Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
slu (1.109-1.133)
- másten -tna -o prid., mástnejši (á) 1. ki ima, vsebuje (razmeroma) veliko maščobe, masti: mastni kosi mesa; mastni ocvirki; mastna pečenka / kupil je mastno kremo za obraz in roke; mastna šminka / masten zajtrk // zelo zabeljen: žganci so bili rahli in mastni; rad ima mastne jedi // nav. ekspr. zelo debel, rejen: zaklali so mastnega prašiča / človek z mastnimi lici 2. pokrit z maščobo: njegovi lasje so bili gladki in mastni / mastna površina / ekspr. masten kamen // umazan od maščobe, masti: bil je masten okrog ust; mastna skleda, žlica 3. mehek, lepljiv: masten gnoj; mastna glina, zemlja; mastno apno, blato / mastne njive 4. ekspr. zelo velik, obilen: masten dobiček, zaslužek; masten plen; dati mastno napitnino / službo ima mastno zelo donosno 5. ekspr. nespodoben, nedostojen: pripovedovati mastne šale, zgodbice / mastna
kletev, psovka ● ekspr. masten glas pretirano prijazen; publ. mastni tisk krepki in polkrepki tisk; nar. štajersko mastna nedelja pustna nedelja; ekspr. dobil je mastno zaušnico silovito, močno ◊ agr. prašič mastne pasme prašič, ki se goji za pridobivanje slanine; grad. mastna malta malta s povečano količino apna; kozm. mastna koža koža, ki izloča veliko maščobe; min. mastni sijaj sijaj kot pri z mastjo prevlečeni površini; usnj. mastno strojenje strojenje z ribjim oljem na irh mástno prisl.: mastno in slastno se gostiti; to so morali mastno plačati; mastno je zaklel mástni -a -o sam.: mastne pripovedovati; naložila sta mu precej mastnih; pojesti nekaj mastnega ♪
- maščôba -e ž (ó) trdna ali tekoča, v vodi netopna organska snov, ki se uporablja za človeško prehrano in v tehniki: v tkivu se nabira maščoba; iz maščob izdelovati milo; bogat z maščobami / pražiti na maščobi masti, olju, maslu / plast podkožne maščobe / rastlinska, živalska maščoba / maščoba plava po juhi ∙ ekspr. sama maščoba ga je zelo je debel ♦ kem. razgradnja maščob ♪
- mašinizácija -e ž (á) zastar. mehanizacija: mašinizacija kmetijstva, pisarniške službe ♪
- mátičar -ja m (ā) 1. uslužbenec, pooblaščen za vodstvo matičnih knjig: razpisati mesto matičarja; podpis matičarja ∙ publ. stopiti pred matičarja poročiti se 2. član ali naročnik društvene založniške organizacije: letos se je število matičarjev povečalo ◊ čeb. panj, iz katerega se jemljejo matice ali ličinke za vzrejo matic ♪
- mátičarka -e ž (ā) uslužbenka, pooblaščena za vodstvo matičnih knjig: podpis matičarke ♪
- mázanje in mazánje -a s (á; ȃ) glagolnik od mazati: pravilno mazanje strojev; mast, olje za mazanje ležajev; priprava, sredstvo za mazanje / mazanje z denarjem se je obneslo; zaradi mazanja je prišel v dobro službo ◊ strojn. krožno mazanje pri katerem kroži olje od zbiralnika v ležaj in nazaj ♪
- mecenátski -a -o prid. (ȃ) knjiž., redko mecenski: mecenatske zasluge / mecenatska akcija ♪
- mecénski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na mecene ali mecenstvo: mecenske zasluge / znana mecenska hiša / mecenska akcija ♪
- medálja -e ž (á) 1. ploščat kovinski predmet z reliefno podobo, napisom: izdelovati medalje in plakete; srebrna, zlata medalja; težka medalja 2. tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje, priznanje: nositi medaljo; pripeti si medaljo / odlikovati koga z medaljo za hrabrost, zasluge // tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje za vsakega izmed treh najboljših tekmovalcev pri (pomembnejših) športnih tekmovanjih: razglasiti rezultate in podeliti medalje / bronasta, srebrna, zlata medalja ki se podeli za tretje, drugo, prvo mesto v posameznih športnih disciplinah; olimpijske medalje / žarg., šport. favorit je zlata medalja z olimpijskih iger dobitnik te medalje 3. nav. ekspr. odlikovanje, priznanje v obliki takega predmeta: dobil je veliko medalj / ostal je brez medalje ● ekspr. zaslužil bi medaljo pri kakem delu, dejanju je bil zelo
požrtvovalen; pog. to je druga plat, stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika ♪
- mêdel -dla -o, in mèdel tudi medèl -dla -o tudi -ó, stil. medèl -dlà -ò [ǝu̯; druga in tretja oblika mǝd] prid., medléjši tudi mêdlejši tudi mèdlejši (é; ǝ̀ ǝ̏ ǝ̀; ǝ̏ ȁ) 1. ki je brez močnega sijaja, leska: medel soj; medla površina; medlo oko / medel lesk // ki je brez močnega sijaja, svetlobe: medla luč, mesečina / medla luna / medla svetloba 2. vsebinsko neopredeljen, neizdelan: medle predstave o čem; medla slutnja; imeti medla estetska merila / značaji v drami so medli / dajati medle odgovore 3. ekspr. zmeden, nejasen: imeti medlo glavo; medla zavest 4. ekspr. izčrpan, slaboten: medel človek; otroci so medli in topi od lakote; medla žival / medli udi / poživiti medle moči / medel obraz upadel, bled 5. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: medel dež, veter / medle barve / medel glas, nasmeh / medel stisk roke; medla aktivnost / igra
nekaterih šahistov je bila medla neizrazita mêdlo in mèdlo in medló prisl.: organizacija medlo deluje; medlo se je nasmehnil; sonce je medlo sijalo; medlo se česa spominjati; luč medlo sveti / piše se narazen ali skupaj: medlo rumen ali medlorumen; medlo zlat ♪
- medicínec -nca m (ȋ) 1. pog. slušatelj medicinske fakultete: medicinec prvega letnika 2. knjiž., redko zdravnik: znan naravoslovec in medicinec ♪
- medicínka -e ž (ȋ) 1. pog. slušateljica medicinske fakultete: medicinka prvega letnika 2. šport. velika težka usnjena žoga: tekmovanje v metu medicinke; vaje z medicinko ♪
- medvédji -a -e prid. (ẹ̑) nanašajoč se na medvede: medvedji kožuh; medvedja šapa; medvedje brundanje / medvedji brlog / njegovi medvedji koraki; imel je medvedjo moč; fantovo medvedje obnašanje okorno, nerodno ● ekspr. napraviti komu medvedjo uslugo napraviti komu kaj, kar mu bolj škoduje, kot koristi; poljud. medvedji parkeljci ali medvedje tačke užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, strok. rumena griva medvédje prisl.: medvedje je zagodrnjal; prav po medvedje se je prestopal; medvedje močen ♪
- mefísto -a m (ȋ) ekspr. posmehljiv, škodoželjen, zloben človek: ne poslušaj vendar tega mefista ♪
- meglén -a -o [mǝg] prid. (ẹ̄) 1. nanašajoč se na meglo: a) meglena plast; ekspr.: razgled ovira meglena tančica; iz meglenega jezera, morja se dvigajo gorski vrhovi b) hribi so še megleni; meglena pokrajina / megleno nebo c) pust meglen dan; meglena jesen; megleno podnebje 2. ki se nejasno, nerazločno vidi: megleni obrisi predmetov; pren. megleni obrisi prihodnosti // ekspr. moten, medel, kalen: obraz je imel utrujen, oči meglene / skozi zastrto okno prihaja meglena svetloba 3. ekspr. vsebinsko neopredeljen, neizdelan; nejasen: megleni načrti; imeti o čem meglene pojme; meglena slutnja / politični položaj je meglen // podan tako, da dopušča različno razumevanje, tolmačenje: ali so bili njegovi odgovori namenoma megleni; meglene splošne fraze; besedilo je na nekaterih mestih zelo megleno ● ekspr. niti v megleni prihodnosti ni videti rešitve časovno zelo
oddaljeni; ekspr. zgodovina naselitve je še precej meglena neraziskana, nejasna megléno prisl.: megleno si predstavljati, se spominjati / v povedni rabi jutri bo megleno ♪
- mehanográf -a m (ȃ) uslužbenec, ki dela z mehanskimi stroji, napravami za obdelavo podatkov: v knjigovodstvu potrebujejo še enega mehanografa; knjigovodja mehanograf ♪
- mehúrčiti -im nedov. (ú ȗ) knjiž. delati, povzročati mehurje, mehurčke: z izdihavanjem zraka je mehurčil vodo / sluznica se mehurči ♪
- mehúrjevec -vca m (ú) kem. bojni plin, ki razjeda sluznico in kožo: zaščititi se proti mehurjevcem ♪
- mejáč -a m (á) 1. redko lastnik zemljišča, parcele, ki ima s kom isto, skupno mejo; mejaš: mejača sta se sprla zaradi poti 2. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže: tihotapec je mejačem ušel ♪
- méjen -jna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na mejo: a) mejna pokrajina; nemiri na mejnem področju / mejni spor / mejni jarek, kamen; mejni prehod / mejna črta b) revija je objavljala iz vzgojnih razlogov tudi mejne proizvode pesniškega ustvarjanja; preseči mejno hitrost, težo c) to je mejni primer iz sodne prakse; mejno področje med zdravstveno, socialno in pedagoško službo ● mejna znanost znanost, ki sega na področje drugih samostojnih znanosti ◊ ekon. mejna korist korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga; filoz. mejna situacija po eksistencialistični filozofiji položaj, v katerem se človek zave omejenosti svojih možnosti; geom. mejna ploskev površje kakega geometrijskega telesa ali del tega površja; mat. mejna vrednost limita; strojn. mejna mera največja ali najmanjša mera, ki jo sme imeti izdelek, da je še uporaben; mejna plast plast tekočine, plina, ki
se giblje tik ob steni; zgod. mejni grof grof, ki je imel v lasti obmejno pokrajino ♪
- meketáč -a m (á) ekspr. kozel: gnal je kozla na semenj, toda suhega meketača ni kupil nihče // slabš. kdor govori, pripoveduje z zategnjenim, jokavim in pretrganim glasom: na sestanku smo morali že spet poslušati tistega mestnega meketača ♪
- memoaríst -a m (ȋ) knjiž. pisec spominov: ta memoarist ne poudarja lastnih zaslug / leposlovni memoarist ♪
- memoríranje -a s (ȋ) glagolnik od memorirati: tudi dokumentacijo podreja osebnemu memoriranju; memoriranje doživljajev / preveč je memoriranja, premalo pa samostojnega mišljenja / poslušati memoriranje ♪
- ménjati tudi menjáti -am, in ménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjati kruh za cigarete; menjati večje stanovanje za manjše s centralno kurjavo; s prijateljem menjati znamke; ekspr. svojega poštenja ne bi hotel menjati za vse njegovo premoženje / menjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; dobro je menjal kar je pri menjavi dobil, je več vredno kot tisto, kar je dal / ali mi lahko menjate dinar, sto dinarjev ali mi lahko za dinar, sto dinarjev daste enakovredno vsoto kovancev, bankovcev manjše vrednosti; menjati lire, marke za dinarje, dolarje dati ali dobiti lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev, dolarjev 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: menjati razgreto cev mitraljeza; menjati utrujene konje pri vozu; mehanik je menjal olje v avtomobilu / redko menjati izrabljene dele z novimi
nadomestiti; živali menjajo dlako dobijo drugo, drugačno; med vožnjo je večkrat menjal luči prižgal druge, drugačne; menjati perilo preobleči se; menjati seme uporabiti za setev seme druge, drugačne sorte // napraviti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjal oba slabša igralca; v slabem podjetju se delavci hitro menjajo; straža se je menjala vsaki dve uri 3. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjati bivališče, skrivališče; menjala sta sedeža / ob novem letu je menjal podjetje šel v službo k drugemu podjetju; menjati poklic začeti opravljati drug poklic; menjati službo iti v službo drugam; menjal je zdravnika, toda tudi novi ni mogel narediti čudeža začel se je zdraviti, zdravi se pri drugem zdravniku 4. napraviti, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: človek z delom menja naravo in
sebe; po porazu je menjal prepričanje; ladja je menjala smer; temperatura, veter se lahko hitro menja ● ekspr. težko je živel, pa ne bi menjal (z nikomer) ne bi hotel postati, biti kdo drug; posestvo je že večkrat menjalo lastnika postalo last drugega; menjati pogovor, temo začeti govoriti o čem drugem; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva ◊ avt. menjati prestavo narediti, da postane položaj zobnikov v menjalniku drugačen; med. menjati glas spremeniti glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati; lingv. menjati končnice pri glagolu; šah. šahista sta menjala trdnjavi drug drugemu izločila trdnjavo iz igre; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi ménjati se tudi menjáti se, in ménjati se nedov. in dov., redko, s prislovnim določilom izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim; menjavati se: na tem področju se menjata apnenec in
lapor; v življenju se menjata smeh in jok, up in obup menjáje: dajal je menjaje zdaj enemu, zdaj drugemu; nosili so ga menjaje; menjaje (se) delati, stražiti menjajóč -a -e: pogosto menjajoči se gostje; menjajoča se sreča ♪
- menjeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega; menjavati: menjevati koruzo za sol / s prijateljem si menjujeta znamke 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je prej bilo drugo iste vrste: žena ravnokar menjuje zavese // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: ta trener premalo menjuje igralce; v slabem podjetju se delavci pogosto menjujejo 3. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjevati bivališče / rad menjuje hotele / kar naprej menjuje službe 4. delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: menjevati pravopis; položaj na bojišču se pogosto menjuje menjeváti se izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim: fantazijski prizori se menjujejo s stvarnimi opisi ♪
984 1.009 1.034 1.059 1.084 1.109 1.134 1.159 1.184 1.209