Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

slo (2.326-2.350)


  1.      nakládati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: nakladati hlode, živino; preveč si nakladaš, ne boš prinesel daleč / nakladati ladjo, vagon // delati, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: samo drva sem nakladal; premalo naklada, ogenj bo ugasnil // redko, navadno s prislovnim določilom zlagati, dajati: nakladati drva v skladovnico / nakladati knjige drugo na drugo / ekspr. kar naprej si je nakladal na krožnik 2. delati, da je kdo dolžen opraviti kaj: nakladali so mu veliko dolžnosti; preveč mu nakladaš, saj ne bo utegnil vsega opraviti / nakladati dajatve ♪
  2.      nakládnica  -e ž (ȃ) trg. listina, s katero se potrjuje sprejem blaga za prevoz po morju in njegova izročitev naslovniku; konosament: izpolniti nakladnico ♪
  3.      nakljúčje  -a s (ȗ) kar povezuje, povzroča sovpad nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev: nič ne smemo prepustiti naključju / pomagalo mu je naključje; ekspr. igra naključja / v povedno-prislovni rabi: ni naključje, da je nanj pozabil; ekspr. rešitev je čisto naključje; to je čudno, neverjetno, srečno naključje ∙ ekspr. naključje je hotelo drugače nepričakovano se je zgodilo nekaj drugega // v prislovni rabi, v zvezi po naključju nenačrtno, nehote: po naključju srečati znanca; samo po naključju je preživel nesrečo; ekspr. to je zvedel po golem naključju ♪
  4.      naklòn  -ôna m (ȍ ó) 1. glagolnik od nakloniti: odzdravila je z naklonom glave; predstaviti se z vljudnim naklonom priklonom 2. nagnjenost dane ravnine glede na osnovno ravnino: meriti, spreminjati naklon; proga ima majhen naklon; naklon strmine / prečni, vzdolžni naklon 3. lingv. slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja: v katerem naklonu je ta glagolska oblika / pogojni, povedni, velelni naklon ♪
  5.      nakreníti  -krénem dov. (ȋ ẹ́) 1. premakniti (iz normalne lege): sveder se je zlomil, ker si ga nakrenil / nakreniti komu roko / nakrenil je glavo proti vratom obrnil 2. star. ukreniti, narediti: ne ve, kako naj nakrene, da bo prav / usoda je tako nakrenila; vse se je srečno nakrenilo izšlo ♪
  6.      naléči  -léžem dov., nalézi nalézite; nalégel nalêgla; nam. naléč in nalèč (ẹ́ ẹ̑) knjiž., s prislovnim določilom pojaviti se, razprostreti se na površini: oblaki so nalegli nizko na vrhove; umazana reka je prestopila bregove in nalegla na travnike / v nižini je nalegla soparica // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: mrak je že nalegel, ko so dospeli do vrha; ko naleže noč, se odpravi na potep ko se znoči / na pokrajino je nalegla tišina; pren. strah mu je nalegel v srce ♪
  7.      nalégati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. knjiž., s prislovnim določilom pojavljati se, razprostirati se na površini: na mesto je začela nalegati megla / iz dimnika spet nalega črn dim se vali proti tlom / pričele so nalegati prve slane padati // z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: mrak, noč že nalega / na zemljo nalega mir; pren. na srce ji nalega potrtost; na obraze je začela nalegati skrb 2. teh. biti drug na drugem tako, da se ena ploskev dotika, stika z drugo: tram nalega (na) zid; kaj dobro, slabo nalega na podlago ♪
  8.      nalepíti  in nalépiti -im, tudi nalépiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́ ẹ̑) z lepljenjem pritrditi na kaj: nalepiti kolek, znamko; nalepiti tapete na zid / ekspr. k poročilu je nalepil še svoje osebne vtise dodal, pripisal nalepíti se in nalépiti se, tudi nalépiti se s prislovnim določilom zaradi lepljivosti se pritrditi na podlago: kri se je nalepila na rano ● knjiž., ekspr. pogled se ji je nalepil na obraz mrliča nepremično ga je gledala nalépljen -a -o: nalepljeni brki; ta element je pesmi nalepljen od zunaj; mesec in oblak sta videti kot nalepljena na nebu ♪
  9.      nalépnica  -e ž (ẹ̑) listek za glavne ali posebne označbe stvari, na katero je nalepljen: nalepiti nalepnico na stekleničko z zdravili; zbirati nalepnice vžigaličnih škatlic / nalepnica z naslovom naročnika ♦ ptt listek s tiskano označbo načina odpošiljanja, ki se nalepi na pošiljko ♪
  10.      naletéti  -ím dov., nalêtel (ẹ́ í) 1. v zvezi z na nehote, navadno nepričakovano srečati, najti koga: v mestu je naletel na prijatelja; celo tam smo naleteli na Slovenca / na take ljudi še nisem naletel // nehote, navadno nepričakovano priti do česa, najti kaj: po dolgi hoji naletijo na sončno jaso; pod hribom je naletel na mlin, zastar. mlin / pred mestom so naleteli na zasedo / ladja je naletela na čeri; vlak je naletel na mino zadel, zapeljal / v knjigi včasih naleti tudi na črke, ki jih ne pozna 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: naleteti na ovire, težave / naleteli so na močen odpor sovražnika; naleteti na dober, lep sprejem biti dobro, lepo sprejet / povsod so naleteli na razumevanje in podporo; publ. resolucija je naletela na širok odmev 3. avt., žel. trčiti, zaleteti se z vozečim vozilom v vozilo, ki stoji ali vozi v isti smeri: kljub zaviranju je naletel na vozilo pred seboj / vlak je naletel / avtomobil je naletel na drog ● star. take te še nisem naletel videl, našel; na hrustanec naletimo na mnogih delih telesa hrustanec je; ekspr. hotel ga je ogoljufati, prestrašiti, pa ni naletel na pravega ni se mu posrečilo; ekspr. danes boš pri direktorju slabo naletel ne boš dosegel tega, kar hočeš, pričakuješ naletéti se 1. z letenjem, premikanjem po zraku priti kam v velikem številu: na gnojne kraste so se naletele muhe; okrog luči se je naletelo veliko vešč 2. s padanjem priti kam, pojaviti se kje v določeni količini: s pobočja, sten se naletijo kupi kamenja; s stropa se naletijo na tla koščki ometa in prah 3. pog., ekspr. s tekom, hitenjem priti kam, pojaviti se kje v velikem številu: v hipu se je na kraj nesreče naletelo polno ljudi / vojaki, ki so se naleteli v jarek, so začeli streljati ♪
  11.      nalíčiti 2 -im dov. (í ȋ) star., z dajalnikom biti podoben, spominjati na kaj: ta slog naliči baroku; v vsem naliči svoji materi ♪
  12.      nálog  -a m (á) 1. publ. naročilo, ukaz za izvršitev, opravljanje kakega dejanja: izvršiti, napisati, upoštevati nalog / pismeni, ustni nalog; nalog za napad povelje / po čigavem nalogu dela ♦ adm. delovni nalog pismeni dokument, s katerim se odreja izvršitev določenega dela; izdati, podpisati delovni nalog; potni nalog dokument, s katerim se kdo pooblašča za določeno službeno potovanje; fin. plačilni nalog dokument, s katerim določena pravna oseba odreja naslovniku plačilo neporavnanega računa; pismeno naročilo komu, da izplača naslovniku ali prenese na njegov račun določen znesek z naročnikovega računa; prenosni nalog pismeno naročilo komu, da prenese določen znesek z računa naročnika na račun naslovnika; jur. sodni nalog dokument, s katerim sodišče, navadno na osnovi verodostojnega dokumenta, odreja izvršitev določenega dejanja; sodni nalog za aretacijo; žel. križni nalog dokument, s katerim se obveščata vlakovodja in strojevodja, da je po voznem redu predvideno križanje preloženo ali da se določa križanje, ki ni predvideno po voznem redu 2. zastar. naloga, dolžnost: njegov nalog je izvrševati ukaze; prišel je z nalogom, da napravi red / za svoj nalog si je odbral dva pogumna tovariša ♪
  13.      nalogodajálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) publ. kdor da nalog, ukaz za izvršitev, opravljanje dejanja: nalogodajalci in izvrševalci vojnih zločinov ♦ fin. kdor da pismeno naročilo komu, naj plača določen znesek naslovniku na naročnikov račun ♪
  14.      namázati  -mážem dov., namázala in namazála (á ȃ) 1. nanesti na kaj tanko plast mastne ali tekoče snovi: namazati čevlje, tla z loščilom; na debelo namazati / namazati kožo, ustnice; ekspr. obrvi si je namazala s črno barvo / namazati kruh z maslom, pašteto / namazati nadev na testo 2. dati mazivo med drsne ploskve ležajev ali vodil: namazati ležaje, osi / namazal je vrata, da ne bi cvilila tečaje pri vratih 3. slabš. narisati, naslikati: namazala je nekaj portretov in tihožitij / parole so namazali z velikimi črkami napisali 4. ekspr. natepsti, pretepsti: namazal je obe, ženo in hčer; tatove so pošteno namazali / naši nogometaši so goste spet namazali premagali; v odbojki jih namažemo kot nič // prevarati, ukaniti: še njega je namazal s ponarejenimi mumijami; z delnicami te misli namazati ● pog., ekspr. namažite mu jih še petnajst dajte mu še petnajst udarcev; ekspr. namazati otroka z brezovo, leskovo mastjo natepsti z brezovo, leskovo šibo; natepsti sploh; ekspr. namazati si pete pripraviti se na beg; pobegniti namázan -a -o: stroj je namazan; črn je, kot bi bil s sajami namazan; namazana ženska našminkana, naličena; na tanko namazan kruh ∙ ekspr. ima dobro namazan jezik izraža se spretno, z lahkoto; ekspr. biti z vsemi mažami namazan zvit, prebrisan; ekspr. življenje mu je z medom namazano dobro se mu godi; vse mu gre kot namazano uspešno, brez zapletljajev ♪
  15.      naméček  -čka m (ẹ̑) ekspr. kar se doda k določeni, dogovorjeni količini: menjam, če daste kaj namečka; pri vsakem sodu je zahteval pet litrov namečka / dajal mu je hrano, stanovanje in še kak nameček v denarju // v prislovni rabi, v zvezi z za izraža dodajanje, stopnjevanje: lepo ga je pogostil, za nameček pa mu je dal stotak / nevljuden je, za nameček pa še len; še pil boš za nameček, a ♪
  16.      namèn  -éna m (ȅ ẹ́) 1. duševna usmerjenost k uresničitvi kakega dejanja: njegov namen je očiten; namen se izpolni; kazati svoje namene; opustiti svoj namen, svoje namene; razkrinkali smo njegove resnične namene; pošten, slab, sovražen, zloben namen / ni moj namen, nimam namena govoriti o tem; imel je namen, da bi dokupil nekaj zemlje; brez namena se je ozrl; publ. govori z namenom, da bi te zmotil; namen avtorja je prikazati veličino dobe / dobrodelni, humani, obrambni, pedagoški namen, nameni / to je rekel, storil z dobrim namenom; prekršek brez namena nehoten // kar se hoče doseči s to usmerjenostjo: doseči (zaželeni) namen; prizadevati si za določen namen / to je namen mojega življenja / pesem je dosegla namen / publ. v ta namen, za ta namen je potrebna široka akcija / knjiž. ima visoke namene cilje 2. navadno s prilastkom kar opredeljuje kaj glede na to, čemu je, obstaja: vsaka stvar ima svoj namen; namen kreditov je v tem, da se poveča prodaja; namen športa; namen socialnega zavarovanja / razdelitev izdelkov po materialu, načinu obdelave in po namenu / ekspr. ta umetnost je sama sebi namen / knjiž. bojuje se za svoj namen bistvo // v prislovni rabi poudarja področje, kot ga določa prilastek: uporabljati konje v gospodarske namene; uporaba vode v tehnične namene / priprava za različne namene ● namen posvečuje sredstvo po Machiavelliju za dosego pomembnega cilja je dovoljeno uporabiti vsako sredstvo; ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti; publ. predsednik je slovesno izročil most, šolo, tovarno svojemu namenu v uporabo ♪
  17.      nameníti  in naméniti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. izraža namen osebka a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri 2. skleniti, odločiti a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo ● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom 1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila // elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti 2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši naménjen -a -o 1. deležnik od nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti 2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil 3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj ♪
  18.      namerávati  -am nedov. (ȃ) z nedoločnikom izraža duševno usmerjenost osebka k uresničitvi kakega dejanja v bližnji prihodnosti: nameravajo graditi hišo; nameravate že iti, odpotovati; nameraval je napisati pismo, pa ga ni utegnil / s pritožbo namerava doseči znižanje kazni; z govorjenjem nas nameravajo samo premotiti / nameravam biti odločen in odkrit / elipt.: sovražnik nekaj namerava; vsi so vedeli, kaj namerava, vendar niso mogli narediti ničesar; dosegel je, kar je nameraval // elipt., s prislovnim določilom izraža duševno usmerjenost osebka k uresničitvi gibanja, kot ga nakazuje določilo: domov, na trg, v mesto nameravam šele zvečer; le kam nameravajo / drugo leto nameravam na šoferski tečaj namerávan -a -o: razpravljati o nameravanem napadu; ugovarjati zoper nameravano zvišanje cen / odpovedati nameravano prireditev napovedano, predvideno / narediti načrt za nameravano hišo ♪
  19.      namériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z merjenjem priti do določene količine česa: nameriti pet metrov blaga / merili so globino jame in namerili dvaindvajset metrov / včeraj so namerili najvišjo temperaturo v tem letu / nameril ji je dva kilograma moke natehtal 2. z ocenitvijo lege, oddaljenosti cilja dati orožju položaj, potreben za njegovo uspešno uporabo: nameril je v črno piko in sprožil; nameriti v desno, levo od cilja // s takim dejanjem zagroziti, zapretiti: nameril je orožje vanj in zahteval denar; vdali so se, ko je ladja namerila topove proti obali / že je z roko namerila nanj, pa se je zadnji hip premislila // nav. ekspr. narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnati, usmeriti: nameriti fotografski aparat, daljnogled na kaj; astronomi so namerili teleskope proti Marsu; žaromet se je nameril proti letalu / z oslabljenim pomenom: nameriti korake proti komu; na moža je namerila hud pogled 3. star., v zvezi z na srečati, najti: na tako trmoglavega človeka še nisem nameril / zaveden Slovenec je, na kakršnega redko nameriš v teh krajih namériti se star. 1. nameniti se, odločiti se: nameril se je obiskati znanca; namerila se je, da se bo poročila / elipt.: kaj si se nameril; nameril se je v tujino 2. zgoditi se, pripetiti se: čudna stvar se mi je namerila; če bi se namerilo, da zamudim, me počakaj namérjen -a -o: slabo namerjen strel; dobro namerjeno vprašanje; blago je pošteno namerjeno ♪
  20.      namésti  -médem in -métem in namêsti -mêdem in -mêtem dov., stil. namèl naméla in namêla (ẹ́; é) z medenjem priti do določene količine masla: veliko je namedla / namesti maslo ♪
  21.      namestíti  -ím tudi naméstiti -im dov., namésti; naméstil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, da pride kaj kam v določen, ustrezen položaj: namestiti anteno na streho; namestiti mitraljez, rakete; namestiti strelovod / namestiti stroje v delavnico / tovarna je del proizvodnje namestila drugam // knjiž., redko zgraditi, postaviti: namestiti novo tovarno blizu reke 2. publ. napraviti, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas; nastaniti: namestiti goste v prvem nadstropju; začasno se je namestil v hotelu 3. v nekaterih državah narediti, da je kdo sprejet v delovno razmerje z vnaprej določenim, stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: namestiti novega učitelja, uradnika / namestiti za čuvaja 4. zastar. nadomestiti: namestiti izrabljene dele z novimi / namestiti sirotam mater namestíti se, tudi naméstiti se s prislovnim določilom spraviti se kam v določen telesni položaj: namestiti se na postelji, v naslanjaču; namestili so se v kotu in kartali; udobno se namestiti / ekspr. namestiti se s komolci na ograjo nasloniti se nameščèn -êna -o in naméščen -a -o 1. deležnik od namestiti: na strehi avtomobila nameščen zvočnik; tiskarski obrat je nameščen v sosednjem poslopju; stalno, začasno nameščeni učitelj; trdno, počez nameščen 2. z oslabljenim pomenom ki je, se nahaja kje v določenem položaju: pritlično nameščeni cveti ♪
  22.      naméščati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, da pride kaj kam v določen, ustrezen položaj: nameščati televizijsko anteno na streho; nameščati jadra / nameščati stroje v spodnje prostore 2. publ. delati, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas; nastanjevati: nameščati goste po zasebnih sobah 3. v nekaterih državah delati, da je kdo sprejet v delovno razmerje z vnaprej določenim, stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: nameščati učitelje, uradnike; nameščati in odpuščati 4. zastar. nadomeščati: jutri me bo on nameščal / praznoto je začelo nameščati prijetno pričakovanje naméščati se s prislovnim določilom spravljati se kam v določen telesni položaj: koliko časa se pa nameščaš na postelji ♪
  23.      naméščenski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na nameščence: nameščenski sloj / delavski in nameščenski sindikati ♪
  24.      nametáti  -méčem dov., namêči namečíte; namêtal (á ẹ́) 1. z metanjem spraviti kam: otroku nameče igrače in gre; iz podstrešja je nametal seno za konje; nametati na kup; nametali so poln pod snopja / nametati kamenje, prst v jamo / nametati omet na zid 2. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: nametati misli na papir; na platno je nametal nekaj spačenih figur ● ekspr. nametal je obleko nase in zbežal hitro se je oblekel; ekspr. spet bi ti rad nametal peska v oči ti prikril resnico; pog., ekspr. nametal mu jih je po grbi, da je ves črn natepel, pretepel ga je nametán -a -o: na papirju je nekaj bežno nametanih stavkov; kup nametanih cunj / ekspr. poslopja so nametana brez reda ♪
  25.      nanêsti  -nêsem dov., nanésel nanêsla (é) 1. z nošenjem, prenašanjem spraviti kam: nanesti drva v kuhinjo; mravlje so nanesle visok kup iglic; nanesli so skupaj stole iz vse hiše / s čevlji so nanesli veliko blata, smeti v sobo / sinice so si nanesle novo gnezdo naredile // z delovanjem povzročiti, da kaj kam pride, se kje nabere: kamenje in pesek je nanesla voda; veter nanese kupe listja, snega / hiše stojijo, kot bi jih veter nanesel brez reda, načrta 2. narediti, da pride na kako površino razmeroma tanka plast, majhna količina česa: nanesti kremo, ličilo na obraz; s čopičem nanesti barvo na platno 3. vrisati na papir, sliko: na vodoravno os nanesi skalo za čas, na navpično za hitrost / nanesti razdalje v merilu 4. z nesenjem povzročiti pojavitev določene količine jajc: letos so kokoši malo nanesle / pure so ji nanesle več jajc kot kokoši 5. s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kopanje premoga v tem kraju malo nanese / na leto obresti precej nanesejo // z oslabljenim pomenom izraža, da nastane, se nabere česa toliko, kot nakazuje določilo: razprava je nanesla deset strani; vse skupaj nanese petnajst dni 6. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih pride do kakega dejanja, stanja: slučaj je nanesel, da sta se srečala; naključje je tako naneslo / pogovor je nanesel tudi nanj; brezoseb. včasih je prijazen, včasih pa zadržan, kakor nanese nanesèn tudi nanešèn -êna -o: zemlja tu je nanesena; ličilo je preveč na debelo naneseno ♪

   2.201 2.226 2.251 2.276 2.301 2.326 2.351 2.376 2.401 2.426  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA