Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

slu (151-175)


  1.      uslúžbenski  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na uslužbence: doma je iz uslužbenske družine / uslužbenske plače; komisija za uslužbenske zadeve / dobil je uslužbensko mesto ♪
  2.      uslúžbenstvo  -a s (ȗ) uslužbenci: delavstvo in uslužbenstvo ♪
  3.      uslúžbiti se  -im se dov. (ū ȗ) knjiž. zaposliti se: uslužbiti se v rudniku ∙ knjiž., redko uslužbil se je vladi začel pretirano vdano delati zanjo uslúžben -a -o: uslužbena je v lekarni ♪
  4.      uslúžen  -žna -o prid. (ú ū) ki je pripravljen kaj narediti za koga, mu pomagati: uslužen natakar; vedno je prijazna in uslužna / biti pretirano uslužen do koga // ekspr. ki izraža, kaže tako pripravljenost: uslužen smehljaj / človek z uslužnim obrazom ♪
  5.      uslužíti  in uslúžiti -im dov. (ȋ ú) zastar. narediti uslugo, ustreči: s to knjigo je matica uslužila svojim članom uslužíti se in uslúžiti se iti v službo: uslužiti se pri kmetu za pastirja / uslužiti se k notarju ♪
  6.      uslúžnost  -i ž (ú) lastnost, značilnost uslužnega človeka: njegova uslužnost ji ugaja; s pretirano uslužnostjo ga je razvadila; velika uslužnost; uslužnost do nadrejenih / narediti kaj iz uslužnosti ♪
  7.      uslúžnosten  -tna -o prid. (ú) publ. storitven: organizirati uslužnostne dejavnosti; uslužnostna obrt / uslužnostne delavnice / uslužnostno podjetje servis ♪
  8.      vèlezaslúžen  -žna -o prid. (ȅ-ú) star. zelo zaslužen: velezaslužen človek; biti velezaslužen za razvoj kraja ♪
  9.      zaslúga  -e ž (ȗ) 1. za človeka, skupnost pomembno, vredno dejanje, ravnanje, ki daje komu pravico do (javnega) priznanja, nagrade: njegova največja zasluga je, da je uvedel sodobne metode raziskovanja; odrekati komu zasluge; pripisovati komu posebne zasluge; biti brez zaslug; nagraditi koga za zasluge; naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug / odlikovanje za civilne in vojaške zasluge ∙ red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge // pravica do (javnega) priznanja, nagrade, ki izhaja iz takega dejanja, ravnanja: pridobil si je zasluge za razvoj znanosti; priznali so mu njegove zasluge 2. (za skupnost) pomembno, vredno dejanje, ravnanje, lastnost: naštevati zasluge koga / ureditev cest je njegova zasluga; njemu pripada, pog. gre zasluga, da smo začeli odkrivati sodobno umetnost 3. nav. mn. s čimer kdo pripomore, prispeva h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju: ima največ zaslug za uspeh; podcenjevali so njihove zasluge pri utrjevanju prijateljskih odnosov med državama 4. navadno s prilastkom, v prislovni rabi, v zvezi po zaslugi izraža, da se kaj zgodi s posredovanjem, nastopom česa: tudi po njegovi zaslugi je prišel do premoženja / publ. po zaslugi pomanjkljive klasične vzgoje jim je neznana celo grška mitologija zaradi ♪
  10.      zaslúh  -a m (ȗ) zastar. zaslišanje: poklicati, privesti koga na zasluh; med zasluhom ni hotel ničesar priznati ♪
  11.      zaslúti  -slôvem tudi -slújem dov. (ú ó, ú) zastar. zasloveti: kipar je hitro zaslul; šola je zaslula daleč naokoli ♪
  12.      zaslutíti  in zaslútiti -im dov. (ȋ ú ū) 1. na osnovi nedoločnih razlogov dobiti občutek, spoznati, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: zaslutiti nesrečo, nevarnost; zaslutiti prevaro; zaslutil je, da bo kmalu umrl // na osnovi določenih dejstev začeti pričakovati, predvideti kaj: zaslutili so posledice njegovega ravnanja 2. nedoločno se česa zavedeti, začeti si predstavljati: pomen njegovih besed so samo zaslutili; nekatere stvari so komaj zaslutili, kaj šele spoznali 3. nav. ekspr. nejasno, nedoločno zaznati: zaslutiti obrise gor v daljavi / psi so nas že zaslutili zavohali zaslúten -a -o: zasluteni dogodki; komaj zaslutena resnica ♪
  13.      zaslúziti  -im dov. (ú ȗ) 1. obdati, pokriti s sluzjo: alge zasluzijo kamenje 2. izločiti sluz, tekočino: plodovi nekaterih rastlin na vlažnem zasluzijo / rana zasluzi zaslúziti se postati sluzast, sluzav: vino se lahko zasluzi ∙ sapnice se zasluzijo se napolnijo s sluzjo zaslúzen -a -o: zasluzeno kamenje ♪
  14.      zaslúžek  -žka m (ȗ) 1. kar se zasluži z opravljanjem kakega dela, službe, navadno denar: izplačati, zapraviti zaslužek; enodnevni, tedenski zaslužek; postranski, priložnostni zaslužek; zaslužek delavca; dobiti del zaslužka v blagu // kar se zasluži kot dobiček: prve mesece poslovanja še ni bilo zaslužka; trgovina daje, prinaša zaslužek; izdatki zmanjšujejo zaslužek; ekspr. masten zaslužek 2. pridobivanje zlasti denarja z opravljanjem kakega dela, službe: prizadevati si za hiter, lahek zaslužek; skrbeti za vsakodnevni zaslužek / pošten zaslužek // možnost za tako pridobivanje: pozimi je zaslužek redek; tovarna daje, omogoča zaslužek večini prebivalcev; v času krize izgubiti zaslužek; poiskati si zaslužek v tujini; iti za zaslužkom drugam ♪
  15.      zaslúžen  -žna -o prid., zaslúžnejši (ú ū) 1. ki si je s pomembnimi, vrednimi dejanji, ravnanjem pridobil pravico do (javnega) priznanja, nagrade: postavljati spomenike zaslužnim možem in ženam; poznam ljudi, ki so zaslužnejši od njega / zaslužni član društva ∙ zaslužni profesor častni naslov za upokojenega univerzitetnega profesorja, podeljen za izredno uspešno znanstveno in pedagoško delo 2. ki je s svojimi dejanji, ravnanjem (v veliki meri) pripomogel, prispeval h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju: biti zaslužen za razvoj znanosti; pri razvijanju prijateljskih odnosov s sosednjimi državami zaslužni politiki / publ. on je najbolj zaslužen za zmago moštva ima največje zasluge za zmago; je najbolj pripomogel k zmagi 3. moralno, etično pomemben, vreden: opraviti zaslužno dejanje, delo; zaslužno prizadevanje za mir ♪
  16.      zaslužênje  -a s (é) knjiž. 1. pravica do (javnega) priznanja, nagrade, ki si jo kdo pridobi s pomembnimi, vrednimi dejanji, ravnanjem: imeti, pridobiti si trajno zasluženje za razvoj znanosti; priznati komu zasluženje za kaj 2. s čimer kdo pripomore, prispeva h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju: biti brez zasluženja pri kakem prizadevanju / nagraditi koga po njegovem zasluženju ● star. po njegovem zasluženju so zadnja leta preživeli v miru po njegovi zaslugi ◊ rel. moralno dobro svobodno dejanje, ki po božji odločitvi daje pravico do nadnaravnega plačila; kar si kdo pridobi pred Bogom z moralno dobrimi, svobodnimi dejanji ♪
  17.      zasluževáti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. zaslužiti, biti deležen česa: po pravici zaslužuje nagrado / ne zaslužuje tako velike časti ∙ zastar. še nihče ni popisal te poti tako, kakor zaslužuje primerno, ustrezno ♪
  18.      zaslužíti  in zaslúžiti -im dov. (ȋ ú) 1. navadno s prislovnim določilom dobiti kaj, navadno denar, za opravljeno delo, službo: ti ljudje dobro, slabo zaslužijo; koliko zaslužiš na mesec, uro; zasluži komaj za stanovanje in hrano; ekspr. veliko zasluži postrani; zaslužiti si za življenje / na lahek način zaslužiti denar; ekspr. tu in tam zasluži kak dinar 2. pog. imeti stalen vir dohodkov: starejši sin že zasluži; oba zakonca zaslužita 3. imeti dobiček pri dejavnosti, kot jo izraža določilo: zaslužiti pri prodaji, s prodajo / zasluži tri odstotke od sklenjene kupčije; s tem blagom se ne da zaslužiti 4. nedov. in dov. zaradi določenih dejanj, lastnosti biti upravičen dobiti kaj, biti deležen česa: zaslužil je prvo mesto na tekmovanju, a ga ni dobil; zaslužiti nagrado, pohvalo; menili so, da zasluži boljšo oceno / zaradi te nerodnosti zaslužiš grajo, kazen / ekspr. takega konca si ni zaslužil / povedal mu je, kar zasluži; imamo tako okolje, kakršno zaslužimo / ne zasluži pozornosti, usmiljenja; zaslužil je, da je član reprezentance; zaslužil si je napredovanje / v bitki si je zaslužil odlikovanje prislužil; vsak človek zasluži spoštovanje 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža primernost, upravičenost česa: njihovo delovanje zasluži temeljito analizo; ta odločitev zasluži kritiko; cerkev zasluži ogled ● ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd; ekspr. še neslanega kropa ne zasluži zelo malo, slabo dela; ekspr. zaslužil bi medaljo pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen; ekspr. ta človek še za sol ne zasluži zelo malo zasluži; slabo dela zaslúžen -a -o: pošteno zaslužen denar; zaslužena kazen, zmaga ∙ ekspr. že dve leti uživa zasluženi počitek je upokojen; prisl.: zasluženo zmagati ♪
  19.      zaslúžkar  -ja m (ȗ) 1. ekspr. kdor opravlja kako delo, dejavnost zlasti zaradi zaslužka: razmere so ga prisilile, da je postal zaslužkar; drobni zaslužkarji; priložnostni zaslužkarji 2. slabš. kdor se ukvarja s posli, ki prinašajo velik, navadno neupravičen zaslužek: špekulanti in zaslužkarji / vojni zaslužkar ● star. večkratni zaslužkar kdor pridobiva dohodek, zaslužek iz več virov ♪
  20.      zaslúžkarski  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na zaslužkarje ali zaslužkarstvo: zaslužkarski posli / zaslužkarska miselnost / zaslužkarska družba ♪
  21.      zaslúžkarstvo  -a s (ȗ) ekspr. opravljanje kakega dela, dejavnosti zlasti zaradi zaslužka: v zaslužkarstvo usmerjena dejavnost ♪
  22.      zaslúžnik  -a m (ȗ) ekspr. zaslužen človek: portreti nekdanjih in sedanjih zaslužnikov; zaslužnik za narod ♪
  23.      zaslúžnost  -i ž (ú) lastnost, značilnost zaslužnega človeka: prepričani so o svoji zaslužnosti in pomembnosti ♪
  24.      zloslúten  -tna -o prid. (ū) knjiž. ki sluti, napoveduje zlo, nesrečo: zlosluten pisatelj, prerok / zloslutne pretnje, vesti / zloslutna tišina pred spopadom // ki izraža, kaže slutnjo nesreče, zla: po telesu mu je zagomazel zlosluten drget; vprašal je z zloslutnim glasom ♪
  25.      abrazíja  -e ž (ȋ) 1. geol. izpodjedanje, rušenje morske obale zaradi razdiralnega delovanja valov: učinkovanje abrazije 2. med. ostrganje tkiva: abrazija maternične sluznice ♪

   26 51 76 101 126 151 176 201 226 251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA