Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

slu (51-75)


  1.      služábništvo  -a s (ȃ) v nekaterih deželah služabniki: gospodar je sklical služabništvo ● knjiž., redko njegovo služabništvo pri tem gospodarju je trajalo deset let v nekaterih deželah služba, služenje ♪
  2.      slúžba  -e ž (ȗ) 1. delo na podlagi delovnega razmerja: dobiti, imeti, iskati, izgubiti, odpovedati službo; biti brez službe; odpustiti, ekspr. napoditi koga iz službe; biti ob službo; sprejeti koga v službo / priložnostna, stalna, začasna služba / pisar. nastop službe takoj, plača po dogovoru // opravljanje takega dela: ta teden nimam službe; službo jemlje resno, zavzeto; za danes smo službo končali, ekspr. odbrenkali / dežurna služba; nočna služba / voziti se v službo; zamuditi službo začetek delovnega časa / opravljati službo tajnice biti tajnica // pog. stavba, prostor, kjer se opravlja tako delo: v službi imamo centralno kurjavo; počakal te bom ob dveh pred službo / to sem slišal v službi 2. s prilastkom delo, dejavnost, vezana na določeno področje: biti v civilni, diplomatski, vojaški službi; prosvetna, socialna, upravna, zdravstvena služba // dejavnost, ki se ukvarja z delom, kot ga določa prilastek: hidrometeorološka, inšpekcijska, patronažna, požarna služba / gorska reševalna služba; informacijsko dokumentacijska [INDOK] služba ki zbira, obdeluje in posreduje informacije z določenega področja; prijavna in odjavna služba; strokovna služba; služba družbenega knjigovodstva družbena organizacija, ki nadzoruje uporabljanje družbenih sredstev 3. nav. mn. oddelek (v delovni organizaciji): o sklepu je treba obvestiti vse službe; usklajevati delo posameznih služb / evidenčna, finančna, računovodska služba 4. redko služenje: namen gledališča je služba družbi, resnici / biti v službi domovine ● žarg., jur. skupne službe delovna skupnost; šalj. vse gre, spada v rok službe delovni čas teče, mineva, ne glede na koristnost, smiselnost dela, ki ga kdo opravlja; ekspr. družba je družba, služba pa služba ločevati je treba prijateljske odnose od delovnih dolžnosti, obveznosti; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi ◊ agr. pospeševalna služba ki se ukvarja s strokovnim svetovanjem kmetovalcem, kako izboljšati in posodobiti delo; avt. vlečna služba ki skrbi za odvoz poškodovanih in pokvarjenih vozil; jur. služba državne varnosti del državne uprave, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; navt. krovna, strojna služba; rel. služba božja maša; šol. prosvetno-pedagoška služba strokovna služba, ki svetuje in pomaga šolam pri pedagoškem delu; žel. izvršilne službe ki sodelujejo pri prevozu na železnici ali ga tehnično omogočajo ♪
  3.      slúžben  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na službo: dobro izkoriščen službeni čas; dosegel je visok službeni položaj; službene dolžnosti, zahteve / službena leta delovna doba / službeni telefonski pogovor; službeni telegram; službena obleka / službeni psi psi, ki se glede na sposobnosti uporabljajo v vojski, policiji in za reševanje; službeni vagon; službena izkaznica izkaznica, ki potrjuje, da je kdo zaposlen v določeni delovni organizaciji; službeno potovanje potovanje iz kraja stalne zaposlitve zaradi opravljanja določenih delovnih nalog, obveznosti ♦ filat. službena znamka znamka, s katero se frankirajo samo pošiljke državnih organov in uprave; ptt službeni telegrafski kod črkovne skupine, navadno iz petih črk, ki imajo v službenih telegramih določen stavčni pomen slúžbeno prisl.: poslati vabilo službeno; direktor je službeno zadržan ∙ ekspr. tajnica je odgovarjala zelo službeno uradno, zadržano ♪
  4.      slúžbenost  -i ž (ȗ) službeno vedenje, ravnanje: odbija ga njegova službenost / ekspr. ženska pri okencu je bila poosebljena službenost ♪
  5.      slúžbica  -e ž (ȗ) ekspr. manjšalnica od služba: poiskati si službico; dobra, donosna službica; nepomembna službica ♪
  6.      službodajálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) knjiž. delodajalec: zaradi spora je zapustil službodajalca; odnosi med službodajalci in delavci ♪
  7.      službovánje  -a s (ȃ) glagolnik od službovati: končati, začeti službovanje; vrnil se je v kraj svojega prvega službovanja; v vseh letih službovanja ni bil bolan ∙ zastar. prejšnje službovanje prejšnja služba ♪
  8.      službováti  -újem nedov. (á ȗ) biti v službi, opravljati službo: službovati na železnici; več let je služboval v tem kraju; služboval je kot podeželski zdravnik službujóč -a -e: službujoči prometnik ♪
  9.      slúžen  -žna -o prid. (ú ū) zastar. 1. ki služi: služni ljudje 2. uslužen, ustrežljiv: hiter in služen pisar ● zastar. vaščani so bili služni turjaškemu grofu podložni; zastar. to znanje vam bo še služno koristno ◊ jur. služno zemljišče služeče zemljišče ♪
  10.      slúženje  -a s (ú) glagolnik od služiti: nezakonito služenje in bogatenje / služenje narodnim koristim / med služenjem vojaškega roka je opravil vozniški izpit ♪
  11.      služinčád  -i ž (ȃ) v nekaterih deželah služabniki: služinčad stanuje v stranskem krilu poslopja; gospodar je izplačal, nadzoroval služinčad ♪
  12.      služítelj  -a m (ȋ) zastar. sluga, služabnik: služitelj v plemiški hiši / dolgo je bil šolski služitelj ♪
  13.      služíteljica  -e ž (ȋ) ženska oblika od služitelj: služitelji in služiteljice ♪
  14.      služíti  in slúžiti -im nedov. (ȋ ú) 1. biti v službi, opravljati službo: takrat je še služil, zdaj pa je v pokoju; njegov oče služi pri železnici; kot učitelj je deset let služil v tej vasi / služila je na sodišču za tajnico bila je tajnica // voj., navadno v zvezi služiti kadrovski, vojaški rok opravljati določen čas trajajočo obvezno dejavnost v vojski: njen sin služi kadrovski rok; vojaški rok je služil pri mornarici / služiti vojsko; služil je v isti četi kot jaz 2. z dajalnikom delati za koga, ki ima oblast: kmetje so stoletja služili graščakom / zvesto služi svojim nadrejenim // nav. ekspr. vneto, prizadevno delati, delovati za kaj: služiti domovini, revoluciji / služiti lepoti, resnici 3. nekdaj biti stalno najet za opravljanje določenih del: služil je na veliki kmetiji; odšla je služit v mesto; služiti za deklo, hlapca, pestunjo; služi pri dobrem gospodarju 4. navadno s prislovnim določilom dobivati kaj, navadno denar, za opravljeno delo: ti ljudje dobro služijo / koliko služiš na mesec zaslužiš / služiti denar // ekspr., v zvezi služiti kruh pridobivati (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: kdaj boš začel sam služiti kruh; služiti si kruh s poučevanjem, kot rudar 5. biti koristen, dober pripomoček: uničili so vse, kar bi služilo sovražniku; palica mu je na poti dobro služila / gradivo bo služilo vsem, ki bodo raziskovali to obdobje koristilo, pomagalo // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bodo naprave služile tudi kasneje / noge mu ne služijo več ne more več hoditi; tudi leva roka mu dobro služi lahko dela z njo 6. z oslabljenim pomenom izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta prostor je dolgo služil za skladišče; soba je služila tudi kot delavnica / čipke služijo samo za okras so; ta steza služi samo pastirjem uporabljajo jo samo pastirji; za posteljo jim služi živalska koža imajo živalsko kožo / publ. stavba služi svojemu namenu se uporablja za to, za kar je zgrajena // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: ključ služi za odpiranje konzerv / take prireditve služijo medsebojnemu spoznavanju omogočajo medsebojno spoznavanje; taka umetnost služi uspavanju družbene zavesti uspava družbeno zavest; slovnica bo služila za dvojezični pouk se bo uporabljala ● ekspr. od razburjenja ji jezik ni več služil ni mogla več govoriti; bibl. nihče ne more služiti dvema gospodoma se ravnati po dveh izključujočih se moralnih načelih hkrati; star. služiti kralju, cesarja biti pri vojakih; ekspr. služi mamonu kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju; star. služiti poželenju predajati se mu; zastar. služiti goste streči jim služíti se in slúžiti se zastar. uporabljati: služiti se dobrih zdravil / služiti se s tujim jezikom služèč -éča -e: nekateri ljudje pozabljajo na svoje osebne koristi, služeč skupnim; v ta namen služeče grablje imajo zobe na obeh straneh ♦ jur. služeče zemljišče zemljišče, na katerem obstaja služnostna pravica v korist drugega zemljišča ♪
  15.      slúžkinja  -e ž (ȗ) v nekaterih deželah stalno najeta ženska, navadno v mestu, za pomoč pri gospodinjskih delih: imeti, najeti služkinjo ∙ ekspr. bila je vsem za služkinjo vsem je morala streči, pomagati ♪
  16.      slúžnik  -a m (ȗ) 1. arhit. k steni ali slopu prislonjen stebričasti nosilec gotskega obočnega sistema: tudi rebra in služniki so poslikani 2. zastar. služabnik: najeti služnika ♪
  17.      slúžnost  -i ž (ú) 1. jur. pravica do delnega omejevanja lastnika pri razpolaganju s svojo lastnino ali do delne uporabe tuje lastnine: pridobiti služnost / osebna služnost pravica do uživanja, rabe tuje stvari in stanovanja; vodna služnost pravica zajemanja vode na tujem zemljišču; služnost poti pravica prehoda čez tuje zemljišče 2. knjiž. podrejenost, odvisnost: upreti se služnosti čemurkoli / prizadevanja, da bi ne bila nobena družbena skupina v služnosti v podrejenem položaju ♪
  18.      slúžnosten  -tna -o prid. (ú) nanašajoč se na služnost: služnostni upravičenec, zavezanec / služnostna pot / služnostna pravica ♪
  19.      šlúk  -a m (ȗ) nižje pog. požirek: naredil je velik šluk ♪
  20.      šlúpka  -e ž (ȗ) voj. čoln vojne mornarice s šestimi do osmimi vesli: hitro so spustili šlupke ♪
  21.      ánšlus  -a m (ȃ) žarg., polit. nasilna priključitev Avstrije Nemčiji leta 1938: stanje v Avstriji po anšlusu ♪
  22.      bogoslúžen  -žna -o prid. (ȗ; podpomen ú ū) nanašajoč se na bogoslužje: bogoslužni red; bogoslužne knjige / bogoslužno dejanje // star. ki služi bogu, pobožen: bil je bogoslužen starček ♪
  23.      bogoslúžje  -a s (ȗ) cerkveni verski obredi: udeleževati se bogoslužja; opravljati bogoslužje; katoliško, protestantsko bogoslužje / slovansko bogoslužje v starocerkvenoslovanskem ali cerkvenoslovanskem jeziku ♪
  24.      doslúh  -a m (ȗ) knjiž. oddaljenost, v kateri se da kaj (razločno) slišati: priti iz dosluha, v dosluh; žival je na, v dosluhu ♪
  25.      doslutíti  in doslútiti -im dov. (ȋ ú ū) knjiž., redko dojeti, doumeti: njegov duh ni mogel doslutiti globin pesnikovega dela; do dna je doslutil življenjsko silo tega naroda ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA