Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
sluzen (70) 
- slúzen -zna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na sluz: sluzen ovoj; sluzna prevleka / redko sluzna riba sluzasta ♦ anat. sluzna žleza žleza, ki izloča sluz ♪
- slúžen -žna -o prid. (ú ū) zastar. 1. ki služi: služni ljudje 2. uslužen, ustrežljiv: hiter in služen pisar ● zastar. vaščani so bili služni turjaškemu grofu podložni; zastar. to znanje vam bo še služno koristno ◊ jur. služno zemljišče služeče zemljišče ♪
- slúženje -a s (ú) glagolnik od služiti: nezakonito služenje in bogatenje / služenje narodnim koristim / med služenjem vojaškega roka je opravil vozniški izpit ♪
- bogoslúžen -žna -o prid. (ȗ; podpomen ú ū) nanašajoč se na bogoslužje: bogoslužni red; bogoslužne knjige / bogoslužno dejanje // star. ki služi bogu, pobožen: bil je bogoslužen starček ♪
- doslúženec -nca m (ú) redko kdor je doslužil: mož je bil dosluženec s skromnimi prihranki; vojaški dosluženec ♪
- doslúženka -e ž (ú) redko ženska, ki je doslužila ♪
- nèuslúžen -žna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) ki mu manjka uslužnosti, ustrežljivosti: neuslužen natakar ♪
- nèzaslúžen -a -o prid. (ȅ-ú) 1. ki ni zaslužen: nezaslužen dobiček; nezasluženo plačilo 2. ki ga kdo ne zasluži, ga ni vreden: nezaslužena pohvala, slava; nezasluženo priznanje, spoštovanje / ekspr. zadelo ga je nezasluženo trpljenje nèzaslúženo prisl.: nezasluženo zmagati ♪
- odslúženje -a s (ú) glagolnik od odslužiti: odsluženje vojaškega roka / odsluženje dolga ♪
- poslúžen -žna -o prid. (ú ū) star. ustrežljiv: poslužni prodajalci; bil je vljuden in poslužen ♪
- prezaslúžen -žna -o prid. (ú) ekspr. zelo zaslužen: zahvaliti se prezaslužnemu delavcu za njegov trud ♪
- uslúžen -žna -o prid. (ú ū) ki je pripravljen kaj narediti za koga, mu pomagati: uslužen natakar; vedno je prijazna in uslužna / biti pretirano uslužen do koga // ekspr. ki izraža, kaže tako pripravljenost: uslužen smehljaj / človek z uslužnim obrazom ♪
- vèlezaslúžen -žna -o prid. (ȅ-ú) star. zelo zaslužen: velezaslužen človek; biti velezaslužen za razvoj kraja ♪
- zaslúžen -žna -o prid., zaslúžnejši (ú ū) 1. ki si je s pomembnimi, vrednimi dejanji, ravnanjem pridobil pravico do (javnega) priznanja, nagrade: postavljati spomenike zaslužnim možem in ženam; poznam ljudi, ki so zaslužnejši od njega / zaslužni član društva ∙ zaslužni profesor častni naslov za upokojenega univerzitetnega profesorja, podeljen za izredno uspešno znanstveno in pedagoško delo 2. ki je s svojimi dejanji, ravnanjem (v veliki meri) pripomogel, prispeval h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju: biti zaslužen za razvoj znanosti; pri razvijanju prijateljskih odnosov s sosednjimi državami zaslužni politiki / publ. on je najbolj zaslužen za zmago moštva ima največje zasluge za zmago; je najbolj pripomogel k zmagi 3. moralno, etično pomemben, vreden: opraviti zaslužno dejanje, delo; zaslužno prizadevanje za mir ♪
- zaslužênje -a s (é) knjiž. 1. pravica do (javnega) priznanja, nagrade, ki si jo kdo pridobi s pomembnimi, vrednimi dejanji, ravnanjem: imeti, pridobiti si trajno zasluženje za razvoj znanosti; priznati komu zasluženje za kaj 2. s čimer kdo pripomore, prispeva h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju: biti brez zasluženja pri kakem prizadevanju / nagraditi koga po njegovem zasluženju ● star. po njegovem zasluženju so zadnja leta preživeli v miru po njegovi zaslugi ◊ rel. moralno dobro svobodno dejanje, ki po božji odločitvi daje pravico do nadnaravnega plačila; kar si kdo pridobi pred Bogom z moralno dobrimi, svobodnimi dejanji ♪
- avreóla in avréola -e ž (ọ̑; ẹ̑) svetleči se kolobar okrog glave upodobljenih svetnikov, svetniški sij: avreola mu obdaja glavo; bleščeča, zlata avreola; svetli lasje ji obkrožajo lice kot avreola; pren., knjiž. drži se ga avreola vojnega heroja; nadel si je mučeniško avreolo; nezaslužena avreola; romantična avreola pisateljevih junakov ♪
- búkve -kev ž mn. (ū ȗ) star. 1. večje število trdno sešitih tiskanih listov; knjiga: brati bukve, na bukve; tako stoji v bukvah; debele, stare bukve; latinske bukve / mašne bukve; pogledati v sanjske bukve 2. kot knjiga trdno sešiti listi za uradne zapise: pogledati v krstne bukve; voditi gruntne bukve zemljiško knjigo ● star. govori, kakor bi iz bukev bral gladko; učeno; star. kar naprej je v bukvah bere, študira; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; star. njegovo ime je zapisano v zlatih bukvah zgodovine ta človek je zelo zaslužen; učenca so vpisali v zlate bukve nekdaj v knjigo z imeni odličnjakov ◊ etn. šembiljske bukve knjiga ljudskih prerokovanj; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu ♪
- dàsi in dasi vez. (ȁ) knjiž., v dopustnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: ni ga ogovoril, dasi ga je spoznal; dasi ga mrazi, mu stopa pot na čelo // za omejevanje: to so hudi, dasi zasluženi očitki // navadno z nikalnico za izvzemanje: bila je zares čedno dekle, dasi ne ravno lepotica ♪
- doletéti -ím dov., dolêtel (ẹ́ í) 1. nav. 3. os. izraža nepričakovan nastop kakega stanja, dejanja: družino je doletela nesreča; ponižanje me je doletelo po tvoji krivdi; doletel ga je nepričakovan poraz; kjer koli te lahko doleti smrt / učenca je doletela zaslužena kazen; to je najhujše, kar nas more doleteti / doletela ga je velika čast, sreča doživel je veliko čast, srečo / mogoče bo pisateljevo delo doletela boljša usoda 2. star. prileteti: z juga so doletele ptice ♪
- domačín -a m (ȋ) 1. kdor je doma, živi v določenem kraju: domačini so turiste sprejeli z nezaupanjem; partizani so dobivali pomoč pri domačinih / tega ne vem, nisem domačin / publ. domačini so zasluženo zmagali domači tekmovalci // kdor je po izvoru od tam, kjer živi: avstralski domačini; odpor domačinov do belih gospodarjev 2. zastar. (hišni) gospodar: postregel jim je domačin sam 3. mn., zastar. člani družine; domači: okrog očetove postelje so stali vsi domačini ♪
- doslužíti in doslúžiti -im dov. (ȋ ú) 1. končati služenje: doslužil sem; doslužiti kadrovski rok, vojaščino / pri tem gospodarju je hitro doslužil // ekspr. dotrajati: stroj je doslužil; čevlji so doslužili 2. dopolniti služenje: doslužiti mora, kar mu manjka do izpolnjene vojaške obveznosti doslúžen -a -o: doslužen vojak; v pristanišču stoji doslužena ladja; doslužene rokavice ♪
- gŕd -a -o in -ó prid., gŕši stil. gŕji (ȓ ŕ) 1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti, ant. lep: ima grd obraz; grdi zobje; grd je in nesimpatičen; grda kombinacija barv; grda pisava; grda ureditev prostorov; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč; grd vonj neprijeten, zoprn; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno // umazan, nečist: predpasnik je že grd, treba ga bo oprati; ne jej z grdimi rokami; ima grdo delo 2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda; grdi otrok, kaj se potepaš; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi; lotil se je grdega posla; grdo ravnanje // ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade; grdo ravnanje, vedenje / govori
grde besede / dajali so mu grde priimke nespodobne ∙ pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši 3. s širokim pomenskim obsegom slab, nekvaliteten: vse naokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje; grda cesta; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage; grdo vreme deževno, oblačno 4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini; grde sanje; ekspr. pusti te grde številke 5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh; bil je grd skopuh grdó tudi gŕdo 1. prislov od grd: skakalec je grdo doskočil; grdo gleda z gubanjem čela in mrščenjem obrvi izraža jezo, nevoljo; grdo izdelan; grdo se motiš o tej stvari; grdo je naredil, da jih ni povabil;
grdo piše; grdo ravna z otroki; prav grdo sem se uštel / v povedni rabi jutri bo najbrž grdo deževno, oblačno 2. v povedni rabi izraža neprimernost česa: grdo je piti iz enega kozarca; grdo je, če jim ne pomagate; grdo je, da tega nisi povedal ● grdo se drži ima neprijazen, namrščen obraz; je jezen; ekspr. že dalj časa me grdo gleda je jezen name; ekspr. laže, da je grdo zelo laže; star., kot vljudnostna fraza pijan je bil, ne bodi grdo reči, kot krava gŕdi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; tudi grdo ima v umetnosti svoje mesto; do grdega sta se sprla zelo, hudo; v grdem ne hodi ven ob slabem, deževnem vremenu ♪
- hahá in hahà medm. (ȃ; ȁ) 1. posnema glas pri smejanju: haha, kako je to zabavno / haha(ha), se je smejal na ves glas 2. izraža posmeh: haha, pa je prejel zasluženo plačilo ♪
- herójski -a -o prid. (ọ̑) izredno pogumen, junaški: herojski borci za svobodo / dati zasluženo priznanje herojskim materam / herojski boj; herojska zmaga, žrtev; herojsko dejanje / herojska doba ◊ gled. herojski traged igralec, ki igra junaške tragične vloge; lit. herojski ep ep, ki govori o velikih in slavnih dejanjih; junaški ep herójsko prisl.: herojsko so padli za domovino ♪
- hvála -e ž (á) 1. ugotavljanje, poudarjanje pozitivnih lastnosti česa: poslušati, zaslužiti hvalo; to je povedal v njegovo hvalo; prazna, zaslužena hvala; hvale je bil vesel; hvale vredna odločitev; željen je časti in hvale; star. dajati hvalo hvaliti 2. star. izražanje hvaležnosti, zahvala: to naj bo hvala za mojo dobroto; za svoj trud ne pričakuje hvale; dolžen sem mu hvaležnost, hvalo 3. v medmetni rabi izraža a) hvaležnost: hvala! hvala, tovariš! hvala vam! iskrena, najlepša, prisrčna hvala! hvala lepa! / hvala za gostoljubje, pismo! hvala za vse! tisočkrat hvala, da si storil to namesto mene! / kot vljudnostni pristavek k odgovoru na vprašanje ali na izraženo željo: »Kako se imate?« »Hvala, dobro!«; »Dober tek!« »Hvala, enako!« b) veselje, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu c) vljudno odklonitev, zavrnitev: ne potrebujem, hvala! hvala, ne
kadim ● ekspr. kar naprej so mu peli hvalo zelo so ga hvalili; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil; ekspr. sama hvala ga je zelo hvali sebe ali stvar, za katero se zavzema; iron. hvala za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. bil je poln hvale o njem zelo ga je hvalil; lastna hvala — cena mala; preg. lastna hvala se pod mizo valja hvaljenje samega sebe ni dosti vredno ♪
1 26 51 
