Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

slo (3.376-3.400)


  1.      poúčen 1 -čna -o prid., poúčnejši (ú) ki je usmerjen, teži k poučevanju: poučen film; poučna knjiga / poučni izlet ekskurzija; knjiž. poučni slovar enciklopedija, leksikon // iz katerega se kaj dobro spozna: ta primer je zelo poučen; poučna izkušnja poúčno prisl.: poučno razpravljati; sam.: povedal jim je marsikaj poučnega ♪
  2.      poúčen 2 -čna -o prid. (ȗ) zastar. učen, poučevalen: poučne metode / slovenščina je poučni jezik ♪
  3.      poučevánje  -a s (ȃ) glagolnik od poučevati: poučevanje dijakov; poučevanje v slovenskem jeziku; metode poučevanja tujih jezikov / poučevanje in vzgajanje mladine / vse njegovo poučevanje je bilo zaman ♪
  4.      povaljeváti  -újem nedov. (á ȗ) v presledkih valjati: povaljevati glino v rokah / v ustih je povaljeval bonbon povaljeváti se 1. v presledkih se kotaliti, valiti: hitela sta po melišču, da se je kamenje povaljevalo za njima 2. ekspr., s prislovnim določilom biti, nahajati se nepospravljen: knjige se povaljujejo po mizi že ves mesec ♪
  5.      povédati  povém dov. (ẹ́) 1. narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznani a) z govorjenjem: povedati ceno, ime, svoje mnenje, novico; povedati komu za pot; odkrito povedati; povedati po angleško / povem ti, če ne boš tega povedal drugim; očetu bomo povedali, da se potepaš; povedali vam bomo, kdaj pridite sporočili vam bomo, obvestili vas bomo; povedal sem vam, da ne grem rekel; tega niste povedali dovolj jasno izrazili / povejte račun, prosim b) z jezikovnimi sredstvi: v članku je povedal dosti novega / kako je do tega prišlo, pove knjiga / kot smo že zgoraj povedali, proizvodnja narašča c) s čim sploh: z gibi, očmi komu kaj povedati; gluhonemi je to povedal s prsti / če je slika dobra, pove vse in ne potrebuje besedila / ekspr. ogledalo mu je povedalo, da se je postaral pokazalo; ta kazalec pove, kdaj doseže temperatura kritično točko; te številke povejo, koliko smo zaslužili izražajo, kažejo // izgovoriti, izreči: bolnik je povedal nekaj besed / prvi stavek je povedal šepetaje // izraziti, posredovati določeno besedilo: pravljico jim je večkrat povedala; povedati pesem na pamet 2. dati osnovo za kako misel, sklep: bledica na njenem obrazu mu je povedala, da je bolna; nered v sobi jim je povedal, da so bili v njej tatovi; tvoje bele roke so mi povedale, da nisi kmet / markacija, znak pove, kje moraš zaviti 3. v medmetni rabi, v zvezi povem ti, vam izraža a) trdno prepričanost: službo bo kmalu pustil, povem ti b) opozorilo, svarilo: povem ti, pazi se, kaj govoriš; da vam povem, z njim se ni šaliti // poudarja povedano: povem ti, bilo je zelo nevarno; junak je bil, povem vam, da malo takih // v zvezi česa, kaj ne poveš izraža presenečenje, dvom: kaj ne poveš: da si denar izgubil / on je bil tukaj. Česa ne poveš ● ekspr. to ime mi ne pove nič osebe s tem imenom ne poznam; v zvezi z določeno stvarjo ne vem o osebi s tem imenom nič; ekspr. nos mu je povedal, kaj mora ukreniti začutil je; ekspr. o tem bi se dalo še marsikaj povedati je znanega še marsikaj; o tem vejo ljudje veliko povedati ljudje veliko pripovedujejo o tem; star. ona zna povedati prihodnost, srečo napovedati; ekspr. kaj boste dobrega povedali kakšne novice prinašate; ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; ekspr. bilo je lepo, da se ne da povedati zelo; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. bilo je, kako bi povedal, res malo nerodno kako bi z besedami primerno izrazil; pog. komu kaj nazaj povedati odgovoriti mu, ugovarjati; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba povédan -a -o deležnik od povedati: s tem je vse povedano; ekspr. nakratko (povedano), nisi pripravljen // star. omenjen, naveden: srečal sem ga leto dni po povedanih dogodkih; sam.: si razumel povedano ♪
  6.      povérjenica  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od poverjenik: na šoli je poverjenica za mladinski tisk; poverjenica Slovenske matice ♪
  7.      povérjenik  -a m (ẹ̑) 1. kdor (ljubiteljsko) zbira naročnike, predplačnike: knjige, revije dobivajo po poverjenikih; poverjenik Slovenske matice; bil je poverjenik za mladinski tisk na šoli / bil je poverjenik partizanov zaupnik 2. med narodnoosvobodilnim bojem član poverjeništva: posvet poverjenikov // vodja poverjeništva: poverjenik za finance, kmetijstvo in prehrano ♪
  8.      povérjeništvo  -a s (ẹ̑) 1. (ljubiteljsko) zbiranje naročnikov, predplačnikov: prevzeti poverjeništvo; poverjeništvo za mladinski tisk na šoli / ta založba ima poverjeništvo v vsakem večjem kraju 2. med narodnoosvobodilnim bojem organ Komunistične partije Slovenije ali Osvobodilne fronte za vodenje in usklajevanje dela okrožnih komitejev: član poverjeništva / poverjeništvo za Primorsko, Gorenjsko in Štajersko // organ državne oblasti za vodenje posameznega področja javne uprave: gospodarsko poverjeništvo; poverjeništvo za kulturo in prosveto ♪
  9.      poveselíti se  -ím se dov., povesélil se (ȋ í) krajši čas veseliti se: pustili so jo, da se je poveselila daril, preden se je začela slovesnost // pozabavati se: rad se poveseli; poveselila sta se med mladimi ljudmi / prišel se je malo poveselit ♪
  10.      povést  -i ž (ẹ̑) 1. lit. krajše, vsebinsko, izrazno manj zahtevno pripovedno delo, navadno v prozi: napisati, prebrati povest; zgodovinska povest; povest v verzih; povesti in romani / okvirna povest / povest se dogaja v 18. stoletju 2. daljša zgodba z izmišljenimi sestavinami: ded je rad pripovedoval povesti; njegove lovske povesti sem že vse slišal / povedati komu svojo življenjsko povest zgodbo 3. zastar. zgodovina: zanimati se za povest jezika Slovencev ● ekspr. o kupovanju čevljev je povedal celo povest zelo obširno je pripovedoval o njem; ekspr. to je pa dolga povest o tem bi se dalo veliko povedati; ekspr. kaj bi še pravil: stara povest tako se navadno zgodi, tako stvari navadno potekajo ♪
  11.      povéstnica  -e ž (ẹ̑) zastar. 1. zgodovina: zanima ga slovanska povestnica / on je živa povestnica domačega kraja 2. zgodovinski kraj, prizorišče: obiskal je povestnico znane bitke ♪
  12.      povrátnica  -e ž (ȃ) ženska oblika od povratnik: ameriška povratnica; povratnice iz taborišč / ker je povratnica, ji je sodišče odmerilo strožjo kazen ◊ ptt obrazec, na katerem naslovnik potrdi prejem pošiljke in ga pošta vrne pošiljatelju ♪
  13.      povzdígati  -am nedov. (ȋ ȋ) star. povzdigovati, dvigati: na shodih so povzdigali slovenski jezik / povzdigati v plemiški stan / povzdigati narodno zavest ♪
  14.      povzdígniti  -em dov. (í ȋ) 1. dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: povzdignili so ga v plemiški stan; trg so povzdignili v mesto že v 16. stoletju / narodni jezik je povzdignil v literarnega; ekspr. žirija je povzdignila igralca v sam vrh filmske ustvarjalnosti / ekspr. v pismu je prijatelja visoko povzdignil zelo pohvalil 2. knjiž. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigniti: povzdigniti moralo v četi; muzejske zbirke so povzdignile sloves mesta; govor je povzdignil njegov ugled // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: povzdigniti vinogradništvo in živinorejo / s svojo igro je povzdignil umetniško raven gledališča / take misli človeka povzdignejo nad vsakdanje skrbi 3. star. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega; dvigniti: povzdigniti glavo; povzdignil je kozarec in jim nazdravil; grozeče je povzdignil palico ● star. povzdigniti duha vojakom jih opogumiti; ekspr. tudi on je povzdignil svoj glas povedal svoje mnenje; začel govoriti, spregovoril; povzdignil je glas začel je glasneje govoriti; knjiž. povzdigniti oči h komu pogledati ga; star. le kako si je upal povzdigniti oči do njegove hčere pričakovati, da se bo poročila z njim povzdígniti se star. priti do česa, povzpeti se: rad bi se povzdignil do visokega položaja / povzdignil se je do uglednega meščana ∙ ekspr. hotel se je povzdigniti nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih povzdígnjen -a -o: reči kaj s povzdignjenim glasom; žugati s povzdignjenim prstom; povzdignjen slog; povzdignjena kulturna raven ∙ ekspr. prositi s povzdignjenimi rokami zelo ♪
  15.      povzdígnjenec  -nca m (ȋ) knjiž. kdor se iz nižjih družbenih slojev hitro, brezobzirno povzpne med višje; parveni: preziral je povzdignjence / vojni povzdignjenec vojni dobičkar ♪
  16.      povzdígnjenost  -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost povzdignjenega: povzdignjenost sloga ♪
  17.      povzdigováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: skladatelja povzdiguje zlasti mojstrsko obvladovanje mnogoglasja // izražati, poudarjati pozitivne lastnosti: povzdigovati lepoto kraja; povzdigovati koga pred drugimi; preveč rad se povzdiguje / ekspr. povzdigovati koga do neba, v nebo zelo 2. knjiž. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigati: povzdigovati sloves mesta / glasba je povzdigovala slavnostno razpoloženje // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: povzdigovati gospodarstvo / tak izrez obleko zelo povzdiguje; ta dejavnost človeka povzdiguje plemeniti, boljša 3. star. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega; dvigati: povzdigovati glavo, roke; povzdigovali so kozarce in si nazdravljali ● star. povzdigovati duha vojakom jih opogumljati; ekspr. povzdigovati svoj glas pripovedovati svoje mnenje; govoriti, praviti; ekspr. povzdigovati oči h komu pogledovati ga; ekspr. kar naprej povzdiguje prst žuga, svari povzdigujóč -a -e: govoril je o njej, povzdigujoč njene lastnosti; povzdigujoče besede povzdigován -a -o: vselej je bil cenjen in povzdigovan ♪
  18.      povzétje  -a s (ẹ̑) glagolnik od povzeti: povzetje vsebine / povzetje besede, glasu / ponovno povzetje dela ◊ ptt pošiljka s povzetjem pošiljka z označeno vrednostjo, ki jo mora naslovnik poravnati ob prevzemu; poslati knjigo po povzetju ♪
  19.      povzpétnik  -a m (ẹ̑) knjiž. kdor se iz nižjih družbenih slojev hitro, brezobzirno povzpne med višje; parveni: podeželski povzpetnik je bil v svojem pohlepu neustavljiv ♪
  20.      pozabíti  in pozábiti -im dov. (ȋ á) 1. ne imeti aktivno v zavesti: pozabiti ime ulice; naslov knjige sem že pozabil; pozabila je, da jo čakajo; pozabil je, kako se to dela; za hip kaj pozabiti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma // zaradi tega priti v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabiti denarnico doma; dežnik je pozabil na vlaku // ne znati, vedeti več česa: v tujini je pozabil materni jezik; kar se je naučil, je že vse pozabil; stare pesmi so se pozabile jih ne pojejo, ne poznajo več 2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresniči, ker mu potrebnost uresničitve ne pride v zavest: pozabila je kupiti kruh, naviti uro; pozabil je paziti na mleko na štedilniku; ne pozabi ugasniti luči; pozabil se je zahvaliti; ekspr. čisto sem pozabil sporočiti 3. prenehati spominjati se česa, misliti na kaj: še zdaj ni pozabil košate lipe; pozabiti prvo ljubezen, žalitev; pozabiti obljubo, na obljubo; so stvari, ki jih ni mogoče pozabiti; tistih časov ne more pozabiti; grobih dejanj ni mogel kar tako pozabiti; hitro, popolnoma pozabiti; tega ni nikoli pozabil; rada bi pozabila, kar je bilo; ljudje so že pozabili, da sta se nekoč sprla; sčasoma se vse pozabi / pozabiti na bolečino, lakoto, nevarnost; ekspr. pozabiti na ves svet / ljudje so ga kmalu pozabili; to žensko moraš pozabiti // ekspr. oprostiti, odpustiti: dovolj neumnosti sem ti že pozabil; tega mu ni mogel pozabiti / pozabi, prosim 4. prenehati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabili; otroci so pozabili starše; pozabil je na mater; zastar. pozabiti svojih roditeljev / pozabiti samega sebe, nase biti nesebičen 5. v medmetni rabi opozarja na trditev v dostavku: da ne pozabim, pošta je zate; ne pozabi, tudi tu so živeli naši predniki ● šalj. da še glave ne pozabiš ne bodi tako pozabljiv, raztresen; šalj. ne pozabi, kje si doma vrni se pravočasno; ob taki priložnosti ne pozabite na klobuk se pokrijte s klobukom; ekspr. na udobje kar pozabi udobja ne bo, ga ne boš imel pozabívši zastar.: pozabivši na bolečine, se je prijazno nasmehnila ∙ star. pozabivši je vtaknila ključ v žep nehote, nevede pozábljen -a -o: pozabljeni grobovi; prepir je bil hitro pozabljen; kolovrat leži pozabljen na podstrešju; vse je pozabljeno ∙ ekspr. od vsega sveta pozabljena dolina dolina, v katero pride, zaide le redkokdo; sam.: ne obujaj pozabljenega ♪
  21.      pozdràv  -áva m (ȁ á) 1. beseda, besede, s katerimi se izrazi naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom: izgovoriti, zamomljati pozdrav; odgovoriti na pozdrav; glasen, komaj slišen pozdrav; dober dan, nasvidenje, zdravo in drugi pozdravi; pozdrav ob prihodu, slovesu / dobiti, poslati, prinašati, sprejeti pozdrave; ekspr. izročite mu lepe pozdrave; pog. naročil mu je pozdrave za domače naj pozdravi domače; oditi brez pozdrava / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; kot zaključek uradnih dopisov s tovariškimi pozdravi ∙ ta pesem je bila zadnji pozdrav prijatelju zapeli so mu jo ob njegovem pogrebu; preg. kakršen pozdrav, takšen odzdrav kakor se kdo obnaša do drugih, tako se tudi drugi do njega // s prilastkom dogovorjeno, ustaljeno besedilo, kretnja, s katero se pozdravlja določena skupina ljudi: gasilski, pionirski pozdrav; rudarski pozdrav: srečno; Smrt fašizmu — svobodo narodu je bil pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja 2. glagolnik od pozdraviti: pozdrav med bratoma je bil prisrčen / dvigniti klobuk, roko v pozdrav; mahala sta si v pozdrav; nagib glave kot pozdrav / kot povelje pozdrav na desno ♪
  22.      pozdráviti 1 -im dov. (ā ȃ) 1. z besedami, kretnjo, mimiko izraziti svojo naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom: vstopil je in pozdravil; pozdraviti znanca; glasno, prijazno, vljudno pozdraviti; pozdravil ga je z nasmehom; pozdravila sta se le z očmi; prijatelja sta se veselo pozdravila / dober dan, je pozdravil / pozdravil ga je nežen ženski glas / predsednik je pozdravil vse navzoče in začel zborovanje; pren., ekspr. navsezgodaj ga je pozdravil sončni žarek // sporočiti pozdrav, pozdrave: pisal je, naj te lepo pozdravim; pozdravite jih tudi v našem imenu // nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom z dejanji izraziti naklonjenost, veselje, zlasti ob prihodu koga: igralca so pozdravili z navdušenim ploskanjem; državnika so pozdravili s častno salvo / pes ga je pozdravil z glasnim laježem 2. publ. izraziti odobravanje, soglasje: pozdraviti predsednikovo izjavo; pozdraviti predlog, sklep, ukrep / pozdraviti je treba dejstvo, da se vrstijo na odru domača dela 3. ekspr. biti viden, prikazati se: tu in tam nas ob poti pozdravi podlesek; na steni ga je pozdravilo staro orožje ● ekspr. letališče bo pozdravilo prve goste spomladi bo odprto, bo začelo delovati; ekspr. oče ga je pozdravil s palico natepel; ekspr. sovražnika so pozdravili z ognjem streljali so nanj; pozdravil jo je s tovarišica ogovoril pozdrávljen -a -o: bil je od vseh glasno pozdravljen / kot pozdrav pozdravljen, prijatelj ♪
  23.      pozdrávljati  -am nedov. (á) 1. z besedami, kretnjo, mimiko izražati svojo naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom: nima navade pozdravljati; glasno pozdravljati; pozdravljati z glavo, roko; vse se križem pozdravlja / v pismih iskreno, prisrčno te pozdravljam // sporočati pozdrave: v vsakem pismu pozdravlja tudi tebe // nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom z dejanji izražati naklonjenost, veselje, zlasti ob prihodu koga: zmagovalce so pozdravljali s pesmijo in cvetjem; pozdravljati s ploskanjem 2. publ. izražati odobravanje, soglasje: navzoči pozdravljajo njegovo izvolitev za predsednika; pozdravljati predlog, sklep 3. ekspr. biti viden, kazati se: na ulicah so jih pozdravljale zastave / iz daljave jih je pozdravljal zvon slišalo se je zvonjenje pozdravljáje: pozdravljaje ga, se mu je smehljal pozdravljajóč -a -e: pozdravljajoč vse zbrane, je stopal na govorniški oder ♪
  24.      pôzen  -zna -o prid., peti pomen poznéjši (ó ō) 1. navadno v povedni rabi ki ima do določenega časa, roka malo, premalo časa: zaspal je, zato je pozen; pozni ste za gledališče / ekspr. pozen si z opravičilom že prej bi se moral opravičiti / pozni potniki so hiteli na avtobus potniki, ki so bili pozni 2. z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob koncu predvidenega časa ali (nekoliko) po njem: pozen izid knjige; pozen prihod vlaka / ni se mogel zadovoljiti s tako poznim uspehom zapoznelim / pozna setev; danes imamo pozno kosilo pozno kosimo; letos je sadje zelo pozno pozno dozorelo // ki je, se pojavi ob koncu dneva, večera: njegov pozni prihod nas je zmotil; pozno branje jo utruja / ekspr. danes bom pozen bom pozno prišel (domov) 3. od začetka trajanja zelo oddaljen: bil je že pozen večer, ko so se razšli; pozna jesen, pomlad; šiva do pozne noči; pozno popoldne / prišel je v poznih (večernih) urah pozno zvečer; ekspr. ura je že pozna pozno je že / dočakal je pozno starost visoko / pozni srednji vek zadnje obdobje; pozna antika ∙ ekspr. občudovali ga bodo še pozni rodovi še dolgo bo slaven, občudovan 4. ki doraste, dozori v razmeroma daljšem času: pozni krompir; cveteli so pozni nageljni; pozne češnje; pozne in zgodnje sorte 5. v primerniku ki se zgodi, opravi v času, ki sledi določenemu: tedanja konferenca niti poznejši pogovori med državniki niso pripeljali do sporazuma; delo je napisal zelo zgodaj, poznejši popravki ga niso dosti spremenili / odkloni v poznejšem razvoju; tudi poznejše operacije niso uspele / kot opozorilo: prijavite se do prvega junija, poznejših prijav ne bomo sprejemali; preštejte denar, poznejših reklamacij ne upoštevamo // nanašajoč se na osebo, ki bo v kakem stanu, poklicu, funkciji, zdaj pa še ni: poznejši minister; njegov poznejši sodelavec ◊ gozd. pozni les gostejša plast lesa v letnici; um. pozni barok; pozna gotika; vrtn. pozna čremsa parkovno drevo s pokončnimi cvetnimi grozdi, po izvoru iz Severne Amerike, Prunus serotina pôzno 1. prislov od pozen: a) danes smo pozno jedli / pozno je šel na vlak / že precej pozno je za prijavo b) vrnil se bo pozno; prihajal je vsak večer pozneje / zelo je že pozno pozno zvečer / pozno popoldne so odšli; govorili so pozno v noč c) pridi pozneje; morda se bo pozneje spomnil / prišla je uro pozneje, kot je rekla; ekspr. bil je jezen, kakor ga nisem videl ne prej ne pozneje / leto (dni) pozneje je umrla še mati 2. v presežniku poudarja skrajnost določenega roka: nalogo mora oddati najpozneje do konca semestra; dolg mora vrniti najpozneje v enem letu ● ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer; bolje pozno kot nikoli tudi z zamudo opravljeno dejanje je vredno priznanja ♪
  25.      pózitiv  -a m (ọ̑) 1. fot. posnetek, kopiran z negativa, na katerem so svetla in temna mesta taka kot v resničnosti: izdelati pozitiv; pozitiv in negativ / barvni pozitiv; filmski, fotografski pozitiv 2. lingv. oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova; osnovnik: pozitiv, komparativ in superlativ ◊ muz. pozitiv nekdaj majhne sobne, komorne ali cerkvene orgle ♪

   3.251 3.276 3.301 3.326 3.351 3.376 3.401 3.426 3.451 3.476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA