Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
skrušiti (1) 
- skrušíti in skrúšiti -im, in skrúšiti -im dov. (ȋ ú; ú ū) 1. redko odkrušiti: skrušiti kamen od skale / skrušiti zid 2. nav. ekspr. povzročiti, da postane kdo zelo žalosten, prizadet: materina smrt jo je skrušila; ob tej novici se je skrušil skrúšen -a -o: skrušen človek; biti skrušen; ves skrušen mu je odgovoril; skrušenega srca ga je prosil za pomoč ∙ ekspr. opazoval je njegovo skrušeno postavo sključeno; prisl.: skrušeno priznati krivdo ♪