Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sli (1.401-1.425)


  1.      klopotánje  -a s (ȃ) glagolnik od klopotati: klopotanje cokel / sliši se klopotanje konjskih kopit / klopotanje mlinskih koles / klopotanje štorkelj ♪
  2.      klopotáti  -ám in -óčem nedov. (á ȃ, ọ́) 1. nav. ekspr. slišno, odsekano udarjati ob tla: cokle so klopotale po kamnitem tlaku / po kamenju klopotajo konjska kopita peketajo // dajati odsekane, navadno enakomerne glasove: štorklje so klopotale na strehi / čaplje so klopotale s kljuni; pren., ekspr. v sobi so klopotali pisalni stroji ∙ star. zobje so jim klopotali od mraza šklepetali // klopotaje premikati se: po hodniku so že zgodaj klopotali bolniki / konj je počasi klopotal naprej 2. slabš., redko govoriti, pripovedovati: ne ve, kaj klopota / klopota neumnosti klopotáje: hodil je, klopotaje s čevlji; štorklje so glasno klopotaje krožile nad hišami ♪
  3.      klorát  -a m (ȃ) kem. sol klorove kisline: kalijev klorat ♪
  4.      klórov  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na klor: klorova kislina, spojina / klorova voda raztopina klora v vodi ♪
  5.      ko  vez. I. v odvisnih stavkih 1. v časovnih odvisnih stavkih za izražanje a) da se dejanje odvisnega stavka godi istočasno z dejanjem nadrednega: ko sem se bližal domu, me je oče čakal pred vrati; ko se je prebudil, je stalo sonce že visoko / ekspr. so dnevi, ko ne more nič delati / s prislovom: medtem ko stopa po gozdu, poči strel; kmet zaloti zajca, ravno ko obira zelnato glavo b) da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem: ko prideš domov, napiši pismo; o tem se pogovoriva, ko se vrnem / s prislovom: brž ko se vreme izboljša, se odpravim na pot; potem ko so otroci odrasli, so se razkropili po svetu; pokliči me, takoj ko se vrneš c) nav. ekspr. da se dejanje odvisnega stavka zgodi po dejanju nadrednega: ne bo dolgo, ko bomo pod svojo streho / s prislovom za novico sem zvedel, še prej ko sem se vrnil preden // navadno v zvezi medtem ko za poudarjanje nasprotja, različnosti med dejanjem nadrednega in odvisnega stavka: medtem ko sem se jaz moral učiti, so hodili drugi v kino; oni imajo vino, medtem ko pijemo mi samo vodo / publ.: medtem ko naši prevozniki niso povišali cen, so tuji podvojili stroške prevoza; lani je imela industrija precej težav, medtem ko je položaj letos mnogo boljši letos pa 2. ekspr., v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: zdaj pa imaš, ko si tako nerodna; kaj bi tajil, ko pa je res; ne more brati, ko pa nima očal pri sebi 3. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če: prav rad bi ti posodil, ko bi imel toliko / ko bi se bil fant vsaj malo učil, bi bil izdelal // ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje želje ali omiljenega ukaza: ko bi si le dal kaj dopovedati; ko bi ti vedela, kako je pri nas hudo; prosil bi vas, ko bi mi dali koga za spremstvo / kaj, ko bi poslali po zdravnika 4. knjiž., nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: ko bi tudi imel, tebi ne bi dal; tudi v kuhinjo ni pogledala, ko je sicer rada stopila tja 5. knjiž., v primerjalnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom ali v zvezi z da za izražanje približne, dozdevne podobnosti; kakor, kot: pregiba ustnice, ko da moli; odskočil je, ko da bi ga (bila) kača pičila 6. ekspr., v primerjalnih odvisnih stavkih, s primernikom za izražanje sorazmernosti z dejanjem nadrednega stavka: bolj ko vpije, manj ga poslušajo; dalj ko je bral, bolj ga je povest zanimala ll. pog., med členi v stavku kakor, kot: a) dela ko v prejšnjih časih b) letošnja prireditev je lepša ko lanska / ni tako močen ko brat / ni mi pisal več ko enkrat c) vede se ko gospodar / drži se ga ko klop; krade ko sraka; molči ko grob; bled ko zid; lačen ko volk; star ko zemlja; tema je ko v rogu č) tega ne povej drugemu ko njemu ● nar. zahodno ko hitro je stopil iz hiše, ga je zmrazilo kakor hitro; ekspr. naj pride prej ko mogoče ali prej ko prej kar se da hitro, kar najhitreje; prim. bržkobrž, prejkoprej, slejkoprej ♪
  6.      kocénje  -a s (ẹ̑) več (zeljnih, ohrovtovih) kocenov, koceni: košaro kocenja je stresla kravi v jasli ♪
  7.      kóckati  -am nedov. (ọ̑) 1. igrati igro (na srečo) s kockami: kocka z bogatim tujcem / ekspr. kockati na srečo / otroci so se vse popoldne kockali // pog. igrati igro (na srečo) sploh: samo pije in kocka 2. tlakovati z (granitnimi) kockami: delavci kockajo še zadnji del cestišča kockajóč -a -e: slika prikazuje kockajoče vojake kóckan -a -o: cesta je skozi vas kockana; kockano cestišče ♪
  8.      kócna  -e ž (ọ̑) nar. gorenjsko veriga (za privezovanje goveda k jaslim) ♪
  9.      koconóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) vet. ki ima z dolgo dlako ali perjem porasle noge: koconogi konj, pes; koconoga kokoš ♦ zool. koconoga kanja ptica ujeda z nogami, poraslimi do prstov, Buteo lagopus ♪
  10.      kočljív  -a -o prid., kočljívejši (ȋ í) 1. nav. ekspr. ki povzroča občutek neprijetnosti, zadrege: pogovor je postajal kočljiv; kočljivo vprašanje / kočljiv človek pretirano občutljiv / znašli so se v kočljivem položaju // ki zahteva pri uresničitvi sposobnost, spretnost, pronicljivost: dobiti kočljivo nalogo; reševati kočljive zadeve / kočljiv poklic 2. zastar. izbirčen, zahteven: otrok je razvajen in kočljiv / opravljen s kočljivo skrbnostjo (pretirano) veliko ♪
  11.      kodélja  -e ž (ẹ̑) v šop zvito očiščeno predivo za ročno predenje: na preslico je nataknila novo kodeljo; puliti laneno predivo iz kodelje; razkuštrana glava, podobna veliki kodelji; pren., ekspr. njegov obraz je bil ogromna kodelja sivih kocin ♦ tekst. preja iz kratkih konopljenih izčesanih vlaken ♪
  12.      koketírati  -am nedov. (ȋ) 1. nav. ekspr. izražati naklonjenost, simpatijo do osebe drugega spola, navadno z opaznim vedenjem ali govorjenjem, spogledovati se: sedela sta v slaščičarni in koketirala / rad je koketiral z mladimi dekleti / igralec je koketiral z občinstvom // izkazovati, imeti površen, neresen ljubezenski odnos; ljubimkati: vse poletje sta koketirala / koketira s sošolcem 2. ekspr., v zvezi z z izražati naklonjenost, simpatijo do česa sploh: koketirali so z idejo trializma / koketira z mislijo na uspeh / ta filozofija koketira z idealizmom ♪
  13.      kokodájs  -a m (ȃ) posamezen glas pri kokodajsanju: slišati je bilo le kokodajs // redko kokodajsanje: kokoši so se z glasnim kokodajsom razpršile ♪
  14.      kokodákanje  -a s (ȃ) glagolnik od kokodakati: slišati je bilo kokodakanje kokoši / tega njenega kokodakanja je že pošteno sit ♪
  15.      koláž  -a tudi colláge -ea [kolaž] m (ȃ) 1. um. slikarska tehnika, pri kateri se podoba oblikuje z lepljenjem koščkov papirja, krpic, lesa, lepljenka: gvaš in kolaž / izdelki v kolažu // slika v tej tehniki: kupil je lep kolaž 2. publ. filmsko ali dramsko delo, narejeno iz zelo različnih snovnih, oblikovnih in drugih elementov ali delov: satirični kolaž / dramski kolaž ♪
  16.      kólcanje  -a [u̯c] s (ọ̄) glagolnik od kolcati: slišalo se je močno kolcanje ♪
  17.      kólcati  -am stil. kólčem [u̯č] nedov. (ọ̄) 1. sunkovito, navadno glasno izdihavati zrak iz želodca zaradi krčev v trebušni preponi: pogosto kolca in kašlja; s smiselnim osebkom v dajalniku: spet se mi kolca; fantu se je od strahu kolcalo; nav. elipt., ob kolcanju (kolca se mi), le kdo spet misli name // nizko govoriti, pripominjati: že dolgo kolcajo o tem, naredijo pa nič; nehaj kolcati 2. pog., z dajalnikom tožiti se po čem, pogrešati kaj: le malo počakaj, kmalu se ji bo kolcalo po domu / še danes se jim kolca po tistih časih ne morejo jih pozabiti, še si jih želijo ♪
  18.      kolékcija  -e ž (ẹ́) navadno s prilastkom sistematično urejena skupina predmetov, stvari, navadno istovrstnih, zbirka: kolekcija slik, vzorcev, znamk / tovarna pletenin je predstavila prve spomladanske kolekcije; reklama za novo knjižno kolekcijo zbirko / ekspr. kupil ji je celo kolekcijo brisač in krp ♪
  19.      kóličkaj  prisl. (ọ̑) ekspr., navadno v odvisnih stavkih 1. izraža prav majhno, še mogočo mero, stopnjo: na vsakem količkaj pripravnem kamnu je počival / če me imaš le količkaj rad, mi boš pomagal; odnesli so vse, kar je bilo količkaj vredno / prihajal je, kadar je količkaj mogel / redko če bo količkaj leto, ne bomo stradali vsaj malo dobra letina 2. izraža prav majhno, še mogočo količino: kjer je bilo količkaj ravnine, so jo zorali / s količkaj sreče boš ujel ribo ♪
  20.      kólikor  vez. (ọ̑) 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje sorazmernosti s količino ali mero, nakazano v nadrednem stavku: les, kolikor ga je treba, dobiš v zadrugi; plačaj toliko, kolikor je vredno; delam, kolikor morem; elipt. dohodkov je toliko, kolikor izdatkov / s primernikom kolikor več ima, toliko bolj skopari / s presežnikom kolikor najbolj mogoče izkorišča razmere ∙ preg. kolikor glav, toliko misli // ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje visoke mere, stopnje: ves je malopriden, kolikor ga je; pridi k nam, kolikor se da hitro; elipt. naredi kolikor mogoče hitro / v prislovni rabi, piše se tudi brez vejice naj stane kolikor hoče / kolikor daleč sega pogled, je sama ravnina / očitali so mu nezmožnost, lenobo in kolikor je še takih napak // nav. ekspr. za izražanje previdnega sklepanja, trditve: kolikor ga poznam, bo rad pomagal; v tem kraju še nisem bil, kolikor se spominjam; kolikor vem, za vse velja enaka pravica 2. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: kolikor si prizadeva, ne more se privaditi; ni se mu posrečilo, kolikor se je tudi trudil če se je še toliko 3. publ., v pogojnih odvisnih stavkih če: vlak prevozi progo v dveh urah, kolikor nima zamude / neustalj. v kolikor ne poravnate računa pravočasno, vam zaračunamo zamudne obresti kólikor tóliko prisl. izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo: živela sta (še) kolikor toliko dobro; tudi ti si kolikor toliko kriv; Napoleon je dal našemu jeziku kolikor toliko pravic ♪
  21.      koloníja  -e ž (ȋ) 1. v kapitalizmu dežela, ki je pod oblastjo gospodarsko močnejše države, od katere je prostorsko ločena: kolonije se borijo za neodvisnost; britanska, francoska kolonija; eksploatiranje kolonij 2. v etnično tujem okolju živeča skupina pripadnikov kake narodnosti, države: obiskati kolonijo; jugoslovanska kolonija v Franciji 3. zlasti prva leta po 1945 organizirano preživljanje počitnic otrok in mladine: organizirati kolonijo / iti v kolonijo / počitniška kolonija; zdravstvena kolonija 4. večja skupina po enotnem načrtu zgrajenih stanovanjskih hiš: stanovati v koloniji / delavska, rudarska kolonija / stanovanjska kolonija 5. zool. veliko skupaj živečih živali iste vrste: kolonija pingvinov / čigra gnezdi v kolonijah ◊ um. slikarska kolonija organizirano krajše skupno bivanje in delo slikarjev; zgod. kolonija pri Feničanih, starih Grkih in Rimljanih mestna naselbina, ki leži zunaj strnjenega državnega ozemlja ♪
  22.      koloríst  -a m (ȋ) 1. um. slikar, ki mu je barva glavno, najpomembnejše izrazno sredstvo: velja za enega najboljših koloristov; Tizian in drugi beneški koloristi 2. knjiž. kdor kaj obarva, pobarva: koloristi in barvni retušerji ♪
  23.      kolorít  -a m (ȋ) 1. um. barve, barvni odtenki (na sliki): enoten kolorit / slika ima živahen kolorit 2. knjiž. izrazite poteze, značilnosti: v prevodu je ohranjen orientalski kolorit ♪
  24.      kolportêr  -ja m (ȇ) 1. kdor prodaja časopise, revije po ulicah: zaposlil se je kot kolporter / publ. leteči kolporter ki prodaja časopise, revije, hodeč po ulicah, vlakih, avtobusih 2. knjiž., redko, s prilastkom razširjevalec, oznanjevalec: bil je vnet agitator in kolporter slovanstva ♪
  25.      kománda  -e ž (ȃ) 1. kratek ustni ukaz, zlasti v vojski; povelje: na daleč je bilo slišati oficirjeve komande / ustaviti se na komando stoj! // pog. ukaz, povelje sploh: čakati na komando za odhod / dobili so komando, da se ne smejo upirati / ekspr. komanda je padla povelje je bilo izrečeno; odločeno je / ubogati mora na komando takoj, brez ugovorov 2. skupina vojaških starešin, ki (lahko) poveljuje vojaški enoti ali skupini enot; poveljstvo: komanda se s predlogom ne strinja; bataljonska, divizijska komanda; pren., pog. v službi smo dobili novo komando ♦ voj. komanda garnizona vojaška ustanova, odgovorna za skupne zadeve enot garnizona; komanda mesta do 1957 zaledna vojaška teritorialna enota // sedež take skupine vojaških starešin: zadržali so ga na komandi / ustavil se je pred komando 3. pog. pravica poveljevati vojaški enoti ali skupini enot; poveljstvo, poveljevanje: komando dati, izročiti najsposobnejšim; komando nad vojsko je prevzel general / priti pod komando zaveznikov ∙ pog. vso komando ima v svojih rokah vse vodi, o vsem odloča; pog. popolnoma je pod ženino komando v vsem se ji podreja 4. v nekaterih deželah oddelek, navadno vojakov ali zapornikov, za posebne naloge: delovna komanda; član taboriščne komande 5. nav. mn., teh. priprava ali del priprave za upravljanje, vodenje strojnih naprav: komande delujejo brezhibno; nožne, ročne komande / sistem dvojnih komand ♪

   1.276 1.301 1.326 1.351 1.376 1.401 1.426 1.451 1.476 1.501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA