Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sli (951-975)


  1.      grméti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. brezoseb. dajati zelo slišne glasove ob bliskanju: vso noč se je bliskalo in grmelo; poleti pogosto grmi; močno, silovito je grmelo 2. dajati grmenju podobne glasove: kolesa so silovito grmela pod podom vagona; nad mestom grmijo letalski motorji / brezoseb., ekspr. v dvorani je kar grmelo od ploskanja / ekspr. orgle so grmele; topovi so cel dan grmeli // ekspr. grmeč se hitro premikati: bombniki so drug za drugim grmeli na sever; vlak grmi skozi predor / slap grmi čez skale 3. ekspr. razvneto, ogorčeno govoriti: zmeraj kaj najde, da lahko grmi; grmi proti terorju; grmi zoper nove uredbe / član opozicije je grmel na vlado / počakajte, je grmel za njimi kričal, vpil ● nesreča za nesrečo mu grmi na glavo ga zadeva; vse grmi na kup se podira, propada grmé zastar.: plaz se je grme valil v dolino grmèč -éča -e: čez skalovje grmeča voda; bral je z grmečim glasom; grmeč govornik ♪
  2.      grmìč  -íča m (ȉ í) manjšalnica od grm: po pobočju so rasli nizki grmiči / ribezov grmič / krompirjevi grmiči ♦ bot. vražji grmič grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja; bela omela ♪
  3.      grmljávica  in gŕmljavica -e ž (ȃ; ȓ) 1. oddaljeno, komaj slišno grmenje: bliski in grmljavica / grmljavica topov 2. nar. vzhodno grmenje: bobneča grmljavica ♪
  4.      gròb  grôba m, mest. ed. grôbu in gróbu; mn. grobóvi tudi grôbi, mest. mn. stil. grobéh (ȍ ó) prostor v zemlji za pokop mrliča: pokopati, položiti koga v grob; spustiti krsto v grob / pesn. črni, hladni grob; molči kot grob; bilo je tiho kakor v grobu / skupen grob / kopati grob / ekspr. le malo ljudi ga je spremilo do groba šlo za pogrebom; govoril je ob odprtem grobu // pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan: vsak dan je nosila rože na njegov grob; oskrbovani, zapuščeni grobovi; njihov grob je čisto zarasel; grobovi talcev / grob neznanega junaka // ekspr. konec življenja, smrt: tako slab še nisem, da bi na grob mislil; vznes. bil ji je zvest do groba; prerani, prezgodnji grob / od zibelke do groba od rojstva do smrti; pren. revščina je grob ljubezni ● ekspr. sam sebi grob koplje nič ne pazi na zdravje; ekspr. sin ga bo še v grob spravil povzročil njegovo smrt; vznes. skrivnost je nesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. ta človek je pobeljen grob se kaže boljšega, kot je ◊ arheol. žarni grob z žaro s pepelom mrliča; rel. božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike ♪
  5.      grób  -a -o stil. -ó prid. (ọ̑ ọ̄) 1. ki ni dokončno izdelan, obdelan: groba keramika; obleka iz grobe volne; grobo platno / zaviti v grob papir ki nima gladke površine / pulover z grobim vzorcem ki daje videz neizdelanosti / cesto so posuli z grobim peskom debelim 2. ki v odnosu do ljudi na žaljiv način kaže svoje negativne lastnosti: grob človek; zelo grob je do staršev / spet je bil grob z njo / grob dovtip; ima precej grobe navade 3. narejen, sestavljen po približni oceni: grobi predračuni; groba delitev prebivalcev na poljedelce in delavce v industriji / o njem si je že ustvaril grobo sliko / po grobih ocenah zaostaja produktivnost za več odstotkov / problem so prikazali le v grobih obrisih 4. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: to je groba kršitev sporazuma; naredil je grobo napako ◊ grad. grobi omet omet iz debelejšega peska; les. groba obdelava lesa začetna faza obdelave; petr. grobo zrno zrno z večjim premerom; strojn. groba pila pila, ki pusti površino hrapavo, raskavo gróbo tudi grobó prisl.: igrali so precej grobo; zelo grobo se izraža; grobo kršiti zakon; grobo mleta moka gróbi -a -o sam.: na grobo tkano platno; načrti so v grobem že izdelani ♪
  6.      grobóvje  -a s (ọ̑) star. več grobov, grobovi: ob pogledu na grobovje so se mu vzbudile otožne misli ♪
  7.      grohotánje  -a s (ȃ) raba peša krohotanje: slišalo se je grohotanje moških in hihitanje žensk ♪
  8.      grólika  -e ž (ọ́) nar. vzhodno jagoda (na rožnem vencu): Spal sem v mali hiški, pri materi, in zaslišal, kako so potegnili molek in kako so začele grolike koščeno pošklepetavati (I. Potrč) ♪
  9.      gròm  grôma m (ȍ ó) zelo slišen glas ob blisku: grom se razlega; v daljavi je pobliskavalo, gromov pa ni bilo slišati; bobneč, votel grom / kot kletvica: da bi te grom; grom in strela, spet je tu // ekspr. temu podoben glas: grom topov / bojni grom ♪
  10.      gromoglásen  -sna -o prid. (ā) knjiž., redko gromovit, gromek: slišal se je gromoglasen krohot ♪
  11.      gromòt  -ôta m (ȍ ó) zastar. grmenje: slišal se je zamolkel gromot / gromot topov ♪
  12.      gromozánski  -a -o prid. (ȃ) ekspr. 1. zelo velik, ogromen: na cesti je stal gromozanski avtomobil; vihtel je gromozansko sekiro / ponujali so mu gromozansko vsoto denarja / gromozanska pošast grozna, strašna 2. redko močen, silovit: slišalo se je gromozansko razbijanje po vratih gromozánsko prisl.: kaj se pa tako gromozansko derete ♪
  13.      grotésken 1 -kna -o prid., grotésknejši (ẹ̑) ki zaradi neskladnosti z okoljem grozljivo—smešno deluje: njegovim očem se je nudil grotesken prizor; groteskna slika / groteskni gibi lutk / groteskni humor tragedije // ekspr. nenavaden, čuden: ladja z grotesknimi jadri grotéskno prisl.: groteskno učinkovati; groteskno spačena figura ♪
  14.      grôza  -e ž (ó) 1. velik strah, združen z odporom do česa: groza ga je obšla; prevzela ga je taka groza, da je trepetal po vsem telesu; ta Goyeva slika mu vzbuja grozo; ekspr. kar drevenel je od groze; tresti se od groze, v grozi; ekspr. črna groza / gledala ga je z grozo v očeh / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: groza ga je njegovih odredb zelo se jih boji; groza ga je pred bolečinami // knjiž. grozotnost, pretresljivost: groza smrti 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: groza je, če ti gre vse narobe; groza je bilo pospravljati za vami; bil je tak, da ga je bilo groza pogledati ∙ ekspr. laže, da je groza zelo 3. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža zelo veliko količino: zbralo se je groza ljudi 4. v medmetni rabi izraža a) strah, močno vznemirjenje: groza, padel bo; o groza, saj ne moremo preprečiti b) zgražanje, ogorčenje: groza, kakšno neumnost je zinil ♪
  15.      grôzepóln  -a -o [u̯n] prid. (ó-ọ̑ ó-ọ́) star. poln groze, grozljiv: vzbujal je grozepolno spoštovanje / slišali so se grozepolni bojni kriki ♪
  16.      gróznica  tudi grozníca -e ž (ọ̑; í) 1. star. vročica, mrzlica: ima groznico; tresel se je v groznici; hodili so kakor v groznici 2. redko velika živčna napetost, vznemirjenje: ko je zaslišal streljanje, se ga je polotila groznica / stresala jo je neka sladka groznica drhtavica ♪
  17.      grozničàv  -áva -o prid. (ȁ á) 1. nanašajoč se na groznico: po hrbtu je čutil grozničav mraz / grozničava drhtavica / ekspr. delo so opravljali z grozničavo naglico 2. grozljiv: slišal je grozničav krik; nima rada grozničavih pravljic ♪
  18.      grozničávost  -i ž (á) stanje velike živčne napetosti, vznemirjenja: polagoma se je otresel grozničavosti / grozničavost misli ♪
  19.      grúščast  -a -o prid. (ȗ) gruščnat: šli so po gruščasti poti; gruščasta zemlja ♪
  20.      gváš  -a m (ȃ) um. slikarska tehnika, pri kateri se s pokrivajočimi vodenimi barvami slika zlasti na papir: slika v gvašu // slika v tej tehniki: razstava akvarelov in gvašev; neskl. pril.: gvaš tehnika ♪
  21.      hádži  -ja m (ȃ) v muslimanskem okolju kdor je romal v Meko: hadži z zelenim turbanom / neskl., kot pristavek k imenu tega človeka hadži Mustafa ♪
  22.      hahljánje  -a s (ȃ) glagolnik od hahljati: zaslišalo se je zadovoljno hahljanje / reči s škodoželjnim hahljanjem ♪
  23.      halogeníd  -a m (ȋ) kem. spojina halogena s kovino ali z vodikom: srebrovi halogenidi; vodikovi halogenidi brezbarvni plini, ki, raztopljeni v vodi, tvorijo kisline ♪
  24.      háptičen  -čna -o prid. (á) um. ki daje možnost dojemanja v treh razsežnostih: haptično učinkovanje slike; haptično jedro plastike ♪
  25.      hárač  -a m (ȃ) v fevdalni Turčiji davek, naložen za delo sposobnim moškim, ki niso prestopili v muslimansko vero: plačevati, pobirati harač ♪

   826 851 876 901 926 951 976 1.001 1.026 1.051  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA