Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

slu (1.509-1.533)


  1.      odriváč  -a m (á) 1. kamen, ki varuje ogel hiše, da ga voz ne poškoduje: sedel je na odrivaču in poslušal 2. nar. kamen ob cesti, ki označuje njen rob; obcestni kamen: konj se je splašil in voz je zadel ob odrivač ♪
  2.      odrobíti  in odróbiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. odstraniti rob: odrobila je obleko / odrobiti rob pri hlačah 2. knjiž., v zvezi z glava odsekati: z mečem mu je odrobil glavo ● ekspr. molči in poslušaj, mu je odrobil ostro odgovoril ♪
  3.      odsékati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. s sekanjem odstraniti: odsekati vejo s sekiro; kakor bi odsekal, je nehal govoriti nenadoma / za kazen so mu odsekali prst ∙ ekspr. zanjo bi si dal odsekati glavo vse bi žrtvoval za njene koristi; zelo jo ima rad // s sekanjem odstraniti del česa: palico na koncu odsekaj; kost je prevelika, malo jo odsekajte // s sekanjem ločiti od večje količine: odsekati velik kos mesa 2. ekspr. ustaviti, prekiniti: nakratko odsekati vprašanja vsiljivih novinarjev / ne morem, je odsekala pogovor // nenadoma prenehati: odsekal je govor in za trenutek pomolčal / odsekati gib 3. ekspr. nakratko, odločno reči, odgovoriti: kaj bi se bal, je odsekal odsékan -a -o 1. deležnik od odsekati: odsekan gib, smeh; odsekana zelnata glava; odsekana palica; strmo odsekana skala 2. kratek in ostro izrečen: odsekani stavki; poslušati odsekana povelja / odsekani klici / odsekani koraki; prisl.: odsekano se gibati; odsekano reči, ukazati ♪
  4.      odslávljati  -am nedov. (á) 1. z besedami, kretnjo sporočati komu, naj odide: odslavljati obiskovalce / vse ženine odslavlja zavrača 2. ekspr. delati, povzročati, da kdo ni več v delovnem razmerju; odpuščati: tudi v tej tovarni so začeli odslavljati delavce / odslavljati iz službe ♪
  5.      odslovíti  -ím dov., odslóvil (ȋ í) 1. z besedami, kretnjo sporočiti komu, naj odide: odsloviti spremljevalca; grobo ga je odslovila / odslovila je že več snubcev zavrnila; pren. tako misel je hitro odslovil 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ni več v delovnem razmerju; odpustiti: odslovili so več delavcev / odsloviti iz službe odslovljèn -êna -o: odslovljeni delavci ♪
  6.      odsôten  -tna -o prid. (ó) ki ni v določenem času na določenem mestu: zapisati imena odsotnih učencev; tudi danes je odsoten; biti opravičeno, službeno odsoten // ki z mislimi ne spremlja dogajanja okrog sebe: opazil je, da postaja tiha in odsotna / pogledal ga je z odsotnim pogledom; njegov obraz je bil miren in odsoten / duševno odsoten odsôtno prisl.: odsotno je strmel predse; sam.: narediti seznam odsotnih ♪
  7.      odstáviti  -im dov. (á ȃ) 1. spraviti zlasti posodo z določenega mesta, položaja, kjer je s kakim namenom: ko je škaf poln mošta, ga odstavijo; odstaviti lonec z ognja; odstaviti na rob štedilnika / pil je in steklenice dolgo ni odstavil od ust / kuhano jed odstavimo 2. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: odstaviti direktorja / odstaviti koga s položaja 3. prenehati hraniti s svojim mlekom: psica je odstavila mladiče / ekspr. odstaviti dojenčka prenehati dojiti / odstaviti od prsi // narediti, da žival preneha dojiti: odstaviti pujske, teleta ● publ. odstaviti vprašanje z dnevnega reda ne ga obravnavati; publ. vodstvo je zahtevo odstavilo prenehalo zahtevati odstávljen -a -o: odstavljen funkcionar; odstavljen mladič; biti odstavljen s predsedniškega položaja ♪
  8.      odstávljati  -am nedov. (á) 1. spravljati zlasti posodo z določenega mesta, položaja, kjer je s kakim namenom: pravkar je odstavljala lonček s kuhalnika 2. delati, povzročati, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: imeti pravico odstavljati vodilne delavce 3. prenehavati hraniti s svojim mlekom: psica odstavlja mladiče / ekspr. otroka že odstavlja prenehava dojiti // delati, da žival prenehava dojiti: odstavljati tele ♪
  9.      odstavljívost  -i ž (í) dejstvo, da se kdo da, sme odstaviti, odpustiti: odstavljivost vodilnih uslužbencev ♪
  10.      odstópati  -am nedov. (ọ̄) 1. prenehavati se prilegati podlagi, biti sprijet z njo: omet na nekaterih mestih že odstopa; skorja je začela odstopati 2. odpovedovati se opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe: člani predsedstva so začeli drug za drugim odstopati / predsednik je izjavil, da odstopa 3. navadno v zvezi z od prenehavati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: odstopati od svojih načel, navad // prenehavati vztrajati pri uresničitvi česa: odstopati od zahtev // publ. biti neenak v primerjavi s čim: cene odstopajo od lanskega povprečja; to blago odstopa po kvaliteti / po znanju zelo odstopa od drugih veliko več zna ♪
  11.      odstopíti  in odstópiti -im dov. (ȋ ọ́ ọ̑) 1. s korakom, koraki prenehati biti v neposredni bližini česa ali postati bolj oddaljen od česa: odstopil je in ga začel ogledovati; odstopili so od plota in posedli; odstopiti za korak; kar odstopil je od presenečenja 2. prenehati se prilegati podlagi, biti sprijet z njo: prilepljena krpa je odstopila; podplati na čevljih so odstopili; skorja pri hlebcu je odstopila; umazanija v loncu še ni odstopila 3. odpovedati se opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe: predsednik je odstopil; uredniški odbor je zaradi neutemeljene kritike odstopil; kolektivno odstopiti // odpovedati udeležbo zlasti pri tekmovanju: tekmovalec je odstopil; odstopiti zaradi poškodbe 4. navadno v zvezi z od prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: ni odstopil od svojih načel, navad; odstopiti od stališča o nevmešavanju; odstopiti v nekaterih bistvenih točkah // prenehati vztrajati pri uresničitvi česa: odstopiti od zahteve, zamisli ♦ jur. odstopiti od tožbe izjaviti, da ne bo uveden sodni postopek // publ. postati neenak v primerjavi s čim: osebni dohodki v tej tovarni so odstopili od osebnih dohodkov drugod; po kvaliteti je zelo odstopil od povprečja 5. narediti, da dobi drugi, kar osebek ima, mu pripada: odstopiti komu dediščino; odstopiti stanovanje potrebnejšemu; odstopil mu je vrstni red pri nakupu avtomobila / odstopi mi knjigo za kak dan posodi mi; odstopiti posestvo sinu zapustiti; odstopil mu je sobo za en večer dal odstópljen -a -o: odstopljen delež ♪
  12.      odstraníti  in odstrániti -im dov. (ȋ á ā) 1. s širokim pomenskim obsegom narediti, da kaj preneha biti na določenem mestu: odstraniti dračje z dvorišča; odstraniti obzidje; odstraniti pohištvo iz sobe; odstraniti sneg s strehe; odstraniti odvečno tekočino / odstraniti madež z vodo očistiti / veter je odstranil oblake odpihal // narediti, da kaj preneha biti del, sestavina česa: odstraniti posodi dno; odstraniti lupino, skorjo; odstraniti peclje češnjam; z operacijo odstraniti komu roko; odstraniti drevesu vrh 2. narediti, povzročiti, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati; odpraviti: odstraniti napake, slabosti; odstraniti nepravilnosti v podjetju; skušal je odstraniti socialne razlike ∙ publ. odstraniti vprašanje z dnevnega reda ne ga obravnavati 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo; odstaviti: direktorja so odstranili / odstraniti koga s položaja odstraníti se in odstrániti se oditi, umakniti se: za kako uro so se odstranili; tiho se odstraniti odstránjen -a -o: napaka je bila hitro odstranjena ♪
  13.      odščípniti  -em dov. (í ȋ) s ščipanjem odstraniti: odščipniti konico žeblja; odščipniti roži uvel list; pren. nekaj je odščipnil od resnice ∙ ekspr. odščipniti sto dinarjev od zaslužka odtegniti // s ščipanjem odstraniti del česa: žico je treba malo odščipniti / pog. odščipniti hlebec odlomiti / ekspr. gospodar mu je odščipnil zaslužek znižal ♪
  14.      odškŕniti  -em dov., tudi odškrníla (ŕ) 1. nav. ekspr. odlomiti, odtrgati: odškrniti košček kruha // nekoliko zmanjšati: pri arondaciji so odškrnili travnik / odškrniti komu zaslužek 2. knjiž., v zvezi z okno, vrata nekoliko odpreti: odškrniti okno; boječe odškrniti vrata; pren. odškrniti vrata novim idejam ● nar. vzhodno šel je v klet, odškrnil pipo in si natočil odvil odškŕnjen -a -o: vrata so bila le odškrnjena ♪
  15.      odtegníti  in odtégniti -em dov. (ȋ ẹ́) 1. s hitrim gibom narediti, da kdo česa ne more prijeti, se česa ne more dotakniti: odtegnil je pismo, po katerem je segla; hotel ji je poljubiti roko, pa jo je odtegnila 2. narediti, povzročiti, da kdo a) ni več skupaj s kom: služba ga je za dolgo odtegnila od družine; odtegnil se je ljudem b) česa ne dela več: bolezen me je odtegnila od dela, učenja; odtegniti se literarnemu ustvarjanju c) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: hoteli so jo odtegniti od fanta; odtegniti se družini, prijatelju č) ni več pod vplivom koga: odtegniti otroka slabi družbi / odtegniti koga tujemu vplivu 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek: vsak mesec mu odtegnejo tisoč dinarjev; odtegniti od plače; odtegniti na račun posojila / odtegniti obresti 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: odtegniti komu pomoč; odtegnil mu je svoje zaupanje ni mu več zaupal ● knjiž. ni mogel odtegniti oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal; knjiž. odtegniti pozornost ljudi od tega vprašanja odvrniti; knjiž. s sušenjem odtegniti sadju vlažnost odvzeti; knjiž. odtegniti denar iz obtoka vzeti odtegníti se in odtégniti se 1. knjiž. izogniti se, izmakniti se: odtegniti se kazni, sodbi / odtegnil se je volitvam / ni se mogel odtegniti boju za pravico 2. star. oditi: po teh besedah se je počasi odtegnil / odtegnil se je v samoto / če se le malo odtegnem, me že iščejo // umakniti se: napadalci so se odtegnili; premalo nas je bilo za boj, zato smo se morali odtegniti ● knjiž. to se je odtegnilo našemu spoznanju tega nismo spoznali odtégnjen -a -o: biti odtegnjen slabemu vplivu; odtegnjena vsota ♪
  16.      odtegováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s hitrimi gibi delati, da kdo česa ne more več držati, se česa ne more več dotikati: odtegovati roko 2. delati, povzročati, da kdo a) ni več skupaj s kom: služba ga odteguje otrokom; odtegovati se družbi b) ne dela več česa: odtegovati koga od dela c) da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: tožila je, da ji odteguje otroke; odtegovati se drug drugemu; čutil je, da se mu prijatelj počasi odteguje č) ni več pod vplivom koga: odtegovati mladino slabi družbi / odtegovati negativnemu vplivu slabih filmov 3. zmanjševati izplačilo za določen znesek: odtegovati od osebnih dohodkov; odtegujejo mu za nakup pralnega stroja; vračal bi v obrokih in odtegovali bi mu pri obračunih 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža prenehavanje dejanja, kot ga določa samostalnik: odtegovati pomoč; začela mu je odtegovati naklonjenost ni mu bila več naklonjena ● knjiž. plevel odteguje zemlji hranljive snovi jemlje; knjiž. odtegovala je oči njegovemu pogledu ni se hotela spogledati z njim; knjiž. odtegovati komu poglede ne hoteti gledati ga odtegováti se knjiž. izogibati se, izmikati se: dolgo se je odtegoval vojaški službi / odtegovati se plačevanju prispevkov, sodelovanju ● knjiž. človek je tak, da išče, kar se mu odteguje kar se težko dobi, doseže; knjiž. ta delec se odteguje opazovanju se ne da opazovati ♪
  17.      odvétništvo  -a s (ẹ̑) javna služba dajanja pravne pomoči: posvetiti se odvetništvu; organizirati odvetništvo; zakon o odvetništvu / prošnja za samostojno odvetništvo ♪
  18.      odzívnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost odzivnega: odzivnost poslušalcev ga je presenetila; čustvena, velika odzivnost ♦ lov. preizkusiti odzivnost psa poslušnost ♪
  19.      odžréti  -žrèm dov., odžŕl (ẹ́ ȅ) nizko povzročiti, da kdo česa ne dobi, nima več: odžreti komu delo, zaslužek; zemljo bi jim rad odžrl / fanta ji je odžrla prevzela ♪
  20.      ogáben  -bna -o prid., ogábnejši (á ā) ki vzbuja gnus: očistiti mora to ogabno sluz / zbudil se je z ogabnim okusom v ustih / ekspr. to so le ogabna namigovanja grda, zlobna ogábno prisl.: ogabno smrdi ♪
  21.      ogábnica  -e ž (ȃ) ekspr. nemoralna, pokvarjena ženska: ne poslušaj te ogabnice ♪
  22.      ogábnost  -i ž (á) lastnost, značilnost ogabnega: ogabnost prizora / ekspr. takih ogabnosti ni mogel poslušati ♪
  23.      oglàs  -ása m (ȁ á) 1. objava, obvestilo z reklamnim, propagandnim namenom, navadno v tisku: dati oglas v časopis; brez oglasov revija najbrž ne bi mogla izhajati / knjižni oglasi / reklamni oglasi // navadno v zvezi mali oglas krajša objava, obvestilo v časopisu v zvezi s trgovskimi posli, službo, osebnimi zadevami: rad bere male oglase; dala je mali oglas, da proda voziček; dobiti, oglasiti se na oglas / v malih oglasih je brala, da iščejo knjigovodkinjo v rubriki s takimi obvestili ∙ ženitni oglasi ženitne ponudbe 2. redko obvestilo, objava: dali so oglas v radio / oglasna deska je polna oglasov ♪
  24.      oglasíti se  -ím se, in oglasíti se in oglásiti se -im se dov., oglásil se (ȋ í; ȋ á) 1. dati, začeti dajati zvok, glas: fant leži nepremično na tleh in se ne oglasi; ponoči se včasih oglasi sova; psi so se oglasili po vsej vasi začeli lajati / ptič se je oglasil z ostrim glasom // ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, odkoder pride, začne prihajati zvok, glas: iz daljave se je oglasil strel; iz kota se je oglasilo ihtenje; v dolini se oglasi zvon / zvečer se je oglasila pesem 2. spregovoriti, reči: povej po pravici, se je oglasil oče; oglasiti se v debati; brezoseb. iz sobe se je oglasilo: naprej / oglasil se je z odločno besedo / vsi so se oglasili proti njemu nastopili 3. odgovoriti (na poziv, klicanje): odložila je slušalko, ker se ni oglasil; dolgo so ga klicali, pa se ni oglasil; na trkanje se nihče ne oglasi 4. dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: dolgo se ni oglasil z dopusta; oglasiti se z razglednico / takoj ko prideš tja, se oglasi piši 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: oglasila se je stara bolečina v križu; že na vlaku se je oglasila lakota; oglasila se mu je želja po plezanju / nazadnje se mu je le oglasila vest 6. priti kam, navadno z določenim namenom: oglasil se je na občini, da povpraša za dovoljenje; več snubcev se je že oglasilo pri njej; oglasite se jutri, danes ne utegnem ● nar. prišel jo je klicat (pod okno), pa se ni oglasila ni pokazala pripravljenosti za pogovor, stik; knjiž., ekspr. ognjenik se je oglasil začel bruhati; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; ekspr. končno se mu je oglasila pamet je začel pametno misliti, ravnati; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. morda se mu bo pa zdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; ekspr. oglasil se mu je želodec postal je lačen; na sestanku se je tudi on oglasil k besedi sodeloval v debati, pogovoru; ekspr. tedaj se je v njem oglasil mož postal je odločen, pogumen; ekspr. oglasiti se s pesmijo zapeti; ekspr. oglasil se je z novo pesniško zbirko jo objavil ♪
  25.      oglédati  -am dov., ogléj in oglèj ogléjte, stil. oglédi oglédite (ẹ́ ẹ̑) 1. z gledanjem zaznati: ogledati koga; ogledati sobo; nahitro se je ogledala v ogledalu; ogledali so si vso deželo; razstavo so si ogledali skupinsko 2. zastar. zagledati: ogledal ga je pred seboj; nenadoma je ogledala znanca oglédati se 1. ekspr., v zvezi z za začeti iskati, poiskati: moraš se ogledati za kakim delom; oglejte se za službo; moramo se ogledati za stanovanjem / ogledati se za nevesto ∙ star. nanjo se oglej po njej se zgleduj 2. redko razgledati se: ogledal se je okrog in sedel oglédan -a -o: to je bilo hitro ogledano ∙ pog. parcelo za hišo imam že ogledano poznam parcelo, ki jo bom verjetno kupil za hišo ♪

   1.384 1.409 1.434 1.459 1.484 1.509 1.534 1.559 1.584 1.609  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA