Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

slo (5.151-5.175)


  1.      vŕsta  -e ž, rod. ed. stil. vrsté (ŕ) 1. kar tvori več oseb, stvari, razvrščenih druga poleg druge ali druga za drugo v eni smeri: vrsta se je pretrgala, strnila; otroci so naredili vrsto; poravnati vrsto; stopiti iz vrste; vključiti se v vrsto; dolga, ravna vrsta; stoji v prvi vrsti / pred delavnico so se sušile vrste loncev; travnik je bil obdan z vrsto topolov; pokazal je vrsto belih zob / dobiti sedež v drugi vrsti parterja skupini sedežev, razvrščenih drug poleg drugega od ene strani parterja do druge; izkopal je dve vrsti krompirja; ima nekaj vrst vinograda / posaditi sadike v vrsto; postaviti se v vrsto; zrna na storžih so razvrščena v pravilnih vrstah; hiše stojijo v vrsti // kar tvori več ljudi, zbranih kje v določenem redu z namenom, da kaj dobijo, opravijo: pred blagajno je vrsta; pred trgovinami stojijo vrste / vrsta za kruh, vstopnice / uvrstiti se, zapisati se v vrsto za kaj / odstopiti, rezervirati komu vrsto za avtomobil mesto v seznamu 2. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: natipkati štiriindvajset vrst na stran; pri branju je izpustil, preskočil vrsto; nečitljive, slabo odtisnjene vrste; presledek med vrstami / pustiti eno vrsto prazno prostor za tako enoto; napisal je prvo vrsto pesmi verz, vrstico // tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti, spirati vrste / strojna vrsta; stroji za ulivanje vrst // nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: te vrste so napisane samo vam; ko boste brali te vrste, bom že daleč 3. z rodilnikom večja množina sledečih si pojavov, stvari: to sklepanje je potrdila vrsta dogodkov; sledila je vrsta odločitev; vrsta potresnih sunkov // večje število česa sploh: o tem je napisana že vrsta knjig; razpravljajo o vrsti gospodarskih vprašanj / s tem se ukvarja že vrsto let 4. mn., s prilastkom celota pripadnikov, članov kake stranke, poklicne, socialne skupine, vojske: stranka izpopolnjuje, širi svoje vrste; te šole so bile nedostopne otrokom iz delavskih vrst iz delavskega sloja / z oslabljenim pomenom: polemika v odvetniških vrstah med odvetniki; nemiri v študentskih vrstah med študenti // vojaki, vojska, razporejena za boj: med vrstami se je raznesla vest, da se sovražnik umika; prebili so se skozi sovražnikove vrste 5. navadno s prilastkom kar v okviru kake celote tvorijo posamezne stvari z določeno skupno lastnostjo: navesti vrsto in kakovost blaga; uporabiti dve vrsti črk za tiskanje; vrste energije, postopkov; govedina in druge vrste mesa; predmeti iste vrste / ni človek moje vrste; nova vrsta mednarodnega financiranja nov način / z oslabljenim pomenom: ta dekleta so lahke vrste lahka; njegova služba je posebne vrste posebna; dobiti razne vrste pomoč razno, različno pomoč; ekspr. je tat redke vrste poseben, nenavaden // z oslabljenim pomenom, z zaimkom poudarja ali daje kakovostni pomen zaimkom: on je druge vrste človek drugačen; to je neke vrste kozmopolitizem nekak; te, take vrste ljudje mu niso všeč ti, taki ljudje; izdeluje opremo vsake vrste vsakršno, zelo različno 6. kar v okviru celote tvorijo posamezne rastline ali živali, ki imajo skupne lastnosti in se med seboj razmnožujejo: onesnaževanje ogroža nekatere drevesne vrste; spreminjanje rastlinskih vrst; iztrebljanje živalskih vrst / zgodnje vrste krompirja sorte // biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od rodu: dvobesedno poimenovanje vrst; rod in vrsta / endemna vrsta omejena na določen kraj, določeno področje 7. v zvezi z biti, priti in z na izraža mesto, položaj v zaporedju, na katerem je kdo ali kaj, ko more ali mora uresničiti, pretrpeti določeno dejanje ali stanje: priti na vrsto; biti na vrsti za plačilo / na tebi je vrsta, da poročaš; ko je prišla vrsta nanj, je vstopil / ekspr. zdrav je in mlad, vendar bo prišla tudi nanj vrsta vendar bo tudi on zbolel, umrl; nesreče so na vrsti vsak dan se vrstijo 8. s prilastkom stopnja kakovosti: blago druge, prve vrste; prenočevati v hotelu druge vrste slabšem; človek je bitje najvišje vrste najvišje; bila je šivilja prve vrste zelo dobra // v prislovni rabi, v zvezi v prvi vrsti izraža, da ima kaj prednost pred vsem drugim: v prvi vrsti so morali graditi šole / tega ne boste razumeli, v prvi vrsti, ker ste nam sovražni / knjiga je namenjena v prvi vrsti odraslim posebno, zlasti 9. nar. pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red: raztrositi vrste / pokosil je dve vrsti 10. nekdaj ruska dolžinska mera, približno 1.050 m: prehoditi trideset vrst ● star. njegovi deželi ni vrste enake; pog. držati komu vrsto stati v vrsti namesto koga; star. Slovence so hoteli izbrisati iz vrste narodov jih narodno zatreti; učiteljica kliče otroke po vrsti povrsti; to je napisano, povedano med vrstami tako, da se lahko ugotovi iz celote, ne da bi bilo določno izraženo; njihovo kulturo je mogoče postaviti v isto vrsto s starimi kulturami je tem enakovredna; ekspr. biti, stati v boju za mir v prvih vrstah biti med najbolj prizadevnimi; ekspr. ta stvar je nadloga prve vrste zelo velika ◊ fot. zaslonska vrsta zaporedje zaslonskih števil; geogr. gorska vrsta gorska veriga; kor. vrsta plesalci, stoječi drug poleg drugega in obrnjeni v eno smer; odpirati vrste razdeljevati vrste tako, da se del vrste premika v eno smer, del pa v drugo; lingv. besedna vrsta vrsta besed z istimi oblikoslovnimi značilnostmi, sintaktičnimi funkcijami in pomenom; glagolska vrsta skupina glagolov pri delitvi glagolov glede na isto sedanjiško ali nedoločniško pripono; lit. književna vrsta najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del; mat. vrsta matematični izraz, ki ima obliko neskončne vsote; divergentna, konvergentna vrsta; muz. vrsta v dodekafoniji in serialni glasbi vnaprej določeno zaporedje dvanajstih različnih tonov v okviru oktave, veljavno za celo skladbo ali njen del; serija; obrt. vrsta kar tvorijo petlje, stoječe druga poleg druge od ene strani pletenine do druge; strojn. tolerančna vrsta tolerančna polja, ki se med seboj razlikujejo po tolerančnih enotah; šah. vrsta vsako od vodoravnih zaporedij polj na šahovnici; osnovna vrsta na kateri stojijo figure na začetku partije; šport. krilska vrsta igralci, ki povezujejo obrambo in napad, zlasti pri nogometu; napadalna vrsta igralci pri nekaterih igrah z žogo, ki igrajo zlasti v napadu; telovadna vrsta telovadci, ki skupno nastopajo ali tekmujejo; prim. povrsti ♪
  2.      vrstíca  -e ž (í) 1. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: na strani je štiriindvajset vrstic; označiti slabo odtisnjene vrstice; goste vrstice / napisati, prebrati nekaj vrstic // tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti vrstico; stroj za postavljanje vrstic // nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: ko boste prejeli te vrstice, bom že daleč; pisec teh vrstic je dogodek sam doživel 2. lit. ritmično urejena, navadno skladenjsko in pomensko zaključena grafična enota pesniškega besedila: kitice imajo štiri vrstice; rimane vrstice / dolga, kratka vrstica; dvodelna vrstica dolga vrstica, sestavljena iz dveh kratkih; pripovedna dolga vrstica dvodelna vrstica s štirimi naglašenimi in poljubnim številom nenaglašenih zlogov ● prebrati kaj med vrsticami ugotoviti kaj iz celote, ne da bi bilo določno izraženo ◊ lit. vsak od oštevilčenih, tradicionalnih členov, delov poglavja biblije, korana; rad. del slike na televizijskem zaslonu, ki jo vzbudi elektronski curek na poti od enega roba do drugega; rel. pri verskem obredu govorjeno ali peto kratko besedilo, stavek voditelja, ki mu sledi odgovor vseh; verzet ♪
  3.      vrstíčen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vrstico: vrstična dolžina / rimani vrstični konci ◊ elektr. vrstična frekvenca število vrstic, ki jih na zaslonu slikovne ali snemalne elektronke preleti elektronski žarek; zal. vrstični honorar honorar, odvisen od števila (pesniških) vrstic ♪
  4.      vrstíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. knjiž. postavljati v vrsto: vrstiti snope; vojaki se že vrstijo / vrstiti rože na grob saditi jih v vrsto 2. redko delati, da je kaj v določenem zaporedju; razvrščati: vrstiti kaj po abecednem redu / režiser je vrstil točko za točko 3. knjiž., v zvezi z med uvrščati: teh hiš ni mogoče vrstiti med kmečke hiše; vrstiti se med največje umetnike ● redko h glavni osebi je vrstil še druge ob glavni osebi je prikazoval; zastar. majoliko so vrstili iz rok v roke podajali so jo drug drugemu vrstíti se 1. navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se kje v večjem številu drug poleg drugega: ob cesti se vrstijo drevesa; nove hiše se vrstijo v klanec / po stenah se vrstijo najrazličnejše slike / ekspr. ogledujejo si palačo, dvorana se vrsti za dvorano 2. pojavljati se, nastopati drug za drugim: govorniki se vrstijo drug za drugim / prepevali so, vrstile so se domače in tuje pesmi / vrstili so se žalostni in veseli časi / ekspr. lepi dnevi so se vrstili več dni je bilo lepo // pojavljati se, nastopati v večjem številu v manjših časovnih presledkih: v sušnem obdobju so se vrstili gozdni požari; vrstijo se sestanki / dogodki so se vrstili drug za drugim 3. prihajati pri čem izmenoma na vrsto: pri plačevanju sta se vrstila; v plesu se je vrstil s tovariši / vrstili so se, vsak dan je pometal drugi ● zastar. kozarec se je vrstil okrog je krožil vrstèč -éča -e: vrsteče se aretacije ♪
  5.      vršáti  -ím nedov. (á í) 1. dajati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: smreke so vršale v vetru; brezoseb. v oblakih je vršalo in bobnelo / veter vrši v bukovju; zunaj je vršal vihar / ekspr. po ulicah je vršal hrušč in trušč // s prislovnim določilom vršeč se premikati: granate so vršale nad njimi; jata ptic je vršala mimo / ekspr. za njim so vršale jezne ženske jezno, hrupno šle, tekle 2. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročati vršenju podobne glasove: množica je vršala; čarovnice so vršale v oblakih ● ekspr. prihajajo, je vršalo med ljudmi se je vznemirjeno govorilo vršèč -éča -e: vršeče listje ♪
  6.      vršéti  -ím nedov. (ẹ́ í) dajati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: bori, topoli so se zibali in vršeli; brezoseb. po gozdu je vršelo / veter je vršel v krošnjah dreves / zunaj vrši dež, toča // s prislovnim določilom vršeč se premikati: rakete so jim vršele nad glavami / vršela je po hiši kot brez uma jezno, hrupno hodila, tekala / čebele so vršele okrog napadalca glasno šumeč letale; pren. nevesele misli so mu vršele po glavi vršèč -éča -e: jata se je vršeč spustila na tla; vršeči gozdovi ♪
  7.      vršína  -e ž (í) star. 1. vrh: sonce je zašlo za vršine / ravna, s travo porasla vršina / vršina vala 2. gladina, površina: plavati po vršini; mirna vodna vršina; vršina reke 3. raven: dvigniti vršino splošne omike ♪
  8.      vršíti 1 -ím nedov. (ȋ í) 1. publ. delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolnjevati: pogumno je vršil svojo nalogo; vršiti ukaze; vršiti voljo koga / vršiti oblast uveljavljati; vrši roditeljske pravice // delati, opravljati: vsak vrši svoje delo; vršiti poklic, prakso // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vršiti kontrolo; vršiti nadzorstvo nad čim nadzorovati kaj; vršiti poizvedbe o čem poizvedovati; vršiti pritisk na koga pritiskati; pouk se vrši v domačem jeziku poučuje se 2. zastar. dokončevati: čebele vršijo celice vršíti se publ., s prislovnim določilom, z glagolskim samostalnikom potekati, dogajati se: zadnje dejanje drame se vrši pred hišo; v njem se je vršil preobrat / opisovati dogodek, kakor se je v resnici vršil / povsod se vrši boj za obstanek se bori; predstava se je vršila na prostem je bila ♪
  9.      vŕt  -a m, mn. vrtóvi (ȓ ŕ) 1. manjše zemljišče, navadno blizu hiše, na katerem raste trava, drevje, se goji vrtnina, okrasne rastline: okrog hiše je vrt; urediti vrt; iti na vrt; delati na vrtu; lep, velik vrt; vaški vrtovi; uta na vrtu; kupiti hišo z vrtom / biološki vrt na katerem se prideluje brez uporabe kemičnih gnojil in kemičnih pripravkov za zatiranje bolezni, škodljivcev in plevela; cvetlični, okrasni, zelenjavni vrt; sadni vrt sadovnjak // ekspr. drevje, cvetje, ki raste na takem zemljišču: vrt je že ozelenel; cvetoč vrt 2. negovano zemljišče z okrasnim rastlinjem, navadno za sprehode, oddih: gostje se sprehajajo po vrtu; grajski, samostanski vrt / vatikanski vrtovi / vznes. božji vrt pokopališče; knjiž., redko edenski vrt raj, paradiž; star. javni vrt park; vznes. vrt miru pokopališče // ekspr. področje posebnih naravnih lepot: Slovenija naj bi bila vrt Evrope / cvetje iz vrtov književnosti 3. posebej urejeno zemljišče kot del gostinskega lokala: restavracija ima vrt; na vrtu ne strežemo / gostilniški vrt 4. s prilastkom zemljišče, na katerem se gojijo rastline, živali, zlasti za študijske in splošnoizobraževalne namene: botanični, pomološki vrt; šolski vrt; živalski vrt ● viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu ◊ vrtn. okenski vrt okno, prirejeno za gojitev rastlin; zimski vrt prostor v javnih, stanovanjskih zgradbah z večinoma velikimi rastlinami za okras in, zlasti v zimskem času, za gojenje ♪
  10.      vŕtec 1 -tca m (ȓ) 1. navadno v zvezi otroški vrtec ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok: ustanoviti otroški vrtec; otrok hodi v otroški vrtec; vzgojiteljica v vrtcu / dati otroka v otroški vrtec v varstvo v to ustanovo / ekspr. otroški vrtec gre na sprehod otroci in vzgojiteljice te ustanove // poslopje te ustanove: popraviti, zgraditi otroški vrtec 2. ekspr. manjšalnica od vrt: ograditi vrtec / cvetlični vrtec ◊ alp. plezalni vrtec zelo pokončen ali navpičen, nevisok skalnat svet, kjer se urijo plezalci ♪
  11.      vrtéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi: voda vrti mlinsko kolo; vrteti na ražnju; vrteti z roko; hitro, počasi vrteti / vrteti vrtiljak 2. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: vrteti radijski gumb, telefonsko številčnico; vrteti volan v levo / vrteti cigareto med prsti; vrteti klobuk v roki / ekspr. vrteli so glave, oči, da bi kaj videli // delati, da se kaj premika po prostoru, vrteč se okoli svoje osi: veter vrti po zraku orumenelo listje / ekspr. vrteti plesalko po plesišču 3. delati, da se kaj giblje po sklenjenem krogu ali elipsi: vrtel je kanglico, pa se mleko ni razlilo; vrteti posodo z ogljem 4. s krožnim premikanjem ročice kake naprave delati, da ta deluje: vrteti lajno, slamoreznico / ekspr. cele popoldneve vrti pedale se vozi s kolesom 5. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi delati, da priprava deluje: vrteti gramofon; spretno vrteti kolovrat // pog. predvajati: vrteti filme, risanke / vrteti resno glasbo 6. ekspr. ustrezno namenu uporabljati kaj, delati s čim: ta človek zna vrteti orodje / kuhalnico odlično vrti odlično kuha; dobro vrteti volan voziti avtomobil, vozilo / zna vrteti jezik spretno govoriti 7. pog. z različnih strani natančno, podrobno izpraševati: učitelj ga je precej vrtel, preden mu je dal oceno; vrteti koga zaradi zamujanja; vrteti na zagovoru, pri izpitu ● pog., ekspr. kar naprej vrti jezik govori; slabš. neprestano vrti svoj mlin govori; pog. nekaj mesecev ga že vrti je precej neuravnovešen; ekspr. cel popoldan vrteti telefon z vrtenjem telefonske številčnice hoteti vzpostaviti telefonsko zvezo; ekspr. vrtel je oči po zapuščeni domačiji gledal je vrtéti se 1. gibati se okoli svoje osi: kolesa na prevrnjenem avtomobilu se še vrtijo; vrteti se na petah; vrteti se v smeri urnega kazalca; vrteti se s tisoč vrtljaji na minuto; vrteti se kot vrtavka // ekspr. zaradi takega gibanja kakega svojega dela delovati: stroji se že vrtijo; žičnice se vrtijo obratujejo 2. gibati se okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: ne zna sedeti pri miru, kar naprej se vrti / vso noč se je vrtela po postelji premetavala 3. gibati se po sklenjenem krogu ali elipsi: sateliti se vrtijo okrog zemlje // gibati se po črti, podobni krogu ali elipsi: zaradi neugodnega vetra se jadrnica vrti v zalivu; letalo se je eno uro vrtelo nad dolino // gibati se tako, da se zmeraj pride v izhodiščno točko: nikamor ne pridemo, samo vrtimo se / vrteti se na mestu; ladja se vrti v krogu / ekspr. begunci so se vrteli v začaranem krogu / ekspr. dogajanje, razprava se vrti v krogu 4. ekspr., s prislovnim določilom premikati se, hoditi kje, spreminjajoč smer: vrtel se je po hiši, kot bi bil domač / otroci se nam ves popoldan vrtijo pod nogami so nam zaradi takega gibanja v napoto, nas ovirajo pri hoji, gibanju; pren. po glavi se mu vrtijo čudne misli // opravljati svoje delo, premikajoč se, hodeč sem in tja: vrtela se je po kuhinji, da bi bilo kosilo čimprej skuhano; natakarji so se vrteli med gosti 5. ekspr., z dajalnikom imeti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici: vse se mi vrti; brezoseb.: od pijače se mi vrti; zaradi pritiska se mu vrti; ob pogledu v dolino se mu je vrtelo 6. ekspr., v zvezi z okoli, okrog izraža, da je kaj središče ukvarjanja, zanimanja: mati se kar naprej vrti okoli otroka / pogovori se vrtijo okoli gospodarjenja / vse misli se vrtijo okrog počitnic / umetnik se pogosto vrti okoli otroštva ga upodablja, opisuje 7. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje z določenim namenom: ves večer se vrti pred ogledalom 8. pog. biti, nastopati približno v količini, kot jo izraža določilo: hitrost se vrti okrog osemdeset kilometrov na uro / število zborovalcev se je vrtelo od tisoč do dva tisoč zborovalcev je bilo; vrednost hiše se vrti med desetimi in dvajsetimi milijoni hiša je vredna od deset do dvajset milijonov 9. pog. teči, potekati: ob nedeljah se vrti vse bolj počasi / pustil je, naj se stvari vrtijo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno; misliš, da se bo vse po tebi vrtelo teklo, potekalo, kot ti hočeš ● pog., šalj. kolesca se mu ne vrtijo v pravo smer je nekoliko čudaški; ekspr. ali se je svet takrat res tako vrtel ali je bilo takrat res tako; ekspr. vrteti se okoli deklet veliko in rad se družiti z njimi; prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost; ekspr. misliš, da se bo ves svet vrtel okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. kdo ve, kaj se ji vrti po glavi o čem razmišlja; vrti se kot muha v močniku brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega ◊ astr. Zemlja se vrti okoli svoje osi; Luna se vrti okoli Zemlje vrteč se okoli svoje osi kroži; geom. vrteti se v spirali vrtèč -éča -e: stal je pri vratih, v rokah vrteč kapo; vrteče se kolo ♪
  12.      vrtínčiti  -im nedov. (í ȋ) 1. povzročati, da se kaj premika v spiralastih zavojih: burja vrtinči dim; veter dviga in vrtinči suho listje na dvorišču; brezoseb. sneg je vrtinčilo; pren., ekspr. ljudje, ki jih vrtinčijo strasti // s prislovnim določilom premikajoč kaj na tak način nositi: vihar vrtinči snežinke v sobo; vrtinčiti smeti po ulici / plaz vrtinči s seboj tudi smučarje 2. povzročati vrtince v čem: izstrelki vrtinčijo gladino / močen veter vrtinči morje; pren., ekspr. dogodki vrtinčijo vaško okolje 3. vrteti, sukati: moški je vrtinčil oči / vrtinčiti z glavo vrtínčiti se 1. premikati se v spiralastih zavojih: listi se vrtinčijo v zraku; megle se vrtinčijo nad vrhovi; za avtomobilom se vrtinči prah; zavesa se vrtinči zaradi prepiha; pren., ekspr. številke so se mu brez reda in smisla vrtinčile v glavi // s prislovnim določilom premikajoč se na tak način prihajati: iz odprtin se je vrtinčila para; dim se vrtinči pod strop 2. delati vrtince: potok se vrtinči ob skalovju; vrgli so ga v vodo, kjer se reka najbolj vrtinči; vrtinčiti se in peniti 3. vrteti se, sukati se: otroka sta se vrtinčila po ledu / pogovor se je vrtinčil okoli zadnjih dogodkov / njegove misli se vrtinčijo okrog deklet ♪
  13.      vrtínec  -nca m (ȋ) 1. močen tok, navadno vodni, ki se premika v spiralastih zavojih: sredi reke so vrtinci; vrtinec ga je potegnil v globino; zaradi vrtincev je reka nevarna; čoln je zaneslo v vrtinec / vodni vrtinec / viharni vrtinci pustošijo po deželi; zračni vrtinec je dvignil streho / v vrtincih sneži // s prilastkom večja količina česa premikajočega se, navadno v zraku, v spiralastih zavojih: prašni, snežni vrtinec; zaiti v vrtinec pršiča // ekspr., s prilastkom večja količina česa silovito se premikajočega v spiralastih zavojih: vrtinec vozil / znašel se je v vrtincu rok in nog 2. v obliki spirale rastoči lasje, dlaka: zaradi vrtincev se težko počeše; vrtinec na temenu / lasni vrtinec // v obliki spirale poleglo žito, trava: vihar je napravil v žitu vrtince; zaradi vrtincev so težko kosili // ekspr., s prilastkom v obliki spirale rastoče rastline: bel vrtinec planik; na pobočju žarijo vrtinci resja 3. ekspr., s prilastkom kar s silo, močjo vpliva na koga, da ne ravna po lastni volji: bojni, predvolilni vrtinec; zajel ga je vrtinec sovraštva / predati se vrtincu časa; brez sledu je izginil v vojnem vrtincu // velika količina česa, navadno iz hitro si sledečih stvari: v vrtincu vsakdanjih opravkov ne razmišlja o prihodnosti; deželo je zajel vrtinec stavk ♪
  14.      vrtnaríja  -e ž (ȋ) obrat za gojenje vrtnine, okrasnih rastlin: kupiti sadike v vrtnariji; delavci mestne vrtnarije // zemljišče tega obrata: vrtnarija meri petdeset arov // poslopje tega obrata: vrtnarija je pogorela ♪
  15.      vrtogláviti  -im nedov. (á ȃ) knjiž. 1. povzročati, da je kdo vrtoglav: visok pritisk ga vrtoglavi; vonj te rastline vrtoglavi ljudi in živali 2. s prislovnim določilom opotekaje se premikati, hoditi: bolnica vrtoglavi k oknu // neenakomerno, neurejeno se gibati v zraku: pajek vrtoglavi med nitmi mreže / letalo vrtoglavi z neba; listi vrtoglavijo proti zemlji neurejeno vrteč se padajo // brez cilja, reda, nepremišljeno se gibati, tekati sem in tja: otroci vrtoglavijo po dvorišču / množice vrtoglavijo sem in tja / metulj vrtoglavi nad vrtnicami 3. ravnati nespametno, nepremišljeno: sosedje še bolj vrtoglavijo kot mi / le pleši in vrtoglavi, dokler si še mlad počni neumnosti 4. povzročati, da je kdo zmeden: njegovo govorjenje jih vrtoglavi / vrtoglaviti dekle ♪
  16.      vrvéti  -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os. 1. živahno se premikati v velikem številu in v različne smeri: obiskovalci vrvijo iz prostora v prostor; delavci vrvijo okoli skladišča; nemirno, živahno vrveti; brezoseb. v taboru je vrvelo kot v mravljišču / mravlje vrvijo na vse strani; pren., ekspr. po glavi mi vrvijo nasprotujoče si misli // ekspr., s prislovnim določilom živahno se premikajoč v velikem številu iti kam: iz tovarne vrvijo delavci / množica vrvi na stadion 2. ekspr., s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku biti, obstajati v velikem številu: na ulici je vrvelo ljudi / v drami vrvi prizorov iz vsakdanjega življenja / dvorišče je vrvelo od otrok vrvèč -éča -e: množica, vrveča po ulicah in trgih ♪
  17.      vrvráti  -ám nedov. (á ȃ) knjiž. dajati glasove kot voda pri vretju: izvir vrvra; brezoseb. pod pokrovko vrvra / ogenj vrvra; v drevju vrvra veter // s prislovnim določilom dajajoč take glasove premikati se, teči: rečica vrvra med jelševjem / po cestah vrvra množica; pren. iz njega je vrvrala jeza vrvrajóč -a -e: potok, vrvrajoč iz globine; vrvrajoč studenec ♪
  18.      vrzél  -i [eu̯ tudi el] ž (ẹ̑) 1. prazen prostor, nastal zaradi manjkanja najmanj enega člena kake celote, sestavljene iz zaporedno sledečih si členov: narediti, zapolniti vrzel; zobne vrzeli; vrzeli med knjigami na policah; vrzeli v plotu / vojaki so se rešili skozi vrzel v sovražnikovem obroču // prazen prostor, nastal zaradi manjkanja najmanj enega člena kake celote sploh: zasaditi vrzeli z novimi sadikami; vrzel v gozdu / v grajskem obzidju so vrzeli večje, nenamerne odprtine / po tem letu je v kroniki pri podatkih več vrzeli manjkajočih podatkov / ekspr. z njegovo smrtjo je nastala velika vrzel 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom kar čemu manjka, da bi bilo popolno: iskati, izkoriščati vrzeli v predpisih, zakonih; delo je zapolnilo vrzel v strokovni literaturi; v njegovem znanju je veliko vrzeli / imeti vrzeli v spominu ♪
  19.      vsakatéri  -a -o zaim. (ẹ̄) star. vsak: vsakateri voznik se je pritoževal nad slabo cesto / ob pogledu nanj je vsakateremu šlo na smeh vsakomur ♪
  20.      vsakdánji  -a -e prid. (ā) 1. ki se zaradi pogostnosti pojavljanja ne razlikuje od stvari svoje vrste: gneča na cesti je vsakdanji pojav; poslovila sva se z nekaj vsakdanjimi besedami; pogovarjala sva se o vsakdanjih stvareh / ekspr. skrb za vsakdanji kruh; predmeti za vsakdanjo uporabo / vsakdanja obleka / bil je vsakdanji človek ki se po svojih lastnostih, značilnostih bistveno ne razlikuje od drugih ljudi svoje vrste 2. ki se navadno ponavlja, poteka vsak dan: vsakdanji boji z naravo; ne, dovolj imamo vsakdanjih skrbi; hoditi na vsakdanji sprehod / bil je vsakdanji gost v njihovi hiši; ekspr. popiti svojo vsakdanjo skodelico kave; skrbeti za vsakdanji zaslužek ● vznes. trpljenje je moj vsakdanji kruh trpljenja, hudega sem navajen; ekspr. knjiga mora biti tvoja vsakdanja hrana vsak dan moraš brati, študirati; ekspr. on ni človek vsakdanje mere ni vsakdanji, povprečen človek vsakdánje prisl.: vsakdanje se vesti; bil je vsakdanje preprost; sam.: to je nekaj vsakdanjega ♪
  21.      vsaktéri  -a -o zaim. (ẹ̄) star. vsak: vsaktera doba je zapustila svoj slog; hvalijo ga ob vsakteri priliki / brez vsakterega vprašanja je izpolnil ukaz; sam.: vsakteri je dobil juho in kos mesa ♪
  22.      vsè  prisl. (ȅ) 1. s primernikom izraža postopno naraščanje ali upadanje: postajajo vse bolj nestrpni; spuščali so se vse globlje; pitne vode je vse manj; zavzemati se za vse tesnejše sodelovanje 2. navadno s primernikom ali elativom izraža visoko stopnjo: vse predober je za vas; vse premalo vemo o tem; vse preveč ga skrbi; vse hujše stvari so že doživeli dosti / tam je vse drugačen red popolnoma; v sobi je bilo vse prazno 3. z oslabljenim pomenom poudarja visoko mejo trajanja, seganja, doseganja: čakali so ga vse do jutra; ravnina sega vse do obzorja; ples je trajal, vse dokler plesalci niso omagali / napil se je vse do nezavesti; napredoval je vse do predsednika // ekspr. poudarja pomen besede sploh: na trgu je vse črno ljudi; ima vse polno znancev 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, z zaimkom ali prislovom za izražanje množine: kaj vse je že opravil danes; pripoveduje, kam vse bi rad šel; s kom vse se je že pogovarjal; kje vse jih ne sreča marsikje jih sreča ● ekspr. v gozd je šel po vse kaj drugega kot po drva po nekaj popolnoma drugega; ljudje so stali vse tam okrog povsod ♪
  23.      vsènaokóli  in vsè naokóli prisl. (ȅ-ọ̑) povsod okoli: vsenaokoli leži ravnina; vsenaokoli so odmevale eksplozije; vsenaokoli so zasadili cvetje; vsenaokoli je zavladal molk / njihov sloves se je razširil vsenaokoli na vse strani; prim. naokoli ♪
  24.      vsesávati  -am [sǝs in ses] nedov. (ȃ) 1. s sesanjem spravljati vase: vsesavati z mlekom tudi zrak // z zračnim tokom spravljati v kaj: sesalnik vsesava smeti; stroj vsesava sneg; vsesavati plin 2. ekspr. vpijati, vsrkavati: suha prst je vsesavala vodo / obleka vsesava pot ● ekspr. vsesaval je vsako njegovo besedo pozorno poslušal vsesávati se s sesalom prodirati v kaj: brenclji so se volom vsesavali v vrat; pren., ekspr. misel na smrt se mu vsesava v srce ● ekspr. njegove oči so se vsesavale v naslov knjige nepremično je gledal vanj ♪
  25.      vseučilíščen  -čna -o prid. (ȋ) knjiž. univerziteten: vseučiliščno poslopje / prijatelja sta še iz vseučiliščnih let / vseučiliščni profesor ♪

   5.026 5.051 5.076 5.101 5.126 5.151 5.176 5.201 5.226 5.251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA