Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

slav (226-250)


  1.      gòn  gôna m (ȍ ó) knjiž. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju; nagon: animalni goni v človeku; spolni gon; gon po obstoju, po samoohranitvi / ljubezen je močen življenjski gon gibalo // želja, sla: sledil je svojemu gonu za slavo ♪
  2.      gosláč  -a m (á) star. violinist: vzela je goslača, ki je igral po gostilnah; slavni goslač Paganini ♪
  3.      gospôda  -e ž (ó) 1. v razredni družbi pripadniki plemiškega ali meščanskega sloja: gospoda je bila skoraj vsa potujčena; služil je pri gospodi; grajska gospoda; prišlo je tudi mnogo gospode iz mesta / star., s povedkom v množini moškega spola: gospoda so se znali izvrstno kratkočasiti; gospoda so zelo zahtevni ♦ zgod. zemljiška gospoda do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastniki zemlje s podložniki 2. ekspr. ljudje, ki udobno živijo in jim ni treba (fizično) delati: tej sosedovi gospodi je pa res dobro / imajo se za gospodo / slabš. jara gospoda prebivalci manjših krajev, ki se dokopljejo do blagostanja in v navadah, vedenju posnemajo meščane / star., v vljudnostnem nagovoru slavna gospoda ♪
  4.      gostoléti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. knjiž. žvrgoleti, peti: ptiči so gostoleli v jutranji tišini / znal je gostoleti kakor slavček, žvižgati kakor kos 2. ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: otroci gostolijo pred hišo / kar naprej je gostolela o njem gostolèč -éča -e: pela je z gostolečim glasom ♪
  5.      gostolévek  -vka m (ẹ̑) knjiž. žvrgolenje, (ptičje) petje: slišati ni bilo niti ptičjega gostolevka; škrjančev gostolevek / slavec je zapel svoj trepetajoči gostolevek pesem, spev ♪
  6.      gostováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. javno nastopati izven kraja stalnega udejstvovanja: danes gostuje mariborska drama; v glavni vlogi bo gostovala slavna pevka; včeraj so gostovali grški teniški reprezentanti 2. biti nastanjen v tujih, najetih prostorih: učiteljišče gostuje v gimnaziji / gostuje v leseni bajti je gostač 3. biti, muditi se pri kom kot gost: večkrat gostuje pri njih; stric je precej časa gostoval pri nas 4. zastar. gostiti2: več dni že gostuje prijatelje ♪
  7.      govoránčiti  -im nedov. (ā ȃ) slabš. 1. nastopati kot govornik: večkrat je govorančil na proslavah 2. obširno, razvlečeno govoriti, pripovedovati: govorančil je o kulturi, gospodarstvu in o vsem mogočem / govorančila bosta, da ju ne bo mogoče ustaviti pogovarjala se bosta, govorila ♪
  8.      govôrec  in govórec -rca m (ó; ọ̑) 1. kdor govori, pripoveduje: v pogovoru sta bila oba govorca zelo glasna; ozrl se je po glasnem govorcu v gruči / glavni junak romana je govorec avtorjevih idej glasnik, posrednik // kdor izraža, posreduje določeno besedilo z govorjenjem: ta drama zahteva zlasti govorce; vodja programa je dober govorec 2. kdor zna spretno govoriti, pripovedovati: bil je strasten govorec, nikomur ni pustil do besede; če bi izbrali boljšega govorca, bi jih prepričal; duhovit govorec // redko kdor neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari; govornik: strmela je v slavnega govorca ♪
  9.      govoríti  -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ȋ í) 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč // biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori // preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo // z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali / ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil ● fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten ♪
  10.      govórnik  -a m (ọ̑) 1. kdor neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari: ljudstvo je napeto poslušalo govornika; slavnostni govornik; na odru se je zvrstilo več govornikov // kdor zna spretno govoriti, pripovedovati: govornik ni, piše pa dobro; ekspr. ta pa je govornik, vse je ugnal 2. kdor govori, pripoveduje: vsi so se ozrli na govornika pri sosednji mizi ♪
  11.      gremiálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na gremij: gremialna doklada ♦ šol. gremialna šola v stari Jugoslaviji šola za trgovske vajence ♪
  12.      gréti  gréjem nedov. (ẹ́ ẹ̑) 1. oddajati, dajati toploto: peč dobro greje; sonce že greje / kožuh, odeja greje varuje, ščiti pred mrazom / brezoseb. zunaj zelo greje je toplo, vroče // preh. povzročati občutek toplote: ogenj nas je prijetno grel; sonce ga greje v hrbet / vino ga je grelo; pren. greje nas zavest, da smo prav storili 2. preh. delati kaj toplo, segrevati: greti večerjo, vodo; z rokami greje kozarec; greti si roke / greti prostore z električno energijo ogrevati ● ekspr. greti gada na prsih izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; star. nenehno namigovanje ga je hudo grelo jezilo, dražilo gréti se dobivati toploto: greti se pri ognju, za pečjo; ves dan se greje na soncu / stroj se preveč greje prehitro postaja vroč; pren., ekspr. greje se v njegovi slavi in moči grét -a -o: bazen z greto vodo ♪
  13.      gŕški  -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na (stare) Grke ali Grčijo: grški jezik; grški narod; stara grška kultura; grško-rimska civilizacija / ima grški nos nos v isti črti s čelom; lasje so ji bili zaviti v grški vozel v visoko, vozlu podobno pričesko ◊ bot. grško seno kulturna ali divja rastlina z rumenimi cveti, Trigonella foenum-graecum; rel. grški križ križ, ki ima vse krake enake; grška cerkev pravoslavna cerkev Grkov; vrtn. grška jelka parkovno iglasto drevo z vodoravnimi vejami, Abies cephalonica ♪
  14.      grúpa  -e ž (ú) 1. navadno s prilastkom več ljudi, ki jih kaj povezuje, druži; skupina: udeleženci so se razdelili v interesne grupe; jurišna grupa; koalicija več političnih grup; nastop folklorne grupe / v delovni grupi je pet učencev // več ljudi, stvari, ki so v določenem času skupaj: bliža se grupa turistov 2. kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: njegova prozna dela razdelimo v tri grupe / slavistika se je odcepila od indoevropeistike kot samostojna grupa ◊ mat. grupa množica elementov, med katerimi obstaja ena računska operacija; voj. grupa odredov med narodnoosvobodilnim bojem vojaška formacija z bataljoni in odredi, vezana na določeno ozemlje ♪
  15.      hábit  -a m (ȃ) redovniško vrhnje oblačilo: frančiškanski habit; nuna v habitu // slavnostno ali uradno stanovsko vrhnje oblačilo: magistrski habit ♪
  16.      harambáša  -e tudi -a m (ȃ) pri nekaterih južnoslovanskih narodih 1. nekdaj hajduški poglavar: slavni harambaša 2. slabš. vodja cestnih roparjev, razbojnikov: pogon za harambašo ♪
  17.      herójski  -a -o prid. (ọ̑) izredno pogumen, junaški: herojski borci za svobodo / dati zasluženo priznanje herojskim materam / herojski boj; herojska zmaga, žrtev; herojsko dejanje / herojska doba ◊ gled. herojski traged igralec, ki igra junaške tragične vloge; lit. herojski ep ep, ki govori o velikih in slavnih dejanjih; junaški ep herójsko prisl.: herojsko so padli za domovino ♪
  18.      herostrát  in heróstrat -a m (ȃ; ọ̑) knjiž., ekspr. kdor stori slabo, nedopustno dejanje, da bi postal slaven: vse bi storil, ta herostrat, samo da bi pisali o njem ♪
  19.      herostrátski  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na herostrate: herostratsko dejanje, početje / herostratska slava 2. knjiž., slabš. ki prezira, uničuje kulturne ali umetniške vrednote: herostratski odnos janzenistične duhovščine do umetnosti herostrátsko prisl.: herostratsko slavna knjiga ♪
  20.      hímna  -e ž (ȋ) 1. pesem kot simbol države, organizacije, gibanja: godba je zaigrala himno; državna, narodna, pionirska, proletarska himna 2. lit. pesem v počastitev, hvalo česa, hvalnica: napisati himno; himna ljubezni, pomladi, svobodi / zmagoslavna himna dela 3. rel. molitev v čast, zahvalo Bogu, hvalnica: moliti, peti himne // pri starih Grkih pesem v čast bogov ali herojev ♪
  21.      hitrobéžen  -žna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) zastar. kratkotrajen, minljiv: hitrobežna slava ♪
  22.      hlepéti  -ím nedov. (ẹ́ í) čutiti, imeti strastno željo, pohlep po čem: hlepeti po bogastvu, po slavi; hlepeti po mamilih; hlepeti za priznanjem / hlepi po krvi, po maščevanju / pesn. Kam hlepijo ti misli brez pokoja (O. Župančič) hlepèč -éča -e: po zabavah hlepeča družba; prisl.: otrok je hlepeče ogledoval igračo ♪
  23.      hospitírati  -am nedov. (ȋ) 1. šol. prisostvovati pouku kot hospitant: pri uri slovenščine je hospitiralo več študentov slavistike / le hospitiral je in zato ni bil izprašan 2. knjiž., redko biti navzoč kot opazovalec: na simpoziju je samo hospitiral ♪
  24.      hotênje  -a s (é) glagolnik od hoteti: hotenja, da bi postal slaven, so bledela; napraviti kaj iz lastnih hotenj; umetniško, ustvarjalno hotenje; hotenje po napredku; močna hotenja za ohranitev miru / pokažite vsaj najmanjše hotenje, da bi mi pomagali ♪
  25.      hozána  tudi hosána [hoza-] medm. (ȃ) rel. izraža poveličevanje, slavljenje; slava!: hozana, sin Davidov; hozana na višavah; sam.: peti hozano; bučna hozana ♪

   101 126 151 176 201 226 251 276 301 326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA