Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

slav (126-150)


  1.      blestéti se  -ím se in blestéti -ím nedov., blésti (se) in blêsti (se) (ẹ́ í) knjiž. 1. odbijati iskrečo se svetlobo; bleščati se, lesketati se: znojne kaplje se mu blestijo na čelu; rosa se blesti v soncu 2. belo odsevati: breza se blesti iz zelenja; zidovi se blestijo v mesečini; pren. med udeleženci se blestijo imena slavnih igralcev blestéti vzbujati občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti: na plesu je blestela v vsej svoji lepoti; blesteti v javnosti blestèč -éča -e: bil je blesteč duh; njegov blesteči slog; blesteča kariera, zmaga ♦ bot. blesteči grintavec alpska trajnica z bleščečimi listi, Scabiosa lucida; prisl.: blesteče govoriti; blesteče beli zobje; bila je blesteče lepa ♪
  2.      bleščèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščeč biser; bleščeči zobje; bleščeča belina snega; bleščeče kapljice rose; bleščeča kovina; z bleščečimi očmi je strmela vanj // ki močno sije: bleščeča luč, svetloba 2. knjiž. razkošen, sijajen: bleščeč dvorec, sprevod // ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje: bleščeča domišljija, kultura; pesnik je bleščeč v izrazu / bleščeč uspeh; napovedujejo mu bleščečo prihodnost; bleščeča umetniška slava bleščéče prisl.: branilec je bleščeče branil obtoženca; bleščeče beli vrhovi gora; bleščeče črno perje ∙ bleščeče beli prti zelo beli; prim. bleščati se ♪
  3.      bódi  vez. (ọ́) knjiž., v ločnem priredju, v zvezi z bodi(si), ali za vezanje stavkov ali stavčnih členov a) ki se vsebinsko izključujejo; ali: ta poročila so bodi resnična bodi zlagana / s podrednim veznikom zabredel je v revščino, bodi da je bil sam kriv ali da so ga drugi pahnili vanjo b) ki kažejo na možnost izbire: fašizem jih je gnal z doma bodi v Jugoslavijo bodi čez morje; ukvarjajo se bodi s kmetijstvom bodi z obrtjo ♪
  4.      bolézen  -zni ž (ẹ̑) 1. motnja v delovanju organizma: bolezen se prenaša z dotikom ali z izmečki; nalesti se bolezni; dobiti bolezen; kakšno bolezen pa ima; ozdraviti, preboleti bolezen; huda, neozdravljiva, smrtna bolezen; dedna, nalezljiva, poklicna bolezen; duševna bolezen; bolezni dihal, srca; povzročitelj bolezni je virus; bolnica za ženske bolezni / bolezen se me loteva, se me prijemlje, me napada; bolezen jo je zdelala; nakopati si bolezen / star. francoska bolezen sifilis / v osmrtnicah po mučni bolezni nas je zapustil naš dragi oče / rastlinske, živalske bolezni ∙ preg. dolga bolezen, gotova smrt ♦ med. angleška bolezen rahitis; gorska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; kronična bolezen; morska bolezen slabost zaradi guganja ali tresenja; sladkorna bolezen; med., vet. Bangova bolezen bruceloza 2. ekspr. pomanjkljivosti, napake: predaprilske bolezni Jugoslavije / otroška bolezen samoupravljanja ♪
  5.      bolníški  -a -o [u̯n tudi ln] prid. (ȋ) nanašajoč se na bolnike: bolniška postelja, soba / bolniška strežnica / ima bolniški dopust / bolniška blagajna v stari Jugoslaviji ustanova za bolniško zavarovanje; sam., pog.: zdravnik ga noče dati na, v bolniško; iti v bolniško na bolniški dopust ♪
  6.      bórza  -e ž (ọ̑) 1. ustanova za trgovanje z vrednostnimi papirji ali blagom: borza danes ne posluje; trgovati na borzi; stanje tečajev na borzi / blagovna borza / igrati na borzi v kapitalistični ekonomiki špekulirati s padanjem in dviganjem cen / borza dela v stari Jugoslaviji urad za posredovanje dela ♦ fin. efektna borza 2. v zvezi črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji: ukvarjati se s črno borzo / prodati, kupiti na črni borzi ♪
  7.      bôžji  -a -e prid. (ó) 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja Kristusova mati; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega // namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša / božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike 2. v medmetni rabi, včasih kot zapostavljeni prilastek, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake ● božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja ◊ bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja ♪
  8.      brátski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na brate: simpatije do bratskih narodov; bratska skupnost narodov Jugoslavije / bratski pozdrav; gojiti bratska čustva brátsko prisl.: bratsko si deliti ♪
  9.      brezímen  -mna -o prid. (ȋ) 1. ki ni naveden z imenom: brezimni pošiljatelj pisma / brezimni ljudski pevci, slikarji // pri katerem avtor ni naveden: brezimna pisma / brezimna obrekovanja 2. knjiž. ki nima (slavnega) imena: brezimna množica; brezimne igralske skupinice ♪
  10.      breziménski  -a -o prid. (ẹ̑) redko ki nima (slavnega) imena; brezímen: utonil je v brezimenski množici / brezimenske žrtve turških napadov žrtve, katerih imena niso znana ♦ jur. brezimenska pogodba pogodba, ki ni v zakonu posebej imenovana, pač pa ji je dala praksa naziv ♪
  11.      búčen 2 -čna -o prid. (ú ū) 1. zelo glasen: bučni glasovi trobent; ko je vstopil, ga je pozdravil bučen smeh; godba postaja vedno bolj bučna // poln hrupa: bučno slavje; mesto je precej bučno; pren. bučno življenje 2. ki mnogo, hrupno govori: kadar spije nekaj kozarcev, je vselej bučen búčno prisl.: orgle so se bučno oglasile; dekleta se bučno smejejo ♪
  12.      cereálije  -lij ž mn. (á ȃ) 1. knjiž. žita, žitarice: v cerealijah je le malo vitamina A 2. pri starih Rimljanih slavje v čast boginje Cerere ♪
  13.      ceremoniál  -a m (ȃ) 1. predpisi za potek slavnosti, obredov ali za vedenje pri njih: diplomatski, dvorni ceremonial; ravnati se po določilih ceremoniala / ceremoniar je vstopil in opravil predpisani ceremonial // predpisi za način življenja na dvoru: nadležno mu je bilo živeti po ceremonialu 2. ekspr. velika slovesnost: kongres se je začel z velikim ceremonialom ♪
  14.      ceremoniálen  -lna -o prid. (ȃ) slavnosten, obreden: ceremonialna pobožnost / ceremonialen nagovor; ceremonialne kretnje // knjiž. pretirano, nenaravno vljuden: njegovo ceremonialno vedenje odbija ceremoniálno prisl.: ceremonialno se priklanjati ♪
  15.      ceremoniálnost  -i ž (ȃ) slavnostnost, obrednost: ceremonialnost sprejema / polagoma se je znebil prisiljenosti in ceremonialnosti ♪
  16.      ceremoniár  -ja m (á) kdor vodi slavnosti, obrede: cerkveni, dvorni ceremoniar / ceremoniar je napovedal novega obiskovalca ♪
  17.      ceremónija  -e ž (ọ́) ekspr. slavnost, obred po ustaljenih predpisih: opraviti pogrebne ceremonije; dvorne ceremonije; ceremonija kronanja // nav. mn., pog. pretirano ravnanje po družabnih pravilih: samo nobenih ceremonij; kaj pa je treba teh ceremonij; predstavil se je brez ceremonij ● ekspr. ne uganjaj ceremonij ne zapletaj stvari; ne razburjaj se po nepotrebnem ♪
  18.      cérkev  -kve ž, mn. stil. cerkvé (ẹ́) 1. stavba, namenjena za krščansko bogoslužje: ljudje gredo iz cerkve; stati pred cerkvijo; božjepotna, farna, stolna cerkev; baročna, gotska cerkev; cerkev sv. Petra; hlad cerkve; vidi se stolp domače cerkve; tiho kakor v cerkvi / ekspr. cela cerkev je pela vsi ljudje v cerkvi ∙ pog. hoditi v cerkev k verskim obredom; javno izpovedovati svojo vero; počutim se kot pes v cerkvi odveč, nezaželen 2. skupnost pripadnikov posameznih krščanskih veroizpovedi: cerkev to priporoča; izstopiti iz cerkve; anglikanska, katoliška, pravoslavna cerkev; avtoriteta cerkve; ločitev cerkve od države / Cerkev katoliška, pravoslavna cerkev ◊ rel. armenska, episkopalna, grška cerkev; vzhodna cerkev pravoslavna ali katoliška cerkev vzhodnega obreda; um. dvoranska cerkev cerkev z več ladjami, ki so vse enako visoke in ločene s stebri ♪
  19.      církus  -a m (ȋ) 1. potujoče zabavišče z akrobati, šaljivci in dresiranimi živalmi: v mesto je prišel slaven cirkus; direktor cirkusa // prostor z napravami za cirkuške predstave, navadno pod šotorom: iti v cirkus / na travniku postavljajo cirkus // cirkuška predstava: videti cirkus 2. pog., ekspr. sitnost, hrup, zmeda: s teboj je zmeraj cirkus; kaj je treba tega cirkusa ∙ ekspr. ne delaj, ne zganjaj cirkusa! ne zapletaj stvari; ne razburjaj se po nepotrebnem 3. pri starih Rimljanih stavba s sedeži in z areno za tekmovanje ♪
  20.      čáršija  -e ž (á) v balkanskem okolju 1. ulica ali trg s trgovskimi in obrtnimi lokali: iti v čaršijo 2. nekdaj trgovsko-proizvajalni družbeni sloj: bogati sinovi čaršije // slabš., v stari Jugoslaviji ta sloj kot predstavnik oblasti: velikosrbska čaršija; politika beograjske čaršije ♪
  21.      čásnik  -a m (ȃ) raba peša dnevno ali tedensko glasilo za obveščanje javnosti; časopis: kupiti, zganiti časnik; slavili so ga po vseh časnikih; uredništvo časnika / brati časnik ♪
  22.      část  -í ž (ȃ) 1. občutek velike etične, moralne vrednosti; dostojanstvo, ponos: ima še nekaj časti v sebi; s tem je zapravil svojo čast; ali sem ti rekel kaj čez čast? veliko da na svojo čast; pod častjo mu je, da bi prosil / kot vljudnostna fraza čast mi je sporočiti vam; kot vljudnostna fraza pri seznanjanju: »Moje ime XY.« »Čast mi je!«; s kom imam čast govoriti? // ugled, veljava, dober glas: braniti čast domovine; krade jim čast in poštenje; omadeževala je čast družine; tega ne dovoljuje moja narodna čast / otroci mu ne delajo časti; izreden uspeh razreda je vsej šoli v čast / razžaljenje, žalitev časti 2. priznanje velike vrednosti ali veljave; spoštovanje, slava: dajati delu čast; izkažite nam to čast, da pridete; piti dobrodošlico na čast gostu; to je storil vam na čast; prirediti večerjo gostu v čast; njeno prijateljstvo si šteje v čast; v čast si štejem, da ste prišli; to je pošten in vse časti vreden človek; ni bil željen časti; hišo je doletela čast visokega obiska / zapeti bogu na čast; zastar. čast bodi bogu, da smo končali hvala bogu / ekspr.: vsa čast jim, pogumno so se borili; čast komur čast! // nav. mn. dejanje v znamenje spoštovanja: sprejeli so ga z vsemi častmi; pokopali so ga z vojaškimi častmi / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu 3. služba ali naslov, ki vzbuja poseben ugled in spoštovanje: odrekel se je predsedniški časti; povzpel se je do visokih časti; akademska čast ● ekspr. na mojo čast res je tako; ekspr. laž je pri njih zelo v časteh radi lažejo; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo ◊ rel. dosegel je čast oltarja bil je proglašen za svetnika ♪
  23.      častihlépen  -pna -o prid., častihlépnejši (ẹ́ ẹ̄) ki hlepi po časti, slavi: častihlepen in samovoljen človek ♪
  24.      častihlépje  -a s (ẹ̑) hlepenje po časti, slavi: častihlepje mu ni dalo, da bi odnehal; ima veliko mero častihlepja ♪
  25.      častihlépnež  -a m (ẹ̑) kdor hlepi po časti, slavi: to je častihlepnež in pustolovec ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA