Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

slav (777-801)


  1.      višína  -e ž (í) 1. razsežnost v navpični smeri navzgor: določati, meriti višino česa; hišo so dozidali v višino / telesna višina; višina stebra, strehe; razmerje med višino in težo / koliko meriš v višino; v kateri višini naj obesim sliko; stena je po vsej višini obložena z lesom // oddaljenost od površine, tal v navpični smeri navzgor: letalo je doseglo zaželeno višino; gledati z višine četrtega nadstropja; koča je na višini tisoč petsto metrov / v višini strehe v enaki oddaljenosti od tal kot streha 2. velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: določiti višino davka; temperatura je dosegla določeno višino; predvideti višino pridelka / posojilo v višini enega mesečnega dohodka / višina kazni 3. prostor, ki je visoko nad zemeljsko površino: pasti z velike višine; škrjanec je zletel v višino; v višini, ekspr. višinah je krožila kanja / dimniki se dvigajo v višino / pesn. sinje višine nebo; pren., ekspr. sončne višine slave 4. knjiž. vrh, vzpetina: vojska je zasedla višine okoli mesta; strme višine; kresovi na višinah / gorske višine 5. publ., navadno s prilastkom stopnja, raven: gledališče je doseglo evropsko višino; obdržati kondicijo na ustrezni višini; umetniška višina drame 6. lastnost zvoka glede na število nihajev glasilk, strune na sekundo: višino glasu uravnavata glasilki; višina tona 7. lastnost visokega: občudovati višino nebotičnikov / sobe se zaradi višine stropov težko ogrejejo; strah pred višino ● pogorje doseže višino dva tisoč metrov je visoko dva tisoč metrov; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; publ. nevihta jih je zajela v višini Rta dobrega upanja na geografski širini Rta dobrega upanja ◊ astr. geocentrična višina zvezde; geogr. absolutna ali nadmorska višina višina kakega kraja nad morsko gladino; relativna višina višina točke na zemeljskem površju glede na višino kake druge točke; mat. višina razdalja točke od izbrane osnove; višina trikotnika razdalja oglišča od nasprotne stranice trikotnika; šport. skok v višino atletska disciplina, pri kateri se skače v navpični smeri; teh. sesalna višina višinska razlika med gladino tekočine, ki se črpa, in črpalko; vet. plečna višina psa višina, merjena od tal do vrha plečnice ♪
  2.      víti 1 víjem nedov. (í) 1. delovati s silo na kaj prožnega, podolgovatega na dveh koncih in v nasprotni smeri krožno okrog vzdolžne osi: viti mokro brisačo; viti srobot, vrbovo šibo / viti pramen prediva sukati / viti prejo presti / od zadrege je vila prste 2. zvijati: viti papir / začel si je viti cigareto; viti piščal iz muževnega lubja / sedi pri peči in vije štrene; viti vrv v osmico / viti nit na tulec navijati // dajati, polagati okrog česa; ovijati: viti vence okrog stebrov; viti si šal okrog glave 3. delati, povzročati, da deli česa pridejo v nenaravne položaje: veter vije veje, vrhove dreves / ptič vije glavo / ženske so vile roke in jokale / vili so ga krči; božjast ga je vila imel je božjastni napad / brezoseb., ekspr. vilo ga je od smeha zvijal, pripogibal se je // kriviti: viti palice za obroče / ekspr. revmatizem mu vije prste 4. knjiž. plesti, spletati: dekleta vijejo vence / lastovke vijejo gnezda 5. ekspr. povzročati bolečine, težave: bolezen ga je hudo vila; protin ga vije / brezoseb. po trebuhu, v trebuhu ga vije // povzročati težave pri opravljanju, premagovanju česa: delo ga vije; služba ga je prve dni hudo vila // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: jeza, strah ga vije; skrbi ga vijejo 6. redko močno pihati: burja vije čez skale; brezoseb. vihar ni ponehal, še huje je vilo 7. nar. dolenjsko hiteti s čim: vil je z zidanjem / viti z delom pozno v noč ● star. sušec zmeraj vije, če ne z glavo, pa z repom v začetku ali ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme; nar. «Ne jutri, še danes je zdravnik potreben,» je deseti brat vil svojo (I. Zorec) vztrajal pri svojem mnenju; knjiž., ekspr. pesniku so vili lovorove vence so ga slavili ◊ etn. kačo viti otroška igra, pri kateri udeleženci, držeč se za roke, tekajo v vijugah víti se 1. premikati telo lokasto od namišljene vzdolžne osi; zvijati se: črv se vije na soncu; telo se vije od bolečine; viti se od smeha; viti se pri plesu, pod udarci // tako premikajoč telo lesti, iti: po prekopani zemlji se vijejo deževniki; po poti se vije gad 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri a) premikati se: sprevod se vije od cerkve do trga; kolona se vije po cesti / kólo se že vije že plešejo b) razprostirati se: cesta, potok se vije po dolini; za vasjo se vije železnica; steza se vije navzgor / izpod klobuka se vijejo kodri; trta se vije po zidu / s stolpa se vije zastava plapolaje visi // ekspr. širiti se, prihajati: iz kuhinje se vije prijeten vonj 3. premikati se v kaki smeri, krožeč okrog namišljene osi: dim se vije iz pipe; sokol se vije kvišku // potekati v kaki smeri okrog namišljene osi: stopnice se polžasto vijejo navzgor / srobot se vije okrog vej / okrog glave se ji vijejo debele kite 4. biti v stanju, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deska se vije; platnice se vijejo // biti v stanju, ko se krivi okrog namišljene osi: koruzni listi se vijejo od suše / lasje se vijejo kodrajo vijóč -a -e: navzgor vijoča se pot; iz predora v predor vijoča se železnica vít -a -o: vita vrv; močno vita preja ♪
  3.      vojskovódja  -e tudi -a m (ọ̑) poveljnik vojske: vojskovodja je podpisal premirje; rimski vojskovodja; slaven vojskovodja; vrhovni vojskovodja ♪
  4.      vojskovòj  -ôja m (ȍ ó) zastar. vojskovodja: slaven vojskovoj ♪
  5.      vrhóven  -vna -o prid. (ọ̄) 1. ki je v razvrstitvi glede na oblast, pooblastila na najvišjem mestu: vrhovni organ državne oblasti; vrhovno vodstvo upora / vrhovni komandant; vrhovni poglavar katoliške cerkve papež; ukaz vrhovnega poveljstva / v Sovjetski zvezi Vrhovni sovjet Zveze sovjetskih socialističnih republik // glede na hierarhično stopnjo najvišji: imeti vrhovno oblast; vrhovno nadzorstvo / vrhovna ideja 2. zastar. vrhnji: vrhovna oblačila / vrhovne veje vršne ◊ jur. vrhovno sodišče sodišče najvišje stopnje v republiki ali državi, ki odloča o sodbah nižjih sodišč; voj. vrhovni štab najvišje poveljstvo narodnoosvobodilne vojske na ozemlju Jugoslavije ♪
  6.      vršìč  -íča m (ȉ í) 1. manjšalnica od vrh: iz gorske gmote so štrleli številni vršiči; ekspr. sonce se poslavlja od vršičev in gričev 2. vršiček: drevescu se je odlomil vršič / vršič nageljna ♪
  7.      vŕvica  in vŕvca stil. vrvíca -e ž (ȓ; ȓ; í) manjšalnica od vrv: vrvica se je pretrgala; povezati z vrvico; voditi psa na vrvici; konopljena, plastična vrvica; močna, tanka vrvica; vrvica iz najlona; klobčič vrvice / okrasna vrvica; priključna vrvica kabel, s katerim se električni aparat, stroj poveže z električnim omrežjem; vžigalna vrvica za vžig razstreliva / spotakniti se ob šotorsko vrvico ● publ. po slavnostnem govoru je predsednik občine prerezal vrvico s tem dejanjem je simbolično odprl kak objekt; ekspr. držati, imeti koga na vrvici imeti ga popolnoma v oblasti ◊ rib. (ribiška) vrvica ♪
  8.      vsèjugoslovánski  -a -o prid. (ȅ-ȃ) nanašajoč se na vse Jugoslovane ali vso Jugoslavijo: vsejugoslovanska proslava; vsejugoslovansko športno srečanje ♪
  9.      vsèslovánščina  -e ž (ȅ-ȃ) po zamisli panslavistov skupni jezik vseh Slovanov: razpravljanje o ilirščini in vseslovanščini ♪
  10.      vzhòd  vzhóda m (ȍ ọ̄) 1. glagolnik od vziti: opazovati vzhod lune; sončni vzhod / izračunati sončni vzhod čas, ko sonce vzide // stanje ozračja ob tem dogodku: naslikati sončni vzhod 2. smer na nebu ali zemlji proti točki, kjer sonce vzide ob enakonočju: pokazati vzhod; veter piha od vzhoda; usmeriti ladjo proti vzhodu; letalo leti na vzhod / železnica teče v smeri vzhod-zahod / ekspr. nebo se je razsvetlilo od vzhoda do zahoda // vzhodna stran neba ali zemlje: nebo na vzhodu se jasni; na vzhodu omejuje deželo visoko gorovje 3. publ. vzhodni del kake geografske ali politične celote: na vzhodu države je ravnina / ta rastlina izvira z Vzhoda s področja vzhodno od Sredozemskega morja; pravoslavni, slovanski vzhod / ekspr. vzhod se upira prebivalci vzhodnega dela / pogajanja med Vzhodom in Zahodom do 1990 med evropskimi in azijskimi socialističnimi državami vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije in med kapitalističnimi državami zlasti Evrope in Severne Amerike ● ekspr. prihajati od vzhoda in zahoda, od severa in juga od vseh strani; Bližnji vzhod področje, države ob vzhodni obali Sredozemskega morja in blizu nje; Daljni vzhod področje, države ob vzhodni obali Azije in blizu nje; Srednji vzhod področje, države med Bližnjim vzhodom in Pakistanom; države starega Vzhoda države od Egipta do Kitajske, Japonske v obdobju sužnjelastniške družbene ureditve ♪
  11.      vzhóden  -dna -o prid., vzhódnejši (ọ̑) nanašajoč se na vzhod: a) vzhodni del države, gorovja; cesta obide mesto po vzhodni strani / vzhodna Italija / vzhodna smer / veter piha z vzhodne strani z vzhoda; na vzhodno stran se razprostirajo gozdovi na vzhod, proti vzhodu / vzhodni veter b) vzhodni mistiki / vzhodni fatalizem vzhodnjaški / vzhodni begunci; vzhodni blok blok vzhodnih držav; vzhodne države do 1990 evropske in azijske socialistične države vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije pod vodstvom Sovjetske zveze; trgovina med vzhodno in zahodno Evropo / Vzhodni Berlin do 1990 del Berlina, ki je pripadal Nemški demokratični republiki; Vzhodna Nemčija do 1990 Nemška demokratična republika ● publ. vzhodna fronta fronta med nemško in rusko vojsko v prvi svetovni vojni; fronta med nemško in sovjetsko vojsko v drugi svetovni vojni; Vzhodna Indija nekdaj področje Indonezije, Indokine in Indije; publ. vzhodna politika politika zahodnih držav do vzhodnih in jugovzhodnih evropskih držav; publ. države na vzhodni polobli države v Evropi, Aziji, Afriki, Avstraliji ◊ astr. vzhodna točka točka vzhoda Sonca na obzornici ob enakonočju; fiz. vzhodna deklinacija; geogr. vzhodna zemljepisna dolžina zemljepisna dolžina vzhodno od začetnega poldnevnika; rel. vzhodni obred obred vzhodne cerkve; vzhodni razkol razcepitev krščanske cerkve na katoliško in pravoslavno leta 1054; vzhodna cerkev cerkev s središčem v vzhodnem rimskem cesarstvu ali od nje ustanovljena, odcepljena cerkev; zgod. vzhodno rimsko cesarstvo cesarstvo, ki je po delitvi rimskega cesarstva leta 395 obsegalo njegov vzhodni del s prestolnico v Carigradu vzhódno prisl.: vzhodno od reke je ravnina; deset kilometrov vzhodneje ♪
  12.      vzkrêsniti  -em, tudi vzkresníti in vzkrésniti -em dov. (é ȇ; ȋ ẹ́ ẹ̑) zastar. (znova) se pojaviti, vstati: kdaj nam vzkresne pravica / sredi napete tišine vzkresne zmagoslavno veselje ♪
  13.      zagolčáti  -ím [u̯č] dov., zagólči; zagólčal (á í) 1. nerazločno, težko reči, povedati: starec je nekaj zamolklo zagolčal // nar. vzhodno reči, povedati: vsi so molčali, nihče ni zagolčal niti besede 2. oglasiti se z zamolklim, tresočim se glasom: pes je zdaj pa zdaj zagolčal / slavec je zagolčal ♪
  14.      zagoréti  -ím dov., zagôrel (ẹ́ í) 1. začeti goreti: suho dračje je hitro zagorelo; za skednjem je zagorel tudi hlev; po hribih so zagoreli kresovi / brezoseb. ob suši je zaporedoma zagorelo na več krajih 2. z gorenjem začeti dajati svetlobo: sveča je zagorela z visokim plamenom / luči, žarnice so zagorele in spet ugasnile / na semaforju je zagorela zelena luč / ekspr. pod oknom je zagorela kresnica 3. ekspr. močno zasijati, zažareti: lunin krajec je že zagorel na nebu; nebo je zagorelo v zarji; oblaki so zagoreli v rdeči barvi / ko bo zagorel dan, bodo že na drugi strani ko se bo zdanilo 4. ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njej zagori hrepenenje, strast; v srcu mu je zagorelo sovraštvo / v deželi je zagorel velik upor // pokazati se v veliki meri: v očeh mu zagori ogenj, posmeh; kar zagorela je v radovednosti, zmagoslavju // v zvezi z od čustveno se zelo vznemiriti: zagorel je od presenečenja, upornosti 5. ekspr., v zvezi z za izraziti, pokazati veliko prizadevnost, navdušenje: v hipu je zagorel za nov načrt, za pravično stvar / zagorel je za sosedovo hčerko 6. dobiti rjavo barvo kože: na počitnicah je lepo zagorel; zagoreti v obraz, po hrbtu 7. ekspr. postati rdeč, zardeti: ustnice so ji zagorele in zadrhtele; obraz ji je vroče zagorel / zagoreti od jeze, sramu zagôrel tudi zagorèl in zagorél -éla -o: od sonca zagorela koža; po zagorelem polenu skačejo plamenčki ♪
  15.      zahájati  -am nedov. (ȃ) 1. spuščati se za obzorje, pod obzorje: luna, sonce zahaja / sonce že zahaja za goro ♦ astr. zaradi vrtenja Zemlje navidezno prihajati pod obzorje 2. nehote, nenameravano spreminjati smer gibanja, hoje: v temi je pogosto zahajal s poti / zahajati vstran / ekspr. med pripovedovanjem rad zahaja stran od bistvenega 3. knjiž. (večkrat) hoditi: ob nedeljah zahaja k prijateljem, v gostilno / zahajati na lov; redno zahaja v gledališče ● ekspr. biti doma tam, kjer sonce zahaja na zahodu; ekspr. igralčeva slava že zahaja mineva; zahajati v vas h komu v kmečkem okolju obiskovati koga, hoditi na obisk h komu zahajajóč -a -e: zahajajoče sonce ♪
  16.      zahlepéti  -ím dov. (ẹ́ í) začutiti strastno željo, pohlep po čem: zahlepeti po denarju, slavi / zahlepela je po lepšem življenju ♪
  17.      zaíti  -ídem stil. zájdem dov., zaídite stil. zájdite; zašèl zašlà zašlò tudi zašló tudi zášel zášla zášlo (í) 1. spustiti se za obzorje, pod obzorje: luna, sonce zaide / sonce zaide za goro / ekspr. dan je zašel ♦ astr. zaradi vrtenja Zemlje navidezno priti pod obzorje 2. iti, premakniti se narobe, v napačno smer: spregledal je smerokaz in zašel; zaiti v gozdu; ladja je v megli zašla // nehote, nenameravano spremeniti smer gibanja, hoje: v mraku je zašel s poti; malo je zašel na stran, a je hitro popravil smer / letalo je zašlo iz smeri 3. nehote, nenameravano priti kam: med sprehodom je zašel v stari del mesta; po nesreči je zašel tja / zašel je med tatove; zaiti v slabo družbo / ekspr.: včasih zaide k nam pride; zaiti na kriva pota 4. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom nehote, nenameravano priti v kako stanje, položaj: zaiti v stisko; zaiti pod vpliv koga / zaiti v dvome / zaiti v dolgove / ekspr. le kako je on zašel v politiko 5. ekspr. priti v nasprotje z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: bala se je, da sin ne bi zašel; v takih okoliščinah lahko tudi značajen človek zaide ● ekspr. njegova slava je zašla je minila zášel -šla -o: zašli popotnik; zašlo sonce ♪
  18.      zakljúček  -čka m (ȗ) 1. del, ki zaključuje kak predmet: čipkast zaključek ovratnika; masiven, polkrožen zaključek stavbe / zaključek odprtine, prostora / arhitekturni zaključek // kar zaključuje a) kako dogajanje: zadnja radijska poročila in zaključek oddaje; slavnostni zaključek prireditve, zborovanja / za zaključek povedati šalo b) kako celoto: živahen zaključek skladbe; tretje dejanje je višek in zaključek // del besedila, ki vsebuje bistvene ugotovitve predhodnega besedila, razprave: napisati zaključek 2. glagolnik od zaključiti: s tem filozofom je smer doživela zaključek / po zaključku šolanja ni dobil službe / zaključek sezone / dati znak za zaključek tekmovanja konec 3. navadno s prilastkom končna sodba, misel, do katere se pride na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem: iz povedanega sledi nekaj zaključkov; priti do zaključka, da je treba marsikaj spremeniti / narediti, publ. potegniti zaključek / zaključki posvetovanja / logični, miselni zaključek ● zastar. zaključek o najemu pogodba ♪
  19.      zalítek  -tka m (ȋ) 1. pijača, s katero se kaj zalije, proslavi: pripraviti prigrizek in merico zalitka 2. knjiž. plomba: amalgamski zalitek / zapolniti votlino v deblu s cementnim zalitkom ♪
  20.      zalíti  -líjem dov. (í) 1. z zlivanjem, škropljenjem tekočine dati rastlinam vlago: zaliti cvetje, sadike / vsak večer zalije vrt; zaliti s postano vodo 2. z zlivanjem tekočine narediti kaj bolj redko: zaliti omako, rižoto / zaliti vino z vodo 3. z zlivanjem tekočine narediti kaj mokro, vlažno, da se ne zažge, zapeče: zaliti pečenko 4. z zlivanjem česa tekočega zapolniti: zaliti špranje // z zlivanjem kake tekočine napolniti: zaliti posodo do vrha 5. ekspr. tekoč pokriti, zakriti: valovi so zalili čoln; reka je zalila travnik / voda je zalila rove / lava je zalila vas 6. zakriti, obdati kaj s tekočo snovjo: zaliti drogove z betonom 7. ekspr. pojaviti se, razširiti se v veliki količini po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: pot ji je zalil obraz / spet so ji solze zalile oči / kri, rdečica ga je zalila zardel je 8. ekspr., navadno v zvezi z z v veliki količini dati komu piti (alkoholno pijačo): sosed ga je zalil z vinom 9. ekspr. proslaviti kaj s pitjem, navadno v veliki meri: zaliti diplomo; zaliti dobro kupčijo 10. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: utrujenost ji je zalila telo / zalila jo je groza; zalili so me spomini; srce se ji je zalilo s sovraštvom / sobo je zalila svetloba zalíti se ekspr. napiti se (alkoholne pijače): najedli smo se in se zalili; zalili so se z žganjem zalít -a -o 1. deležnik od zaliti: trg, zalit z asfaltom; dobro zalita rastlina; prikuha, zalita z vodo 2. zaradi tolšče, mesa okrogel, zaobljen: zalit obraz, podbradek; ni suh, ampak lepo zalit ♪
  21.      zalívati  -am nedov., tudi zalivájte, tudi zalivála (í) 1. z zlivanjem, škropljenjem tekočine dajati rastlinam vlago: zalivati rože, zelenjavo / zalivati gredice, vrt / zalivati z deževnico; zalivati s škropilnico 2. z zlivanjem tekočine delati kaj bolj redko: zalivati juho z vodo; zalivati omako / zalivati vino 3. z zlivanjem tekočine delati kaj mokro, vlažno, da se ne zažge, zapeče: zalivati odojka na ražnju; zalivati pečenko 4. z zlivanjem česa tekočega zapolnjevati kaj: z betonom zalivati razpoke v steni // z zlivanjem kake tekočine napolnjevati: zalivati sod do vrha 5. ekspr. tekoč pokrivati, zakrivati: voda je zalivala travnike, trg / vosek zaliva svečo 6. zakrivati, obdajati kaj s tekočo snovjo: zalivati vložene kumare s kisom 7. knjiž. v tekočem stanju pokrivati, prekrivati: kotlino je nekoč zalivalo jezero, morje 8. ekspr. pojavljati se, razširjati se v veliki količini po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: od napora ga je zalival znoj / solze so ji kar naprej zalivale oči / kri, rdečica ji zaliva obraz zardeva / večerno sonce je zalivalo dolino 9. ekspr., navadno v zvezi z z v veliki količini dajati komu piti (alkoholno pijačo): zalivati ljudi z vinom, žganjem / cele dneve ga je zalivala s čajem 10. ekspr. proslavljati kaj s pitjem, navadno v veliki meri: slovesni dogodek so zalivali v restavraciji; zalivali so sinov rojstni dan 11. med. hraniti dojenčka po steklenički: zalivati dojenčka s kozjim, kravjim mlekom 12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: začela ga je zalivati jeza; obup, žalost mu zaliva srce ● slabš. mast ga zaliva zelo je debel; ekspr. z vinom zalivati kosilo, ribe ob uživanju, po uživanju česa piti vino zalívati se ekspr. veliko piti (alkoholne pijače): večkrat so se zalivali v gostilni / zalivati se z vinom zalivajóč -a -e: opazoval je fante, zalivajoče se z vinom zalívan -a -o: zalivan otrok; zalivano cvetje ♪
  22.      zamočíti  -móčim dov. (ȋ ọ́) 1. z namakanjem v kako tekočino, polivanjem s kako tekočino, navadno z vodo, narediti, da je kaj prepojeno z njo: zamočiti škaf, da ne pušča / knjiž. dež je zamočil zemljo namočil 2. star. pomočiti: zamočiti pero v črnilo ● ekspr. zmago bo treba zamočiti proslaviti jo s pitjem; star. vsak grižljaj je zamočil s kozarcem vina ob vsakem grižljaju je popil kozarec vina zamóčen -a -o: zamočen zid ♪
  23.      zamŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) nav. 3. os., knjiž. potemneti: zvezde so zamrknile / njegova slava je zamrknila ♪
  24.      zapíti  -píjem dov. (í) s pitjem alkoholne pijače zapraviti: zapil je ves denar, vse premoženje; nekaj dni dela, potem pa vse zapije / ekspr.: pamet zapiti; zdravje zapiti s pitjem alkoholne pijače si ga uničiti // ekspr. s pogostitvijo s pijačo proslaviti: zapiti izpit; zapiti rojstvo otroka zapíti se ekspr. zadržujoč se dalj časa kje ob pitju alkoholne pijače, postati pijan: šel je v gostilno in se zapil; s prijateljem sta se od veselja zapila; ni ga še domov, se je že kje zapil / do konca, do smrti se zapiti upijaniti // postati pijanec: zapil se je zaradi dekleta; z leti se je čisto zapil zapít -a -o: zapit človek; zapit obraz; popolnoma zapita ženska; zapito premoženje ♪
  25.      zarés  prisl. (ẹ̑) 1. izraža, da kaj je, se dogaja v stvarnosti in ni le navidezno: ni mogel videti, če so na odru zares jedli; ni zares pela, le usta je odpirala; ne dela se, zares spi; pazite, zdaj bo zares ustrelil // izraža skladnost trditve z resničnostjo: nisi se zmotila, zares je bila ona; poplava je zares uničila dolino, kot je pisalo; prav imate, zares je zamudil / če misliš, da je zares tako, zakaj čakaš 2. ekspr. zavzeto, odgovorno: vsake stvari se loti zares; učiti se bo treba bolj zares / zdaj bo šlo zares se bo zahtevala večja zavzetost, odgovornost; teh opozoril nihče ne jemlje zares jih ne upošteva; njihovo ponudbo je vzela zares ∙ ekspr. to je mislila na smrt zares zelo resno; norčevali so se iz njega, a tega ni vzel zares jim ni zameril; to je naredil bolj za šalo kot zares brez resnega namena 3. ekspr. izraža podkrepitev trditve: zares je bila razburjena; tega si zares ne bi smel privoščiti; to me zares veseli; čisto zares je slavna / zares škoda, da se je to zgodilo; nisem jaz kriv, zares ne 4. poudarja pomen besede, na katero se nanaša: njegove pesmi so zares dobre; je zares velik talent / takih pomot si zares nihče ne želi; zares nikoli 5. v medmetni rabi izraža soglasje, pritrditev: lepo je, zares; zares, bil je hraber; zares, ti ga še ne poznaš; nisem jim verjel, zares; sam.: kje se pri tem človeku začenja šala in kje njegov zares ♪

   602 627 652 677 702 727 752 777 802 827  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA