Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

slo (251-275)


  1.      oslómba  -e ž (ọ̑) knjiž. pomoč, podpora: pri njem je iskala oslombo; uporniki so imeli oslombo v vojaških silah sosednje države ♪
  2.      oslòn  -ôna m (ȍ ó) 1. glagolnik od osloniti: oslon na zid / oslon na tradicijo 2. knjiž. naslonjalo, naslonilo: obložiti oslon z blazino / naslonil se je na oslon pri stražnem stolpu 3. zastar. pomoč, podpora: on je bil njen oslon in up ♪
  3.      oslóna  -e ž (ọ̑) 1. knjiž., redko naslonjalo, naslonilo: sedel je v naslanjaču in se s komolcem opiral na oslono / oslona stola, zofe 2. zastar. pomoč, podpora: dajati komu moralno oslono ♪
  4.      osloníti  oslónim stil. -ím dov., oslônil stil. oslónil (ȋ ọ́, í) knjiž. nasloniti: osloniti puško na deblo / osloniti glavo na roke; osloniti se na vrata / prevodi so se zelo oslonili na izvirnik / trditve je oslonil na trdne dokaze naredil odvisne od njih / na koga se boš v težavah oslonil pri kom boš poiskal, dobil pomoč, podporo oslónjen -a -o: športna dejavnost je oslonjena na množičnost; na steno oslonjeno orodje ♪
  5.      ôslov  -a -o stil. ôslov -óva -o prid. (ó; ó ọ́) nanašajoč se na osle: glasno oslovo riganje ∙ ekspr. prepirati se za oslovo senco za nepomembne, nevažne stvari ♪
  6.      oslovína  -e ž (í) usnje iz oslove kože: opna na bobnu je iz oslovine ♪
  7.      oslóvski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na osle: dolgi oslovski uhlji / oslovska vprega / ekspr. oslovska trma ● ekspr. oslovski most prikaz ali pripomoček za ljudi, ki si pri učenju kaj težko zapomnijo ali težko razumejo; žarg., šol. oslovski most Pitagorov izrek; oslovska klop nekdaj navadno zadnja klop, v kateri so za kazen morali sedeti slabi ali nedisciplinirani učenci; star. napisati na oslovsko kožo pergament; ekspr. knjige, zvezki imajo oslovska ušesa imajo zavihane, zmečkane ogle ◊ arhit. oslovski hrbet gotski lok, polkrožno začet in v sredi koničasto dvignjen; med. oslovski kašelj nalezljiva bolezen z napadi močnega, dušljivega kašljanja, zlasti pri otrocih ♪
  8.      oslóvstvo  -a s (ọ̄) knjiž. 1. dejstvo, da je žival osel: osel se ni pritoževal zaradi svojega oslovstva 2. neumno govorjenje ali ravnanje; neumnost: Osel gre le enkrat na led. — Baš to je oslovstvo (O. Župančič) ♪
  9.      osmislováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž., redko dajati smisel, končni cilj: te vrednote mu osmislujejo življenje ♪
  10.      pánslovánski  -a -o prid. (ȃ-ȃ) nanašajoč se na panslavizem: panslovanske tendence; ekspr. panslovanske iluzije ♪
  11.      poblagoslovíti  -ím dov., poblagoslóvil; poblagoslovljèn tudi poblagoslóvljen (ȋ í) v krščanskem okolju drugega za drugim blagosloviti: ob božiču je vse pokadil in poblagoslovil ♪
  12.      pódgêslo  -a s (ȍ-é) lingv. jezikovna oblika določene geselske besede, ki je v slovarju v okviru gesla prikazana samostojno ♪
  13.      pòdnaslòv  -óva m (ȍ-ȍ ȍ-ọ́) 1. drugi, dodatni naslov umetniškega, znanstvenega dela navadno pod glavnim naslovom: naslovu knjižne zbirke dodati še podnaslov; podnaslov članka, filma, romana / v podnaslovu označiti glavno tematiko drame 2. film. prevod v filmu govorjenega ali napisanega besedila, projiciran na spodnji del filmskega platna, televizijskega zaslona: podnaslov je bil popolnoma nečitljiv / film ima slovenske podnaslove ♪
  14.      podnaslovíti  -ím dov., podnaslóvil (ȋ í) knjiž. dati podnaslov: avtor je delo tudi podnaslovil; podnasloviti roman ♦ film. opremiti film s podnaslovi podnaslovljèn -êna -o in podnaslóvljen -a -o: podnaslovljeni članki; slovensko podnaslovljen film ♪
  15.      pomenoslóven  -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pomenoslovje: pomenoslovni problemi; pomenoslovna razprava ♪
  16.      pomenoslóvje  -a s (ọ̑) lingv. nauk o pomenu besed: skladnja in pomenoslovje ♪
  17.      poráslost  -i ž (á) lastnost, značilnost poraslega: poraslost pobočja / poraslost nekaterih delov telesa ♪
  18.      poslonéti  -ím dov. (ẹ́ í) krajši čas sloneti: poslonel je na ograji in gledal valove / za trenutek je poslonela ob oknu ♪
  19.      posloníti  -slónim dov. (ȋ ọ́) nar. vzhodno nasloniti, prisloniti: poslonila je kolo k zidu; poslonil se je na hrast poslónjen -a -o: pri oknu je bila poslonjena lestev ♪
  20.      poslópje  -a s (ọ̑) navadno s prilastkom večja stavba, zgradba gospodarskega ali družbenega pomena: graditi, popravljati poslopje gimnazije; leseno, kamnito, pritlično poslopje; ustanova se je preselila v novo poslopje; postajno, stanovanjsko poslopje; opuščeno poslopje tovarne sladkorja / gospodarsko poslopje je pogorelo do tal, hiša pa je ostala ♪
  21.      posloválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na poslovanje: poslovalni čas / poslovalni predpisi ♪
  22.      posloválnica  -e ž (ȃ) poslovna enota določene delovne organizacije: odpreti novo poslovalnico; to blago imajo samo v dveh svojih poslovalnicah; šef poslovalnice / turistična poslovalnica ♪
  23.      poslovániti  -im dov. (ā ȃ) narediti kaj slovansko: poslovaniti srednjo Evropo / priseljence so sčasoma poslovanili / poslovaniti ime ♪
  24.      poslovánje  -a s (ȃ) glagolnik od poslovati: izboljšati poslovanje; nepravilno, redno poslovanje; uspešno poslovanje; poslovanje državnih organov, podjetja; obseg poslovanja; stroški poslovanja / blagajniško, denarno, materialno poslovanje ♪
  25.      poslováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. opravljati delo v zvezi z nalogami, obveznostmi, za katere je kdo pristojen, zadolžen: agencija, podjetje posluje; ta pošta posluje v avtomobilu; formalistično, malomarno, počasi poslovati; vsaka poslovalnica posluje samostojno / poslovati v slovenskem jeziku / upravni odbor posluje samo na sejah // s prislovnim določilom s takim delom pridobivati materialne dobrine: podjetje dobro, uspešno posluje / poslovati z izgubo // biti v delovnem stanju: banka posluje od sedmih naprej; knjižnica posluje vsak dan; ta urad več ne posluje / trenutno posluje v hotelu samo bife 2. zastar. delovati: vsi deli telesa mu dobro poslujejo ♪

   126 151 176 201 226 251 276 301 326 351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA