Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

slu (784-808)


  1.      izkoríščanje  -a s (í) glagolnik od izkoriščati: izkoriščanje atomske energije v miroljubne namene / izkoriščanje službenega položaja / izkoriščanje delavcev / publ. izkoriščanje človeka po človeku / izkoriščanje gozdov, rudnikov ♦ ekon. kapitalistično izkoriščanje ♪
  2.      izkoríščati  -am nedov. (í) 1. delati, da se kaj funkcionalno, namensko izpolnjuje: ljudje so izkoriščali podzemeljske jame za bivanje; dobro izkoriščati prostor / prav izkoriščati prosti čas 2. delati, da kaj opravlja svoj namen: dobro izkoriščati krmo; izkoriščati stroje / izkoriščati gorivo 3. delati, da kaj prinaša ugodnosti: izkoriščati položaj na tržišču / izkoriščati ugodne priložnosti // delati, da kaj neupravičeno prinaša ugodnosti: izkoriščal je svoj službeni položaj / izkoriščali so njeno dobroto 4. neplačano si prilaščati proizvode tujega dela: izkoriščati delavce 5. uporabljati kaj v gospodarske namene: izkoriščati gozdove, rudnike, zemljišča izkoriščajóč -a -e: izkoriščajoč ugodno priložnost, so partizani napadli postojanko; izkoriščajoči družbeni sloj izkoríščan -a -o: izkoriščani delavci; načrtno izkoriščani gozdovi; racionalno izkoriščani stroji; sam.: nasprotja med izkoriščevalci in izkoriščanimi ♪
  3.      izkréhati  -am dov. (ẹ̄) slabš. izkašljati: izkrehati gnoj, sluz / izkrehaj že, kaj misliš izkréhati se prenehati kašljati: bolnik se je izkrehal ♪
  4.      izlív  -a m (ȋ) 1. kraj, kjer se potok ali reka izliva: urediti izliv Ljubljanice v Savo; mesto ob izlivu reke / lijakasti izliv reke 2. glagolnik od izliti: a) izliv tekočine ♦ med. izliv krvi nabiranje krvi v podkožju in drugih mehkih delih; izliv semena iztek semena pri nehoteni spolni nadraženosti b) bil je vajen njenih čustvenih izlivov; motili so ga taki histerični izlivi ljubezni / brati, poslušati pesniške, srčne izlive 3. posoda za odtok vode, zlasti odvečne, umazane: zliti umazano vodo v izliv ♪
  5.      izlóček  -čka m (ọ̑) 1. nav. mn., biol. snov, ki jo izločajo celice, navadno žlezne: maščobni, sluzasti izločki; neprijeten vonj izločkov / kožni, telesni izločki; izloček bobrove žleze / izločki iglavcev 2. redko izmeček, izvržek: v tovarni so zmanjšali odstotek izločkov / počuti se kot izloček družbe ♪
  6.      izména  -e ž (ẹ̑) 1. navadno s prilastkom časovno sklenjen del delovnega procesa, ki se ponavlja po ustaljenem redu na določenem delovnem mestu: stroj, ki dela samo v eni delovni izmeni, je premalo izkoriščen / delo v nočni izmeni; zaradi velikega števila učencev so uvedli tretjo izmeno; vodja izmene uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo v določeni izmeni / delati v izmenah; pouk poteka v izmenah // časovno sklenjen del kake celote: naši brigadirji bodo delali v drugi izmeni; zdravilišče lahko sprejme v vsaki mesečni izmeni po dvesto otrok 2. navadno s prilastkom skupina delavcev, ki dela v takem časovno sklenjenem delu delovnega procesa: naša izmena dela drugi teden dopoldne / čez en mesec bo te brigadirje zamenjala nova izmena ♪
  7.      izmíkanje  -a s (ȋ) glagolnik od izmikati: izmikanje denarja / izmikanje delu, dolžnostim, vojaški službi / odgovorila je brez izmikanja ♪
  8.      izmíkati  -am tudi zmíkati -am nedov. (ȋ ȋ) 1. s potegom, sunkom odstranjevati: izmikati podstavke, zagozde 2. naskrivaj jemati: izmikal je svojim sošolcem naloge in jih prepisoval // evfem. krasti: izmikati denar, hrano; izmikala je, kjerkoli je mogla 3. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: nastavljati in izmikati roko ● pog. ni mu izmikal oči gledal ga je (naravnost) v oči izmíkati se tudi zmíkati se 1. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmikati se sunkom, udarcem // delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmikati se dolžnostim, odgovornosti, vojaški službi // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmikati se odgovoru, plačilu dolgov, priznanju 2. nav. ekspr. delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: dekle se mu je izmikalo; izmikati se sosedom / redko izmikati se avtomobilom izogibati se 3. ne hoteti povedati določene stvari: povej naravnost, nikar se ne izmikaj; pri zasliševanju se je izmikal; vedno se izmika, nikoli ne pove nič jasnega ● knjiž. čutil je, da se mu resnica izmika da je ne more popolnoma dojeti, razumeti; ekspr. tla se mu izmikajo pod nogami njegov (družbeni) položaj je ogrožen izmikajóč tudi zmikajóč -a -e: hodil je previdno, izmikajoč se oviram; izmikajoč pogled; prisl.: izmikajoče odgovoriti; prim. zmikati ♪
  9.      izmišljeváti si  -újem si in zmišljeváti si -újem si nedov. (á ȗ) izmišljati si: izmišljevati si izgovore / star. izmišljevati pesmi pisati pesmi, pesniti / izmišljevati si strahove / o njej si izmišljuje vse mogoče / ko boš sam služil, si boš lahko izmišljeval, pog. se boš lahko izmišljeval, kaj bi jedel ♪
  10.      izostríti  -ím tudi zostríti -ím dov., izóstril tudi zóstril (ȋ í) 1. narediti kaj (bolj) ostro: izostriti kopju konico ∙ ekspr. jedek smeh ji je izostril obraz dal ji je bolj ostre, stroge poteze 2. narediti kaj bolj razločno: večerna svetloba izostri grebene gor; z naravnavanjem daljnogleda je izostril sliko // knjiž. narediti kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: izostriti kriterije za presojo literature; slovensko vprašanje se je takrat izostrilo / podoba glavnega junaka se je izostrila 3. napraviti bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev: neprestana nevarnost mu je izostrila čute; izostriti sluh, voh // knjiž. napraviti bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: študij mu je izostril duha; izostriti občutek za lepoto, pravico; izostriti si kritični čut izostrèn tudi zostrèn -êna -o: imeti izostren čut za lepoto; izostren posluh; konflikt v drami ni dovolj izostren ♪
  11.      izpláčati  in izplačáti -am tudi spláčati in splačáti -am dov. (á á á) 1. plačati dolžno vsoto v celoti: dolg je že izplačal; posojilo bo izplačal v dveh letih / hiše še ne bo kmalu izplačal 2. dati, poravnati v denarju, kar komu pripada: izplačati dediščino, delež, zavarovalnino; podporo so mu izplačali iz rezervnega sklada // poravnati denarne obveznosti do koga: ob prevzemu posestva je izplačal dediče; izplačati delavce; odpovedali so mu službo in ga izplačali 3. dati, izročiti določeno denarno vsoto: izplačati znesek pod določenimi pogoji; izplačati v devizah, gotovini / izplačati ček dati, izročiti na čeku nakazano denarno vsoto 4. ekspr. kaznovati, maščevati se: predrzneže so izplačali; izplačali so ga za vse, kar jim je prizadel / skakanje iz vozečega vlaka ga je hudo izplačalo; to ga bo pošteno izplačalo izpláčati se in izplačáti se tudi spláčati se in splačáti se nedov. in dov., pog. prinašati korist, dobiček: gostilna se mu izplača; finančno, gospodarsko se to izplača / previdnost se je izplačala / z oslabljenim pomenom: izplača se delati, govoriti; o tem se ne izplača razpravljati ni vredno, nima smisla; kaj se trudiš, saj se ne izplača izpláčan tudi spláčan -a -o: izplačani dediči; izplačan dolg; izplačan honorar; izplačana predrznost ♪
  12.      izpljúvati  -am in -pljújem in izpljuváti -pljúvam in -pljújem dov., izpljuvál in izpljúval (ú; á ú) izmetati iz ust: izpljuvati kri; odkašljal se je in izpljuval slino; pren., ekspr. ljudstvo je izpljuvalo iz svoje srede izdajalce izpljúvati se, in izpljuváti se s pljuvanjem spraviti sluz iz pljuč, sapnika: ne more se izpljuvati / počakal je, da se je izpljuval da je nehal pljuvati ♪
  13.      izpodbíjati  -am in spodbíjati -am nedov. (í) 1. z udarjanjem, tolčenjem odstranjevati izpod česa: izpodbijati železniške pragove 2. prizadevati si zanikati, ovreči: izpodbijati dokaze; izpodbijati pravico do svobodnega odločanja; izpodbijati zasluge za kaj // jur. dokazovati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: izpodbijati avtentičnost pisma, upravičenost izplačila, veljavnost pogodbe / izpodbijati odločbo s tožbo ♪
  14.      izpodjédati  -am tudi spodjédati -am nedov. (ẹ́) 1. z jedenjem, grizenjem od spodaj delati škodo, uničevati: črv izpodjeda korenine ∙ ekspr. delo v rudniku mu izpodjeda zdravje kvari, uničuje 2. s trajnim, močnim tokom od spodaj odstranjevati: voda izpodjeda breg 3. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročati komu škodo: v službi ga izpodjedajo; izpodjedati drug drugega / izpodjedati komu ugled ♪
  15.      izpodjésti  -jém tudi spodjésti -jém dov., 2. mn. izpodjéste tudi spodjéste, 3. mn. izpodjedó tudi izpodjéjo tudi spodjedó tudi spodjéjo; izpodjéj in izpodjèj izpodjéjte tudi spodjéj in spodjèj spodjéjte; izpodjédel izpodjédla tudi spodjédel spodjédla, stil. izpodjèl izpodjéla tudi spodjèl spodjéla (ẹ́) 1. z jedenjem, grizenjem od spodaj poškodovati, uničiti: črv izpodje korenine ∙ ekspr. internacija mu je izpodjedla življenjske moči pokvarila, uničila 2. s trajnim, močnim tokom od spodaj odstraniti zemljo: voda je izpodjedla breg 3. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročiti komu škodo: izpodjedel ga je v službi / izpodjesti komu čast, ugled izpodjéden tudi spodjéden -a -o: izpodjeden breg; temelji mosta so izpodjedeni; izpodjedeno drevo ♪
  16.      izpodkopáti  -kópljem tudi -ám in spodkopáti -kópljem tudi -ám dov., izpodkôplji izpodkopljíte tudi izpodkôpaj izpodkopájte in spodkôplji spodkopljíte tudi spodkôpaj spodkopájte; izpodkôpal in spodkôpal (á ọ́, ȃ) 1. s kopanjem od spodaj poškodovati, uničiti: izpodkopati drevo, hišo / hudournik je izpodkopal skalo; pren., ekspr. izpodkopati temelje družbe ∙ ekspr. pomanjkanje mu je izpodkopalo zdravje pokvarilo, uničilo 2. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjšati pomen ali preprečiti obstoj česa: izpodkopati avtoriteto oblasti; medsebojni spori so izpodkopali organizacijo; izpodkopati zaupanje v kaj / v službi so ga izpodkopali izpodkopán in spodkopán -a -o: izpodkopan ugled; izpodkopano zdravje ♪
  17.      izpodlésti  -lézem tudi spodlésti -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. redko z lezenjem pod čim priti na drugo stran: izpodlesti plot 2. ekspr. zahrbtno, zvijačno spraviti koga z določenega mesta, položaja in ga sam zasesti: prijatelj ga je izpodlezel pri dekletu; izpodlesti koga v službi ♪
  18.      izpodrézati  -réžem in spodrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z rezanjem od spodaj poškodovati, uničiti: izpodrezati korenine, steblo; padel je, kot bi mu noge izpodrezal / izpodrezati podpore pri mostu; pren., ekspr. izpodrezati korenine birokratizmu // z rezanjem skrajšati: izpodrezati kokošim peruti 2. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjšati pomen ali preprečiti obstoj česa: izpodrezati akcijo sovražniku; izpodrezati trgovino s sosednjo državo ◊ čeb. izpodrezati matičnike odstraniti jih in s tem preprečiti rojenje; izpodrezati satje z odstranitvijo dela satja povečati prostor v panju; med. izpodrezati (otroku) prirasli jezik zarezati v sluznično gubo; obrt. izpodrezati rokavni izrez z rezanjem na spodnjem delu narediti ga večjega izpodrézan in spodrézan -a -o: izpodrezana korenina; izpodrezane peruti ♪
  19.      izpodríniti  -em in spodríniti -em dov. (í ȋ) 1. s svojo težo, prostornino odstraniti kaj in zavzeti isti prostor: para izpodrine zrak; ladja izpodrine 15.000 ton vode / izpodriniti koga s sedeža 2. nav. ekspr. s silo, z zvijačo spraviti koga z določenega mesta, položaja in ga sam zasesti: mladi ljudje so hoteli izpodriniti starejše; izpodrinil ga je pri dekletu; v službi so ga izpodrinili 3. začeti se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: avtomobili so izpodrinili poštne vozove; slovenščina je izpodrinila nemški jezik iz uradov ♪
  20.      izpodrívati  -am in spodrívati -am nedov. (í) 1. s svojo težo, prostornino odstranjevati kaj in zavzemati isti prostor: ladja izpodriva vodo / klor izpodriva brom iz spojin 2. nav. ekspr. s silo, z zvijačo spravljati koga z določenega mesta, položaja in ga sam zasedati: izpodriva ga pri dekletu; v službi ga izpodrivajo / plevel izpodriva kulturne rastline; velika podjetja so začela izpodrivati manjša 3. začenjati se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: novi stroji izpodrivajo stare; uvoženo blago izpodriva domače / nova doživetja izpodrivajo spomine ♪
  21.      izposlováti  -újem dov. (á ȗ) s posredovanjem, svojim vplivom doseči, da kdo kaj dobi: stric mu je izposloval službo v banki; kmetom so izposlovali kredite za preusmeritev kmetij; na občini mu je izposloval dovoljenje; izposloval si je daljši dopust ♪
  22.      izpráskati  -am dov. (á) 1. s praskanjem spraviti iz česa: izpraskati kamenčke iz zida ∙ ekspr. oči bi ji izpraskala zelo sem jezna nanjo ♦ med. izpraskati maternico odstraniti maternično sluznico 2. s praskanjem narediti: izpraskati podpis v zid; prim. spraskati ♪
  23.      izpraznítev  tudi spraznítev -tve ž (ȋ) glagolnik od izprazniti: izpraznitev poštnega nabiralnika, skladišča / izpraznitev zasedenega ozemlja / izpraznitev stanovanja / izpraznitev službenega mesta ♪
  24.      izprazníti  in izprázniti -im tudi sprazníti in sprázniti -im dov. (ȋ á) 1. napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine: izprazniti poštni nabiralnik, posodo, satje; vse žepe je izpraznil, a ključa ni našel; rezervoar se je izpraznil ∙ evfem. ponoči so izpraznili blagajno ukradli denar iz blagajne; ekspr. v mestu so mu kar precej izpraznili denarnico potrošil je precej denarja; ekspr. proti njemu je izpraznil pet strelov izstrelil; ekspr. pred prazniki so ljudje skoraj izpraznili trgovine pokupili skoraj vse blago ♦ elektr. izprazniti akumulator porabiti shranjeno električno energijo // izpiti, popiti: izpraznili so nekaj buteljk vina; izprazniti kozarec na dušek, v dušku 2. izločiti blato, seč: izprazniti črevo, mehur / pog., ekspr. izpraznil se je kar pred vrati opravil potrebo; se izbruhal 3. narediti, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: izprazniti dvorano, postajo; proti večeru se je mesto izpraznilo / med racijo so izpraznili pol mesta odpeljali, zaprli; do nedelje je treba izprazniti stanovanje oditi iz njega z vsemi premičninami izprazníti se in izprázniti se tudi sprazníti se in sprázniti se postati prost, nezaseden: v podjetju se je izpraznilo nekaj mest; v kratkem se bo izpraznilo mesto tajnika ∙ ekspr., redko zdaj je vrsta na tebi, da se izprazniš rečeš, poveš vse izpráznjen tudi spráznjen -a -o: izpraznjen akumulator; izpraznjena posoda; izpraznjeno službeno mesto ♪
  25.      izpustíti  -ím tudi spustíti -ím dov., izpústil tudi spústil (ȋ í) 1. prenehati imeti kaj z rokami oprijeto: prijel ga je in ga takoj izpustil; izpustiti kozarec, vrv; izpustiti iz rok; če se boš izpustil, boš padel 2. spraviti kaj (tekočega) iz česa: izpustiti vodo iz bazena, paro iz cevi / izpustiti sapo / izpustiti prašiču kri z vbodljajem povzročiti, da odteče kri // povzročiti, narediti, da pride žival iz česa: izpustiti živino; izpustiti konje na pašo 3. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: izpustiti talce; izpustiti iz ječe; zaradi pomanjkanja dokazov so ga izpustili / izpustili so ga iz vojske; izpustiti učence domov // navadno z nikalnico ne dovoliti oditi, zapustiti določeno mesto: prišel bi bil prej, pa me niso izpustili / tako družaben je, da ga ne izpustimo več 4. ne navesti, ne upoštevati: izpustiti člen, črko, številko; pri prepisovanju je izpustil cel stavek 5. pog. ne udeležiti se česa, kar se večkrat pojavlja: nobenega plesa ne izpusti; več predavanj je izpustil / ekspr. vse pogosteje prihaja, zdaj ne izpusti nobene nedelje več // ne upoštevati vsega, kar je v medsebojni povezanosti: prebarval je vsa okna, le eno je izpustil 6. pog., ekspr. izstreliti: izpustiti rafal na sovražnika ● ekspr. misel na beg me ni več izpustila neprenehoma sem mislil na beg; ekspr. niti solze ni izpustila ni zajokala; zastar. izpustiti dušo umreti; redko izpustiti komu oko iztakniti; pog., ekspr. včasih izpusti kako pametno reče, pove; izpustiti ugodno priložnost ne izrabiti; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. ne izpusti ga iz oči neprestano ga gleda, nadzoruje; ekspr. izpustil je vajeti iz rok dopustil je, da se kaka stvar razvija brez njegovega vodstva, vpliva; ekspr. ne izpusti ga izpred oči neprestano ga ima blizu sebe ◊ jur. izpustiti pogojno; šport. diskvalificirali so ga, ker je izpustil vratca izpustíti se tudi spustíti se pojaviti se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: mozolji so se mu izpustili po obrazu izpuščèn tudi spuščèn -êna -o: pogojno izpuščen; izpuščena beseda; izpuščena priložnost; izpuščeno število; prim. spustiti ♪

   659 684 709 734 759 784 809 834 859 884  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA