Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

slu (1.451-1.475)


  1.      obremenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati breme, težek predmet na kaj: obremenjevati tovorno dvigalo; nosilnost tal je slaba, zato jih ne smemo obremenjevati s težkimi omarami 2. nalagati komu veliko dela, dolžnosti: obremenjevati ženske z gospodinjskimi deli; obremenjevati ljudi z obveznostmi 3. obteževati kot z bremenom: odplačevanje dolga obremenjuje podjetje; nesamostojnost je obremenjevala našo preteklost / noče je obremenjevati še s tako skrbjo; obremenjevati si možgane s podatki 4. obtoževati, dolžiti: nihče ga ni videl, da bi ga mogel obremenjevati; priznala bo svojo krivdo in ne bo obremenjevala drugih / zlorabe z akti so jih težko obremenjevale 5. teh. delati, da kaka naprava dosega določeno zmogljivost: obremenjevati motor, stroj ● publ. ropot obremenjuje sluh slabo vpliva nanj, mu škoduje; knjiž. dramo obremenjuje mnogo literarnega balasta v njej je mnogo literarnega balasta; obremenjevati tekst z nenavadnimi, nedomačimi izrazi delati ga težko razumljivega ♪
  2.      obróč  -a m (ọ̑) 1. ozka ploščata priprava v obliki kroga, s katero se a) stiskajo, povezujejo posode: obroč je počil; izdelati obroč; nabijati obroče na sode; leseni, železni obroči; velik obroč; žalost ji stiska srce kot obroč b) obdajajo kolesa: natakniti, pribiti obroč (na kolo) c) utrjujejo, krepijo predmeti: dati obroč na ročaj; steber z obroči 2. kar je temu podobno: v stropu sta dva velika železna obroča; okrasni obroči / plavalni obroč; obroči pri telovadnih napravah / redko okrog oči ima črne obroče kolobarje 3. zunanji del kolesa, v katerega so vpete špice: obroč se zlomi, zvije / kolesni obroč / avtomobil ima že izrabljene obroče platišča 4. razvrstitev, razporeditev vojaštva v obliki kroga: partizanske enote so začele ožiti obroč okrog postojanke; prebiti (sovražni) obroč / obkolitveni obroč // navadno s prilastkom kar kaj obdaja, obkroža: gasilci so naredili obroč okrog gorečih hiš; obroč sovražnikovih postojank okrog mesta 5. ekspr., s prilastkom kar utesnjuje, teži: obroč, ki ga je ves čas oklepal, je začel popuščati; obroč skrbi mu stiska srce ◊ agr. obroč za bika ki se vtakne biku skozi nosnico ali vanjo in služi za krotenje; anat. medenični obroč del telesnega ogrodja iz križnice in dveh kolčnic; ramenski obroč del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom; astr. Saturnov obroč Saturnov kolobar; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; etn. poganjati obroč otroška igra, pri kateri se poganja obroč; kem. obroč geometrična oblika medsebojne povezave ogljikovih atomov v molekuli; benzenov obroč; navt. rešilni obroč priprava za reševanje v morju, reki; strojn. batni obroči tesnilni obroči v utorih na obodu bata; teh. centrirni obroč ki omogoča natančno naravnati strojne dele; zgod. obroč srednjeveška mučilna naprava za natezanje ♪
  3.      obŕt  -a m (ȓ) zastar. obrt ž: razvoj obrta / s svojim obrtom veliko zasluži ♪
  4.      obšíren  -rna -o prid., obšírnejši (ȋ) 1. ki ima veliko ploskovno razsežnost: obširen gozd; prišla sta na obširen travnik; prostor je precej obširen / poslopje je lepo in obširno veliko // evfem., redko debel: bil je precej obširen čez trebuh 2. navadno z glagolskim samostalnikom ki ima veliko razsežnost a) glede na problematiko, vsebino: delegacija je imela obširne pogovore; drugo vprašanje je bilo še obširnejše / njegovo delo je zelo obširno / napisati obširno razpravo b) glede na število udeležencev: začeti z obširno akcijo; anketa je precej obširna c) glede na število sestavin, delov: obširna zbirka pesmi / knjiga je precej obširna obsežna // podroben, natančen: za delo je dobil obširna navodila; poslušal je njegovo obširno razlaganje obšírno prisl.: o problemu je govoril zelo obširno; obširno pisati ♪
  5.      obtoževánje  -a s (ȃ) glagolnik od obtoževati: težko je poslušal njihova medsebojna obtoževanja ♪
  6.      obveščeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obveščevalce ali obveščanje: obveščevalna dejavnost; državna, vojaška obveščevalna služba / obveščevalna postaja gorske reševalne službe / ta referat je le obveščevalen / obveščevalno gradivo; obveščevalna sredstva / obveščevalni agent, oficir; obveščevalna mreža ♦ alp. obveščevalna točka kraj, mesto, kjer se lahko prijavijo nesreče v gorah; sam.: pog. sporočilo je poslala terenska obveščevalna obveščevalna služba ♪
  7.      obvéznost  -i ž (ẹ́) 1. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: imeti, izpolniti obveznost; naložili so mu nove obveznosti; družabne obveznosti / to je njihova moralna obveznost dolžnost / delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec / sprejeti kaj brez obveznosti // kar se po določenih normah, predpisih mora plačati, poravnati: izpolniti obveznost / davčna, denarna, plačilna obveznost 2. nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; dolžnost: obveznosti ga kličejo drugam; imeti, sprejeti obveznosti; izpolnjevati svoje obveznosti; nalagati komu obveznosti; pravice in obveznosti 3. jur. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev: obveznost nastane, preneha / izjavna obveznost obveznost dati na vprašanje pristojnega organa izjavo; iztožljiva obveznost ki se da iztožiti; mednarodnopravne obveznosti; pogodbena obveznost ◊ fin. a vista obveznosti bank na zahtevo takoj plačljive obveznosti; šol. izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; voj. vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka ♪
  8.      oceán  -a m (ȃ) 1. široko, odprto morje, ki pokriva večino zemeljskega površja: odpluli so na ocean; pluti po oceanu; globina, usedline oceana; pren., knjiž. ocean življenja // navadno s prilastkom del tega morja: umiranje oceanov / Atlantski, Indijski, Tihi ocean ∙ ekspr. dolgo si je služil kruh onstran oceana v Ameriki 2. knjiž., ekspr., s prilastkom velika količina, množina: ocean hiš, ljudi; popil je cel ocean vina / ocean trpljenja ◊ meteor. zračni ocean ozračje ♪
  9.      océnjati  -am nedov. (ẹ́) star. ocenjevati: ocenjati zasluge / sedela sta in ocenjala plesalce; ocenjati koga po vedenju ♪
  10.      ocvírek  -rka m (ȋ) 1. nav. mn. košček svinjskega mesa, ki ostane pri topljenju slanine: zabeliti z ocvirki; mastni ocvirki; skleda žgancev z ocvirki; pren. svoje pripovedovanje je belil z mastnimi ocvirki 2. nav. mn., ekspr. pozornost zbujajoč podatek ali dejstvo: v noveli je precej zgodovinskih ocvirkov; časnikar je v opisu turističnih krajev navedel tudi nekaj ocvirkov: javna razsvetljava je pokvarjena, bazen ne funkcionira, sprehajališča so zanemarjena 3. poljud. virusna bolezen z mehurčastimi izpuščaji na koži ali na sluznici, strok. herpes: spet ima ocvirek na ustnicah ♪
  11.      očáranje  -a s (ȃ) glagolnik od očarati: očaranje gledalcev, poslušalcev; očaranje z glasbo // redko očaranost: očaranje ga je kmalu minilo; trgati se iz očaranja ♪
  12.      očáranost  -i ž (ȃ) stanje očaranega človeka: nenaden krik ga je iztrgal iz očaranosti / poslušalci so kar onemeli od očaranosti / očaranost nad lepoto pokrajine ♪
  13.      očésen  -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na oko: ob očesnih kotičkih je že imela gubice / očesne mišice / daljnovidnost, kratkovidnost in druge očesne napake / očesni bolniki / očesni oddelek; očesni zdravnik; očesna klinika ◊ anat. očesni gibalni živec; (očesna) leča; (očesna) mrežnica notranja, za svetlobo občutljiva plast zrkla; vnetje očesne veznice očesne sluznice; očesni votlini parni votlini pod čelom, v katerih so oči; biol. (rdeča) očesna pega organ enoceličarjev za sprejemanje svetlobnih dražljajev; med. egiptovska očesna bolezen virusno vnetje očesne veznice ♪
  14.      očítanje  -a s (ȋ) glagolnik od očitati1: očitanje pomoči ga je bolelo / vse je prenašala brez besed in očitanja; neupravičeno, neutemeljeno, ostro očitanje // nav. mn. očitek: vedno znova mora poslušati njegova očitanja; zavračati očitanja; obsipaval ga je z očitanji ● knjiž. na dogodek je mislil brez očitanja brez občutka krivde ♪
  15.      očítati 1 -am nedov. (ȋ) 1. opozarjati na storjeno uslugo, pričakujoč hvaležnost: najprej mu je dal, potem pa očital; pomagal mi je do zaposlitve, vendar mi je to že večkrat očital; ekspr. vsak kos kruha mu je očitala 2. z nezadovoljstvom, nejevoljo opozarjati na kaj negativnega pri kom: očitati komu lenobo, malomarnost; očitali so mu, da ne opravlja svojih dolžnosti; ni mu očitala, le prosila ga je; jokaje, s pogledom očitati // dolžiti koga česa: očitali so mu krajo, nezvestobo, potvorbo; po nedolžnem očitati komu kaj ● ekspr. tej sliki ni kaj očitati je dobra; iron. prizadevnosti pri delu mu ni mogoče očitati ni prizadeven očítati si čutiti krivdo zaradi česa: do smrti bi si očital tako nepoštenost; očita si, ker jim ni pomagal ∙ ekspr. pri tem si pa res nimam kaj očitati storil sem vse, kar sem mogel očitáje: očitaje pogledati, reči očitajóč -a -e: ošteval ga je, očitajoč mu nedelavnost; očitajoč pogled očítan -a -o: opravičiti očitani prekršek; večkrat očitana stvar ♪
  16.      očítek  -tka m (ȋ) kar se očita: poslušati, zavračati, ekspr. požirati očitke; prizanašati z očitki; neosnovani, neutemeljeni, ekspr. grenki očitki; ekspr. koš, ploha očitkov / očitek vesti očitanje / očitki so leteli nanj njemu so očitali; delati očitke očitati ♪
  17.      odalíska  -e ž (ȋ) v muslimanskem okolju, nekdaj sužnja, služabnica v haremu: stregla jim je belopolta odaliska // ljubica, priležnica v haremu: zgradil je razkošno palačo za odaliske; ves dan polega kot kakšna odaliska ♪
  18.      odbrénkati  -am dov. (ẹ̑) 1. prenehati brenkati: ko je kitarist odbrenkal, so mu poslušalci zaploskali / odbrenkati pesem // ekspr. reči, povedati: odbrenkal mu je, kar je imel na srcu / odbrenkati govor, predavanje 2. ekspr. narediti, opraviti: hči je že odbrenkala srednjo šolo / odbrenkati službo, študij, vojaški rok 3. ekspr. plačati, poravnati: odbrenkal mu je tistih nekaj tisočakov ● slabš. ne bo več dolgo, kmalu bo odbrenkal umrl; ekspr. pri njej je dokončno odbrenkal ni več njen prijatelj; ne ljubi ga več; ekspr. tudi njemu bo odbrenkalo ne bo imel vedno take sreče, takega uspeha kot zdaj ♪
  19.      oddája  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od oddati: prisilna oddaja slovenskih knjig med okupacijo / oddaja del na licitaciji / oddaja rokopisa v tiskarno / vzgajati sadike za oddajo prodajo // v zvezi obvezna oddaja, zlasti prva leta po 1945 obvezna prodaja državi določene količine pridelkov, živine, lesa po predpisani ceni: izmakniti se obvezni oddaji / predpisati, ekspr. nabiti komu visoko obvezno oddajo 2. vsebinsko in časovno zaključena enota radijskega ali televizijskega programa: gledati, poslušati oddajo; ponoviti, pripraviti oddajo; nastopiti na oddaji; sodelovati pri oddaji / glasbena, govorna oddaja; kmetijska, športna oddaja; živa oddaja pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno; vodja oddaje kdor skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu; kdor na prireditvi najavlja in komentira program; oddaja za otroke / radijska, televizijska oddaja ♪
  20.      oddolževáti se  -újem se [u̯ž] nedov. (á ȗ) delati, dajati komu kaj za storjeno uslugo, dano dobrino: oddolževati se staršem za skrb / oddolževati se dirigentu s ploskanjem ♪
  21.      oddolžíti se  -ím se [u̯ž] dov., oddólži se; oddólžil se (ȋ í) narediti, dati komu kaj za storjeno uslugo, dano dobrino: oddolžiti se za pomoč, prenočišče; rad bi se ji oddolžil za vse, kar mu je dobrega storila; oddolžiti se z darilom / kot vljudnostna fraza ne vem, kako naj se vam oddolžim ∙ publ. oddolžiti se za poraz premagati v prejšnji tekmi zmagovitega nasprotnika // vznes. narediti kaj zaradi dolžne hvaležnosti: oddolžiti se spominu velikega pesnika; oddolžiti se mrtvim tovarišem z delom ♪
  22.      oddrobíti  -ím dov., oddróbil (ȋ í) 1. z drobljenjem odstraniti: oddrobiti pečat; kamenček se je oddrobil od zidu // redko rahlo odlomiti, odtrgati: oddrobiti kos kruha 2. oditi s kratkimi, hitrimi koraki: zavrtela se je na peti in oddrobila na vrt 3. prenehati živahno oglašati se s kratkimi glasovi: poslušal je škrjančka, dokler ni oddrobil / slavček je oddrobil svojo pesem // ekspr. živahno, lahkotno reči, povedati: oddrobila ji je vse novice in odšla oddrobljèn -êna -o: v žepu je tiščal oddrobljen kos kruha ♪
  23.      odfrčáti  -ím dov. (á í) ekspr. 1. frčeč odleteti: kos odfrči z drevesa / hitro je odfrčala iz sobe stekla / sedel je v avtomobil in odfrčal na letališče se hitro odpeljal 2. pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): če bo tako zanemarjal službo, bo kmalu odfrčal ♪
  24.      odgojítelj  -a m (ȋ) zastar. vzgojitelj: bil je njegov učitelj in odgojitelj / dobil je službo odgojitelja ♪
  25.      odgovárjanje  -a s (ȃ) glagolnik od odgovarjati: poslušati glasno odgovarjanje otrok / avtorjevo odgovarjanje kritikom ♪

   1.326 1.351 1.376 1.401 1.426 1.451 1.476 1.501 1.526 1.551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA