Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sli (5.321-5.345)


  1.      zvoníti  -ím nedov. (ȋ í) 1. dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni; brezoseb.: v zvoniku zvoni; zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini // povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer; zvoniti na veliki zvon; zvoniti z malim zvonom 2. dajati zveneče, brneče glasove kot signal: zvoni, pojdi odpret vrata; zvonec je dolgo, predirljivo zvonil / budilka zvoni; telefon je pogosto zvonil / po cesti zvoni tramvaj // povzročati zveneče, brneče glasove kot signal: že spet nekdo zvoni; dolgo je stal pri vratih in zvonil / v megli zvoniti z ladijskim zvonom / le kdo zvoni tako pozno 3. z zvonjenjem naznanjati: zvoniti h kosilu; zvoniti k prazniku; brezoseb. poldne, sedem zvoni; zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov / v krščanskem okolju: komu zvoni kdo je umrl; zvoniti mrliču naznanjati, da je kdo umrl; zvoniti k pogrebu; brezoseb. ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni 4. dajati zvonjenju podoben glas: žlice so zvonile po skledi // povzročati zvonjenju podoben glas: zvoniti s ključi, z žlicami / pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji 5. ekspr. govoriti, pripovedovati: nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem; slišal je zvoniti o njej, da je poštena ● ekspr. hlače so mu zvonile okrog nog mahedrale; ekspr. zvoni mu zadnja ura umrl bo; ekspr. po gričih so zvonili beli zvončki so cveteli; zvoniti hudo uro z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake; star. zvoniti s polno denarnico imeti veliko denarja; star. sedeli so na ograji in zvonili (psom) z nogami bingljali; ekspr. pes je zvonil z repom mahal; zvoni mu v glavi, ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. v vetru so zvonile tanke vejice se majale, pozibavale; ekspr. v želodcu mi zvoni poldne lačen sem; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; ekspr. smejala se je, da je kar zvonilo se razlegalo, odmevalo; preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati potem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena ◊ lov. pes zvoni se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. avemarijo zvoniti; zvoniti k maši pred začetkom maše zvonèč -éča -e: sedel je, zvoneč z nogami; ubrani, votlo zvoneči glasovi; zvoneča budilka ♪
  2.      zvonjênje  -a s (é) glagolnik od zvoniti: poslušati zvonjenje; glasno zvonjenje zvonov / od daleč se je oglasilo zvonjenje / po zvonjenju so šli vsi učenci v razred; prebudilo ga je zvonjenje budilke; zvonjenje telefona, hišnega zvonca / jutranje, večerno zvonjenje; zvonjenje za umrlim / zvonjenje lovskih psov ∙ zvonjenje v ušesih občutek zvenenja nepretrganega visokega tona ♪
  3.      zvonkljánje  -a s (ȃ) glagolnik od zvonkljati: zvonkljanje ostrog / zvonkljanje črede / od daleč se je slišalo zvonkljanje kraguljčkov, zvončkov ♪
  4.      zvŕst  -í ž (ȓ) 1. kar v okviru kake celote tvorijo posamezne oblike pojavov ali stvari z določeno skupno lastnostjo: deliti kaj na zvrsti; zvrsti iger 2. navadno s prilastkom pojavna oblika česa glede na to, kar izraža določilo: različne slikarske, umetnostne zvrsti; zvrsti zabavne glasbe; zvrsti in podzvrsti // lingv. pojavna oblika jezika na določenem področju človekovega udejstvovanja: proučevati jezikovne zvrsti; glavne zvrsti jezika / časopisna zvrst; časovne, funkcijske, socialne zvrsti; umetniška zvrst 3. lit., navadno v zvezi književna zvrst najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del: ukvarja se z vsemi književnimi zvrstmi: liriko, epiko in dramatiko; pregovor je ljudska književna zvrst 4. navadno s prilastkom kulturne rastline iste vrste, ki se v določenih lastnostih razlikujejo od drugih kulturnih rastlin iste vrste; sorta: križati različne zvrsti; kakovostne zvrsti jabolk, pšenice 5. gozd. najnižja sistematska kategorija pri drevesnih vrstah: zvrst drevesne vrste 6. voj. del armade glede na usposobljenost za vojaške dejavnosti na kopnem, na morju ali v zraku: sodelovale so vse zvrsti vojske ♪
  5.      zvrstíti  -ím dov., zvŕstil (ȋ í) narediti, da pride kaj kam tako, da tvori vrsto, vrste: zvrstiti račune po datumih; zvrstiti drugega za drugim / zvrstili so nas v dolgo kolono; pogrebcev je bilo toliko, da so se komaj zvrstili; čete so se zvrstile za pohod; zvrstiti se vzdolž ceste zvrstíti se 1. pojaviti se, nastopiti drug za drugim: tekmovalci so se zvrstili v eni uri; za govorniškim pultom se je zvrstilo deset razpravljavcev / dela so se zvrstila drugo za drugim / v nekaj letih se je zvrstilo še trideset črtic je nastalo // pojaviti se, nastopiti v večjem številu v manjših časovnih presledkih: zvrstili so se sestanki na vseh ravneh; za tem so se zvrstile aretacije in zasliševanja 2. priti pri čem izmenoma na vrsto: bilo je toliko kandidatov, da so se komaj zvrstili 3. priti v vrsti: ljudje so se hitro zvrstili mimo nas ● evfem. vsi so se zvrstili pri njej imeli spolne odnose z njo zvrščèn -êna -o: ob cesti zvrščene hiše ♪
  6.      zvrtínčiti  -im dov. (í ȋ) 1. povzročiti, da se kaj premakne v spiralastih zavojih: veter zvrtinči listje, prah na cesti / ekspr. vihar zvrtinči gozd // s prislovnim določilom premikajoč kaj na tak način spraviti kam: sunek vetra zvrtinči uvelo listje v jezero / valovi zvrtinčijo blato z dna 2. povzročiti vrtince v čem: zvrtinčiti vodno gladino, zrak; pren. zvrtinčiti čustva, misli zvrtínčiti se 1. premakniti se v spiralastih zavojih: od časa do časa se snežinke zvrtinčijo / za ladjo se voda zvrtinči // s prislovnim določilom premikajoč se na tak način priti: ogenj se zvrtinči proti ostrešju; dim se zvrtinči nad polje 2. narediti vrtince: potok se ob skalah zvrtinči; voda se je nenadoma zvrtinčila in potegnila čoln vase; pren. misli se mu zvrtinčijo 3. ekspr. silovito se premakniti v obliki vrtinca, vrtincev: množica se vznemiri in zvrtinči; ob kriku se vse zvrtinči ● ekspr. zvrtinčiti se v glavi silovito se zvrteti zvrtínčen -a -o: zvrtinčena voda ♪
  7.      žága  -e ž (ȃ) 1. orodje ali stroj z nazobčanim listom za žaganje: pognati, vleči žago; list, ročaj žage / slišati žago glas žage pri žaganju; kakor žaga rezek glas / drvarska žaga; dvoročna žaga; električna, motorna, ročna, strojna žaga; mizarska žaga ročna žaga z vrvico, napeto z zatikalom; žaga na vodni pogon; žaga za kovino, marmor // list tega orodja: vpeti žago v okvir; zobje žage / žaga se skrha; brusiti žago 2. obrat za žaganje hlodov, lesa: žaga dela tudi ob sobotah; vodja žage / imeti mlin in žago stavbo z napravami za žaganje; postaviti ob potoku žago / pripeljati na žago; delavci na žagi ● ekspr. zapele so žage začeli so žagati; nar. vodnjak na žago vodnjak z ročno črpalko ◊ etn. vžigalna žaga pri nekaterih primitivnih ljudstvih priprava za delanje ognja, pri kateri se ostroroba palica vleče sem in tja po zarezi; gozd., les. verižna motorna žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; les. krožna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; tračna žaga strojna žaga v obliki brezkončnega traku; (žaga) samica venecijanka; muz. pojoča žaga veliki žagi brez zob podobno glasbilo, na katero se igra z lokom ali tolkalcem; teh. razperiti žago; kamnoseška žaga ♪
  8.      žàl  [žau̯] prid. neskl. (ȁ) v zvezi z beseda, misel ki vsebuje, izraža negativen, odklonilen odnos do koga: nikoli mu ni rekla žal besede; kljub nagajanju v njem ni bilo žal misli ♪
  9.      žáli  -a -o prid. (ȃ) 1. knjiž., v zvezi z beseda, misel ki vsebuje, izraža negativen, odklonilen odnos do koga: reči komu žalo besedo; v njegovem srcu ni žale misli 2. star. žalosten: žali spomin / žali glasovi / izvedeti žalo vest; sam.: nič žalega mu ni rekel; pazi, da mu ne naredijo kaj žalega hudega ♪
  10.      žalítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od žaliti: biti kaznovan zaradi žalitve uradne osebe; besedna žalitev; huda, nesramna žalitev; pogoste žalitve / žalitev časti, ugleda / to je žalitev Boga // kar koga žali: zavrnitev darila bi bila žalitev; preslišati, ekspr. požreti žalitev; maščevati se za žalitve ♪
  11.      žálost  -i ž (á) 1. čustvo, ki ga povzroča doživljanje česa duševno bolečega, smrt, izguba koga: obšla, prevzela ga je žalost; čutiti, izražati žalost; nositi v sebi žalost; ekspr. pregnati komu žalost iz srca; od žalosti se razjokati; novica ga je navdala z žalostjo; z žalostjo se spominjati koga; ekspr. brezupna, grenka, nepopisna žalost; žalost za minulimi časi; žalost in veselje / te žalosti mi menda ne boš naredil; včasih pije na žalost, včasih na veselje // duševno stanje, ki je posledica tega čustva: premagati žalost; ekspr. prebuditi se iz žalosti; dobiti, najti koga v globoki žalosti / v družini, državi je zavladala žalost / v osmrtnicah v neizmerni žalosti sporočamo // kar izraža, kaže to čustvo, stanje: opaziti žalost v glasu koga; ekspr. čez obraz se mu razlije žalost / pogledati koga z žalostjo 2. lastnost, značilnost žalostnega: žalost slovesa / žalost nasmeha, pogleda / ekspr.: žalost jeseni neprijetnost, sivina; žalost pokrajine enoličnost, pustost; žalost političnega življenja se je še povečala neuspešnost 3. žalovanje: nositi črno v času žalosti / zaradi žalosti vse javne prireditve odpadejo / dan žalosti 4. ekspr. žalosten dogodek: doživela sta veliko žalost, umrl jima je sin / ne spodobi se peti, ko imajo žalost v hiši smrt, nesrečo 5. ekspr. nedejaven, nezabaven človek: pusti to žalost in pojdiva sama / sedeti kot živa žalost // slaba, nekakovostna stvar: kaj si pa kupil to žalost; ta izdelek, odgovor je žalost; vse skupaj je ena sama žalost 6. v prislovni rabi, v zvezi na žalost izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: na žalost je to nemogoče; na žalost misli še dosti ljudi tako / ali je vrnil? Na žalost ne // ekspr., v medmetni rabi izraža pritrditev z obžalovanjem: ali ste ga izgubili? Na žalost ● v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti izpred hiše, v kateri je umrli živel; ekspr. kratko veselje — dolga žalost kratkotrajni prijetni stvari navadno sledi dolgotrajna žalostna, neprijetna ◊ um. podoba Marije Sedem žalosti Marije s sedmimi meči, zabodenimi v srce ♪
  12.      žálosten  -tna -o prid., žálostnejši (á) 1. ki je v stanju žalosti: tolažiti žalostnega človeka; žalosten je zaradi smrti očeta; v nesreči so žalostni vzdihovali; ekspr. do smrti, na smrt žalosten / v osmrtnicah z žalostnim srcem sporočamo // ki izraža, kaže žalost: žalosten obraz, pogled / žalostno petje 2. v povedni rabi ki občuti žalost, nezadovoljstvo ob čem: žalostni so, ker jim ne pišejo / star. žalosten je svojih otrok nezadovoljen je z njimi 3. ki vsebuje kaj, kar povzroča žalost, duševno bolečino: obujati žalostne spomine; žalostna misel, novica / v osmrtnicah sporočamo žalostno vest // ki vzbuja sočutje, obžalovanje: žalosten konec zgodbe; žalostno dejanje / odpravljati žalostne posledice povodnji // poln žalosti, trpljenja: biti kriv žalostne nesreče, usode koga / žalostni časi; žalostne razmere; žalostno življenje / žalostna zgodba / žalostne izkušnje 4. ekspr. enoličen, pust: žalostna pokrajina / žalostna jesenska polja prazna, pusta // ki je sive, temne barve: žalosten videz knjige / žalostna megla / žalosten jesenski dan meglen, deževen; žalostno vreme / žalostne barve // medel, slaboten: žalostna razsvetljava; žalostno jesensko sonce 5. ekspr. zelo slab: žalosten videz avtomobila po nesreči; hiša je v žalostnem stanju / žalostno znanje / ima žalostne nazore o življenju; žalosten sloves nekaterih gostiln / da se kaj takega lahko pripeti tudi drugim, je žalostna tolažba zame // zelo nizek: številke o naraščanju proizvodnje so žalostne / žalostna udeležba na sestanku / dobiti bolj žalostno pomoč ● publ. žalosten rekord ceste prvo mesto po številu nesreč; zastar. žalostna koračnica žalna koračnica; star. žalostna pesem žalostinka; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje; knjiž. žalostna vrba vrba žalujka ◊ rel. Žalostna Mati božja; um. slika, kip Žalostne Matere božje slika, kip sedeče Kristusove matere z mrtvim sinom v naročju žálostno 1. prislov od žalosten: žalostno se držati; žalostno živeti; žalostno smešen ♦ muz. žalostno označba za izraz izvajanja triste 2. ekspr., v povedni rabi zelo slabo: pri sosedu je žalostno, odkar nimajo zaslužka / z bolnikom je žalostno // izraža odklanjanje česa, nezadovoljstvo s čim: žalostno je, da morajo ljudje tako slabo živeti; žalostno je poslušati take neumnosti; žalostno se nam zdi tako dolgo čakati / elipt. žalostno, da tega ne veš / v medmetni rabi ogoljufal da ga je, žalostno; sam.: doživeti kaj žalostnega; tolažiti žalostne ♪
  13.      žaloválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor izraža, kaže žalost za umrlim: jok žalovalcev / knjiž. žalovalci so se prišli poklonit umrlemu žalujoči // v nekaterih deželah najeta oseba, ki izraža žalost ob umrlem, navadno z obredno pesmijo: najeti žalovalce; poklicni žalovalci ♪
  14.      žánr  -a m (á) 1. oblika umetniškega dela, zlasti filmskega, glede na ustaljen, značilen način obravnavanja določene vsebine: nekateri žanri so pri bralcih, gledalcih zelo priljubljeni; dokumentarni film, kavbojka in drugi filmski žanri; glasbeni, likovni žanr 2. umetniško upodabljanje značilnih, vsakdanjih prizorov iz življenja ljudi: ta slikar je znan zlasti po žanrih / na freskah se pojavljata tihožitje in žanr ● publ. brati literaturo lažjega žanra manj zahtevno, navadno manjše umetniške vrednosti ♪
  15.      žánrski  -a -o prid. (á) 1. ki umetniško upodablja značilne, vsakdanje prizore iz življenja ljudi: žanrske slike in portreti / žanrski prizor / žanrsko slikarstvo 2. ki na ustaljen, značilen način obravnava določeno vsebino: žanrski film / žanrska delitev literarnih del žánrsko prisl.: pisatelj je svoje delo motivno in žanrsko popestril ♪
  16.      žarílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) delavec, ki žari kovinske polizdelke, izdelke: zaposliti več žarilcev / žarilec žice ♪
  17.      žáv  medm. (ā) posnema nižji glas vrabca ali nekaterih drugih ptic: čiv živ, žav, se je oglasil vrabec / živ žav živ, se je slišalo z vrta ♪
  18.      žé  in žè in že prisl. (ẹ̑; ȅ) 1. izraža, da dejanje, stanje nastopi prej, kot se pričakuje: zakaj že odhajaš; menda nisi že utrujen; nisem vedel, da je že tako pozno; niso pričakovali, da si že tu / mi smo že končali, oni pa so šele začeli; tam je že pomlad, tu je še zima // izraža, da je čas, v katerem dejanje nastopi, zgodnejši, kot se pričakuje: že jutri bo prost; prijatelja sta že iz otroških let; shodil je že z desetimi meseci; že takrat so računali z izjemami; že zdaj je jasno, da bodo uspeli; to bolezen je imel že kot otrok 2. izraža nastop, obstajanje dejanja, stanja a) pred časom govorjenja ali v njem: pri zdravniku je že bil, zdaj mora še počivati; to knjigo že imam; to sem že slišal; zdaj že spi; zaradi dolgega čakanja je že nestrpen; vsi smo že zbrani; vstopnice so že v prodaji / boš kmalu prišel? Že prihajam / o tem govori v že citiranem delu; odvzeli so jim že priznane pravice b) do navedenega časa ali v njem: ob osmih bo že odpotoval; ko se je vrnil, so že spali; do večera bodo ceste že splužene 3. izraža, da je količina, mera, dosežena do časa govorjenja ali določenega časa, večja od pričakovane: že dve uri čakajo; pojedel je že pet krofov, pa še ni sit; danes je že trikrat telefoniral; imajo že več tisoč članov / pri branju knjige je že na stoti strani 4. navadno na začetku stavka izraža zadostnost navedenega neglede na drugo mogoče: že ime pove vse; že misel na to je zame strašna; že nasmeh bi jo osrečil / že zaradi svojega položaja je imel velik vpliv; kristali so bili že po obliki nenavadni / že kozarček žganja mu škoduje; že majhna raztresenost lahko povzroči nesrečo // izraža omejitev na navedeno, izvzemajoč drugo: hišo bodo pa že dekleta pospravila; sina bo že oče ukrotil; tega se boš pa že v šoli naučil // poudarja pomen besede, na katero se nanaša: že lepše čase smo imeli; s tem si šel že predaleč; že vnaprej se vas veselimo / to mi že lahko verjameš; že kar vidim ga, kako godrnja 5. poudarja odvisnost možnosti dejanja od kake okoliščine: to ste že naredili, ker so vam pomagali; takrat si mu že posodil, zdaj mu pa ne bi več; prvi dan so že dosti hodili, saj so bili spočiti // izraža pripravljenost za kako dejanje: to ti bom pa že dal; nič ne de, bom že počakal; to malenkost ti bom že prinesel // izraža sposobnost za kaj: drugega ne bo mogel delati, za vrt bo že skrbel / šiva že še, težjega dela pa se ne loti več 6. izraža gotovost, prepričanost glede česa brez nestrpnosti glede časa uresničitve: bomo že našli kak izhod; se bo že pokazalo, kdo ima prav; kar naj grozijo. Se bodo že naveličali; naj gre, se bo že še kesal // izraža prepričanost o čem sploh: vi boste že šli, drugi pa najbrž ne; takemu delu že ne boš kos; prinesi vina, že veš, katerega / to pa že lahko narediš zame / nekaj ti bo že še dal // izraža nezahtevnost glede časovne bližine uresničitve: ne silite ga, bo že šel; bomo že pospravili, saj se ne mudi / elipt. kar počasi, bomo že naredili 7. izraža sprijaznjenje s čim: zdaj je že tak položaj, da je vsako obotavljanje nevarno; ne čudite se preveč, je že tako, da se nesporazumu ne da izogniti 8. ekspr., navadno z velelnikom, zapostavljen izraža nejevoljo, nestrpnost v pozivu: daj mi že mir; govori že vendar; nehaj že s svojim sitnarjenjem; povej že, kaj misliš; pojdi že, sicer boš zamudil / no, slišiš, (ali) bo že kaj // v želelnih stavkih poudarja željo po uresničitvi: ko bi bili izpiti že mimo; ko bi vendar že dobili stanovanje // v vzkličnih stavkih poudarja grožnjo: te bom že ujel, boš videl / ti bom že dal kaznoval te bom; tepen boš; pog. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega 9. izraža, da dejanje v nadrednem stavku nastopi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: komaj je odšla, že so se začeli smejati; še preden se je zavedel, je bil že v jarku / kakor hitro je zaslišala svoje ime, je že planila pokonci // izraža, da je dejanje neposredno pred uresničitvijo: že je hotel oditi, ko so ga poklicali po zvočniku; nameraval je že odstopiti, pa si je nenadoma premislil / hotel sem te že vprašati, če bi šel z menoj 10. v protivnem priredju za izražanje pridržka, ki ga utemeljuje drugi stavek: piše že, vendar slabo; razložil nam je že, razumel pa ga ni nihče; sprejel ga je že, a zadržano 11. ekspr., v nikalnih stavkih poudarja zanikanje: jaz ti že ne bom kupil tega; kdo gre z njim? Jaz že ne / to že ni res; tako neumen pa že ni 12. ekspr., v zvezi s prislovi za izražanje velike časovne ali krajevne oddaljenosti: kje je že to za nami; kje že bom jutri ob tem času / že kdaj bi morala to storiti 13. navadno v zvezi s tako, tako in tako za poudarjanje dejstva, ki brez nadaljnjih podatkov utemeljuje sklep: že tako in tako majhno plačo so mu še zmanjšali; oče je sedel resen za mizo, stric pa je bil že tako redkobeseden; iskal je delo v podjetju, v katerem so imeli že tako in tako preveč delavcev 14. z zaimki ali prislovi za izražanje ali poudarjanje poljubnosti: naj bo kakršna že, rad jo ima; kdor že si, pomagaj nam; oglasite se, kjer že ste; najdi hišnika ali kogar že / ta pogoj je izhodišče za kakršna že koli pogajanja; naj bo že kakorkoli, podprli vas bomo / zadovoljen bo s čimer že bodi s čimerkoli / bodo že kako opravili tudi brez njega; ne skrbite, mu bo že kdo pomagal; ga bodo že kje našli 15. ekspr., z vprašalnimi zaimki ali prislovi poudarja ugibanje, ponovno vprašanje: pregnali so jih v gore ali kam že; kje že tiči ta otrok; kdo ga že išče / čigav je že bil tisti avtomobil; kako je že ime tistemu dekletu / menda je iz Celja ali odkod že 16. v vezniški rabi, v pogojnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi če že za izražanje pridržka: naj gredo, če že hočejo; če že ima priliko, naj jo izkoristi; tako je bilo, če že hočete vedeti; če sem že tukaj, bom ostal / pri teh stvareh, če so že neizbežne, se ne prenagli / ker sem že obljubil, se ne bom umaknil / elipt. verjetno ne bo kar tako odšel. In če že, pa naj // z nikalnico za izražanje izvzemanja: jabolka so vsaj lepa, če že ne okusna // ekspr., v stopnjevalnem priredju, v zvezi že — kaj šele za izražanje neomejenosti na prvi člen: že hodi težko, kaj šele teče; že rahel ugovor težko prenese, kaj šele kritiko 17. v medmetni rabi izraža zadržano pritrjevanje: mislijo, da obvladujejo položaj. Že, toda ne bodo ga dolgo; organizirali bodo svetovno prvenstvo. Že že, a kdo bo vse plačal / najbrž so prišli pravočasno. Po mojem že; tega pa ne znaš najbolje. Že mogoče // izraža sprijaznjenje s čim: že dobro, pusti to; no, no, že dobro; že prav, že prav, ste se pač zmotili; razumem, že razumem, nič hudega / že prav, bom vsaj vedel za drugič ● bo že kruha bo že bo dovolj; si zadovoljen s službo? Bo že zame zame je sprejemljiva; kakšna je letos letina? Bo že srednje dobra; kako se vam godi? Že gre srednje dobro; boste to zmogli? Bom že kako bom, vendar težko; kako boste pa živeli v takih razmerah? Bo že kako upamo, da bomo na kak način vzdržali; pog. saj nič ne rečem, odgovoril bi ji pa že lahko izraža očitek, nejevoljo; nizko iz njega že raste regrat je mrtev (in pokopan) ♪
  19.      žebljíček  -čka m (ȋ) manjšalnica od žebelj: zabijati žebljičke v podplat; žebljički za obešanje slik; kovinski, lesen žebljiček; glavica, konica žebljička / risalni žebljiček kratek žebljiček s široko glavo zlasti za pritrjevanje papirja na les; tapetniški žebljiček s širšo glavo za pritrjevanje tapetniškega blaga, jute na okvir ♪
  20.      žebránje  -a s (ȃ) glagolnik od žebrati: iz sobe se je slišalo žebranje molitve / žebranje tolažilnih besed / naraščajoče žebranje glasov ♪
  21.      žéjen  -jna -o prid. (ẹ́ ẹ̑) 1. ki čuti potrebo po pijači: žejen bolnik, otrok; od tu ne boste odšli lačni in žejni; zelo žejen; žejen kot duša v vicah; žejen kot žolna // ekspr. ki izraža žejo: naredil je nekaj žejnih požirkov / vreči žejen pogled proti krčmi 2. ekspr. ki ima premalo vlage, mokrote: žejne rože; žejna polja 3. ekspr., z rodilnikom ki si zelo želi česa: žejen domače besede; dobrote in ljubezni žejni otroci; žejen plesa; množica je žejna in lačna pravice ● ekspr. človek z večno žejnim grlom z veliko, nepotešljivo potrebo po (alkoholnih) pijačah; ekspr. prepeljati koga žejnega čez vodo z zvitim govorjenjem, ravnanjem izmakniti se izpolnitvi zahtev koga žéjno prisl.: žejno brati ♪
  22.      želéti  -ím nedov., žêlel (ẹ́ í) 1. čutiti v sebi željo, da je kdo deležen česa: vsem ljudem želi dobro, srečo; nikomur ne želi nič hudega; starši želijo otrokom srečno prihodnost; lepšega življenja mu ne more želeti, kot ga ima; želi mu, da bi bil zdrav // izražati komu kako željo ob kaki priložnosti: pri slovesu jim je želel srečno pot; ob izročitvi diplom jim je želel mnogo uspehov v življenju; želeli so si lahko noč in šli spat / kot pozdrav dober dan želim; kot voščilo pri jedi dober tek želim; kot voščilo ob kakem dogodku, prazniku: vse najboljše za rojstni dan vam želimo; želim vam srečno novo leto 2. izražati hotenje a) da osebek kaj dobi: v tej zadevi želijo dodatno pojasnilo; s pogajanji so dosegli le del tega, kar so sprva želeli / gost želi sobo v prvem nadstropju; prinesel mu je, kar je želel / v vljudnostnem vprašanju: želite še malo vina; dober dan, želite prosim b) da kdo kaj naredi: želel je, da njegove stvari dostavijo na dom; želi, da ga ne motite; direktor želi, da mu redno poročajo / brezoseb. želeti bi bilo, da delo nadaljujete c) da je kaj omogočeno: ponoči želijo v vseh prostorih red in mir; državljani želijo spremembo razmer // z nedoločnikom izraža hotenje osebka, da uresniči kako dejanje: sporočite tajnici, da šef želi govoriti z njo; želim izvedeti, kdo je poškodoval stavbo hočem 3. imeti, izražati pripravljenost za a) sprejem koga: podjetje ne želi novih delavcev; za to pot želi le izkušene tovariše b) uresničitev česa: nasprotniki ne želijo pogajanj; mnogi ne želijo sprave; nadzor nad silami, ki želijo vojno // z nedoločnikom izraža voljo, pripravljenost za kako dejanje: želijo odpraviti nepravilnosti v gospodarstvu; ne želi jim pomagati; želijo zmanjšati oborožitev; ne želijo se vmešavati v njihove notranje zadeve / ekspr. ne razume, kaj mu želi slika povedati / s tem dejanjem želi popraviti krivico / elipt. ni dosegel tega, kar je želel želéti si tudi želéti 1. čutiti željo po čem: želi si miru, počitka, rešitve; zgodilo se je to, česar si je dolgo želel / želi si novo obleko; želela si je otroka / želi si pijače / želi si, da bi se sin vrnil // z nedoločnikom izraža željo po uresničitvi kakega dejanja: želi si plesati, potovati; želi si videti tuje kraje / elipt. želi si proč iti 2. čutiti željo po zadovoljevanju spolne potrebe s kom: opazila je, da si jo želi želèč -éča -e: dal mu je roko, želeč mu srečno pot; prijateljstva si želeč človek želèn tudi željèn -êna -o: priti do želenega počitka; dobiti želeno knjigo; želene lastnosti ♪
  23.      želódčen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na želodec: želodčne mišice, stene; želodčna sluznica / želodčni katar; želodčni krči / želodčne bolezni; večkrat ima želodčne težave ♦ biol. želodčni sok prebavni sok, ki ga izloča želodčna sluznica; med. želodčni ulkus; želodčna kislina solna kislina, ki jo izločajo posebne želodčne celice želódčno prisl.: dieta za želodčno bolne ♪
  24.      ženíčica  -e ž (í) 1. ekspr. ženica, ženička: prijazna ženičica jim je zapela staro ljudsko pesem 2. redko ženka, ženkica: misli na svojo ženičico ♪
  25.      ženítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ženiti se: še ne misli na ženitev; biti goden za ženitev; odlašati z ženitvijo; ženitev in možitev / bližal se je dan njune ženitve poroke / sprememba barve perja pri samcih med ženitvijo ∙ ženitev je uganitev ne da se vnaprej vedeti, ali bo zakon srečen ♪

   5.146 5.171 5.196 5.221 5.246 5.271 5.296 5.321 5.346 5.371  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA