčan tudi zbíčan -a -o: izbičan obsojenec; izbičano srce; prim. zbičati ♪
  17.      izdájati  -am nedov. (ȃ) 1. sporočati nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: kmalu so ugotovili, kdo izdaja; izdajati partizane, sovaščane / izdajati načrte, uradne skrivnosti // nav. ekspr. pripovedovati, sporočati sploh: izdajal je, kar ne bi bilo treba / izdajati čustva, misli 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: njegove besede so izdajale bistrega duha; to pohištvo izdaja dober okus / glas ga je izdajal, da je razburjen 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: izdajati prijatelje / izdajati domovino, narod // nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: noge, živci ga izdajajo; vid ga izdaja / moči ga izdajajo, zato ne more opraviti vsega dela sam 4. delati, povzročati, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: izdajati časopis, knjige / izdajati študije v tisku / izdajati gramofonske plošče 5. fin. dajati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdajati bankovce, denar; izdajati obveznice ljudskega posojila / izdajati znamke 6. s širokim pomenskim obsegom delati, da dobi kaj uradno veljavo: izdajati odločbe, predpise, zakone / izdajati diplome, spričevala; izdajati potrdila 7. delati, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdajati blago iz skladišča; ob teh urah se izdajajo redni obroki hrane / priporočena pisma izdajajo pri tretjem okencu 8. trošiti, porabljati: za obleko preveč izdaja izdájati se nav. ekspr., v zvezi z za z besedami, ravnanjem kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni: izdaja se za zdravnika; izdaja se za boljšega, kot je; ženska izdaja tega otroka za svojega ♪
  18.      izdáti 1 -dám dov., 2. mn. izdáste in izdáte; izdál (á) 1. sporočiti nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: okupator ga je zaprl, ker ga je nekdo izdal; čeprav so ga mučili, ni izdal; izdati partizane / izdati javko; izdati načrt, uradno skrivnost / publ. izdati načela neodvisnosti prekršiti // nav. ekspr. povedati, sporočiti sploh: svojega imena ne izdam; izdal je svojega prijatelja, da rad pije; lahko vam izdam, da sem govoril s predsednikom / izdati čustva, misli, skrivnost; niti z eno kretnjo se ni izdal 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: kolobarji pod očmi so ga izdali, da je neprespan; rdečica jo je izdala, da ji je nerodno 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: s tem ravnanjem so izdali tovarištvo / izdati domovino, narod // nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: vid ga je izdal; živci so ga izdali; ne zmore dolge poti, ker ga noge hitro izdajo / moči so ga izdale 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: založba je izdala precej znanstvenih publikacij; izdati časopis, knjigo / izdati pesmi v almanahu; izdati slovar v petih delih / izdati skripta; nove prospekte so izdali v treh jezikih / izdati novo gramofonsko ploščo / kot del naslovne strani, kolofona izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti 5. fin. dati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdati bankovce, denar; izdati obveznice ljudskega posojila / izdati znamke 6. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da dobi kaj uradno veljavo: izdati dovoljenje, odločbo, zakon / izdati diplomo, spričevalo; izdati potrdilo / izdati račun v triplikatu / publ. izdati prepoved prepovedati ♦ jur. izdati sodbo; izdati tiralico za kom 7. napraviti, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdati blago iz skladišča / izdati zdravila na recept 8. potrošiti, porabiti: za hišo je izdal že veliko denarja; za hrano izda skoraj vso plačo ∙ ekspr. vsak dinar trikrat obrne, preden ga izda veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen izdáti se nav. ekspr., v zvezi z za z besedami, ravnanjem (po)kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni: izdati se za študenta, zdravnika; fanta je izdala za svojega sorodnika / redko na misel mu je prišlo, da bi ga izdal za svojega očeta imenoval, navedel izdán -a -o: imeti potrdilo za izdani denar; izdani partizani; odlok je bil izdan leta 1970; izdana javka; izkaznica je bila izdana v Ljubljani na ime XY; zdravila, izdana na recept; po smrti izdani spomini ♪
  19.      izhíranje  in shíranje -a s (ȋ) glagolnik od izhirati: smrt zaradi lakote in izhiranja / gledališče je bilo obsojeno na izhiranje ♪
  20.      izkljúčiti  -im dov. (ú ȗ) 1. prekiniti (s stikalom) električni tok in s tem ustaviti delovanje česa: izključiti gramofon, radio, električni štedilnik; izključiti motor; likalnik se avtomatično izključi; stroj se izključi s pritiskom na gumb / izključiti električni tok 2. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva: na zadnjem sestanku so izključili več članov; izključiti iz stranke; zaradi neprimernega vedenja so ga izključili iz šole / med tekmo so izključili tri igralce / izključili so ga iz svoje druščine // preprečiti komu udeležbo, navzočnost: zaradi nezanesljivosti so ga izključili od skrivnih posvetov; izključiti pričo z razprave ♦ jur. javnost naj se izključi od obravnave 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: to obdobje, področje je izključil iz obravnave; pri presojanju tega dejstva je izključil vsak svetovni nazor 4. ne biti možen hkrati s čim drugim v kaki celoti: tak način dela izključuje napake // ekspr., z nikalnico priznati za možno: v predavanju nisem izključil, da je bilo takrat že življenje na zemlji / ni izključil možnosti, da ima predsednikov odstop politično ozadje ● ekspr. izključil je vsako možnost okužbe ravnal je tako, da okužba ni bila mogoča; izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča izkljúčen -a -o 1. deležnik od izključiti: izključeni igralci; leteti z izključenim motorjem; radio je izključen; zaradi nedelavnosti je bil izključen; vsaka pomota je izključena; ni izključeno, da bom šel na izlet ♦ jur. biti izključen od dedovanja iz zakonskih razlogov ne moči dedovati 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža močno zanikanje: izključeno je, da bi prišel še danes; izključeno je, da bi naši igralci zmagali / elipt. izključeno, da bi prišel že danes / kot vzklik »ali bo izdelal?« »Izključeno« ♪
  21.      izmŕtje  -a s (ȓ) zastar. izumrtje: ljudje so bili obsojeni na izmrtje ♪
  22.      izolacionízem  -zma m (ȋ) težnja po omejitvi zunanjepolitične dejavnosti ali po njeni usmeritvi le na določena področja: obsojati, zagovarjati izolacionizem // navadno s prilastkom težnja po omejitvi dejavnosti na lastno, svoje področje: gospodarski izolacionizem; izolacionizem v gradbeništvu ◊ polit. smer v Združenih državah Amerike, ki je nasprotovala udeležbi v prvi in drugi svetovni vojni ♪
  23.      izostrítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izostriti: izostritev konice / izostritev estetskega čuta / izostritev kriterijev za presojo sodobne glasbe ♪
  24.      izostríti  -ím tudi zostríti -ím dov., izóstril tudi zóstril (ȋ í) 1. narediti kaj (bolj) ostro: izostriti kopju konico ∙ ekspr. jedek smeh ji je izostril obraz dal ji je bolj ostre, stroge poteze 2. narediti kaj bolj razločno: večerna svetloba izostri grebene gor; z naravnavanjem daljnogleda je izostril sliko // knjiž. narediti kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: izostriti kriterije za presojo literature; slovensko vprašanje se je takrat izostrilo / podoba glavnega junaka se je izostrila 3. napraviti bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev: neprestana nevarnost mu je izostrila čute; izostriti sluh, voh // knjiž. napraviti bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: študij mu je izostril duha; izostriti občutek za lepoto, pravico; izostriti si kritični čut izostrèn tudi zostrèn -êna -o: imeti izostren čut za lepoto; izostren posluh; konflikt v drami ni dovolj izostren ♪
  25.      izpláčati  in izplačáti -am tudi spláčati in splačáti -am dov. (á á á) 1. plačati dolžno vsoto v celoti: dolg je že izplačal; posojilo bo izplačal v dveh letih / hiše še ne bo kmalu izplačal 2. dati, poravnati v denarju, kar komu pripada: izplačati dediščino, delež, zavarovalnino; podporo so mu izplačali iz rezervnega sklada // poravnati denarne obveznosti do koga: ob prevzemu posestva je izplačal dediče; izplačati delavce; odpovedali so mu službo in ga izplačali 3. dati, izročiti določeno denarno vsoto: izplačati znesek pod določenimi pogoji; izplačati v devizah, gotovini / izplačati ček dati, izročiti na čeku nakazano denarno vsoto 4. ekspr. kaznovati, maščevati se: predrzneže so izplačali; izplačali so ga za vse, kar jim je prizadel / skakanje iz vozečega vlaka ga je hudo izplačalo; to ga bo pošteno izplačalo izpláčati se in izplačáti se tudi spláčati se in splačáti se nedov. in dov., pog. prinašati korist, dobiček: gostilna se mu izplača; finančno, gospodarsko se to izplača / previdnost se je izplačala / z oslabljenim pomenom: izplača se delati, govoriti; o tem se ne izplača razpravljati ni vredno, nima smisla; kaj se trudiš, saj se ne izplača izpláčan tudi spláčan -a -o: izplačani dediči; izplačan dolg; izplačan honorar; izplačana predrznost ♪

   76 101 126 151 176 201 226 251 276 301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA