Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

sle (1.426-1.450)


  1.      pol...  ali pól... [pou̯] prvi del zloženk (ọ̑) 1. nanašajoč se na pol, polovica: polleten, pollitrski, poltonski / poldrugi 2. nanašajoč se na napol: polodprt, poltežek, polvolnen; polkonj, polotok; polmrak / poloblečen, polpripravljen / polslišen, polživ / polblazen, polporabljen, polslep ♪
  2.      polastíti se  -ím se dov., polástil se (ȋ í) 1. narediti kaj za svoje, zlasti neupravičeno: polastiti se njegovega denarja / sovražnik se je z orožjem polastil mesta / polastiti se oblasti // ekspr. narediti, da pride kaj osebku v uporabo: bila sva hitrejša in sva se brž polastila klopi 2. nav. ekspr. dobiti močen vpliv, oblast nad kom: hotela se ga je polastiti; ne mara, da bi se ga kdo polastil / skupina drugače mislečih se je hotela polastiti društva ∙ ekspr. brž ko je vstopil, se ga je polastila za ves večer dosegla, da je bil samo v njeni družbi; ekspr. v strasti se je je polastil imel z njo ljubezenski, spolni odnos 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: ginjenost, groza, radost se ga je polastila; nemir, strah se je polastil množice / temna slutnja se mu je polastila duše polaščèn -êna -o: polaščen človek ♪
  3.      polégati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. drug za drugim nameščati se, spravljati se v vodoraven položaj: borci so polegali in začenjali streljati // drug za drugim nameščati se, spravljati se v tak položaj zaradi spanja, počitka: utrujeni so polegali po golih tleh in takoj zaspali / krave so polegale v senco 2. s presledki biti v vodoravnem položaju a) zaradi spanja, počitka: otroci so radi polegali po peči; polegati v senci b) zaradi bolezni: bolnik je slaboten in še polega; mati že dlje časa polega 3. prihajati iz normalnega v poševen, vodoraven položaj: visoko žito rado polega // preh. delati, da pride kaj iz normalnega v tak položaj: otroci, ne polegajte trave 4. knjiž., s prislovnim določilom razprostirati se, razširjati se nizko nad površino: po dolini je začela polegati megla / mrak že polega polégati se 1. postajati manj intenziven, manj izrazit: jeza, vihar se polega 2. prehajati iz lebdečega stanja na površino česa, na dno: blato se počasi polega na dno / prah za avtomobilom se polega ● star. to blago se ji lepo polega ji lepo pristaja ♪
  4.      polesketávati se  -am se tudi polesketávati -am nedov. (ȃ) v presledkih se lesketati: gladina vode se polesketava; v sončni svetlobi so se polesketavali bajoneti; pren., ekspr. v očeh se jim je polesketaval upor ♪
  5.      polèt  -éta m (ȅ ẹ́) 1. krajevno, časovno omejeno letenje: polet od Ljubljane do Zagreba je trajal pol ure; vsa letala so se vrnila s poleta nad sovražnim ozemljem; čarterski, izvidniški polet / letalski poleti / vesoljski poleti; polet na luno / svatbeni, ženitovanjski polet matice pri katerem se matica opraši ♦ šport. smučarski poleti pri katerih smučarski skakalec leti nad 90, 100 m daleč 2. redko let, letenje: spremeniti smer poleta / z očmi slediti poletu žoge 3. velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo: polet jim upada; biti poln mladostnega poleta; delati z velikim poletom / delovni, revolucionarni polet 4. publ., s prilastkom hiter, močen razvoj zlasti kake dejavnosti: gospodarski polet države; začetek poleta industrije / francoska revolucija je povzročila velik polet narodnostnih gibanj v Evropi jih je pospešila, okrepila; pren. zavirati polet njegovih misli ♪
  6.      poležávati  -am nedov. (ȃ) v presledkih ležati a) zaradi spanja, počitka: poležava, namesto da bi delal; celo dopoldne že poležava v senci / pes poležava okrog tropa b) zaradi bolezni: ko je poležavala, ji je soseda prinašala hrano ● knjiž. poležava z različnimi moškimi ima z njimi spolne odnose ♪
  7.      pólkmèt  -kméta [u̯k] m, im. mn. pólkmétje stil. pólkméti (ọ̑-ȅ ọ̑-ẹ́) 1. polit., soc. kdor se preživlja z obdelovanjem lastnega zemljišča in delom v industriji ali kmetijstvu: večina zaposlenih v podjetju je delavcev, nekaj je tudi polkmetov 2. kdor je po določenih lastnostih, značilnostih podoben kmetu: ni bil več kmet, pa tudi gospod še ne: bil je polkmet ◊ jur. polkmet nekdaj polgruntar, polzemljak ♪
  8.      pólminúten  -tna -o [u̯m] prid. (ọ̑-ȗ) ki traja pol minute: polminutni molk; tekmovalci so startali v polminutnih presledkih ♪
  9.      pólmorála  -e [u̯m] ž (ọ̑-ȃ) knjiž. nedosledno, enostransko upoštevanje moralnih načel: različne oblike polmorale ♪
  10.      póln  -a -o [u̯n] prid., pólnejši (ọ̑ ọ́) 1. v katerem je toliko česa a) kolikor drži: sod je poln, nehaj vlivati; polna košara, vreča; do polovice poln; skoraj poln; zvrhano poln / v vrsti so stali kozarci, polni medu napolnjeni z medom b) kolikor lahko sprejme: polni avtobusi niso ustavljali na postajah; hoteli so v počitnicah polni; polna skladišča; ekspr. nastopili so pred nabito polno dvorano / zvezek bo kmalu poln 2. s širokim pomenskim obsegom v katerem je določena stvar a) v velikem številu, v veliki količini: hlevi so spet polni; ob praznikih so gostilne polne / poln klas, strok v katerem je dosti semen; češnje so letos polne imajo dosti sadov / nav. ekspr.: trg je bil poln ljudi na trgu je bilo dosti ljudi; biti poln načrtov, vtisov imeti dosti načrtov, vtisov; ceste, polne blata zelo blatne; knjiž.: leto, polno dogodkov; zvezd polno nebo b) sploh: vse vaze so polne, kam naj da rože; obe roki ima polni; ima polna usta / polna puška nabita; polna školjka v kateri je žival // ki ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: poln glas; poln okus izrazit; polna, črna brada gosta / izrazno poln jezik; vsebinsko in zvočno poln verz / publ. ta starec je edina polna oseba romana prepričljiva, živa // ekspr., z rodilnikom ki ima kako lastnost v veliki meri: odšel je poln upanja; biti poln veselja, zdravja zelo vesel, zdrav; knjiž.: glas, poln hrepenenja; ljubezni poln pogled 3. ki predstavlja najvišjo stopnjo a) glede na določeno mero: popiti poln lonec mleka; dodati polno veliko žlico olja / publ.: plačati je moral polno vsoto celo; delati polno uro / polna pokojnina pokojnina, za katero so izpolnjeni vsi pogoji za največji dosegljivi znesek b) publ. glede na določene možnosti, sposobnosti: zaleteti se ob polni hitrosti; nasad je v polni rodovitnosti največji; stroj je dosegel polno število obratov največje mogoče / čas polnega razcveta baročne umetnosti 4. publ. ki obsega vse sestavne dele celote, enote; popoln: vojak v polni bojni opremi; književnost, ki ima razvito le poezijo, še ni polna književnost / zbora so se udeležili v polnem številu vsi / napiši njegov polni naslov ime, priimek in bivališče; podpisati se s polnim imenom z imenom in priimkom // ki ni z ničimer omejen, zmanjšan: biti pri polni zavesti / bojevati se za polno neodvisnost; prevzeti polno odgovornost za akcijo vso; to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno / to je junaštvo v polnem pomenu besede pravo, resnično junaštvo // v prislovni rabi, v zvezi v polni meri, v polnem obsegu v celoti, popolnoma: prikazati stvar v polnem obsegu; tak odgovor ne zadovoljuje v polni meri / to nas v polni meri sili k smotrnejšemu gospodarjenju zelo, močno 5. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: bila je polna, a ne debela / polne prsi, roke, ustnice / postati poln v obraz 6. ki ni votel, je iz celega: poln rog; polna in votla telesa / kolo s polnimi gumami brez zračnic; polna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic // ki je cel pobarvan, izvezen: polni krožci; listi naj bodo polni, cveti pa le obrobljeni / polna luna luna, ko je vidna vsa njena površina 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: predenj je stresla poln predpasnik jabolk; polna stran opomb; prinesti polno naročje drv ● ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; pog., ekspr. obljub imam že poln kovček ne maram, da mi še naprej samo obljubljate; nižje pog. zdaj te imam pa poln kufer naveličan sem te, odveč si mi; knjiž. skrinja iz polnega lesa iz masivnega lesa; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; star. ni se ga upala pogledati s polnim pogledom naravnost; odkrito; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. časopisi so polni hvale o njem zelo ga hvalijo; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; zastar. oba moža sta bila polna vina sta bila (od vina) pijana; ekspr. imeti polno denarnico veliko denarja; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; nizko on ima takoj polne hlače takoj se ustraši, izgubi pogum in zato popusti, odneha; ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; pri polni mizi menda ne boš lačen pri mizi, obloženi s hrano; ekspr. delati s polno paro zelo hitro; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko; ne govori, kadar imaš polna usta kadar imaš v ustih hrano; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. da je bila mera polna, se je še urezal poleg, povrhu vseh nevšečnosti, težav; obe roki imam polni, primi ti v obeh rokah imam, držim nekaj; ekspr. vse misli so mu polne dekleta veliko misli nanjo; ekspr. vsa cesta ga je bila polna pijan se je opotekal po njej; ekspr. imeti hišo polno gostov imeti veliko gostov; ekspr. vsa hiša je polna tega otroka po celi hiši skače; ekspr. zakričati iz polnega grla, polnih pljuč zelo; ekspr. pluti s polnimi jadri k cilju hitro, brez obotavljanja se mu bližati; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega; ekspr. iz mesta se je vrnil s polnimi ušesi čenč v mestu je izvedel veliko čenč; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; včeraj je bil sosed po polnem trezen popolnem ◊ agr. polna zrelost semena zrelost semena, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; polno mleko mleko, ki ima vso maščobo; polno seme seme, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; avt. voziti s polnim plinom z največjim možnim dotokom goriva; geom. polni kot kot, ki meri 360°; polna črta črta, narisana brez vmesnih presledkov; gled. polna kulisa kulisa, ki je brez odprtin za okna, vrata; jur. polni delovni čas delovni čas, ki traja 42 ur na teden; les. polni meter kubični meter; lingv. polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; lit. polni stik rima; muz. polni ton ton, ki je izrazit, čist in ima dosti sozvenečih tonov; obrt. čevlji s polno peto s peto, ki se od sredine stopala postopoma veča; polno kitanje kitanje vse površine; tur. polni penzion s tremi obroki hrane; vrtn. polni cvet cvet, ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju pólno 1. prislov od poln: glas je zvenel polno; polno razvita osebnost 2. veliko, mnogo: na cestah je polno ljudi / v njem je polno življenja / gozd nudi vse polno koristi ● ekspr. povsod ga je polno povsod ga lahko srečaš; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; sam.: ekspr. dajati iz polnega veliko, radodarno; ekspr. kot umetnik se je iz polnega izživljal v poeziji najbolj celovito, popolno; ekspr. izobraženstvo hoče zajemati iz polnega hoče biti dobro obveščeno, seznanjeno; ekspr. njegove sodbe navadno zadenejo v polno so točne, pravilne; so učinkovite ♦ lov. zadeti žival v polno smrtno; šport. metati na polno pri kegljanju metati, ko stojijo vsi keglji; metati določeno število lučajev, pri čemer se podrti keglji po vsakem lučaju postavijo ♪
  11.      polnílen  -lna -o [ou̯] prid. (ȋ) nanašajoč se na polnjenje: polnilna doba / polnilni material za blazine / polnilni prostor / polnilni stroj za konzerve, mleko; polnilna cev ∙ knjiž., redko polnilno pero nalivno pero ♦ elektr. polnilni tok enosmerni tok, ki polni akumulator, kondenzator; grad. polnilni zid zid, s katerim se zapolni odprtina, presledek med nosilnimi, navadno zunanjimi elementi; metal. polnilni pesek pesek za polnjenje prostora med modelom in livarskim okvirom; teh. polnilni lijak del priprave, naprave, skozi katerega se stresa, daje material vanjo; polnilna linija; tekst. polnilni votek votek, ki se doda k temeljnemu votku, da postane tkanina bolj polna; tisk. polnilno gradivo gradivo, s katerim se zapolni prazen prostor med tiskarskimi znaki ♪
  12.      polnílo  -a [u̯n] s (í) 1. snov, material a) ki se z določenim namenom da v kako pripravo: iz raztrganih sedežev je gledalo polnilo; perje, žima in druga polnila / eksplozivno polnilo b) s katerim se z določenim namenom zapolni odprtina, luknja: kot polnilo so uporabili kamenje; to pleme si polni nosnice z rastlinskimi polnili / knjiž., redko zobno polnilo plomba // kar izpolnjuje, pokriva prostor, površino: uporabljati barve kot ploskovna polnila; eter so nekdaj pojmovali kot vesoljsko polnilo 2. teh. snov, ki se doda drugi snovi ali izdelku, da dobi zaželene lastnosti: dodati, vsebovati polnilo; barvna polnila; polnila za papir, smole; polnilo, sušilo in vezivo ◊ aer. polnilo jadralnega letala material med rebri in oplatami, ki ohranja obliko krila; grad. polnilo gradbeni elementi za zapolnitev odprtine, presledka med nosilnimi, navadno zunanjimi elementi ♪
  13.      polnoštevílen  -lna -o [ou̯] prid. (ȋ) 1. ki ima toliko oseb, kot je določeno: bataljon je polnoštevilen; polnoštevilna skupina 2. ki zajema vse osebe določene skupnosti: polnoštevilni zbor zaposlenih / publ. tako polnoštevilne udeležbe že dolgo ni bilo velike, množične polnoštevílno prisl.: akcije so se udeležili polnoštevilno; polnoštevilno zbrani odborniki ♪
  14.      pólodpŕt  -a -o [ou̯] prid. (ọ̑-ȓ) knjiž. napol odprt: obstal je med polodprtimi vrati / iz polodprte sobe je bilo slišati govorjenje / v njegovih polodprtih očeh je bilo nekaj žalostnega / spal je s polodprtimi usti ● pripeljal se je s polodprtim avtomobilom z avtomobilom, pri katerem se streha da odstraniti, zložiti; polodprta bluza bluza z večjim (vratnim) izrezom ◊ agr. polodprti hlev hlev, pri katerem ena ali dve steni ne segata do stropa, strehe; elektr. polodprti stroj stroj, ki ima navitje zaščiteno pred mehanskimi poškodbami z okrovom; jur. polodprti oddelek kazenskega poboljševalnega zavoda oddelek zavoda, v katerem je nadzorstvo manj strogo in zavarovanje manjše; šah. polodprta otvoritev otvoritev z dvojno potezo kraljevega kmeta, ki ji ne sledi enaka poteza nasprotnika ♪
  15.      pólôsel  -ôsla [ou̯-ǝu̯] m (ọ̑-ó) zool. oslu podobna žival s krajšimi uhlji, od bledo rumene do rdečkasto rjave barve in s črno črto na hrbtu, Equus hemionus: loviti polosle ♪
  16.      polovíčarski  -a -o prid. (ȋ) nav. slabš. 1. ki načrtov, načel (rad) ne izpeljuje, uresničuje v celoti, do konca: polovičarski človek; postal je nedosleden, omahljiv, polovičarski 2. ki dela, naloge (rad) opravlja površno, slabo: pri tako pomembnem delu ne smemo biti polovičarski / polovičarsko delo, popravilo površno, slabo 3. s katerim se doseže samo del določenega namena: polovičarski ukrep; polovičarska rešitev polovíčarsko prisl.: polovičarsko izpolnjevati dolžnosti; kritizirati polovičarsko obravnavanje problema ♪
  17.      polovíčarstvo  -a s (ȋ) nav. slabš. lastnost ali ravnanje polovičarja: ostro kritizirati, napadati polovičarstvo / logika ne pozna polovičarstva nedoslednosti, neusklajenosti / zaradi svojega polovičarstva je izgubil večino dobrih odjemalcev ♪
  18.      polovíčnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost polovičnega: polovičnost zneska / polovičnost rešitve / ekspr. v njegovih dejanjih ni bilo polovičnosti nedoslednosti ♪
  19.      položájski  -a -o prid. (ȃ) položajen: hote ali nehote poudarjamo osebno, doživljajsko in položajsko resnico ♦ gled. položajska komika situacijska komika; lit. položajska dolžina zloga dolžina zloga s kratkim samoglasnikom zaradi sledečih dveh ali več samoglasnikov položájsko prisl.: položajsko slikovito mesto ♪
  20.      položíti  -ím dov., polóžil (ȋ í) 1. narediti, da pride kaj a) z daljšo, širšo stranjo na podlago: položiti knjigo na mizo; položiti ranjenca na nosila / položiti eno škatlo navrh druge b) na podlago sploh: položiti denar na mizo, žogo na tla / položil je glavo na mah in zaspal; položiti roko na volan dati / udrlo se mu je, kamor je položil nogo kamor je stopil / ko je položil prst na usta, so vsi umolknili / kot svarilo, grožnja samo prst položi name, pa boš videl // narediti, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla: puško položi, da ne bo padla / ekspr. nekaj so se prerivali in mimogrede ga je položil vrgel, podrl; žarg., lov.: položil je že marsikaterega zajca ustrelil; položiti žival na dlako ustreliti jo 2. na določen način pritrditi na podlago: položiti linolej, parket, tapete // dati kaj na določeno mesto v ustrezen položaj: položiti cevi, kabel / položiti kanalizacijo / položiti mine ob obali 3. dati živini (živinsko) krmo: položiti kravam seno / položiti svinjam 4. nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen ga je položila; pljučnica ga je položila za tri tedne; brezoseb. pozimi me je za dva meseca položilo 5. dati, plačati: položiti kavcijo, odkupnino; položiti predpisani znesek na sodišču 6. knjiž., v zvezi z v narediti, da kaj vsebuje, izraža značilnost, kot jo nakazuje določilo: položiti grožnjo v glas, začudenje v pogled 7. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: ob teh besedah je položil slušalko; položiti orožje vdati se; ded je navadno prvi položil žlico na mizo; ekspr. upamo, da pisatelj ne bo še tako kmalu položil peresa iz rok nehal pisati ● ekspr. položiti cesto v pobočje gore speljati jo; vznes. položiti koga k večnemu, zadnjemu počitku pokopati ga; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; publ. položiti izpit narediti, opraviti; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. položiti vse karte razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; knjiž. položiti svoje misli na papir napisati jih; ekspr. tudi on bo še moral položiti račun se zagovarjati (zaradi svojih dejanj); položiti roko knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; ekspr. nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; pog. položiti roko nase narediti samomor; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. policija je že položila roko na tatove jih je že prijela, ujela; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; publ. položiti temelje čemu opraviti začetna, za nadaljnji potek najvažnejša dela; ekspr. položiti svojo usodo v tuje roke prepustiti drugemu, drugim, da odločajo o njej; pog. on je položil že marsikatero žensko imel spolni odnos z njo; pog. položiti koga čez koleno natepsti ga; vznes. položiti življenje na oltar domovine umreti za domovino; pog. položiti koga na izpitu negativno ga oceniti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti mu kaj, prositi ga za kaj; pog. koliko si ta mesec položil na stran prihranil; ekspr. s tem dejanjem je položil na tehtnico vse tvegal, da izgubi vse; knjiž. položiti pripoved v pero, v usta sodobnemu kronistu narediti, da jo pripoveduje, piše sodobni kronist; katera se omoži, se v križe položi si povzroči težave, skrbi ◊ lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja položíti se 1. ekspr., navadno s prislovnim določilom uleči se: položiti se v mehko posteljo; položil se je po klopi in zaspal / položiti se v naslanjač sesti / redko s hrbtom se je položil na steno naslonil 2. nav. 3. os., nar. postati položen: svet se tam spet položi položívši -a -e zastar.: položivši denar na mizo, je vstal in odšel položèn -êna -o: čez zaboje položena deska ∙ ekspr. polje je položeno med goro in reko leži ♪
  21.      pólžji  -a -e [u̯ž] prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na polže: polžja hišica / polžja sled 2. ekspr. ki ima majhno hitrost; počasen: polžja vožnja; polžje premikanje avtomobilov v koloni / voziti s polžjo hitrostjo zelo počasi ● ekspr., redko ne umikajte se v svoje polžje hišice v svoje ozke, zasebne kroge; knjiž. polžje življenje nerazgibano, brezciljno; prisl.: vrsta se premika po polžje; zadevo rešujejo po polžje; po polžje zviti ostružki ♪
  22.      pomahováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. večkrat delati (neurejene) gibe, navadno z rokami: sunkoma je pomahoval po zraku / pes je pomahoval z repom // večkrat delati gibe z roko za izražanje česa, navadno pozdrava: ob poslavljanju je pomahoval s klobukom 2. ekspr. viseti in se v presledkih gibati: levi rokav mu je prazen pomahoval ob telesu ♪
  23.      pomajeváti  -újem nedov. (á ȗ) v presledkih majati: veter je pomajeval veje / pomajevati z glavo; široko je stopal in se pomajeval v plečih ♪
  24.      pomèn  -éna m (ȅ ẹ́) 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu ♦ lingv. dopustni, pogojni pomen veznika; izhodiščni, osnovni, prvotni pomen besede; leksikalni pomen besede ki označuje njeno vsebino; oslabljeni pomen ki izraža, da beseda, besedna zveza nima polnih pomenskih značilnosti; preneseni pomen ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom; slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose // navadno s prilastkom kar kaka jezikovna enota sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: simbolisti so trdili, da imajo glasovi samostojne pomene; čeprav razumem vse besede, mi pomen stavka ni jasen // navadno s prilastkom kar kaj sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: pomen te kretnje mi ni znan; razlagati pomen sanj / z oslabljenim pomenom prstan ima pomen zvestobe pomeni zvestobo 2. ekspr., s prilastkom, v zvezi v pomenu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: Prešeren je pesnik v najvišjem pomenu besede; on je prijatelj v pravem pomenu / on je vojak v dobrem, slabem pomenu (besede) 3. navadno s prilastkom pozitivne lastnosti, značilnosti česa a) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: ta način dela vedno bolj izgublja svoj pomen, publ. na pomenu; pripisovati čemu pretiran pomen; razpravljati o pomenu kongresa, sklepa / publ.: cesta je za razvoj področja velikega pomena; to je za človeštvo življenjskega pomena / publ. odbor bo imel pri tem odločilen pomen vlogo, vpliv b) glede na področje, dejavnost, kot jo določa prilastek: gospodarski, turistični pomen kraja / šolstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena / publ. to je podjetje republiškega pomena 4. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez pomena izraža nepotrebnost česa: brez pomena je govoriti o tem, ker je že vse odločeno; nima pomena še enkrat začeti / vsaka beseda je brez pomena: ostal bo pri svojem ● knjiž. delo daje življenju pomen smisel, vrednost; knjiž. ploščice imajo olepševalni pomen namen, vlogo; pomen njegovih pesmi je zgodovinski vrednost, pomembnost; to znamenje ima že pomen simbola je že simbol ♪
  25.      pometáti  -méčem dov., pomêči pomečíte; pomêtal (á ẹ́) 1. z metanjem spraviti z določenega mesta: odvečno blago so pometali z ladje; pometati prazne škatle stran / ekspr. razgrajače so pometali iz gostilne // s svojim delovanjem spraviti z določenega mesta: burja in nevihte pomečejo sadeže z drevja; valovi so jih pometali v morje 2. drugega za drugim vreči: bil je tako močen, da je pometal vse nasprotnike ● ekspr. neaktivne člane so pometali iz organizacije izključili; star. z naglico je pometal obleko s sebe se je slekel; ekspr. pometati iz slovarja tujke ne jih upoštevati; pog. na izpitih jih veliko pomeče negativno oceni ♪

   1.301 1.326 1.351 1.376 1.401 1.426 1.451 1.476 1.501 1.526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA