Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sli (4.621-4.645)


  1.      upovedováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. oblikovati v jezikovno sporočilo: upovedovati misli, predmetnost ♪
  2.      upráva  -e ž (ȃ) 1. dejavnost, ki se ukvarja z urejanjem, usmerjanjem življenja v kaki družbeni skupnosti: modernizirati upravo; urediti upravo, sodstvo in zakonodajo; zaposliti se v upravi; vodilna mesta v upravi / civilna, vojaška uprava // organi, ki opravljajo to dejavnost: organizirati upravo; državna, občinska, zvezna uprava; struktura deželne uprave / strokovno neustrezna uprava upravni delavci // s prilastkom osnovna enota za opravljanje dejavnosti na kakem področju splošnega pomena: carinska, davčna uprava; geodetska uprava; pravosodna uprava 2. organi v kaki delovni skupnosti, ki odločajo o življenju, opravljanju temeljnih nalog v tej skupnosti: poslati dopis upravi podjetja; fakultetna, gledališka, rudniška, tovarniška uprava; pritožiti se na upravo pristanišča; prostori uprave / taboriščna uprava / biti v službi na upravi / delavci so se zbrali pred upravo upravno stavbo, upravnimi prostori 3. upravljanje: prevzeti upravo nad določenim ozemljem; priti pod državno upravo / zaupati komisiji upravo gledališča / slaba uprava stavb ● pog., šalj. lahko se pritožiš na sončno upravo nikamor se ne moreš pritožiti; pog., šalj. zaposlen je pri sončni upravi nikjer; sploh ni zaposlen ◊ jur. javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; notranja uprava dejavnost organov za notranje zadeve; obča uprava dejavnost, ki na splošno skrbi za redno delovanje zlasti državne uprave; prisilna uprava do 1977 začasna uprava v gospodarski organizaciji, ki bi lahko prišla zaradi velikih nepravilnosti v stečaj; skupna uprava politična in gospodarska oblast dveh ali več držav na istem ozemlju; kondominij; vojaška uprava začasna izvršna oblast vojske na zasedenem ozemlju; uprava državne varnosti do 1967 organizacijska enota zveznega in republiškega organa za notranje zadeve, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; uprava za notranje zadeve posebni in območni upravni organi v sestavu republiškega sekretariata za notranje zadeve; zgod. mandatna uprava med obema vojnama upravljanje tujega ozemlja, za katero določeno državo pooblasti mednarodna organizacija ♪
  3.      uravnáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, da pride kaj v ravno vrsto: uravnati zidake s pomočjo napete vrvice // redko izravnati, poravnati: voda in ledeniki so uravnali višavje v planoto / uravnati steljo po vozu 2. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: uravnati papir v pisalnem stroju / z roko uravnati ruto; uravnati si razmršene lase / z vijakom uravnati lego, nagib priprave // narediti, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: uravnati izpahnjeno, zlomljeno kost 3. redko urediti, izravnati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode; regulirati: uravnati hudournik / uravnati strugo 4. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje: uravnati radijski aparat, uro / uravnati stroj na tri tisoč vrtljajev na minuto 5. narediti, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: uravnati dotok vode; uravnati temperaturo / pravilno uravnati prehrano 6. knjiž. naravnati, usmeriti: uravnati vse nitke v isto smer / uravnati topove na mesto / uravnati misli na kaj drugega 7. star. napotiti, usmeriti: uravnati begunce proti mestu; uravnati koga na glavno cesto 8. v zvezi s po narediti, da se kaj ravna po čem: uravnati svoj korak po njegovem / uravnati smer ladje po zvezdah 9. star. uskladiti: uravnati delo posameznikov / uravnati cene 10. zastar. urediti: uravnati komu dom / pred odhodom je še uravnal, kar je moral ● star. uravnati komu glavo, možgane narediti, da misli pametno, prav; zastar. vstal je in uravnal otrple ude naravnal, pretegnil uravnáti se knjiž., v zvezi s po začeti se ravnati po čem: uravnati se po kakšnem načelu / ni se mogel uravnati po novih časih se jim prilagoditi ● zastar. uravnaj se in hitro pojdi obleci se, opravi se; zastar. uravnati se z nosačem za plačilo pogoditi se, sporazumeti se; zastar. ko so se udobno uravnali, je ugasnil luč namestili; zastar. uravnati se s sosedom zaradi meje pomiriti se uravnán -a -o: uravnan potok; s tem je stvar uravnana; natančno, pravilno uravnan ♪
  4.      uravnovésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. spraviti v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka: uravnovesiti tehtnico; prečka se je uravnovesila / zamahnil je z roko, da bi se uravnovesil 2. spraviti v stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: uravnovesiti vojaške sile v svetu b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: uravnovesiti cene; uravnovesiti izdatke in dohodke, izdatke z dohodki / uravnovesiti kompozicijo slike // spraviti v stanje umirjenosti, duševne skladnosti: to spoznanje jo je uravnovesilo; čustveno, duševno se uravnovesiti uravnovéšen -a -o: uravnovešen človek; tehtnica je uravnovešena ♪
  5.      urêči  urêčem dov., urêci urecíte; urékel urêkla (é) 1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: fanta je nekdo urekel, zato ga boli glava; ureči sosedu konja, svinje / vse bolj hira, ker mu je nekdo urekel / ureči komu smrt z besedo, pogledom povzročiti, določiti; ureči točo z besedo, dejanjem preprečiti, da bi padala, povzročila škodo / ureči z besedo, s pogledom // z besedo, pogledom spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega: ureči koga v gos, skalo 2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: lepa soseda ga je urekla / strast jo je urekla / ureči koga z odločnim nastopom, s sproščenim smehom / ta ženska mi je urekla oči, pamet // navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane negiben, tog: gledal je zveri v oči, da bi jo urekel ● redko zagotavljala je, da se ne bo premislila, pa se je urekla zarekla, zagovorila urečèn -êna -o 1. deležnik od ureči: urečen človek; krava je urečena 2. zastar. dogovorjen, domenjen: urečeni dan sta se res srečala; prisl.: urečeno govoriti, se vesti ♪
  6.      uredíti  -ím dov., urédil (ȋ í) 1. narediti, da pride kaj v določen red: urediti gradivo, znamke; urediti glede na vrednost; urediti po abecedi, velikosti / urediti arhiv ♦ mat. urediti enačbo narediti, da si sledijo členi enačbe po določenem redu // v zvezi z v narediti, da pride kaj v določen red tako, da nastane, kar izraža dopolnilo: urediti besede v stavke, pesmi v zbirko / urediti ljudi v vrste; urediti se v kolone / urediti cvetje v šopek 2. narediti, da pride kaj v stanje a) ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam: urediti grobove; urediti zanemarjen park; urediti si lase, obleko; zgodaj je vstal, se uredil in odšel; elegantno se urediti / urediti sobo po lastnem okusu b) ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe: urediti zemljišče za gradnjo / urediti hudournik, da ne poplavlja / urediti dotekanje in odtekanje vode c) ki ustreza potrebam, predpisom: urediti uradne knjige, sezname 3. narediti, da nastane, kar izraža dopolnilo: v naši ulici so uredili novo trgovino; urediti si stanovanje na podstrešju / urediti nekdanji hlev v delavnico preurediti 4. narediti, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: urediti poročilo, spis / urediti knjigo, revijo, zbornik / jezikovno, tehnično urediti 5. narediti, da pride kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami: urediti gospodarstvo, družbene razmere / urediti medsebojne odnose // z določitvijo pravil narediti, da pride kaj v določen red: urediti koledar; urediti pisavo, pravopis 6. narediti, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili: urediti dostavo pošte, redno plačevanje stanarine / urediti s predpisom, z zakonom 7. ekspr. narediti, da postane kaj ločeno, jasno, sledeče si po določenem redu: urediti svoja čustva, misli; vtisov s potovanja si še nisem uredil 8. narediti, da pride kaj v stanje, kot se želi, mora biti: stvar, zadevo je treba urediti; urediti vse glede prenočišča, v zvezi s potovanjem / urediti medsebojne obveznosti, ekspr. račune; urediti spor, vprašanje rešiti, odpraviti / glede plačila uredi z blagajnikom; koliko sem dolžen? Bova že uredila bova že poravnala, boš že plačal / urediti formalnosti opraviti // narediti, kar je potrebno, da se lahko uresniči, kar izraža dopolnilo: uredi, da se bova lahko mirno pogovorila / urediti vse za beg, poroko uredíti se priti v stanje, skladno s pravili, zahtevami: razmere v državi, gospodarstvu so se uredile / njihovi medsebojni odnosi so se uredili // priti v stanje, kot se želi, mora biti: zadeva se je uredila / nesoglasja so se uredila; vprašanje njegove pokojnine se še ni uredilo ● vreme se je uredilo izboljšalo in ustalilo; ekspr. rad bi se uredil, pa ga razganja sla po življenju rad bi zaživel v skladu z družbenimi, moralnimi pravili; knjiž. v stari hiši sta se kar udobno uredila namestila urejèn -êna -o 1. deležnik od urediti: lepo urejen park; živeti v skromnih, a urejenih razmerah; ne skrbi, stvar je urejena; abecedno, časovno urejen; urbanistično urejen kraj ∙ vojaščino imam urejeno v zvezi z njo nimam obveznosti ♦ mat. urejena množica 2. ki se drži določenega reda, pravil: urejen človek; idejno, moralno urejen; prisl.: urejeno izgledati ♪
  7.      uresničeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor kaj uresničuje: uresničevalec načrta, zamisli / knjiž. delovne množice so odločilni uresničevalec teh ciljev ♪
  8.      uresničevánje  -a s (ȃ) glagolnik od uresničevati: uresničevanje načrtov, zamisli / uresničevanje družbene vloge gledališča / uresničevanje načel, zakonov v praksi ♪
  9.      uresničeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj, kar obstaja v mislih, postaja resničnost: uresničevati načrte, zamisli; ekspr. njihove sanje so se začele uresničevati / človek uresničuje svoje bistvo z dejanji, odločitvami // izpolnjevati: uresničevati grožnje, obljube; te besede se že uresničujejo // uveljavljati: uresničevati svoje pravice, zahteve // knjiž. ustvarjati: uresničevati pravično družbo 2. knjiž. delati, da določeno bistvo, zmožnost koga postaja zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničevati samega sebe; uresničevati se v dejanjih, z dejanji; uresničevati se kot Slovenec, voditelj / delo se uresničuje v izdelku postaja zaznavno, predmetno obstoječe uresničujóč -a -e: uresničujoč ta načrt, so morali rešiti več problemov; uresničujoči se človek uresničeván -a -o: predpis je dosledno uresničevan; uresničevana zamisel ♪
  10.      uresničítelj  -a m (ȋ) kdor kaj uresniči: uresničitelj načrta, zamisli / uresničitelj obljube ♪
  11.      uresníčiti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. narediti, da kaj, kar obstaja v mislih, postane resničnost: uresničiti idejo, načrt; kar si zamisli, uresniči; ekspr. sanje so se uresničile / uresničiti vzgojne cilje / uresničiti svoje bistvo // izpolniti: uresničiti grožnjo, obljubo, povelje; njegove besede, napovedi so se uresničile / uresničiti kazen, sodbo izvršiti // uveljaviti: uresničiti pravico / uresničiti načelo v praksi // knjiž. ustvariti: uresničiti pravično družbo / delo, roman je uresničil čez dve leti napisal, izdal 2. knjiž. narediti, da določeno bistvo, zmožnost koga postane zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničiti samega sebe; uresničiti se z zmago; uresničiti se kot človek uresníčen -a -o: uresničeni načrti; naloga je uresničena; sam.: oceniti uresničeno ♪
  12.      usánjati  -am dov. (á) knjiž. 1. narediti, povzročiti, da kdo začne sanjati: s pripovedovanjem pravljic je otroka usanjal 2. ustvariti v sanjah, mislih: taka je bila ženska, ki jo je usanjal usánjan -a -o: stal je kakor usanjan; zbudil se je iz usanjane sreče ♪
  13.      usékati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. pri sekanju raniti, poškodovati: malo je manjkalo, da ga ni usekal; pazi, da se ne usekaš; usekati se v roko; usekati se s sekiro; zelo se usekati // ekspr. raniti, poškodovati s čim ostrim: ptič ga je usekal s kljunom / modras ga je usekal pičil; pren. usekati koga z opazko, vprašanjem 2. s sekanjem narediti: usekati prehod 3. star. odsekati: usekati vejo 4. ekspr. udariti, navadno hitro, sunkovito: usekati psa; usekati po glavi, za uho; usekati s palico, z roko / jezno je usekal po vratih / konj je divje usekal z nogama brcnil / zobje so usekali v prazno 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti; udariti: usekali so iz zasede; usekati s strojnicami / usekati po sovražniku 6. ekspr. ostro, nenadoma se zaslišati: v tišino so usekali kriki, streli 7. ekspr. rezko, odločno reči: brez uvoda je usekal; brezobzirno, naravnost usekati / kaj si pa ti naredil, je usekal nazaj 8. pog., v zvezi z mimo ne zadeti bistva: usekati mimo pri oceni; v napovedi, razpravi je usekal mimo 9. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, oditi: usekati jo proti domu; usekal jo je čez gmajno ● ekspr. njegove besede so jo usekale zelo prizadele; ekspr. trobente so usekale budnico zaigrale; ekspr. strela je usekala v stolp udarila usékati se ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se usekata; vsak dan se s kom useka // spopasti se: študenti so se usekali s policijo ● pog. usekati se pri štetju zmotiti se usékan -a -o 1. deležnik od usekati: usekana roka ga boli 2. pog., ekspr. čudaški, neumen: lepa je res, vendar usekana / vsak je po svoje usekan 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: usekan je na delo, ples; biti usekan na meso / usekana je nanj zelo ga ima rada ♪
  14.      usekávanje  -a s (ȃ) usekovanje: po dvorani je bilo slišati smrkanje in usekavanje ♪
  15.      usekovánje  -a s (ȃ) glagolnik od usekovati: zaslišalo se je usekovanje ♪
  16.      usídrati  -am dov. (ȋ) 1. pritrditi, privezati s sidrom: usidrati ladjo; usidrati se blizu obale, na sidrišču 2. grad. pritrditi, povezati s sidrom: usidrati oblogo usídrati se ekspr. trdno se namestiti kje: plezalec se je usidral na vrhu stene; usidral se je na drugem koncu mize / sovražne čete so se usidrale ob meji / ta načela so se hitro usidrala // ustvariti si trden položaj v kaki organizaciji, skupnosti: usidral se je na fakulteti, v odboru ● ekspr. slikar se je motivno usidral v domači zemlji izbira, uporablja domače motive usídran -a -o: ob bregu usidrana ladja; globoko usidrano sovraštvo ♪
  17.      usíniti  -em dov. (í ȋ) knjiž. posijati: skozi okna je usinilo sonce / odšli so, še preden je usinilo jutro se je zdanilo ♪
  18.      uslúžbenka  -e ž (ȗ) ženska oblika od uslužbenec: zaposliti nove uslužbenke / hotelska, poštna uslužbenka ♪
  19.      uslúžbiti se  -im se dov. (ū ȗ) knjiž. zaposliti se: uslužbiti se v rudniku ∙ knjiž., redko uslužbil se je vladi začel pretirano vdano delati zanjo uslúžben -a -o: uslužbena je v lekarni ♪
  20.      usmériti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, da dobi, ima kaj določeno smer: usmeriti vodni curek, svetlobni snop; usmeriti čoln proti pristanišču / usmeriti napad; promet usmeriti po obvoznici / usmeriti rečno strugo tako, da se ne vijuga preveč; pren. njeno življenjsko pot je usmerila prezgodnja smrt staršev // narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer: usmeriti anteno; daljnogled je usmeril na vrh hriba; žarometi so se usmerili na stolp / usmeriti pogled skozi okno 2. narediti, da ima kaka dejavnost določeno vsebino: izvozno, tržno usmeriti gospodarstvo; usmeriti raziskovanje na družbeno področje / usmeriti pozornost koga k čemu, na kaj // določiti potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: usmeriti igro / usmeriti razvoj // narediti, da določena dejavnost obsega to, kar izraža določilo: usmeriti prodajo na tuje trge; usmeriti proizvodnjo v izdelavo končnih izdelkov; usmeriti raziskovanje na družbeno področje; kmetje so se usmerili v pitanje telet / izobraževanje se je preveč usmerilo v ozko specializacijo 3. narediti, povzročiti, da kdo misli, ravna na določen način: filozofsko, idejno usmeriti koga 4. povzročiti zanimanje za določeno dejavnost: usmeriti učenca v študij matematike; usmeriti ženske k družbenemu delu ● tabla usmeri popotnika proti Ojstrici mu kaže smer; vratar ga je usmeril v drugo nadstropje mu je rekel, naj gre v drugo nadstropje; ekspr. usmeriti korak proti domu oditi, odpraviti se domov usmérjen -a -o 1. deležnik od usmeriti: po obvoznici usmerjen promet; žarometi so usmerjeni k palači, na palačo 2. ki vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini: duhovno usmerjen človek; potrošniško usmerjena družba; politično usmerjeno pisanje / njegova kritičnost je usmerjena proti sprenevedanju ◊ agr. usmerjena kmetija kmetija, ki se ukvarja s pridelavo določenih rastlin, gojenjem določenih živali; geom. usmerjena daljica daljica, pri kateri je izbrana ena od dveh možnih smeri gibanja po njej; šol. usmerjeno izobraževanje izobraževanje po končani osnovni šoli, ki usposablja za delo na določenem področju, v določeni stroki ♪
  21.      usmérjati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, da dobi, ima kaj določeno smer: priprava, ki usmerja tok dima; usmerjati vozilo / usmerjati promet / usmerjati ladjo z lučmi; svojo pot je usmerjal po zvezdah // delati, da je kaj obrnjeno v določeno smer: usmerjati anteno; usmerjati luči naravnost / usmerjati pogled kam 2. delati, da ima kaka dejavnost določeno vsebino: usmerjati gospodarstvo, politiko; načrtno usmerjati / usmerjati šolski sistem / njegovo pozornost je usmerjala proč od otroka // določati potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: usmerjati delo, igro; pogovor je usmerjal, kamor je sam hotel; računalniško usmerjati delovni postopek / usmerjati razvoj / naloge, ki usmerjajo vsakdanje življenje / usmerjati mišljenje koga // delati, da določena dejavnost obsega to, kar izraža določilo: usmerjati prodajo na tuja tržišča; usmerjati se v izvoz 3. delati, povzročati, da kdo misli, ravna na določen način: to usmerja in sili kmeta, da je stvaren; filozofsko, idejno usmerjati koga / revijo usmerjajo mladi izobraženci 4. povzročati zanimanje za določeno dejavnost: usmerjati ljudi h gojitvi športa; usmerjati učence v študij jezikov / poklicno usmerjati usmérjan -a -o: strokovno usmerjano zdravstvo ♪
  22.      usmíljenje  -a s (ȋ) čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga, ki se kaže v dobrohotnem, prizanesljivem odnosu do prizadetega: ob pogledu na zapuščenega otroka jo je obšlo usmiljenje; pokazati, vzbuditi usmiljenje; nepristno, veliko usmiljenje; usmiljenje do trpečih ljudi / iz usmiljenja narediti kaj / čutiti usmiljenje // dobrohoten, prizanesljiv odnos do koga: imeti, izkazovati usmiljenje; prositi usmiljenja, za usmiljenje / biti usmiljenja vreden vzbujati usmiljenje ● ekspr. on ne pozna usmiljenja ravna neusmiljeno, kruto; ekspr. izkoriščajo jih brez usmiljenja zelo; ekspr. brez usmiljenja ga je ošteval neprizanesljivo; ekspr. našli so ga v usmiljenja vrednem stanju v zelo slabem, nezadovoljivem ♪
  23.      usnjár  -ja m (á) 1. kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem in prodajanjem usnja: usnjarji in tekstilci // delavec v proizvodnji usnja: razpisati delovno mesto usnjarja 2. nekdaj lastnik usnjarne: zaposlil se je pri usnjarju ◊ rib. v ribniku vzrejen krap, ki je brez lusk ♪
  24.      úsnje  -a s (ú) 1. živalska koža, strojena brez dlake: usnje se lomi, razpoka; barvati, loščiti, mehčati usnje; šivati usnje; predelati kože v usnje; belo, črno, rdeče, svetlo usnje; gladko, kosmateno, mehko, tanko, težko usnje; tovarna usnja; čevlji, plašč iz usnja / galanterijsko, knjigoveško usnje; gornje za vrhnje dele obutve, spodnje usnje za spodnje in notranje dele obutve; goveje, kozje, ovčje, svinjsko, telečje usnje 2. žarg., šport. nogometna žoga: v zadnjem trenutku je odbil usnje v kot / nogometno usnje ◊ obrt. knjiga je vezana v usnje hrbet in platnice so prevlečeni z usnjem; usnj. blanširati, lomiti, strojiti usnje; jermensko usnje za pogonske jermene; kromovo usnje strojeno z raztopino kromovega bazičnega sulfata; oblačilno usnje tanko, mehko usnje za oblačila, pokrivala, torbice; podplatno usnje; transparent usnje prosojno usnje, obdelano z borovo kislino in glicerinom, za bobne, tekstilno industrijo; zal., kot označba načina vezave Prešeren, Poezije, usnje [us.] ♪
  25.      uspévati  -am nedov. (ẹ́) 1. s svojim delom, prizadevanjem dosegati take rezultate, kot se želi, pričakuje: na univerzi je uspeval; uspevati v poklicu, šoli; kot prevajalec uspeva / podjetje dobro uspeva; gospodarsko uspevati 2. uresničevati se tako, kot se želi, pričakuje: posli uspevajo; trgovina dobro uspeva / posnetki mu uspevajo 3. z nedoločnikom izraža uresničevanje hotenega, zaželenega dejanja: ne uspeva mi vzdrževati reda v hiši 4. imeti ustrezne pogoje za rast, razvijanje: v teh krajih pšenica ne uspeva; te rastline uspevajo na vlažnih tleh // s prislovnim določilom rasti, razvijati se, kot izraža določilo: dojenček lepo uspeva; postrvi najbolj uspevajo v čisti vodi uspevajóč -a -e: dobro uspevajoč otrok; slabo uspevajoče rastline ♪

   4.496 4.521 4.546 4.571 4.596 4.621 4.646 4.671 4.696 4.721  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA