Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

slav (802-826)


  1.      zasédanje  -a s (ẹ́) 1. glagolnik od zasedati: prerivanje ob zasedanju stolov / zasedanje tujih dežel, mest / zasedanje delovnih, učnih mest 2. navadno daljše srečanje večjega števila ljudi, ki sestavljajo kak organ, na katerem se o čem razpravlja, dogovarja, sklepa: sklicati zasedanje; biti, sodelovati na zasedanju; zasedanje odbora, skupščine, sveta; zasedanje sodišča / izredno, redno zasedanje; plenarno, slavnostno zasedanje ♪
  2.      zasédba  -e ž (ẹ̑) 1. glagolnik od zasesti: zasedba univerze / preprečiti zasedbo tujega mesta, ozemlja / razpis delovnega mesta velja do zasedbe / zasedba igralcev v stranskih vlogah je dobra; zasedbo glavne vloge je režiser zaupal mladi igralki 2. stanje, ko kdo s svojo prisotnostjo v kaki ustanovi, kakem prostoru onemogoči redno delo z namenom izsiliti izpolnitev postavljenih zahtev: zasedba tovarne se je po treh dneh končala // pravno stanje na kakem ozemlju, ki ga je tuja država navadno z bojem spravila pod svojo oblast: zasedba Jugoslavije je trajala štiri leta 3. kar je določeno z ljudmi, ki zasedejo, zasedajo določena mesta, položaje v kaki skupnosti: ta personalna zasedba zagotavlja napredek tovarne; publ. nova kadrovska zasedba // kar je določeno z ljudmi, ki igrajo, izvajajo kako gledališko, glasbeno delo: ta igralska zasedba zagotavlja kvalitetno izvedbo; zasedba orkestra se je spremenila // kar je določeno z vrsto instrumentov, glasov, ki izvajajo glasbeno delo: instrumentalna, pevska zasedba; primerna zasedba pihal in trobil ♪
  3.      zastáva 1 -e ž (ȃ) 1. kos tkanine določene barve ali več barv, ki predstavlja simbol kake države, naroda, organizacije: zastava plahuta, plapola, vihra v vetru; s stolpa se vije zastava; dvigniti zastavo na drog pred taborom; izobesiti, sneti zastavo; razviti, zviti zastavo; okrasiti hiše z zastavami in cvetjem; belo-modro-rdeča zastava; tribarvna zastava / brigadna zastava; društvena zastava prapor; državna, jugoslovanska, slovenska zastava; olimpijska zastava; zastava Rdečega križa / bela zastava kos bele tkanine na drogu kot znamenje vdaje, pripravljenosti na pogajanje; črna ali žalna zastava kos črne tkanine na drogu kot znamenje žalovanja; red jugoslovanske zastave z lento visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za zasluge pri utrjevanju prijateljskih odnosov med Jugoslavijo in drugimi državami; red dela z rdečo zastavo visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za posebne zasluge na področju gospodarstva, družbenih dejavnosti / kot znamenje počastitve, slovesa nagniti, pripogniti zastavo nad grob ♦ navt. krmna zastava zastava države, v kateri je ladja vpisana v ladijski register // ekspr., s prilastkom kar je po obliki temu podobno: ogenj plapola v širokih zastavah; veter raznaša zastave dima; sive zastave megle // ekspr., s prilastkom država, katere simbol ta je: ladja jugoslovanske zastave / ozemlje je bilo pod britansko zastavo britansko oblastjo; film so prikazovali pod francosko zastavo kot francoski film; igrati pod jugoslovansko zastavo kot predstavnik Jugoslavije 2. ekspr., s prilastkom nazor, program, gibanje: zapustil je narodno zastavo; prisega na zastavo stranke ● ekspr. pri konjskih dirkah, v plavanju nosi zastavo je prvi, najboljši; ekspr. ta vrsta jabolk nosi zastavo v ceni je najdražja; na odkritem otoku so razvili, zasadili svojo zastavo v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so izobesili, namestili svojo zastavo; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; publ. pod zastavo imajo sto divizij njihova vojska šteje; publ. poklicali so pod zastavo vse za vojsko sposobne moške poklicali so v vojsko, mobilizirali; vznes. dvignil je zastavo boja za osvoboditev začel je boj; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek ♪
  4.      zastòp  -ópa m (ȍ ọ́) zgod., v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji skupina ljudi, ki na podlagi samouprave vodi določeno skupnost: volitve v zastop / mestni, občinski zastop ♪
  5.      zastópstvo  -a s (ọ̑) 1. dejavnost opravljanja pravnih poslov za druge: opustiti, prevzeti zastopstvo; zaslužek od zastopstva / generalno zastopstvo; zastopstvo za šampanjec 2. poslovna enota zunaj sedeža organizacije, podjetja, ki opravlja pravne posle za drugega: ukiniti, ustanoviti zastopstvo / delati v trgovinskem, zavarovalniškem zastopstvu 3. dejstvo, da se kdo zastopa sploh: spremeniti načela zastopstva / sorazmerno zastopstvo društev v odboru 4. skupina, skupnost, ki zastopa koga: določiti, voliti zastopstvo / star. obrtna zbornica je zastopstvo obrtništva // zgod., v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji zastop: mestno, okrajno zastopstvo ♪
  6.      zaščíta  -e ž (ȋ) 1. glagolnik od zaščititi: poskrbeti za zaščito / krema za zaščito kože / zaščita sadnega drevja pred divjimi živalmi / protipožarna zaščita; lakiranje in druga površinska zaščita / zaščita avtomobila / pravna, socialna zaščita; organizirati zdravstveno zaščito; zaščita delavcev, potrošnikov / zaščita domače industrije pred premočno tujo konkurenco / carinska zaščita / iskati pri kom zaščito; uživati zaščito koga / vzeti koga v zaščito zaščititi ga; napadati pod zaščito topov / zaščita izuma 2. kar koga ali kaj zaščiti: skale so bile dobra zaščita // organizacija, služba, katere namen je zaščititi koga: načelnik, vodja zaščite ◊ elektr. zaščita ukrep, s katerim se preprečuje nevarnost električnega toka za človeka, žival; ukrep za preprečevanje, ublažitev okvar v električnih napravah; diferenčna zaščita zaščita električnih naprav z relejem, ki se sproži, ko razlika upoštevanih veličin preseže nastavljeno vrednost; voj. civilna zaščita ukrepi za varstvo civilnega prebivalstva, zlasti med vojno; načelnik civilne zaščite; zgod. Narodna zaščita med narodnoosvobodilnim bojem vojaška organizacija pod vodstvom glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet za zaščito naroda pred nasiljem okupatorjev in pred domačimi izdajalci; državno sodišče za zaščito države v stari Jugoslaviji sodišče, pristojno za zaščito državne ureditve ♪
  7.      zatemnéti  -ím [tǝm] dov., zatemnì in zatèmni (ẹ́ í) 1. postati (bolj) temen: papir na svetlobi zatemni; voda je zaradi močnega dežja zatemnela / oči so mu zatemnele od jeze / knjiž. ko je dan zatemnel, so se prižgale luči ko se je stemnilo 2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zaradi oblakov je sonce nenadoma zatemnelo // postati manj izrazit: njegova slava je hitro zatemnela 3. knjiž. postati mrk, neprijazen: ob teh besedah je njegov obraz zatemnel zatemnèl in zatemnél -éla -o: od starosti zatemnele slike ♪
  8.      zatemníti  -ím [tǝm] dov., zatemnì in zatèmni; zatèmnil (ȋ í) 1. z zakritjem narediti, da kaj ne prepušča, ne oddaja svetlobe: zatemniti okna; zatemniti svetilko / ekspr. črn oblak je zatemnil sonce zakril // na tak način narediti, da je kje temno: zatemniti dvorano; zatemniti sobo zaradi predvajanja filma; zatemniti z zavesami 2. knjiž. narediti, da postane kaj neizrazito, nejasno: zatemniti osnovni problem / obup je zatemnil upanje 3. knjiž. narediti kaj mrko, neprijazno: skrbi so mu zatemnile obraz 4. knjiž. povzročiti, da je kaj deležno manjše pozornosti; zasenčiti: zatemnil je vse mestne veljake / skoraj bi zatemnil slavo največjega pesnika / s svojo lepoto je zatemnila vse druge zatemníti se 1. postati temen: nebo se zatemni / brezoseb. zaradi nizkih oblakov se je še pred nočjo zatemnilo stemnilo 2. knjiž. postati mrk, neprijazen: obraz se mu je ob novici zatemnil / prijazne oči so se ji zatemnile od žalosti zatemnjèn -êna -o: zatemnjena luč, soba; okna so zatemnjena ♪
  9.      zatòn  -óna in -ôna m (ȍ ọ́, ó) ekspr. 1. zahod: gledati sončni zaton / žareče nebo ob zatonu / sonce se je bližalo zatonu / sonce se je nagnilo globoko na zaton bo kmalu zašlo; sonce gre v zaton zahaja 2. konec, propad: rimskemu imperiju je grozil zaton; napovedovati zaton umetnosti / gospodarski, politični zaton dežele / to se je zgodilo na zatonu dobe, stoletja ● ekspr. dan gre v zaton večeri se; ekspr. stoletje gre v zaton se končuje; ekspr. njegova slava je v zatonu mineva; ekspr. ta filozofska smer je že v zatonu izgublja vpliv, veljavo; knjiž. loviti ribe v zatonu zalivu ♪
  10.      zatoníti  -tónem dov. (ȋ ọ́) ekspr. 1. spustiti se za obzorje, pod obzorje; zaiti: sonce, zvezda zatone / sonce je zatonilo za goro 2. končati se, miniti: dan je zatonil; leto je zatonilo 3. navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: zatonil je v noč; gledal je za njim, dokler ni zatonil v daljavi 4. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zatonil je v spanje; zatoniti v žalost / to delo je že zatonilo v pozabo ● ekspr. njegova slava je zatonila je minila; ekspr. zvezda njegove sreče je zatonila prenehal je biti srečen; prenehal je biti uspešen ♪
  11.      zatriumfírati  -am dov. (ȋ) knjiž. 1. zmagati: zatriumfirati nad sovražnikom / nekoč bo zatriumfirala resnica 2. začutiti, izraziti zmagoslavje: prehitro si zatriumfirala / no, vidiš, je zatriumfiral ♪
  12.      zavzémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. z bojem spravljati kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: vojaki so zavzemali eno utrdbo za drugo; zavzemati nova ozemlja / v naskoku, z naskoki zavzemati trdnjavo 2. prihajati na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzemali položaje, s katerih se je videlo daleč po dolini; zavzemati strateško pomembne točke // prihajati na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: izpraznjeno pokrajino so zavzemala sosednja ljudstva; z naseljevanjem zavzemati // prihajati na kak prostor z določenim namenom sploh: zavzemati mesta manjkajočih igralcev / žarg., šport. tekmovalci so zavzemali startne položaje so se postavljali v startne položaje 3. začenjati obstajati kje: puščava zavzema čedalje večjo površino / publ.: gibanje za mir zavzema vse večji obseg; nasprotovanje oblastem je zavzemalo različne oblike dobivalo 4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabljati del razpoložljivega prostora: ti predmeti po nepotrebnem zavzemajo prostor v sobi; slika zavzema večji del stene; zavzemati čim manjšo površino / članek zavzema celo stran; gozd zavzema več kot polovico tega področja // publ. imeti kot sestavni del: ta krajevna skupnost zavzema tri vasi / skoraj polovico prometa v trgovini zavzemajo izdelki domače obrti 5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto biti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaju, kot ga izraža določilo: njihov klub zavzema osrednje mesto med klubi / posebno mesto v poslovanju podjetja zavzema izvoz opreme // publ. imeti, zasedati: zavzemal je odgovorna mesta, položaje v različnih podjetjih 6. publ. imeti, izražati: vedno zavzema skrajna stališča / do takih pojavov zavzema kritičen odnos je zelo kritičen ● publ. delo ga je popolnoma zavzemalo ga je zelo zaposlovalo; mu je jemalo veliko časa; zastar. zavzemala ga je misel nanjo veliko je mislil nanjo; zastar. v mladih letih so ga zavzemali pustolovski romani prevzemali, navduševali; publ. zavzemati tuja tržišča začenjati prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih zavzémati se v zvezi z za kazati, izražati voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči: zavzemati se za ponovno uvedbo klasične gimnazije; zavzemati se za zadružništvo; v javnosti se zavzemati za pravice otrok; dosledno, načelno se zavzemati za kaj / močno so se zavzemali, da bi proslava uspela si prizadevali // z izražanjem volje, hotenja poskušati doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: zavzemati se za brezposelne; sindikat se je pri vodstvu zavzemal za delavce; povsod se zavzema zanjo zavzemajóč -a -e: padli so, zavzemajoč sovražnikovo postojanko; veliko površino zavzemajoča stavba; stranka, zavzemajoča se za hitrejši gospodarski razvoj ♪
  13.      zaznamováti  -újem dov. in nedov. (á ȗ) 1. narediti znamenje, znamenja, da se kaj opazi, prepozna: zaznamovati dohode do prireditvenega prostora; zaznamovati premik vojaških enot na zemljevidu; zaznamovati rob cestišča; zaznamovati žival na ušesu; zaznamovati z barvo, puščicami, zastavicami / zaznamovati drevesa za sečnjo / zaznamovati planinske poti z markacijami / ekspr. njihovo pot zaznamujejo sledovi požarov // tako sporočiti, izraziti kaj: te besede niso zaznamovali s krožcem; s posebnimi znaki je zaznamoval, kaj naj odtisnejo z drugačnim tiskom / zaznamovati stoto obletnico pesnikove smrti s proslavo 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: ta črta zaznamuje Gorjance / ekspr.: roman zaznamuje začetek nove smeri z njim se začne; ta zbirka zaznamuje vrh pesnikovega razvoja je, predstavlja / glagoli najpogosteje zaznamujejo dejavnost ali stanje pomenijo 3. ekspr. biti značilen, tipičen za kaj: to razpravo zaznamujeta jasnost in nazornost; zadnji mesec vojne so zaznamovali močni napadi zaveznikov 4. ekspr. pustiti sledi, posledice: udarec ga je zaznamoval za zmeraj / preteklost ga je zelo zaznamovala / vojna je usodno zaznamovala njeno življenje / s tako oceno so mladostnika zaznamovali pred družbo / ti dogodki so zaznamovali ljudi s sovraštvom in nestrpnostjo 5. publ. ugotoviti, opaziti: v podjetju so zaznamovali porast proizvodnje / zaznamovati primanjkljaj v menjavi s tujino imeti / najbolj razvita gospodarstva so zaznamovala najhitrejšo rast so dosegla 6. knjiž. zapisati: zaznamovati spremembe v zemljiško knjigo; zaznamovati stroške / dogajanje, ki ga je zaznamovala kamera posnela ● ekspr. narava ga je zaznamovala z grbo bil je grbast; ekspr. smrt je zaznamovala njihove obraze na njihovih obrazih se je poznalo, da so videli mnogo mrtvih, ubitih; bili so zapisani smrti zaznamujóč -a -e: hodil je, zaznamujoč pot z vejicami zaznamován -a -o: ustaviti na zaznamovanem delu cestišča; s številkami zaznamovani listi; biti zaznamovan za vse življenje; igrati z zaznamovanimi kartami; bukev je zaznamovana za posek; vsa družina je bila zaznamovana z nesrečo ∙ star. v oporoki je bilo vse natančno zaznamovano določeno, zapisano ♦ lingv. stilno zaznamovana beseda beseda, ki poleg stvarnih vzbuja tudi čustvene, časovne predstave ali pripada določeni zvrsti; sam.: bil je eden izmed zaznamovanih ♦ filoz. zaznamovano pomen, vsebina znaka ♪
  14.      zažgoléti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. oglasiti se s prijetnimi, visokimi glasovi, spreminjajoč višino: na veji je zažgolel slavček ∙ ekspr. deklice so zažgolele pesem s prijetnimi, visokimi glasovi zapele 2. ekspr. s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno reči, povedati: tudi jaz grem z vami, je zažgolela ♪
  15.      zbòr  zbôra m (ȍ ó) 1. večja skupina ljudi, zbrana na kakem mestu, navadno z določenim namenom: zbor so pozdravili predstavniki vseh strank; nastopil je pred velikim zborom poslušalcev; sodil mu je zbor petih sodnikov / zbral se je ves mestni, vaški zbor vsi meščani, vaščani; ekspr. s tem vprašanjem so se ukvarjali že mnogi učenjaški zbori 2. navadno s prilastkom skupnost ljudi v določeni ustanovi, instituciji, povezanih z istim poklicem, položajem: zbor delavcev je sprejel predlagane izboljšave; konferenca profesorskega, učiteljskega zbora / diplomatski zbor vsi tuji pooblaščeni diplomati v kaki državi // upravni organ družbenopolitične skupnosti: seja vseh zborov skupščine / republiški, zvezni zbor voljeni organ republiške, zvezne skupščine, ki v okviru svoje pristojnosti usmerja in vodi družbeno, gospodarsko politiko; zbor republik in pokrajin 3. skupina pevcev, ki nastopajo, pojejo skupaj: zbor je zapel dve pesmi; voditi velik zbor; vabiti k zboru nove pevce; solisti in zbor / cerkveni, šolski zbor; mladinski, otroški zbor / peti pri zboru, v zboru / žarg. hoditi, iti k zboru na vaje (pevskega) zbora; biti član (pevskega) zbora / pevski zbor 4. s prilastkom skupina istovrstnih umetniških ustvarjalcev, ki nastopa skupaj: baletni zbor vadi; harmonikarski, tamburaški zbor; zbor deklamatorjev, recitatorjev // ekspr. skupina česa istovrstnega, ki nastopa, se pojavlja skupaj sploh: v krošnjah dreves je zapel ves ptičji zbor; zvezdni zbor na nebu 5. sestanek večjega števila ljudi, navadno članov kake organizacije, združenja, zaradi razpravljanja o čem, dogovarjanja glede česa: zbor bo v veliki dvorani, na prostem; zbor je trajal tri ure; zbor se začne ob enajsti uri; udeležiti se zbora; odpreti, voditi zbor; iti, vabiti na zbor; govoriti na zboru / letni, ustanovni zbor; tako so sklenili na zboru delavcev, krajanov, stanovalcev / Zbor odposlancev slovenskega naroda zbor izvoljenih slovenskih odposlancev od 1. do 3. oktobra 1943 v Kočevju, na katerem so bili izvoljeni začasni organi ljudske oblasti // v zvezi občni zbor sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o stvareh, ki jih določa statut: udeležiti se občnega zbora; sklicati občni zbor / redni letni občni zbor; občni zbor društva 6. prihod več ljudi, udeležencev česa ob določenem času na določeno mesto, ki je izhodišče za začetek česa: zbor izletnikov, tekmovalcev; določiti čas in kraj zbora / začetek proslave je ob osmi uri. Zbor nastopajočih je pol ure prej // šport., voj. postavitev vseh oseb kake enote v urejeno vrsto, razvrstitev: vsako jutro ob šesti uri je bil zbor na dvorišču; znak za zbor / taborniki, vojaki so se postavili v zbor; stati v zboru / kot povelje zbor, je ukazal dežurni 7. v prislovni rabi, v zvezi z v vsi naenkrat: učenci so brali, odgovarjali, recitirali v zboru / zdravo, je v zboru pozdravil ves razred / ekspr. iz bližnjega ribnika so se v zboru oglašale žabe ◊ jur. sodni zbor; zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije; zbor proizvajalcev do 1963 dom ljudske skupščine, ki ga sestavljajo poslanci, izvoljeni v proizvodnji, prevozništvu, trgovini; zbor volivcev sestanek volilnih upravičencev, ki postavlja kandidate za predstavniška telesa in razpravlja o problemih, ki naj bi jih predstavniki pomagali reševati; lit. zbor skupina igralcev, recitatorjev, zlasti v antični tragediji, ki spremlja, razlaga, vrednoti dramsko dogajanje, včasih tudi poseže vanj; muz. mešani, moški, ženski zbor; polit. državni zbor osrednji parlament v nekaterih državah; rel. cerkveni zbor zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev cerkve; kardinalski zbor zbor vseh kardinalov, zbranih zaradi kake naloge; zgod. deželni zbor v stari Avstriji zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918; veliki zbor pri starih Judih najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče; prisl.: muz. zbor označba za petje celotnega zbora vsi (skupaj) ♪
  16.      zbôrček  -čka m (ō) manjšalnica od zbor: nahitro so sestavili zborček, ki je slavljencu zapel zdravico / otroški zborček / baletni zborček ♪
  17.      zborovalíšče  -a s (í) kraj, prostor za zborovanje: delavska zborovališča; slavnostno okrašeno zborovališče ♪
  18.      zborováti  -újem nedov. (á ȗ) biti zbran v večjem številu na kakem kraju zaradi razpravljanja o čem, izražanja česa: študenti spet zborujejo; na trgu zboruje velika množica / slavisti bodo zborovali oktobra na Bledu imeli zborovanje, zbor ∙ knjiž. vsi zbori skupščine bodo zborovali istočasno zasedali zborujóč -a -e: zborujoči delavci ♪
  19.      zdàjci  prisl. (ȁ) ekspr. 1. zdaj, tedaj: zdajci nekdo narahlo potrka na okno; zdajci se ji obraz razvedri; zdajci stopi slavljenec na oder / zdajci se je ulil dež / se bova učila? Kar zdajci, če si za to / zdajci je bila vsa njena pozornost usmerjena drugam / zdajci se je ustrašil in zbežal nenadoma / v medmetni rabi in zdajci, glej 2. takoj, nemudoma: začel je brati knjigo, a jo je zdajci odložil; zdajci pojdi domov ● ekspr. polovijo konje in zdajci sedijo vsi v sedlu v trenutku; ekspr. zdajci ta dan se je rešil vseh obveznosti prav ta dan; sam.: pog. biti tik pred zdajci neposredno pred odločitvijo, začetkom; pog. tega ne delajte tik pred zdajci v zadnjem trenutku ♪
  20.      zdravíca  -e ž (í) slovesne besede, izrečene ob nazdravljanju: izreči zdravico; slavljenec je odgovoril na zdravico / (na)piti zdravico // pesem, ki se poje ob nazdravljanju: svati so ženinu in nevesti zapeli zdravico ♪
  21.      zdravník  -a m (í) kdor se poklicno ukvarja z zdravljenjem ljudi in je za to posebej usposobljen: biti, postati zdravnik; zdravnik pregleduje, zdravi paciente; poklicati zdravnika k bolniku; iti k zdravniku; poslati po zdravnika; dober, požrtvovalen, slaven zdravnik / ambulantni, hišni, ladijski zdravnik; dežurni zdravnik; oddelčni zdravnik ki opravlja organizacijska dela in nadzoruje delo na oddelku; otroški, šolski, vojaški zdravnik; sobni zdravnik ki zdravi in skrbi za bolnike v bolniški sobi / očesni zdravnik; zobni zdravnik zobozdravnik; zdravnik specialist; zdravnik za kožne, pljučne, živčne bolezni ♦ med. lečeči zdravnik; zdravnik splošne medicine ♪
  22.      zdrávo  medm. (ȃ) zlasti med prijatelji, znanci izraža pozdrav: zdravo, fantje / ko sva se poslavljala, mi je rekel: Zdravo in srečno ∙ ekspr. to moraš narediti ali pa zdravo ali pa pojdi; ekspr. tako bo, kot pravim, pa zdravo izraža odločnost, nepopustljivost; sam.: otroci so jo pozdravljali s spoštljivim zdravo; ekspr. niti zdravo ji niso rekli, ko so odhajali še poslovili se niso ♪
  23.      zenít  -a m (ȋ) 1. geogr. najvišja točka nebesne krogle navpično nad opazovalcem, nadglavišče: sonce je v zenitu; zenit in nadir 2. ekspr. obdobje največje intenzivnosti, učinkovitosti: pisatelj je dosegel svoj zenit; poletje je v zenitu; biti v zenitu slave / zenit življenja ♪
  24.      zgrúditi se  -im se dov. (ú ȗ) 1. zaradi slabosti, nemoči priti iz pokončnega položaja v ležečega, klečečega: opotekla se je in zgrudila; nezavesten se je zgrudil; zgruditi se na kolena; zgruditi se na tla, v naslanjač; zgruditi se kot mrtev, pokošen, ubit / zgruditi se od utrujenosti; zgruditi se pod bremenom / redko zgruditi se vznak pasti ∙ vznes. zgrudil se je v grob umrl je 2. redko spremeniti se v grude: prst se zgrudi zgrúditi 1. knjiž. narediti, povzročiti, da kdo pride iz pokončnega položaja v ležečega, klečečega: utrujenost človeka zgrudi; zgruditi koga na tla / Tak pevec se trudi, samoten živi, se v slavi, ko zgrudi ga smrt, prerodi (F. Prešeren) 2. ekspr. čustveno zelo prizadeti: če bi to vedela, bi jo zgrudilo ● star. sovražnik jim je zgrudil obzidje porušil, podrl ♪
  25.      zlágati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da kaj pride v položaj, ko ima manjšo površino: razgrinjati rjuhe in jih spet zlagati; natančno, površno zlagati perilo / zlagati padalo 2. dajati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: delavci zlagajo deske; zlagati navzkriž; počasi, skrbno zlagati / zlagati snope na kup; zlagati puške v piramide; zlagati v skladovnico // na tak način delati: zlagati kamnito ograjo; zlagati stolp iz kock 3. s prislovnim določilom s prelaganjem delati, da pride kaj kam, od kod: zlagati zvezke iz torbe, na mizo; zlagati vreče s tovornjaka 4. dajati travo, snope med late kozolca: mož je zlagal, žena pa je podajala / zlagati snope v kozolec 5. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo: zlagati opere / zlagati lepe melodije // ustvarjati, pisati sploh: zlagati verze / star. zlagati slavnostni govor sestavljati, pisati ● star. ne znam zlagati besed tako kot vi govoriti, pisati; star. zlagati zemljišča komasirati; star. vse življenje se trudim in zlagam varčujem ◊ etn. zlagati snope v nasad; les. zlagati deske v škarje; lingv. zlagati delati besede z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed, navadno povezanih z veznim samoglasnikom; lit. zlagati ode zlágati se star. ujemati se: barve se zlagajo / pijači se ne zlagata se ne moreta mešati, piti skupaj / take misli se slabo zlagajo z veselim razpoloženjem / moji nazori se ne zlagajo z njegovimi / z ženinimi starši se dobro zlaga / popolnoma se zlagam s teboj soglašam, se strinjam zlagáje: zlagaje pesem, je mislil nanjo; prim. izlagati ♪

   602 627 652 677 702 727 752 777 802 827  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA