Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
slepi (100)
- slepíca -e ž (í) knjiž. 1. slepa ženska: slepico je vodila majhna deklica // ženska, ki česa ne opazi, dojame: ne morem verjeti, da si taka slepica 2. preprosta svetilka: vzela je slepico in šla v klet ● knjiž. imeti slepice na očeh plašnice; nar. notranjsko utrgati nekaj slepic telohov ◊ les. grča, prekrita s poznejšim večletnim prirastkom lesa; zool. majhna kača z valjastim gladkim telesom in kratkim repom, Typhlops vermicularis ♪
- slépič -a tudi slepìč -íča m (ẹ̄; ȉ í) 1. črvasti podaljšek slepega črevesa: ognojen, počen slepič; operacija slepiča; vnetje slepiča / slepič se mu je razlil gnoj je iztekel iz njega 2. nar. kači podoben kuščar brez nog in z majhnimi očmi; slepec: še slepiča se boji ♪
- slépičevje tudi slepíčevje -a s (ẹ̄; í) anat. spodnji del trebuha ob slepiču: bolečine v slepičevju ♪
- slepílec -lca [u̯c in lc] m (ȋ) knjiž. kdor koga slepi, zaslepljuje: premeteni slepilci ♪
- slepílen -lna -o prid. (ȋ) ki slepi, zaslepljuje: slepilne luči avtomobilskih žarometov / ekspr. širiti slepilno propagando / slepilni manever manever za prevaranje nasprotnika ∙ slepilna pištola strašilna pištola ♪
- slepílka -e [lk in u̯k] ž (ȋ) knjiž. 1. ženska, ki koga slepi, zaslepljuje: bila je nevarna slepilka 2. nav. mn. priprava, ki zlasti konjem od strani zaslanja oči, da se ne plašijo; plašnica: nadeti konju slepilke ♪
- slepílo -a s (í) nav. ekspr. 1. kar koga slepi, zaslepljuje: obvarovati mladino pred slepili; taka demokracija je le politično slepilo // preveč optimistična predstava, ki ne ustreza resnici: predajati se slepilom; slepila mladosti 2. na videz bleščeča stvar brez vsebine: te reklame so samo slepilo; ne mara za zunanji blišč in poceni slepila ● zastar. zračno slepilo fatamorgana ♪
- slepítev -tve ž (ȋ) glagolnik od slepiti: slepitev s praznimi besedami ♪
- slepíti -ím nedov., slépi (ȋ í) 1. s svojo svetlobo povzročati, da kdo (skoraj) ne vidi: z roko si je pokrila oči, ker jo je slepila luč; žarometi nas slepijo / bliski so slepili oči; močna svetloba slepi / solze so jo slepile 2. ekspr. povzročati, da kdo ne more razsodno misliti, presojati: jeza, strast ga slepi; prevelika ljubezen do otrok mater slepi 3. ekspr. z govorjenjem, ravnanjem povzročati, da ima kdo o kaki stvari mnenje, ki ne ustreza resnici: mene ne boš slepil; slepila sta se, da hčerina bolezen ni nevarna / ni se slepil, da bo obljubljeno z lahkoto uresničil / slepiti koga s prijaznimi
besedami ● knjiž. megla slepi cestne svetilke zaradi megle slabo svetijo; star. znala je slepiti fante pridobivati si njihovo ljubezensko naklonjenost slepèč -éča -e: slepeč se, da ni več bolan, se je nehal zdraviti; slepeči žarki; slepeča svetloba; prisl.: slepeče se je zabliskalo; slepeče bel sneg ♪
- slepív -a -o prid. (ȋ í) redko slepilen, slepljiv: slepiva svetloba / ni si delal slepivih sklepov ♪
- oslepítev -tve ž (ȋ) glagolnik od oslepiti ali oslepeti: oslepitev je bila takrat pogosta kazen / pri tej bolezni mu grozi oslepitev ♪
- oslepíti -ím dov., oslépi; oslépil (ȋ í) 1. narediti slepega: oslepiti ptiče; ujetnike so oslepili // s svojo svetlobo povzročiti, da kdo (skoraj) ne vidi: žarometi so ga oslepili / gledanje v sonce ga je oslepilo 2. ekspr. povzročiti, da kdo ne more razsodno misliti, presojati: ljubezen jo je oslepila; zmaga ga je oslepila ◊ agr. oslepiti brste, očesa izrezati jih pred cepljenjem ali pri oblikovanju krošnje oslepljèn -êna -o: oslepljen človek; biti oslepljen zaradi močne svetlobe; oslepljen od ljubezni ∙ knjiž., redko šipe so oslepljene motne, neprozorne ♪
- preslepíti -ím dov., preslépi; preslépil (ȋ í) 1. ekspr. prevarati, ukaniti: dal se je preslepiti; spoznal je, da so ga preslepili; preslepiti sovražnika; preslepil je svoje zasledovalce in ušel; preslepiti koga s prijaznimi besedami / to govorjenje je tudi njega preslepilo / preslepiti svojo voljo 2. slabš. pridobiti si ljubezensko naklonjenost koga: menda jo je že čisto preslepil s svojim sladkim govorjenjem / vsi poznate njeno zvestobo, noben fant je ne preslepi ● star. sovraštvo me je preslepilo in planil sem nanj vzelo razsodnost, presojo preslepljèn -êna -o: biti usodno preslepljen ♪
- sámoslepílo -a s (ȃ-í) knjiž. slepilo, s katerim kdo slepi samega sebe: te predstave o uspehu so le samoslepilo ♪
- zaslepítev -tve ž (ȋ) glagolnik od zaslepiti: nesreče je kriva zaslepitev nasproti vozečega voznika / zaslepitev ljudi z lažnimi obljubami ♪
- zaslepíti -ím dov., zaslépi; zaslépil (ȋ í) 1. s svojo svetlobo povzročiti, da kdo (skoraj) ne vidi: zaslepil ga je močen odsev zrcala; žarometi so ga zaslepili 2. ekspr. povzročiti, da kdo ne more razsodno misliti, presojati: jeza ga je zaslepila; zaslepila sta ga uspeh in bogastvo / s svojim videzom ga je čisto zaslepila 3. ekspr. z govorjenjem, ravnanjem povzročiti, da ima kdo o kaki stvari mnenje, ki ne ustreza resnici: govornik jih je zaslepil s svojo retoriko / zaslepila jih je navidezna radikalnost strankinega programa; niso se pustili zaslepiti lažnim obljubam zaslepljèn -êna -o: zaslepljen od močne svetlobe; zaslepljeno ljudstvo;
prisl.: zaslepljeno vdan človek ♪
- akúten -tna -o prid., akútnejši (ȗ) 1. ki ga je treba rešiti, pereč: akutni problemi; akutna kriza; akutno vprašanje 2. med. ki se hitro razvija: akutni revmatizem; kronične in akutne bolezni; akutno vnetje slepiča ♪
- apendicítis -a m (ȋ) med. vnetje slepiča ♪
- apéndiks -a m (ẹ̑) 1. knjiž. dodatek, dopolnilo h knjigi: v apendiksu je zadevo pojasnil 2. anat. črvasti podaljšek slepega črevesa; slepič ♪
- arkatúra -e ž (ȗ) um. slepi arkadni loki na polstebrih ♪
- bleščáva -e ž (ȃ) 1. močna svetloba: bleščava nas slepi; griči se kopljejo v sončni bleščavi; bleščava dneva, mladega jutra // odbijanje močne, iskreče se svetlobe: ščemeča bleščava snega; bleščava morja 2. knjiž., redko razkošje, sijaj: svet bleščave in krasote ♪
- bléščiti -im nedov. (ẹ́) redko jemati vid, slepiti: sonce ga blešči; bliski mu bleščijo oči ♪
- bleščôba -e ž (ó) bleščava: bleščoba ga slepi; sončna bleščoba / pisana panorama bleščobe ♪
- blísk -a m (ȋ) močna trenutna svetloba pri razelektrenju ozračja: bliski osvetljujejo nebo, nas slepijo; bliski švigajo; na obzorju se utrinja blisk na blisk; slepeč blisk; blisk in grom; kakor blisk je planil jastreb med kokoši; novica se je raznesla ko blisk; misel, hitra ko blisk; (kakor) v blisku se je zgodilo; pren. iz oči mu švigajo jezni bliski; oči mečejo bliske // močna, trenutna svetloba sploh: blisk eksplozije, reflektorja, svetilnika ♪
- blíšč -a m (ȋ) 1. močna svetloba: blišč ognja me slepi; blišč sončnih žarkov // odbijanje iskreče se svetlobe: blišč biserov, ledenika 2. knjiž. razkošje, sijaj: nastopal je z vsem bliščem srednjeveškega vladarja; ne mara za zunanji blišč; pren. duhovitost in besedni blišč ♪
1 26 51 76