Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sle (2.399-2.423)


  1.      zajámčiti  -im dov. (ā ȃ) obvezati se za izpolnitev obljube, dolžnosti: zajamčiti redno preskrbo z materialom / zajamčiti komu uspeh / to bi zajamčilo zvišanje pokojnin zajámčen -a -o: uspeh je zajamčen; jeklo z zajamčeno sestavo; zajamčena svoboda misli / zajamčena preskrba zlasti v vojnem času preskrba, ki jo zagotovijo državni organi, da se življenjske potrebščine načrtno in enakomerno razdelijo med prebivalstvo; zagotovljena preskrba ♦ ekon. zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev ♪
  2.      zájec  -jca m (ȃ) 1. glodavec z velikimi uhlji in dolgimi zadnjimi nogami: zajec gloda deblo; zajec je stekel, švignil iz grmovja; ustreliti zajca; pes zasleduje zajca; lov na zajce; sliši kot zajec zelo dobro; spi kot zajec zelo rahlo; teče kot zajec zelo hitro / past za zajce / divji zajec / zajec v omaki // samec te živali: spustiti zajca k zajklji // glodavec s krajšimi zadnjimi nogami, zlasti udomačen: gojiti zajce / domači zajec 2. slabš. bojazljiv, strahopeten človek: prevelik zajec je, da bi si to upal; ne bodi tak zajec 3. priprava za sezuvanje škornjev: škornje si je sezul z zajcem 4. nar. kos svinjskega mesa z delom prsnice, reber in potrebušine: skuhati zajca ● ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari; ekspr. noče biti poskusni zajec noče, da bi na njem kaj preizkušali; skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je poudarja, da kdo česa ne naredi, doseže, čeprav bi to skoraj naredil, dosegel, in da kdo kaj le naredi, doseže, čeprav komaj; na to se razume, spozna kakor zajec na boben prav nič ◊ lov. zajec veči, veka se v stiski oglaša z joku podobnimi glasovi; zool. morski zajec na morskem dnu živeča riba s trebušnimi plavutmi, izoblikovanimi v prisesek, Cyclopterus; planinski zajec v gorskem svetu živeči zajec, ki ima poleti sivo rjavo, pozimi snežno belo dlako, Lepus timidus varronis; poljski zajec na poljih in travnikih živeči zajec z rumeno rjavo dlako, Lepus europaeus ♪
  3.      zakládnik  -a m (ȃ) 1. kdor skrbi, je odgovoren za zakladnico: zakladnik je odprl zakladnico 2. knjiž., v nekaterih državah zakladni minister: zakladnik je član vlade / državni zakladnik 3. star. kdor vodi v društvu, organizaciji blagajniške posle; blagajnik: zakladnik jim je izplačal njihov delež; zakladnik društva ◊ zgod. zakladnik v fevdalizmu uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, ki upravlja zakladnico in premoženje fevdalca ♪
  4.      zaklétev  -tve ž (ẹ̑) 1. po ljudskem verovanju izrek besede, besed, s katerimi se kdo ali kaj zakolne: ob zakletvi se je drevo posušilo // posledica, učinek tega izreka: rešiti se zakletve // beseda, besede, s katerimi se kdo ali kaj zakolne: izgovoriti zakletev 2. ekspr. odločitev, sklep glede česa, podkrepljen s kletvijo: uresničiti zakletev ● zastar. vojaška zakletev vojaška prisega, slovesna izjava ♪
  5.      zaklétje  -a s (ẹ̑) po ljudskem verovanju izrek besede, besed, s katerimi se kdo ali kaj zakolne: pripovedovati o zakletju kraljeviča // posledica, učinek tega izreka: rešiti se zakletja // beseda, besede, s katerimi se kdo ali kaj zakolne: izreči zakletje ♪
  6.      zakljúček  -čka m (ȗ) 1. del, ki zaključuje kak predmet: čipkast zaključek ovratnika; masiven, polkrožen zaključek stavbe / zaključek odprtine, prostora / arhitekturni zaključek // kar zaključuje a) kako dogajanje: zadnja radijska poročila in zaključek oddaje; slavnostni zaključek prireditve, zborovanja / za zaključek povedati šalo b) kako celoto: živahen zaključek skladbe; tretje dejanje je višek in zaključek // del besedila, ki vsebuje bistvene ugotovitve predhodnega besedila, razprave: napisati zaključek 2. glagolnik od zaključiti: s tem filozofom je smer doživela zaključek / po zaključku šolanja ni dobil službe / zaključek sezone / dati znak za zaključek tekmovanja konec 3. navadno s prilastkom končna sodba, misel, do katere se pride na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem: iz povedanega sledi nekaj zaključkov; priti do zaključka, da je treba marsikaj spremeniti / narediti, publ. potegniti zaključek / zaključki posvetovanja / logični, miselni zaključek ● zastar. zaključek o najemu pogodba ♪
  7.      zakljúčiti  -im dov. (ú ȗ) 1. narediti, da je kaj omejena, ločena celota: zaključiti strop z letvicami / zaključiti ovratnik s čipkami / redko zaključiti vrt z živo mejo omejiti, zapreti / krožno, šilasto zaključiti okrasek 2. narediti, da postane kak skupek celota, ki se ne more več povečevati: zaključiti seznam prijavljenih; lista kandidatov se je že zdavnaj zaključila 3. s prislovnim določilom narediti, da se kaj kot celota konča s čim kot svojim zadnjim sestavnim delom: zaključiti ciklus z oddajo o slikarstvu; zaključiti kosilo s črno kavo / zaključiti govor s pozivom k miru 4. končati kaj kot polno, do konca uresničeno celoto: dobili so dovolj denarja, da so dela zaključili; uspešno zaključiti pismo; zaključiti preiskavo, turnejo; šolanje je zaključilo deset učencev / zaključiti krog iskanj; tekmovalci so zaključili sezono / ekspr. zaključil je svoje življenje umrl je // publ. končati: delegacija je zaključila obisk / elipt. ko je govornik zaključil, so ljudje zaploskali / zaključiti z delom končati, opraviti delo; zaključiti s tekmovanjem nehati tekmovati 5. na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem priti do končne sodbe, misli: iz njegovega vedenja je zaključila, da se je nekaj zgodilo; pravilno, zmotno zaključiti / sam pri sebi je zaključil, da ni vredno iti ● žarg., fin. zaključiti blagajno ugotoviti stanje po blagajniškem dnevniku in njegovo enakost s stanjem preštete gotovine v blagajni; zastar. zaključiti denar v blagajno zakleniti; zastar. zaključiti pogodbo skleniti, podpisati ◊ adm. zaključiti naročilnico; fin. zaključiti poslovno knjigo ugotoviti in zapisati stanje na kontih, ki jih vsebuje poslovna knjiga; zaključiti poslovno leto z izgubo; šol. zaključiti oceno določiti zaključno oceno zakljúčiti se navadno s prislovnim določilom končati se: ulica se slepo zaključi / šolsko leto se zaključi konec avgusta zakljúčen -a -o 1. deležnik od zaključiti: lista je že zaključena; preiskava je zaključena 2. ki je zunanje omejena, ločena in polna celota: zaključen sestav teles; geografsko zaključeno področje; vsebinsko zaključen del pesnitve 3. ki je omejena celota, v katero se drugi ne sprejemajo: zaključen krog ljudi; mi smo zaključena družba / zaključena predstava predstava, dostopna samo omejeni, vnaprej določeni skupini ♪
  8.      zakolíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. postaviti, zasaditi kole, količke v zemljo a) za zaznamovanje na zemljišču: zakoličiti cesto, stavbo; vojaki so si zakoličili tabor b) za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju: zakoličiti sadiko; zakoličiti s tremi količki 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom postaviti, zasaditi kaj kam sploh: zakoličiti zastavo blizu pristajališča; zakoličiti strašilo v proso 3. publ. določiti čemu smer, potek: zakoličiti nadaljnji razvoj // določiti meje česa: zakoličiti področje dejavnosti; zakoličiti življenjske cilje / zakoličiti privatno dejavnost po številu zaposlenih omejiti jo glede na število zaposlenih // določiti sploh: zakoličiti norme / z ločili zakoličiti, kako naj se pesem bere / zakoličiti mejnike obdobja postaviti ● žarg., šol. spet je zakoličil dobil negativno oceno zakolíčen -a -o: zakoličena parcela; vse je nadzorovano in zakoličeno ♪
  9.      zakresáti  -kréšem dov., zakrêši zakrešíte; zakrêsal (á ẹ́) udariti s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo iskre: zakresal je kamen in kresilna goba se je vžgala / železje zakreše po steni, da zasmrdi po ognju ● star. v njem zakreše jeza postane jezen; zastar. zakresati star papir zažgati; star. dogodek mu zakreše nove pomisleke vzbudi; star. rad zakreše kako šaljivo reče, pove zakresáti se 1. nastati zaradi udarca česa ob kaj trdega, tako da pride do trenja: pod čevlji se zakrešejo iskre 2. ekspr. močno se zaiskriti, se zasvetiti: zakresati se v soncu / oči se zakrešejo ∙ ekspr. v očeh se mu je zakresalo upanje je bilo videti, da je začel upati ♪
  10.      zakváčiti  -im dov. (á ȃ) knjiž. 1. s kavljem zapeti, se povezati: gusarji so zasledovano ladjo zakvačili in jo potegnili k sebi 2. zapeti, zatakniti: zakvačiti prste za naramnice / prosti konec vrvi zakvačiti v kavelj vlečnega vozila zakváčiti se zapeti se, zatakniti se: srajca se mu zakvači za vejo ♪
  11.      zalájati  -am dov. (ȃ) 1. oglasiti se s kratkim, odsekanim glasom: zunaj je zalajal pes; cvileče, zategnjeno zalajati / v gozdu je zalajal lisjak, srnjak // s predlogom z lajanjem izraziti nejevoljo nad prisotnostjo koga: pes je na vsakega prišleca renčeče zalajal; zalajati nad kom, v koga 2. slabš. reči, povedati z ostrim, zadirčnim glasom: utihni že vendar, je jezno zalajal 3. ekspr. dati lajanju podoben glas: nekje v daljavi so zalajali mitraljezi ♪
  12.      zaléga  -e ž (ẹ̑) 1. zaležena jajčeca ali iz njih izležene ličinke, bube, mlade živali: čebele, mravlje hranijo svojo zalego; bolezni zalege / čebelja, trotovska zalega; ribja zalega ♦ čeb. krmiti na zalego krmiti čebele, da bi matico bolj silile k zaleganju; gnilobna zalega obolela za hudo gnilobo; odkrita v kateri so jajčeca in mlade ličinke, pokrita zalega v kateri so bube in dozorevajoče mladice; presledkasta zalega pri kateri so med zaleženimi celicami prazne celice 2. mladiči, zlasti manjših, nezaželenih živali: samica krmi zalego; gnezdo s kačjo, mišjo, polžjo zalego 3. nezaželene, škodljive živali, navadno v večjem številu: v okolici smetišča se je kmalu pojavila zalega; uničiti, zatreti zalego; gosenice, podgane, voluharji in druga zalega 4. slabš., navadno s prilastkom nezaželeni, škodljivi ljudje: ta zalega se hoče polastiti oblasti; izkoriščevalska, tatinska zalega / bibl. gadja zalega / kot psovka ustrelim te, zalega pasja ♪
  13.      zaletávati se  -am se nedov. (ȃ) 1. hitro se premikajoč prihajati v sunkovit dotik s čim: iz objestnosti se zaletavati v mimoidoče; v temi so se zaletavali v stole, zaboje; vešče se zaletavajo v svetilko // udarjati s hitro vozečim vozilom ob kaj: opiti vozniki avtomobilov se pogosto zaletavajo v ograjo; zaletavati se z avtomobili 2. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotevati česa, delati kaj: ne zaletavajte se, ampak dobro premislite, ker bo veliko stroškov / zaletavati se iz neumnosti v neumnost 3. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izražati pomisleke o čem: javno se zaletavati v program / članek se zaletava v odločitev oblasti / ta fant se zaletava v vsako dekle jo nadleguje zaletavajóč se -a -e: zaletavajoče se kroglice; prisl.: zaletavajoče se česa lotevati ∙ zaletavajoče govoriti, hoditi neenakomerno hitro, sunkovito ♪
  14.      zaletéti se  -ím se dov., zalêtel se (ẹ́ í) 1. hitro se premikajoč priti v sunkovit dotik s čim: v temi se zaleteti v zaboj; hote se zaleteti v koga / muha se zaleti v pajkovo mrežo // udariti s hitro vozečim vozilom ob kaj: zaleteti se z avtomobilom v drevo / zaletela sta se avtobus in tovornjak 2. začeti se hitro premikati z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno dejanje: zaletel se je in preskočil potok; zaletel se je, da bi razbil vrata // s prislovnim določilom hitro se premikajoč usmeriti se kam: bik se je zaletel proti nam; jezdeca se zaletita drug proti drugemu // s prislovnim določilom hitro se premikajoč priti kam: ne zaleti se med goste, v sobo kakor zadnjič / ščuka se včasih zaleti na vodno površino 3. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotiti česa, narediti kaj: priznam, da sem se glede tega zaletel / zaleteti se z gradnjo, odgovorom 4. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izraziti pomisleke glede česa: zaleteti se v besedilo, program 5. priti kot tujek v grlo, sapnik in sprožiti kašelj: grižljaj se mu je zaletel; sapa, slina se mu je zaletela; brezoseb. zaletelo se mu je od smeha / ekspr. glas se mu je zaletel ● zaleteti se z glavo skozi zid, v zid poskušati izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. nekam, v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje zaletèn -êna -o: zaleten avtomobil; zaletena sapa ♪
  15.      zaljubíti se  in zaljúbiti se -im se dov. (ȋ ū) 1. priti v stanje takega ljubezenskega odnosa do koga, ko čustvo prevladuje nad razumom: odkar se je zaljubil, se je čisto spremenil; zaljubiti se na stara leta; nesrečno se zaljubiti; ekspr.: zaljubiti se na prvi pogled; na smrt, z vsem srcem se zaljubiti / zaljubiti se do ušes zelo / zaljubiti se v koga; zaljubila sta se drug v drugega 2. ekspr., v zvezi z v čustveno se navezati na kaj tako, da se vidijo, upoštevajo predvsem lepe, dobre strani: zaljubil se je v te kraje / zaljubil se je v lov zaljubíti in zaljúbiti knjiž. vzljubiti: strastno zaljubiti koga / zaljubiti poezijo zaljúbljen -a -o 1. deležnik od zaljubiti se: zaljubljen človek; biti zaljubljen do ušes; noro, slepo zaljubljen; zaljubljena v rože ∙ vase zaljubljen človek človek, ki zelo občuduje samega sebe 2. ki izraža, kaže stanje takega ljubezenskega odnosa do koga, ko čustvo prevladuje nad razumom: zaljubljeni pogledi; zaljubljene kretnje 3. star. ljubezenski: zaljubljene pesmi; zaljubljena pisma; prisl.: zaljubljeno gledati, govoriti; sam.: pogovori zaljubljenih; peti zaljubljene ljubezenske pesmi ♪
  16.      zamàh  tudi zamáh -áha m (ȁ á; ȃ) 1. sunkovit gib, premik s čim po zraku: zamahu je sledil udarec; roka mu je sredi zamaha obstala; delati dolge zamahe; ptič je poletel z močnimi zamahi; plavalni zamahi; zamah peruti, roke; zamah s koso, z veslom; zamah naprej, nazaj; knjiž. slikar je oblikoval podobo z drznimi, širokimi zamahi potezami; z enim zamahom se je zavihtel v čoln / zaplaval je dva zamaha daleč / slišati je bilo samo zamah peruti zvok, ki nastane pri tem 2. knjiž. polet, zanos: manjka mu zamaha, da bi naredil več; ustvarjalni zamah slikarja / delo so začeli z velikim zamahom // razmah: zamah množičnega ljudskega gibanja v času taborov ● ekspr. recital je bil izveden v enem zamahu brez prekinitev; publ. delo v tovarni se ni moglo razviti s polnim zamahom s polno intenzivnostjo; v polnem obsegu ♪
  17.      zamečkáti  -ám [mǝč tudi meč] dov. (á ȃ) 1. slabš. s počasnim urejanjem česa povzročiti, da se čemu ne posveča več pozornost: vse so nekako zamečkali 2. slabš. s počasnim, nestrokovnim delom povzročiti pri kom slabe posledice: bolnika so zamečkali 3. ekspr. počasi, neodločno reči, povedati: v odgovor je nekaj zamečkal / no prav, je zamečkal ♪
  18.      zamenjáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od zamenjati: a) zamenjava blaga za blago; zamenjava znamk; pogodba o zamenjavi stanovanja / nove knjige dobivajo tudi z zamenjavo / dati kaj v zamenjavo, za zamenjavo / trgovinska zamenjava med državama narašča menjava / narediti zamenjavo b) zamenjava traku pri pisalnem stroju / med tekmo je prišlo do več zamenjav c) zamenjava glasov v besedi č) opazovati zamenjavo straže d) zamenjave oseb v komediji ♦ mat. zamenjava enega algebrajskega izraza z drugim; medsebojna zamenjava spremenljivk 2. kar kaj zamenja: dobiti, poiskati zamenjavo za pokvarjeni del / za to tujo besedo nimamo ustrezne domače zamenjave // kdor koga zamenja na kakem mestu, položaju: na bojišče so prišle zamenjave ♪
  19.      zamêsti  -mêtem tudi -mêdem dov., zamêtel in zamétel zamêtla tudi zamêdel in zamédel zamêdla, stil. zamèl zamêla (é) 1. brezoseb. s snegom, padlim v veliki količini a) zakriti, prekriti: avtomobil je zametlo; zametlo je vse ceste in križišča; če ne gremo naprej, nas bo zametlo / hišo je zametlo do strehe / snega je zametlo do oken nametlo / v osebni rabi sneg je zametel vse poti b) narediti, da kaj ni dostopno, prehodno: zametlo je vse dohode / v gorah jih je zametlo, da so odrezani od sveta / v osebni rabi sneg je zametel prehod, progo 2. z nošenjem, prenašanjem česa kam zabrisati: burja je zametla njihove sledi v snegu; veter je zametel stopinje v pesku ● ekspr. zločinec je zametel vse sledove zabrisal zametèn tudi zamedèn -êna -o: zameteni avtomobili; bila sta zametena v koči; do oken zametene hiše ♪
  20.      zaméšati  tudi zamešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z mešanjem različnih snovi narediti: zamešati pijačo; zamešati testo za palačinke / zamešati žgance 2. z mešanjem spraviti kaj kam: zamešati pecilni prašek med moko; zamešati rozine v testo 3. narediti, da kaj pride med stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: svoje knjige je zamešal med njegove; telefonske linije so se zamešale / pog. dokumente je nekam zamešal založil 4. narediti, da kaj ni več razporejeno po določenem redu: zamešati slike 5. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: zamešati podatke; na izpitu je vse zamešal 6. knjiž. zmesti, zbegati: s svojimi idejami je zamešal ljudi; ni se jim dal zamešati / ob nenadnem ropotu se je zamešal ● knjiž., redko zamešati komu načrte, račune preprečiti njegove načrte; knjiž., redko zamešati komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne; knjiž., ekspr. zamešal se je v gnečo šel je, skril se je zaméšan -a -o: med seboj zamešani podatki, pojmi ♪
  21.      zametávati 1 -am nedov. (ȃ) nav. 3. os. 1. v zvezi s sneg v velikih količinah padajoč zakrivati, prekrivati: sneg zametava poti 2. z nošenjem, prenašanjem česa kam brisati: burja zametava sledove v snegu ♪
  22.      zamísliti si  -im si dov. (í ȋ) 1. v mislih izoblikovati, ustvariti: zamisliti si načrt za pobeg; za pogovor si je že vnaprej zamislil vprašanja; stvar poteka drugače, kot si jo je zamislil / storili so, kakor si je zamislil; ali si lahko zamisliš, kako bo potekal ta poskus 2. v mislih izoblikovati, ustvariti podobo, predstavo česa a) kar v resničnosti (še) ne obstaja: zamislite si črto med dvema točkama; risba je taka, kot si jo je zamislil; njegovo zunanjost sem si drugače zamislil / ni si mogoče zamisliti bolj različna značaja b) kot posledico obnovitve zaznav: trudil se je, da bi si zamislil njen obraz zamísliti se postati intenzivno dejaven v zavesti: postal je in se zamislil; zamisliti se ob čem; globoko se je zamislila; tako so se zamislili, da niso ničesar slišali // navadno v zvezi z v, nad izraža usmerjenost take dejavnosti: zamisliti se v preteklost; zamislili so se nad njihovimi trditvami; zamisliti se nad seboj / ekspr. nad tem dejstvom bi se morali zamisliti posvetiti bi mu morali vso pozornost; to dejstvo je zelo zaskrbljujoče ∙ knjiž. zamisliti se v položaj koga drugega vživeti se zamíšljen -a -o 1. deležnik od zamisliti si: vnaprej zamišljen načrt; biti zamišljen v preteklost; idealno zamišljena družba; knjižnica je zamišljena tudi kot raziskovalno središče 2. ki zaradi intenzivnega premišljanja, razmišljanja ne spremlja dogajanja okoli sebe: biti, postati zamišljen; slabe volje je in ves zamišljen; iti zamišljen proti domu; tiha in zamišljena ženska // ekspr. ki izraža, kaže tako spremljanje dogajanja okoli sebe: zamišljen korak; zamišljen obraz; zamišljen pogled; prisl.: zamišljeno gledati, spregovoriti ♪
  23.      zamíšljenost  -i ž (ȋ) stanje zamišljenega človeka: nesreča je posledica njegove zamišljenosti; prebuditi, ekspr. iztrgati koga iz zamišljenosti / v zamišljenosti ga je prezrl ♪
  24.      zámož  prisl. (ā) star., v zvezi iti zamož omožiti se: branila se je, da bi šla zamož; njene vrstnice so druga za drugo šle zamož // v zvezi dati zamož omožiti: kralj je dal svojo hčerko zamož / dali so jo zamož bogatemu snubcu zámož m neskl. zakon: dekle je godno za zamož; dati hčer v zamož omožiti jo ♪
  25.      zanámec  -mca m (ȃ) nav. mn., ekspr. 1. bodoči pripadnik naroda, ljudstva, h kateremu se šteje govoreči; naslednik, potomec: to bodo uživali še naši zanamci; prednamci in zanamci 2. kdor bo živel, hodil kje za tistimi, h katerim se šteje govoreči: to bo nevarno tudi za zanamce ♪

   2.274 2.299 2.324 2.349 2.374 2.399 2.424 2.449 2.474 2.499  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA