Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sli (1.996-2.020)


  1.      napotílo  -a s (í) 1. nav. mn. kar pojasnjuje ali svetuje, kako naj kdo v določenih okoliščinah ravna, dela: dati, dobiti napotila; delovno napotilo; napotila za izdelavo pravilnika / pisateljeve misli so dragoceno napotilo za življenje / metodološka napotila ♦ jur. zakonsko napotilo besedilo, pripomba v zakonu, ki uporabnika zakona opozarja še na druge predpise, s katerimi se urejajo zadeve na določenem področju 2. star. napotitev: napotilo bolnika v zdravilišče ♪
  2.      napráviti  -im dov. (á ȃ) 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: napraviti cesto; čevljar je napravil čevlje; napraviti načrt, program; za to pecivo napravite krhko testo; pog.: napraviti kosilo skuhati, pripraviti; napraviti si hišo zgraditi, sezidati / napraviti posteljo postlati, urediti; napraviti tabor postaviti / iz jabolk napraviti marmelado pridobiti / napraviti steljo za zimo nagrabiti, pripraviti; nar. napravili bomo stroje, pa bo delo lažje kupili, priskrbeli / napraviti balkonu streho // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: napraviti globoke brazde v les; napraviti črto potegniti; napraviti si kodre / napraviti ogenj zanetiti; napraviti red v stanovanju / močna burja je napravila zamete // dati čemu kako lastnost, značilnost: napraviti goro dostopno; ta frizura jo napravi mlajšo; napraviti koga nesposobnega za delo; vino ga je napravilo zaspanega / napraviti komu veselje, žalost 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega a) opravila, dela; narediti: to bom že sama napravila, mi boste pa kdaj drugič pomagali; oče še marsikaj napravi pri hiši, čeprav je že star; uspešno, temeljito napraviti kaj b) dejanja; storiti: kaj si pa napravil, da je vse umazano; zamudil je, to je napravil že večkrat; napraviti kaj iz lahkomiselnosti / napravi, kot misliš, da je prav; napravil je po vesti / napraviti napako, prestopek // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: napraviti gib, korak; napraviti izlet; napraviti dober vtis; na tem mestu je napravil preoster zavoj, zato je padel 3. redko dokončati, končati: omaro imam že v delu, vendar ne vem, kdaj jo bom napravil 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je napravil, da jokaš; kaj si si pa napravil, da si ves krvav // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si napravil s knjigo / tako ne smeš napraviti z njo 5. napraviti, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke; obleči: napraviti otroka; počakaj, moram se še napraviti; hitro, lepo se napraviti 6. zastar. pregovoriti, prepričati: napravil ga je, da je povedal skrivnost; napravili so ga, da je šel domov ● ekspr. napraviti kariero uspeti; ekspr. napraviti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. napraviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. napraviti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; ekspr. napraviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; napraviti komu prostor umakniti se mu; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; pog. s tem avtom je napravil že sto tisoč kilometrov prevozil; ekspr. bolezen in zgaranost sta napravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; pog. vso pot je napravil peš prehodil; ekspr. ne vem, kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj ◊ lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival; rel. napraviti križ; voj. napraviti izpad napráviti se 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je napravila na vratu; na vodi se je napravil led; od dolge hoje so se mu napravili žulji / napravila se je huda zima / napravil se je dan zdanilo se je // nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je napravil; v teh nekaj letih se je zares napravila 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: napraviti se bolnega, redko bolan; napraviti se gluhega; napravil se je, da spi; napravil se je, kot da je ni videl 3. star. odpraviti se, nameniti se: napraviti se proti gozdu, na pot, v mesto; napraviti se domov; hitro so se napravili za ubežniki ● pog. vreme se bo napravilo izboljšalo, ustalilo; pog. počakaj, se bo že kako napravilo uredilo; zastar. napravilo se je, da nisem mogel dva dni nikamor zgodilo, primerilo naprávljen -a -o: kres je že napravljen; napravljen iz brona, lesa; športno napravljen moški; napravljen v črno, za gledališče; ocena, napravljena na podlagi gradiva; lepo napravljena ženska; vse je v redu napravljeno ♪
  3.      napréden  -dna -o prid., naprédnejši (ẹ̄) 1. ki je, dela v skladu z razvojem družbe iz nižje družbene ureditve v višjo: napreden politik; podpirati delavska in napredna gibanja / napreden duh knjige; napredne ideje, težnje / napreden družbeni sistem / od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka 2. ki upošteva novejše tehnične, strokovne pridobitve: napreden kmet / napredne delovne metode; napredno gospodarjenje ◊ ekon. gospodarsko napredna dežela dežela z visokim narodnim dohodkom na prebivalca, visoko stopnjo gospodarske rasti naprédno prisl.: napredno misliti; napredno usmerjena inteligenca ♪
  4.      napréj  prisl. (ẹ̄) 1. izraža gibanje ali usmerjenost od čelne, sprednje strani glede na osebek, ant. nazaj: nagniti se naprej; hoditi z naprej sklonjenim telesom; nekoliko naprej štrleče ustnice / pasti z obrazom naprej // izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri: stopiti za korak naprej; zapelji malo naprej od križišča / vožnja naprej / zna šteti naprej in nazaj // v medmetni rabi izraža a) poziv za približanje, vstop, nadaljevanje poti: le naprej; kar naprej, prosim; na trkanje se oglasi iz sobe: naprej; naprej, naprej, ustavljanje (je) prepovedano b) ukaz za odhod: naprej, gremo / po dva naprej 2. izraža gibanje ali smer pred drugim: splezaj naprej, mi bomo za teboj; stopiti, svetiti naprej; pog.: spustiti žensko naprej dati ji prednost; ker je krvavel, ga je zdravnik vzel naprej preden je bil na vrsti // izraža položaj pred drugim: skupina je že daleč naprej / kilometer naprej je odcep; nekaj korakov naprej se je ozrl / pog. v tehniki smo bolj naprej kot oni smo bolj napredovali 3. izraža usmerjenost v prihodnost: zaupen pogled naprej / dobiti plačo, plačati najemnino (za) naprej / redko naprej bodimo drugačni v bodoče, v prihodnje 4. izraža, da se dejanje uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati: del zneska se plača naprej; naprej pripravljena resolucija / ekspr. naprej ve, kaj se bo zgodilo; za dež ve dva dni naprej; pog. že naprej se veselim počitnic zdaj / kot vljudnostna fraza za vašo prijaznost se vam že naprej zahvaljujemo 5. izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: države se še naprej oborožujejo; obrne se in spi naprej; nekateri so z odgovori zadovoljni, drugi sprašujejo naprej / to je samo naprej razvita oblika 6. pog., v zvezi iti, priti naprej napredovati, razvijati se: človeštvo gre naprej; znanost gre hitro naprej / kljub zdravljenju gre bolezen naprej / z zidanjem smo prišli le malo naprej 7. z oslabljenim pomenom izraža izhajanje od določenega časa, mesta: urnik velja od danes naprej; družbeni razvoj od osvoboditve naprej / pog.: dati, poslati poročilo, prošnjo naprej oddati, odposlati; ali je danes pošta že šla naprej bila odposlana; tega ni treba naprej povedati, praviti; kolesa nima več, ga je prodal naprej (pre)prodal ● pog. take primere bo zdravnik dal naprej sodišču naznanil, sporočil; ekspr. zmaga je že naprej dobljena izraža prepričanost o zmagi; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. njegova ura gre naprej prehiteva; ekspr. zaradi blata ni šel voz ne naprej ne nazaj ga ni bilo mogoče premakniti; žarg., šol. jemati naprej obravnavati novo snov; ekspr. treba je misliti tudi naprej ravnati tako, da je koristno za prihodnost; ekspr. kar naprej in naprej me nadleguje neprenehoma; pog. kar sliši, nese naprej pove drugim; ovadi; peti naprej pri dvoglasnem ali večglasnem petju peti vodilno melodijo; pog. vsak si poskuša pomagati naprej doseči boljši materialni položaj; pog. zmeraj se rine naprej hoče biti prvi, upoštevan; evfem. ženska je spravila naprej imela je hoteni splav; žarg., šol. ni znal dosti, a profesor ga je le spustil naprej v naslednji letnik; ekspr. ne ve ne naprej ne nazaj kaj bi napravil; ekspr. niti za korak naprej ne misli v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. iz hiše bo šel samo z nogami naprej mrtev; in tako naprej [itn.] izraža dodajanje ◊ šah. dati naprej figuro od začetka igrati brez nje; šol. učitelj bere naprej, učenci za njim; šport. premet naprej; voj. četa, naprej, marš izraža povelje za začetek korakanja; prim. vnaprej, zanaprej ♪
  5.      narásel  -sla -o tudi narástel -tla -o [ǝu̯] prid. (ā á) 1. ki je večji kot prej po a) obsegu: narasli potok je preplavil brv; narasla masa; šumenje narasle reke b) številu: naraslo prebivalstvo 2. ki je višje stopnje kot prej a) glede na intenzivnost, jakost: narasli hrup b) glede na količino: narasli dolgovi c) glede na možni razpon: med tako naraslim številom umetnikov je težko najti velike; prim. narasti ♪
  6.      narásti  -rástem tudi -rásem dov., narásel in narástel; naráščen (á) 1. postati večji po a) obsegu: matici je zadek zelo narasel / jajca in sladkor umešamo, da vse skupaj naraste; testo je lepo naraslo / zaradi deževja je reka narasla / publ. roman je narasel na štiri knjige ima, obsega b) številu: nesreče, vlomi naraščajo; mestno prebivalstvo naraste za več tisoč na leto 2. doseči višjo stopnjo a) glede na intenzivnost, jakost: napetost, sovražnost med njimi je narasla; pritisk in temperatura v posodi sta narasla; ob tekmovanjih zanimanje za šport naraste / veter je proti večeru narasel / ekspr. glas mu je preteče narasel začel je glasneje govoriti / šum je narasel v hrup b) glede na količino: njegovi dolgovi so narasli; tabela kaže, za koliko je proizvodnja narasla c) glede na možni razpon: cene so čez mero narasle; vrednost zlata je narasla / število zaposlenih je naraslo 3. zrasti: mladičem je perje že naraslo; raku so namesto polomljenih klešč narasle nove / odkar ga ni videla, mu je brada zelo narasla / zastar. narasel je velik fant ● zaradi deževja je gladina jezera narasla se je dvignila; ekspr. odkar je v tej službi, ji je greben zelo narasel postala je domišljava, prevzetna; prim. narasel ♪
  7.      naráva  -e ž (ȃ) 1. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: opazovati, raziskovati naravo in njene pojave; nekatere elemente najdemo v naravi proste; upoštevati zakonitosti v razvoju narave; zakoni narave; nauk o naravi; ekspr. človekov boj z naravo / spomladi se vsa narava prebuja; jesenska narava / neživa voda, zemlja, zrak, nebesna telesa, živa narava živali, rastline, človek // nav. ekspr. ta svet kot ustvarjalec, vir česa: preživljali so se s tem, kar jim je dala narava; narava mu je podarila same lepe lastnosti; čuda narave; te čeri in soteske so delo narave; vznes. darovi matere narave; naravni gozd je enkratna biološka mojstrovina narave 2. del zemeljske površine, ki ga človek še ni bistveno spremenil: kvariti, spreminjati naravo; otroci naj bodo čimveč v naravi; divja, nedotaknjena narava; lepote narave; ljubitelj narave; izlet v naravo; urediti si prostor za bivanje v naravi / spomenik se lepo vrašča v naravo v naravno okolje / ekspr. v mestu je vse izumetničeno, na kmetih pa še gospoduje narava; uživati naravo / slikati naravo; pesnik jemlje prispodobe iz narave 3. kar označuje, loči kaj od drugega: značilnosti človeške narave / opredeliti naravo poezije; preiskati naravo virusov / prodreti v naravo stvari // kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste: govoriti o naravi določene bolezni; upoštevati naravo dela; ugotoviti naravo poškodbe / z oslabljenim pomenom: predavanje je bilo bolj informativne narave; vzrok za spor je politične narave 4. navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje: bila sta različne narave; ekspr. pokazal je svojo pravo naravo / biti dobre, nasilne, razdražljive narave / po naravi je blag, miroljuben; to je v njegovi naravi / ekspr. on je umetniška narava 5. navadno s prilastkom skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje narave je zmogel tak napor; biti močne, slabotne narave; imeti trdno, ekspr. železno naravo ● ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; plačati v naravi ne z denarjem; dajatev v naravi v pridelkih; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva ◊ filoz. filozofija narave filozofska disciplina, ki raziskuje zakone narave s filozofskega stališča; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave ♪
  8.      naravnáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: naravnati merilno vrvico; pred ogledalom si je naravnal kravato; vstala je in si naravnala ruto / naravnati izpahnjeno nogo 2. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje: naravnal je fotografski aparat in začel slikati; naravnati tehtnico / naravnati klimatske naprave na toplo; naravnati ostrino slike; prižgal je tranzistor in naravnal postajo 3. narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer: naravnati daljnogled na vrhove planin / naravnati vodni curek proti gorečemu poslopju / z močnim zamahom vesel je naravnal čoln k bregu / redko dvignil je puško in jo naravnal na cilj nameril / z oslabljenim pomenom naravnal je pogled k njej // napraviti, da dobi kaka dejavnost določeno vsebino: naravnati misli, pogovor na to vprašanje; naravnati pozornost na kaj / naravnati politiko v drugačno smer ● naravnala je svoj korak z njegovim uravnala, uskladila; ekspr. naravnal je oči k njej pogledal jo je; opoldne je naravnala uro naredila, da je kazala točno poldne naravnáti se nar. gorenjsko nameniti se, oditi: naravnal se je spat; naravnali so se k njemu, proti domu naravnán -a -o 1. deležnik od naravnati: natančno naravnana ostrina; ura je bila navita in naravnana 2. raba narašča ki vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini; usmerjen: duhovno naravnan človek; kaznovanje naj bo pozitivno naravnano / k cilju naravnano obnašanje ♪
  9.      naravnáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od naravnati: naravnava izpahnjenega členka / naravnava slike na televizijskem sprejemniku / naravnava daljnogleda na določene objekte 2. knjiž. trajna telesna ali duševna pripravljenost za kaj; dispozicija: pretiravati z nespremenljivostjo dednih naravnav; otrok prinese na svet svojo človeško naravo z določenimi naravnavami // usmerjenost, naravnanost: dati življenju določeno naravnavo; različna domišljijska naravnava ljudi ♪
  10.      naredíti  -ím dov., narédil (ȋ í) 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: narediti avtomobilsko cesto, nov stroj; narediti čevlje, obleko; narediti načrt; narediti nalogo napisati; narediti potico speči; pog. narediti kosilo skuhati, pripraviti; narediti kaj z brušenjem, dolbenjem; narediti si hišo zgraditi, sezidati / narediti šotor postaviti / iz smetane naredijo maslo, iz mleka pa sir pridobijo / narediti stopnicam ograjo // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: narediti globoke brazde; narediti črto potegniti; narediti dekletu kodre / narediti ogenj zanetiti; narediti red; star. narediti luč prižgati / deroča voda je naredila globoke jame; krogla je naredila vdolbino v zid; narediti vrtince / rože so že naredile popke pognale / toča je naredila dosti škode // dati čemu kako lastnost, značilnost: narediti deželo neodvisno; narediti rezilo ostro; narediti gradivo za bralce zanimivo / bogastvo je naredilo moža ošabnega; ta misel me je naredila sentimentalnega; življenje me je naredilo takega / narediti komu skrbi, veselje, žalost // pog., v zvezi z za izbrati, nameniti za kaj: naredil ga je za dediča / naredili so ga za direktorja izvolili 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega a) opravila, dela: narediti izpit, agrarno reformo; pospravila je, pripravila kosilo in naredila še marsikaj drugega; naredil je vse, kar so mu naložili, zato je lahko prost; ne more vsega sama narediti; narediti kaj dobro, uspešno, temeljito; narediti brez ugovarjanja, z veseljem b) dejanja: zamudil je, to je naredil že večkrat; narediti kaj javno, nalašč, naskrivaj; ne zameri mu, saj je naredil iz nepremišljenosti, v jezi / narobe si naredil, da jih nisi povabil / le kaj bi naredil, da voda ne bi več tekla v klet ukrenil; zanima me, kaj bi ti naredil v taki situaciji / v življenju je naredil dosti dobrega; v njegovi odsotnosti so naredili marsikaj nepremišljenega // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: narediti gib, korak, kretnjo; narediti izlet v hribe; narediti malo potrebo; narediti požirek / narediti dolg ne plačati denarnih obveznosti 3. dokončati, končati: kip je delal celo poletje, vendar ga še ni naredil; stvar sem že začel, upam, da jo bom naredil; plačali boste, ko bom naredil 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je naredila, da se jeziš nanjo; fant mu je gotovo nekaj naredil; pazi, da si kaj ne narediš / mati se je bala, da se mu ne bi kaj naredilo zgodilo, pripetilo // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si naredil s knjigami ● nar. nevesta ni spila vina iz strahu, da ji mati ne bi naredila je ne začarala; ekspr. narediti kariero uspeti; ekspr. narediti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. narediti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog., ekspr. kje bi že bil, če seštejem vse metre, ki sem jih danes naredil če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. iz fanta je naredil dobrega pevca vzgojil; ekspr. narediti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; pog. narediti iz muhe slona močno pretirati; pog. ta zna iz nič narediti je zelo spreten, sposoben, domiseln; pog. že spet je naredil v hlače opravil veliko, malo potrebo v hlače; pog., ekspr. prav, pa narediva na pol plačajva vsak polovico (zneska); obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi ◊ gastr. narediti marinado; kozm. narediti masko; rel. narediti križ; voj. narediti kamuflažo naredíti se 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je naredila na vratu; led se je naredil na ribniku / naredil se je dan zdanilo se je; naredila se je noč, tema / lepo vreme se je naredilo // nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je naredil; le poglej, kako se je v tem letu naredila 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narediti se bolnega, redko bolan; narediti se gluhega, nevidnega, veselega; naredil se je, kakor da spi; naredil se je, kot da misli oditi ● črno se mi je naredilo pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. fant se je naredil po očetu postal je tak kot oče; pog. iz vina se je naredil kis vino se je skisalo; pog. vesel sem, da se je tako naredilo končalo, zgodilo; ekspr. le kaj se bo iz tega naredilo nastalo, se razvilo narejèn -êna -o 1. deležnik od narediti: grad je bil narejen v srednjem veku; narejen iz kamna, lesa; na roke narejen; narejen po predlogi; narejen v romanskem slogu; malomarno, natančno, umetno narejen 2. ki kaže določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narejen nasmeh; narejena dobrodušnost; odgovoril je z narejeno strogostjo / narejeno vedenje; prisl.: narejeno se nasmehniti; narejeno mirno govoriti; sam.: v njegovem vedenju ni nič narejenega ♪
  11.      narekovánje  -a s (ȃ) glagolnik od narekováti: razlagi sledi narekovanje glavnih misli; pisanje po narekovanju po nareku ♪
  12.      narezljáti  -ám dov. (á ȃ) z rezljanjem narediti, izoblikovati: prodajala sta, kar sta čez zimo narezljala — cokle, kuhalnice, sklede // narediti majhne, goste zareze: narezljati papir za okras narezlján -a -o: bonboni so zaviti v rdeč narezljan papir; les je bil poslikan in narezljan ♪
  13.      naróbe  prisl. (ọ̑) 1. izraža položaj ali smer, ki je drugačna kot normalna: obrniti kažipote narobe; obuti nogavico narobe / obračati kolo na desno in narobe; narobe obrnjen portret s hrbtno stranjo spredaj; z glavo navzdol; blago se lika in šiva narobe na narobni strani; sedel je na stol narobe tako, da je bil obrnjen proti naslonjalu; vrteti film narobe nazaj ♦ bot. narobe srčasti list srčasti list, zožen ob peclju 2. izraža, da dejanje ali stanje ni v skladu z določenim pravilom, normo, ant. prav: narobe se lotiti stvari; narobe narediti, odgovoriti; ravnali bi zelo narobe, če bi vztrajali; ekspr. učijo te ravno narobe, kakor je prav / narobe si razumel moje pojasnilo / ekspr., v povedni rabi: račun je narobe; to je narobe, da ga nisi pozdravil; z nikalnico ne bi bilo narobe, če bi ga poklicali izraža primernost, koristnost česa ∙ ekspr. če ga ni pravi čas domov, je že narobe so doma v skrbeh; so nejevoljni; ekspr. ni se pripeljal, morda je kaj narobe je bolan; ima težave; pog. med sosedi je marsikaj narobe je v marsičem nesoglasje; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; ekspr. tam je vse narobe godijo se neprijetne, težke reči; star. pa dajte tisti denar, če vam ni narobe če morete; če se strinjate; ekspr. z njim je nekaj narobe ni popolnoma zdrav; nima urejenega razmerja do okolice; ekspr. danes je s teboj nekaj narobe imaš skrbi; nisi dobre volje; pog. vse nam gre, hodi narobe povzroča težave; pog. narobe je stopil in si zvil nogo neprimerno, neprevidno 3. ekspr. nasprotno, obratno: prej so se ga ogibali, zdaj je narobe; zlog izgovarja kratko, pa je ravno narobe prav; hlev ima prevelika okna, hiša pa narobe; življenje je boj, pa tudi narobe se sme reči: boj je življenje / oblika je povezana z vsebino in narobe // uvaja novo trditev namesto prej zanikane: ni dolgočasno, narobe, še zabavno je; dela ni konec, mi smo, narobe, prepričani, da se šele začne; neskl. pril., nav. ekspr.: narobe junak; to je narobe znanost; takšen red je pravi narobe svet ♪
  14.      naróben  -bna -o prid. (ọ̑) 1. v zvezi narobna stran stran, ki ima manj izdelan, manj lep videz kot druga stran: primerjati lice in narobno stran; narobna stran tkanine, usnja / volnene tkanine likamo na narobni strani 2. knjiž. obrnjen, obraten: gledati narobno sliko obraza v vodi; kronološko zaporedje je lahko tudi narobno od navedenega // napačen, nepravi: prijeti za narobni konec noža / zavil je v narobno smer ♪
  15.      narókvica  -e ž (ọ̑) arheol. zapestnici podoben okrasni predmet, ki se nosi na lakti ali nadlakti: v grobu so našli prstane, ogrlice in narokvice ♪
  16.      nasláden  -dna -o prid. (ā) nanašajoč se na naslado: nasladne misli, predstave / nasladen občutek / zabave nasladnih meščanov / mislila je, da je lepa, elegantna in nasladna / piti v nasladnih požirkih nasládno prisl.: nasladno se smejati ♪
  17.      naslájati se  -am se nedov. (á) nav. ekspr. imeti, doživljati zelo prijeten, ugoden občutek zaradi zadovoljevanja kakega nagnjenja, želje: naslaja se ob njeni lepoti, sramežljivosti, zadregi; naslajati se ob misli na bogastvo, zmago; spolno se naslajati / naslajati se nad lepoto pokrajine / naslajati se s pornografskimi revijami / naslajati se s pijačo naslájati star. razveseljevati: ptičje petje mu je naslajalo uho ♪
  18.      naslávljati  -am nedov. (á) 1. pisati naslov prejemnika pošiljke: naslavljati pošiljke / vsa pisma je naslavljal na brata 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga nakazuje samostalnik, in njegovo usmerjenost: naslavljati očitke meščanstvu; naslavljati kritike, pohvale na predsednika 3. knjiž. dajati naslov: naslavljati pesmi, poglavja / naslavljati slike z abstraktnimi naslovi 4. knjiž. v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: naslavljali so ga (s) tovariš predsednik; naslavljati koga z doktorjem ♪
  19.      naslòv  -óva m (ȍ ọ́) 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov / drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov / naslov heroja, udarnika / častni naslov č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba // publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov ● publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel ◊ biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov ♪
  20.      naslóvnica  -e ž (ọ̑) 1. redko naslovljenka: izročiti pošiljko naslovnici 2. žarg., tisk. naslovna stran: oblikovati, urediti naslovnico; slika na naslovnici ◊ ptt listek z naslovom, pritrjen na pošiljko, na katero ni mogoče napisati naslova ♪
  21.      naslúhniti  -em dov. (ú ȗ) star. prisluhniti: napeto je nasluhnil glasovom / brž ko je nasluhnil, da odhaja v tujino, je o tem obvestil ostale slišal, izvedel ♪
  22.      naslúšati  -am, in naslúšati tudi naslušáti -am nedov. (ú; ú á ú) star. poslušati: naslušal sem, odkod prihaja šum / pazljivo je naslušal vsako besedo // prisluškovati: potuhniva se, tukaj bom naslušal naslúšati se, in naslúšati se tudi naslušáti se naslišati se: ne more se je nagledati in naslušati / naslušal se je njenih neumnosti naveličal poslušati ♪
  23.      nasmíhati se  -am se nedov. (ȋ ȋ) z manj poudarjenim izrazom obraza, navadno z le rahlo raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti veselje, radost: nasmihata se drug drugemu; ljubeznivo, skrivnostno se nasmiha; ob tej misli se je veselo nasmihal / njene ustnice so se nasmihale; ekspr. rahlo se je nasmihal v duši; pesn.: njive in gaji so se nasmihali; izza oblakov se mu nasmiha sonce // ekspr. posmehovati se: mi se nasmihamo vam, drugi se bodo pa nam; nasmiha se njeni govorici, zadregi ♪
  24.      nasplòh  prisl. (ȍ) 1. izraža splošno veljavnost povedanega: kažipot je nasploh tam, kjer je križišče; otrokom nasploh marsikaj spregledajo / knjige berejo redki in nasploh mlajši; to so nasploh znane besede // izraža približno ocenitev, ocenjevanje: kaj mislite nasploh, načelno o tem / ne poznam ga, samo nasploh vem, da je priljubljen / letošnja letina, nasploh rečeno, zaostaja za lansko 2. izraža veljavnost za celoto v primerjavi z njenimi deli; sploh: pred očmi mu ni posameznik, ampak človek nasploh; govori o gospodarstvu nasploh in še posebej o kmetijstvu / gre za prepoved zbiranja večjih skupin in nasploh ♪
  25.      naspróten  -tna -o prid. (ọ̑) 1. ki je, se nahaja tako, da glede na izhodišče na drugem koncu, strani omejuje vmesni prostor: priplavati na nasprotni breg; z nasprotnega hriba so prihajali glasovi; slika visi na nasprotni steni; odšel je skozi nasprotna vrata / prijeti za nasprotni konec palice / pri nasprotni mizi so sedeli sami znanci bližnji, sosednji / zasukati kolo v nasprotno smer; nasprotna stran / pomagati si na nasprotni način / nasprotni gol // ki deluje ravno drugače kot izhodiščni: odbiti nasprotni napad; prestreči nasprotni udarec; nasprotna sila / piha močen nasprotni veter / nasprotni promet; nasprotna vozila 2. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: oče in sin sta nasprotnega značaja; nasprotna ideologija / nasprotna izjava; ekspr. diametralno nasprotna trditev; dobivati nasprotna povelja / nasprotna prizadevanja 3. katerega prizadevanje, delovanje ima z določenim tekmovalen, nesoglasen, neujemalen odnos: nasprotni igralec; nasprotno moštvo / prestopil je v nasprotni tabor; nasprotna stranka / nasprotna vojska 4. v povedni rabi ki je, nastopa proti delu, mnenju, naziranju drugega: kdo mi je nasproten; izjave prič so si nasprotne; to je nasprotno vsem našim prizadevanjem ● publ. poravnajte račun, v nasprotnem primeru boste plačali zamudne obresti drugače, sicer ◊ bot. nasprotni listi nasproti stoječi pari listov; geom. nasprotni stranici po dve in dve premici četverokotnika, na katerih so vsa štiri oglišča; jur. nasprotna tožba tožba, ki jo vloži toženec v tekoči pravdi zoper tožnika; mat. nasprotna predznaka plus in minus v odnosu drug do drugega; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji nasprótno 1. prislov od nasproten: nasprotno delovati; nasprotno usmerjeno gibanje 2. uvaja novo trditev namesto prej zanikane: s to izjavo ni škodil samo sebi, nasprotno, to bo škodilo vsemu kolektivu; izjava ni resnična, nasprotno, zlonamerna je; prosil ga nisem jaz, nasprotno, on mene; sam.: dosegel je ravno nasprotno; prepričal sem ga o nasprotnem ♪

   1.871 1.896 1.921 1.946 1.971 1.996 2.021 2.046 2.071 2.096  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA